Kritika konservativna: F. A. Hayek in “privid družbene pravičnosti”

32

“Society has simply become the new deity to which we complain and clamour for redress if it does not fulfil the expectations it has created. There is no individual and no cooperating group of people against which the sufferer would have a just complaint, and there are no conceivable rules of just individual conduct which would at the same time secure a functioning order and prevent such disappointments.”

(Friedrich August von Hayek, The Mirage of Social Justice (1976), str. 69.)

V političnih programih in propagandi vseh barv se pogosto pojavljajo obljube ali zahteve po „družbeni“ oziroma „socialni pravičnosti.“ Ta sicer tako obrabljena fraza našega političnega jezika je v zadnjih letih znova postala razmeroma aktualna in zdi se, da tudi pridobiva na priljubljenosti. Razumljivo in žalostno je dejstvo, da ima sedaj že dolgoletna gospodarska kriza in z njo povezane globoke osebne stiske mnogih za posledico tudi povečano privlačnost lepo zvenečih gesel in krilatic. Manj razumljivo pa je na kaj točno naj bi se takšne krilatice nanašale, kaj naj bi sporočale in pomenile.

Z zagonetnim vprašanjem t.i. “socialne pravičnosti” se je izdatno ukvarjal sloviti liberalni politični filozof in ekonomist, Nobelov nagrajenec Friedrich August von Hayek, ki je kritiki tistega, čemur je sam pravil “privid družbene pravičnosti” (The Mirage of Social Justice), posvetil kar celo knjigo. V tej najbrž najbolj temeljiti in prepričljivi kritiki koncepta družbene pravičnosti je dokazoval, da ta nima nikakršne vsebine, da je nesmiseln, prazen ter politično irelevanten. V pričujoči seriji člankov se bomo s pomočjo Hayekove misli na kratko sprehodili skozi razčlenitev tega problema, pri čemer bo prvi del spregovoril o pojmu pravičnosti na splošno.

Nejasnost koncepta družbene pravičnosti

Socialno pravičnost je moč zaslediti v vseh mogočih zvezah in kontekstih in zdi se, da so možnosti rab tega termina naravnost neskončne. Izrečen je lahko v raznoraznih situacijah in to s tisto samoumevno gotovostjo, kjer ni potrebno nobeno dodatno pojasnilo, kaj šele utemeljitev. Zadoščata dve besedici in zdi se, da je vsem docela jasno, o čem se govori in da se vsi strinjamo glede tega na kaj dejansko naj bi se “socialna pravičnost” nanašala.

Pa se v resnici strinjamo? Sam menim, da se ne. Trditi pa si upam tudi, da je nemogoče, da bi se sploh kadarkoli mogli strinjati. Ne le zato, ker se – ko je govora o delitvi družbenih dobrin – mnenja in predstave o tem, kaj naj bi bilo “pravično” od posameznika do posameznika in glede na okoliščine neizogibno močno razlikujejo, temveč še toliko bolj ker gre pri “socialni pravičnosti” za frazo, ki je v funkciji popolne poljubnosti in pri kateri ni prisoten niti minimalni konsenz o mejah njene razumne rabe.

Za ponazoritev te poljubnosti je dovolj uporabiti iskalnik Google. V le nekaj minutah iskanja se lahko dokopljemo do naravnost impozantnega izbora raznovrstnih rab termina “socialne pravičnosti.” Najdemo lahko mednarodno konferenco o družbeni pravičnosti, kjer udeleženci med drugim svečano zaprisežejo, “da bodo prenehali kupovati proizvode Coca-cole,” ali pa “da bodo pričeli iskati izdelke Fair trade.” Nadalje Simpozij družbene pravičnosti, ki med drugim vsebuje delavnico namenjeno “razveljavljanju bele pogojenosti” (undoing white conditioning), Projekt družbeno pravične spolnosti, seznam “Social justice songs,” “Social Justice Training Institute” in nenazadnje tudi stran o družbeno pravični matematiki.

Ne glede na to, da si je kar težko zamisliti, kaj bi “socialna pravičnost” lahko bila, pa je vsaj dokaj jasno, kaj ni. Dodani pridevnik “družbena” oziroma “socialna” (naivnega bralca naj opomnim, da je tudi tu očitno napak verjeti, da gre za sopomenki – kako bi sicer bile mogoče skovanke kot denimo “socialna družba”?) nakazuje, da gre za neko prav posebno obliko pravičnosti, domnevno tako korenito drugačno od običajnih razumevanj te ideje, da je v izogib možnim nesporazumom nujna takšna precizacija. Na ta način pa je implicitno zatrjeno tudi, da pravičnost kot takšna (brez dodanega pridevnika “socialna”) ni nekaj “socialnega.” Vprašanje, ki se ponuja samo od sebe, je seveda, ali je potlej “navadna” pravičnost morebiti nekaj “asocialnega” ali celo “anti-socialnega”?

Pravičnost je vedno družbena!

Pa je temu res tako? Mar ni pravičnost v bazičnem smislu nekaj že na sebi bistveno družbenega? Pomudimo se na kratko pri konceptih “pravičnost” ter “družba.”

Začnimo z “družbo,” iz katere izhaja tudi atribut “družben.” Tu puščamo ob strani konkretne manjše “družbe” ljudi, kjer lahko besede kot sta “skupina,” in “skupnost,” izražajo približno enak pomen. Primeri takšnih “družb” lahko segajo od majhnih neformalnih skupin prijateljev, preko raznih formalnih združenj, v katere se posamezniki združujejo zavoljo izpolnjevanja različnih skupnih ciljev, kot tudi gospodarskih družb, pa vse do arhaičnih človeških skupnosti, denimo plemenskih “družb.”

Družba (v ednini), o kakršni navadno govorimo v kontekstu razvite civilizacije, je sinonim za abstrakten red, znotraj katerega sobiva neskončno mnogo elementov. Hayek ga imenuje tudi “Velika družba” ( Great Society) in mestoma, po vzoru Karla Poppra, tudi “Odprta Družba” (Open Society). Gre za spontano nastali in razvijajoči se red odnosov med ljudmi oziroma izredno kompleksno mrežo odnosov, praks in interakcij med mnogoterimi posamezniki in skupinami posameznikov. Za razliko od namerno ustvarjenih organizacij, ki obstajajo in delujejo znotraj nje, sama družba ni niti racionalno zasnovana, niti vodena. Ni sicer “naravna” v smislu predmeta naravoslovnih znanosti, a tudi ni “umetna,” v smislu človekove namerne stvaritve. Njen nastanek in razvoj sta posledici nenačrtovanega in neusklajenega delovanja neskončno mnogih posameznikov skozi čas. Družbeni procesi so samourejajoči v smislu odsotnosti kakršnegakoli centra, ki bi jih usmerjal in vodil.

Družba tako nima in ne more imeti nikakršnih v naprej postavljenih ciljev in smotrov. Sestavlja jo množica posameznikov, ki se med seboj razlikujejo v osebnih vrednotah, ciljih in prizadevanjih, svojih izkušnjah, znanjih in veščinah, kot tudi drugih osebnih okoliščinah. Kljub velikim medsebojnim razlikam jim je v družbi omogočeno mirno sobivanje in sodelovanje. Institucije individualne svobode in lastnine pri tem omogočajo polno izrabo védenja, sicer razpršenega med posamezniki, preko česar nastajata družbeno bogastvo in blaginja

Konceptualizirana je družba seveda lahko na različne načine in njeno temeljno bistvo je možno locirati na različnih mestih – denimo kot “usklajeno delovanje” oziroma “sodelovanje,” ki se lahko zopet najbolje izraža v operacijah trga (Mises, Friedman), ali pa je prvenstveno utelešeno v institucijah in moralnih vrednotah (Röpke). V vsakem primeru pa je potrebno poudariti dve stvari. Prvič: “družba” je po svojem bistvu nekaj drugačnega od “države” v smislu celote oblastnega aparata, ki predstavlja odličen primer namerno vzpostavljene organizacije. In drugič: kakršnokoli smiselno koncepcijo družbe že izberemo (tudi če bi jo obravnavali zgolj kot skupek posameznikov), nam mora biti povsem jasno, da – razen če se izražamo na striktno metonimičen način – družbe ne moremo obravanavati kot kakršenkoli dejavni subjekt, kateremu bi lahko pripisovali voljo, inteligenco in s tem tudi odgovornost.

Kaj pa pravičnost? Z njo povezanim vprašanjem je Hayek v svojem opusu odredil izredno pomembno vlogo. To razodeva že podnaslov njegovega življenjskega dela, trilogije Law, Legislation and Liberty, A New Statement of the Liberal Principles of Justice and Political Economy. Težave, v katere je po Hayeku zašel liberalni konstitucionalizem in zaradi katerih sta potrebna ponovno formuliranje ter razlaga njegovih temeljnih principov, so po avtorjevem mnenju v veliki meri bile povezane z izginotjem splošnega prepričanja, da je pravičnost nekaj neodvisnega od posebnih interesov. Iz tega razloga se mora vsak poskus ponovne utemeljitve liberalizma osredotočati na ponovni zagovor liberalnih načel pravičnosti kot nujnega temelja vsega pozitivnega prava in nepogrešljivega atributa delovanja politične oblasti.

Pravičnost kot jo obravnava Hayek, je v strogem smislu atribut človeškega ravnanja ter je nujno vezana na pravila, v skladu s katerimi se ljudje vedemo in delujemo. Upoštevanje the pravil je potrebno za razvoj in vzdrževanje družbenih odnosov in interakcij, katerih dolgoročni učinki so na makro- ravni ugodni ter zaželjeni za celoto družbe. Pri tem naj izpostavim tri temeljne poudarke:

Pravično vedenje je vedenje do drugih ljudi, ki je v skladu z določenimi pravili.

Pravila, po katerih se vedemo do drugih ljudi, morajo biti sama pravična .

Ravnanje v skladu s temi pravili na dolgi rok omogoča ugoden red dejanj.

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


32 KOMENTARJI

  1. Mislim, da je treba pojem socialna pravičnost takoj soočiti s stanjem v Sloveniji:

    Ali pojem socialna pravičnost pomeni, da bomo jemali tistim, ki imajo več ter dajali tistim, ki imajo manj?

    V tem primeru sem jaz takoj za! Bom samo pridobil! 🙂
    Naj živi Robin Hood! Naj živi socializem! Dokler ne zmanjka tistih, ki imajo več! 😕

    • Jemali bodo tistim delavcem, ki imajo več bogastva kot revni delavci in hkrati niso privilegirani.
      Socializem je ustvarjal privilegije, ne izničeval privilegijev. Bogati socialisti bodo zadnji kaj plačevali. Oz. razni Kučani, Semoliči, jankovkiči, Petani in Češkoti bodo vedno zaščitili premoženje pred visokimi davki.

      Enostavno se zavzemam za PRAVIČNOST, ki je v Svetem pismu velikokrat omenjena in je vodilo vernika.
      Sveto pismo nič ne govori o socialni pravičnosti.
      Beseda SOCIALNO je socialistična zloraba posameznika, osebe, skupnosti,…

  2. Pravičnost je temeljno življenjsko pravilo, ki omogoča sožitje v družinah in v družbi nasploh.

    Temelji na resnicoljubju in ljubezni.

    Zlasti na ravni družbe zahteva veliko znanja in izkušenj, ker lahko navidezna pravičnost privede do nepravičnosti.

  3. Na primer: Najamimo v tujini kredite in jih namenimo za socialo ali dvignimo plače preko dohodkovne zmožnosti, pa bomo sčasoma zabredli še v večjo nepravičnost in bedo.

  4. Odličen članek! In predvsem si želim, da ga preberejo naša cerkvena gospoda, ki so jih polna usta socialne pravičnosti. Medtem ko že 70 let mirno gledajo propadanje pravne države.

  5. Družbena pravičnost tudi ni, da imamo malomaren, nečlovekoljuben odnos do Slovencev, do naših prednikov, ki so branili svoj dom, svojo domovino pred vojnim napadom Italije, ki se je hotela polastiti slovenskega ozemlja in povzročiti Slovencem gorje, kar ji je potem tudi uspelo.

    Še zdaj smo tiho, da je bila ta obramba pravična.

    Tiho pa smo tudi, ko zgodovinarji ugotavljajo, koliko srbskih prostovoljcev in neprostovoljcev, se je borilo na italijanski strani zoper Slovence.

    Tiho smo tudi, ko se je Italijanom uspelo polastiti slovensko ozemlje, brez vsakršne obrambe slovenskega ozemlja, saj je bila večina tedanjega slovenskega političnega ( ljubljanskega)vodstva omamljenega od obljubljenih vladnih stolčkov v Beogradu in kar je tudi ustrezalo Beogradu, saj je Italija morala prejeti nagrado zaradi napada na Avstrogrsko.

    V Ljubljani niso ravnali tako kot je ravnalo štajersko vodstvo s pomočjo Generala Rudolfa Majstra.

    Mogoče pa je Maribor še danes zaradi svojega plemenitega ravnanja zapostavljen.

    • Laž in sprenevedanje ne more biti nobeno zdravilo. Jemlješ še tiste zadnje kaplje dostojanstva slovenskemu človeku, preden se sprijazni s tem, da je nevredni suženj.

  6. Zakaj smemo slaviti ruske ujetnike, ki jih je zasul plaz med 1. svetovno vojno na Vršiču, ne smemo pa se dostojno in spoštljivo spomniti naših pradedov, ki so umrli na Soči, ko so branili slovenske ozemlje, na katerem so živeli Slovenci?!

    • Zakaj smemo slaviti ruske ujetnike? Ni smemo, ampak moramo. Sicer bo Putin našega Milana na go*bec mahnu.

      Zakaj onih pa ne smemo? Ker RKC ne mahne po go*bcu ampak nastavi drugo lice. Kateri Kekci, kajne? 😕

  7. Če hočemo imeti socialno pravičnost moramo najprej vzpostaviti socialni red.
    Socialni red temelji na osebni svobodi. Samo država, katere socialni red temelji na osebni svobodi se lahko prišteva med svobodne socialne države. V taki državi veljajo solidarnostna načela (ni socialne prisile) solidarnosti družbe do posameznika in tudi solidarnosti posameznika do družbe. Na ta način se omogoča varovanje pred socialnimi tveganji in zagotavljanje varnosti eksistence posameznika. Drugo načelo socialnega reda je subsidiarni princip. Država ima samo drugo odgovornost, prva odgovornost zase je na samem posamezniku. To pomeni, da je varovanje eksistence posameznika prvenstveno njegova naloga in le, če posameznik sam zase ni sposoben zadovoljivo skrbeti, mu pomaga družbena skupnost (občina ali država). Zato mora država poskrbeti za ukrepe, ki morajo prispevati pomoč k samopomoči, da bi socialno šibkejšim pomagali, da bi si v zadostnem obsegu pomagali sami.

  8. Predstavljam si, da ljudje, ki imajo težave z uporabo pojma družba ali socialna pravičnost v teoriji, abstrakciji ali političnem jeziku, tudi v zasebnem življenju kažejo nagnjenost k individualizmu in poudarjenem egocentrizmu, imajo težavo z empatijo do ljudi in slojev, ki so v družbi in svetu prikrajšani in niso ravno vzor darežljivosti, kaj šele prostovoljne dobrodelne angažiranosti.

    Kakšna mati Terezija, pater Pedro Opeka ali papež Frančišek ravno ne bo iz njih. Ali iz bolj oddaljene zgodovine Raiffeisen, sv. Vincencij, Janez Evangelist Krek ipd. 😉

  9. Vsekakor pa običajnemu človeku ni treba pretirano šol ali magisterijev in doktoratov, da bo še kako imel smisel razumet, da družbena pravičnost ali nepravičnost še kako obstajata.

    Da bo recimo razumel, da je prisilno delo ali delo otrok po tovarnah nepravično, da je nepravično, če managerji,lastniki in nadzorniki mizerno ali sploh ne izplačujejo svoje delavce, sami si pa delijo milijone, ali potapljajo firme preko svojih by-pass projektov.

    Navaden delavec in kmet razumeta, da je nepravično, kako si bankirji delijo enormne nagrade in profite, ko gre banki dobro, potem ko pridejo pa izgube, jih pa rešujejo stoinvečkrat revnejši davkoplačevalci. Razumeta tudi, da je nepravično, kako se obračajo fiktivne milijarde na milijarde v finančnih, borznih prestolnicah, kako ljudje tam na način kazinojev služijo z migom kazalca več kot navadni ljudje z večletnim zavzetim in strokovnim garanjem.

    Navaden človek bo razumel, kako je nepravično, če nekdo, recimo trgovec izkoristi naravno nesrečo ali vojno stanje, da ob pomanjkanju in stiski ljudi dvigne svoje cene za 200 ali 300%, namesto da bi solidarno pomagal in nasprotno komu v stiski kaj podaril.

    Razumel bo, da je nepravično, ko neki priviligiranci ( svetovalci, odvetniške hiše, Cerarji in Pirnati) dobivajo od vlade honorarna naročila po postavkah 200 evrov/ uro, medtem ko bi ista vlada stiskarila pri enako ali bolj usposobljenih kadrih v javnem sektorju in bi ji bilo preveč izplačevati 10 evrov/uro recimo za svetovne avtoritete iz mikro-nevrokirurgije. Evo, to je konkretno počel Dušan Keber kot minister, pri čemer je v prvi kategoriji nek avstralski socialistično navdahnjeni ideolog prokubanskega zdravstva, na drugi strani pa recimo akademik Vinko Dolenc. In ta glasni demagog se gre zdaj, sam zaslužkar na enak način v Makedoniji, politika stranke po imenu Solidarnost. 🙁

    Družbena pravičnost je skratka sama po sebi umljiv pojem za vse, ki nosijo v prsih srce in ne neko pumpo oz. kot rečemo, kamen. Vse akademsko pametovanje ne pomaga prav nič pri tej distinkciji med srcem ali kamnom. 😉

    • @IF ravno zaradi socialističnega flozanja o socialni pravičnosti,
      že dolgo nimamo pravičnosti.
      Eno je pesek v oči, za to, da drugega ni.

  10. Verniki ( ne zagovorniki) svobodnega trga recimo zatrjujejo, da enostavno ne obstaja kaj takega, kot je nepravična cena ali nepravična plača ali oderuška najemnina, da je vse, kar se na svobodnem trgu vzpostavi enostavno OK v pravnem in moralnem smislu. Tako npr. ostro nasprotujejo določevanju minimalne ali maksimalne plače.

    Ker vsak preprost razsoden človek ve, da bi bilo recimo 100 evrov plačila za mesec dni pridnega dela v SLO absolutno nepravično in sramotno premalo, lahko preprosto zaklučimo, da je mnogo akademske, zlasti družboslovne kreativnost dandanašnji precejšen larpurlartizem, še več, da so takšna ” znanja in znanost” pogosto vredna celo manj kot nič.

    • Ti se kar kuhaj v socialzmu. Morda si boš še premislil, ko boš namesto malice ostal s pravico do malice v krožniku.

  11. ..če pravičnost…kot tudi ostale moralne in etične kategorije niso vezane na ab-soluto…

    ..so relativne, ne-imperativne, ne -brezpogojne in dejansko nikogar ne obvezujejo..

    • Če smo ljudje v svojem bistvu nepopolni in zmotljivi in vemo da je popolnost praktično nedosegljiva, kaj nam preostane ?
      Morda pa bi se zadovoljili z delnimi izboljšavami, vedno pa bi naj imeli odprto možnost da stanje še izboljšamo.
      No, če bi verjeli v lastno moč.

  12. 40 let prepozno nek intelektualec ali skupina intelektualcev piše o stvareh, ki jih je klasični liberalec Hayek zelo lepo razkrinkal v Evropi blagostanja.

    Nobena politična stranka ni teh spoznanj širila med volivci v Sloveniji.

    Vse se prvenstveno ukvarjajo s “SOCIALNO PRAVIČNOSTJO”.

    KritikaKonzervativna, hvala za ta članek, hvala ker si ledolomilec 5m debelega ledu v slovenski družbi in v slovenski Cerkvi.

  13. Zadnjič sem bral menda TW dr. Žiga Turka,
    ki je napisal v tem smislu:

    Če pravičnost dobi pridevnik, izgubi svoj pomen.
    Pravičnost nasproti socialni pravičnosti.

    Druga ideja, ki sem jo ob branju dobil pa je v smislu Margaret Thatcher, ki je nekoč izjavila; da DRUŽBA NE OBSTAJA, resnični so samo posamezniki. Družba je fikcija. Ob tem članku in vseh manipulacijah z družbo – mi je to postalo bolj jasno.

  14. Zanimivo in nerazložljivo mi je kako je socializem in predvsem komunizem ves čas vodil milijone ljudi za nos s povsem praznimi PAROLAMI, kjer je vsak človek v te PAROLE vstavljal svoje upe, hrepenenja, predstave, predvsem pa SANJARJENJA, UTOPIJE, IDEALE, IDEALIZME.

    • ….”Zanimivo in nerazložljivo mi je ….”

      meni se zdi da je pogoj da te ideje dosežejo človeka, da je ta nesrečen. V nesreči se človek oprime vsake bilke ki mu je ponujena kot rešitev.
      Kakšna beda so ti “družbeni” sistemi ki kujejo svoj izplen na trpljenju ljudi …

  15. Za socialno pravičnostjo se skriva realnost:

    religija ZAVISTI zapakirana v bleščeč celofan “dobrih” namenov
    deljenje tujega kapitala
    večanje davkov ustvarjalnim ljudem
    potuha lenim, neetičnim ljudem

    • Prav žalostno je brati IFov komentar zgoraj. Točno to:
      religija ZAVISTI zapakirana v bleščeč celofan “dobrih” namenov

      In ji podleže nekdo, ki je tako razgledan in izobražen, kot IF.

  16. Dragi Zdravko, težko mene obtožuješ, da razvijam neko socialno religijo, če napišem samo, kaj po mojem ni prav in socialno pravično, ne razvijem pa nobenega sistema, kaj bi bilo prav.

    Politike in družbene vizije pač ne prepuščam v področje religioznega ali znanstvenega. Mislim, da je bolje, če obstane v bolj profano pragmatičnih vodah ob presojah, ki vključujejo zdravo pamet in nekaj občečloveške etične senzibilnosti.

    Moja tovrstna subjektivna spoznanja grejo v smeri, da še najbolj funkcionira na privatni lastnini in svobodnem podjetništvu bazirano tržno gospodarstvo, kjer pa pametna politika mehanizme trga uravnotežujejo z racionalnimi, etičnimi in strokovno utemeljenimi socialnimi in ekološkimi motivi in korektivi. In nekim dobrim ravnotežjem med individualno in skupno-javno blaginjo. Obe sta mi približno enako pomembni za razliko od trdih levičarjev ali trdih desničarjev.

    Če je to neka srednja pot, nimam nobenega problema, da se me tja uvršča. Vsekakor me tako kolektivistično marksistične kot tudi prostotržne religije bolj malo prepričajo in ganejo.

    Če bi sam izbiral, bi za Slovenijo izbral politiko in politično filozofijo kot prevladuje recimo na Tirolskem, s koalicijo med krščanskodemokratsko in zeleno opcijo, med tradicionalnimi vrednotami in odprtostjo za estetsko ( arhitektura) in tehnološko inovativnost. Zmerno politiko brez grandomanskih teoretskih osnov zadaj.

    • Dodatek: sem še malo pregledal glede omenjene ” črno-zelene”, zame najbolj interesantne politične kombinacije in politične filozofije.

      Edina evropska dežela, ki ima več mandatov te koalicijske izkušnje je res avstrijska Tirolska. Razen nje je taka koalicija nedavno nastala v zgornji Avstriji. Pa v Nemčiji v deželi Hamburg in Hessen. Dogovorov o tem, ki so v zadnjem hipu spodleteli, je bilo pa veliko že pred časom v Baden Wurtenbergu ( jugozahodni, eni najbolj prosperitetnih in katoliških nemških dežel). Od preostalih evropskih držav je taka vladna koalicija nastala 2009 na Finskem.

      Koalicija črno-zeleno sicer uspešno deluje marsikje na komunalnem nivoju: Insbruck, Salzburg, Bregenz, Frankfurt ( ob Majni), Koln, Bonn, Achen etc. Sama ugledna, prosperitetna, kulturna središča.

      Pri nas te koaliciji seveda še dolgo ne bom dočakal. Zelenih nikjer, krščanski demokrati pa- kateri pa to so? ( N.Si? Janševi? Bogovičevi?) Vsekakor so šibki, celo v primeru združenega delovanja… 🙁

Comments are closed.