Skoraj pred natanko desetimi leti, v času med smrtjo Janeza Pavla II. in izvolitvijo novega papeža Benedikta, je umrla moja stara mama. Izpovedovala je drugačno katolištvo, kot sem ga vajena od svojih vrstnikov ali generacije svojih staršev, gotovo drugačno od mojega. Njena vera je bila globoka, preprosta in svetniška.
Vedno se mi je zdela kot ostalina nekega drugega časa.
*
Ko so izvolili Benedikta, stare mame že ni bilo več. Čeprav sem imela novega papeža rada (za razliko od mnogih njegovih kritikov sem njegove tekste brala), se mi je takoj zazdelo, da bo njegova intelektualna skladnost s težavo našla stik s spremenjenim svetom, kakor ga vidimo predstavniki milenijske generacije.
Kar je paradoks, saj tudi Ratzinger spada v generacijo, ki je občutila zastarelost stare dogmatike. Dovolj je, da berete njegove mladostniške memoarje: na vsakem koraku je čutiti globoko intelektualno vrenje mladeniča, ki je v stikih s priljubljenimi avtorji svojega časa (Heideggerja, Marcela, de Lubaca, Guardinija, Blondela, von Balthasarja) skušal oblikovati teologijo, ki bi bolje nagovorila tesnobe in upanja sodobnega človeka. Ta njegov mladostniški eksistencialni zanos se je tudi kasneje kazal v slabo prikritem odporu do klasične sholastične dogmatike in celo do tomizma, ki je prišel na dan do skrajnih meja, ki se za vatikanskega prefekta in pontifeksa še spodobijo.
Vendar je zmogel inspiracije, ki jih je prejel heterodoksnih mislecev od Kierkegaarda do Hermanna Hesseja, integrirati v katoliško tradicijo.
*
Mnogi se danes vračamo k tej tradiciji.
Marsikomu se bo zdelo pretirano reči »mnogi«. Ja, mnogi. V primerjavi s tistimi, ki od nje bežijo, vsekakor. Danes, za razliko od časov moje stare mame, takih, ki bi od tradicionalnega katolištva bežali, tako rekoč ni. Ker tega tradicionalnega katolištva ni več kot sklenjene družbene strukture. Zato tradicija počasi, a vztrajno dobiva nazaj svoj stari šarm, zlasti na naših, globoko sekulariziranih zemljepisnih širinah. Toda pri tem smo v nevarnosti, da pozabimo, zakaj so se ji tedaj, ko je bila živa kot vseobsegajoča družbena formacija, mnoge, morda celo najboljše duše uprle.
Moja stara mama je bila denimo rojena v času, ko je fašistična oblast preganjala njen materni jezik in skušala uničiti nacionalne manifestacije njenega ljudstva. Vsaj visoki, če že ne nižji kler ji je pri tem pomagal. Živela je pod dvema papežema, ki sta javno podprala diktatorja, ki je krvavo zatiral njeno ljudstvo. Od blizu je lahko videla ne le klerikalizem, temveč še hujše zlorabe vere v politične namene.
In to ni bilo nič posebnega. Marsikateri katoličan širom po Evropi, pa Južni Ameriki, jugovzhodni Aziji in Afriki je lahko skozi stoletja doživljal podobno izkušnjo. Seveda je bil tudi klerikalizem in politizirani katoliški antimodernizem, ki mu je dajal vetra, reakcija na pogosto precej brezobzirne sekularistične ideologije. Ki so bile tudi same reakcija in tako dalje in tako naprej. Dejstvo ostaja, da je bil uradni katolicizem še krepko v drugo polovico prejšnjega stoletja globoko vpleten v zapletene, pogosto skrajno umazane politične spore. Družbeno moč, ki jo je napajala vera množic, je rad kanaliziral v kopičenje političnega kapitala (ki ga je povrsh vsega pogosto nepremišljeno dajal na posodo na levo in na desno – najraje na desno).
V teh pogojih so imeli verniki dejansko le tri možnosti: konformizem, odpadništvo ali poglobitev vere. Številni, ki so se, tako kot moja stara mama, napotili na to zadnjo pot, so svojo vero doživljali globlje kot postkoncilske generacije. Globlje so bili v stiku z viri svoje vere in sp zato znali, tako kot Dante, realnost sveta doživljati skozi bolj niansirane odtenke, ki so izrisovali, kot bi rekel Unamuno, tragično občutje življenja. Njihovo katolištvo je bilo tesneje vezano na hierarhičnost, ker se jim je, paradoksalno, ravno prek hierarhije na svetu izrisovala podoba tiste druge, nevidne hierarhije, na podlagi katere bo vse, kar je in je bilo in bo, doživelo pravično sodbo. Ta vera jih je utrjevala v njihovem značilnem globokem občutku za pravičnost, ki ni iskal zunanje potrditve v živem blatu družbenega konformizma. Dajala jim je tudi radostni mir, tako različen od jalove in žalostne strogosti starih stoikov ali površne »skuliranosti« njihovih nezavednih sodobnih posnemovalcev.
*
Ko danes mladi katoličani, ki živimo, priznajmo si, kot arhipelag sredi sekularističnega morja, razmišljamo o katoliški tradiciji, ne smemo pozabiti tega paradoksa, te napetosti med notranjo in pozunanjeno vero.
Ne smemo se pustiti zapeljati v past, da bi ob razmišljanju o srednjem veku, pomislili le na katedrale, Danteja, mistike, viteze in trubadurje ali na podobo sholastične teologije, kot nam jo je prikazala ganljiva Chestertonova apologija Tomaža Akvinskega. Ne smemo pozabiti na družbeno stvarnost, ki jo je Dante bičal v Komediji, na pokvarjenost z oblastjo opite rimske Cerkve, na vse predsodke, ki so se lepili na vero, in zlorabe, ki so prejele blagoslov duhovništva.
Hvala Bogu imamo sekulariste, ki nikoli nas nikoli ne pozabijo spomniti na to. Toda za razliko od njih se zavedamo, da se je ta tradicija religije kot koherentnega »življenjskega sveta« (če naj uporabim nekoliko zastareli sociološki jezik), ki je določal bitje in žitje vernika in predstavljal temeljno obzorje njegovega obstoja, dejansko (in verjetno dokončno) končala z drugim vatikanskim koncilom. Končala se ni zaradi teoloških in doktrinarnih razlogov, temveč zato, ker je morala Cerkev dokončno položiti račune pred sekularizmom, ki ga je poldrugo stoletje prezirljivo odklanjala, nikoli ni pa mu ni zares ponudila konsistentne alternative.
Več lahko preberete na Kritika konservativna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
