Živeti v letu 1984 (kritika)
Norman Manea: Črna ovojnica; Radovljica, Didakta 2012
Norman Manea je roman Črna ovojnica dokončal v orwelljanskem letu 1984, v času najtrše cenzure v Romuniji, ki je besedilo očistila vseh kočljivih mest, in ga prilagojenega komunističnim standardom pustila objaviti šele dve leti kasneje.
Manea se nikoli ni imel za političnega pisca. Kljub temu so mu oblasti vsilile ta status, saj ni pisal v skladu z njihovo vizijo, kar so razumeli kot politični napad. Res pa je, da je kljub cenzuri besedilo med vrsticami ostalo ostro naperjeno proti vsakršnemu totalitarizmu. Vsakdanji dogodki in preproste izjave so torej postavljene v kontekst, v kakršnem bi tudi obveščevalna služba morala zavohati nekaj sumljivega. Paradoksalno je, da tudi ‘nedolžni’ bralec v želji, da bi razumel simbole oziroma celotno besedilo, postaja eden izmed tajnih agentov, ki v vsaki besedi ali dogodku vidi skrite šifre oziroma pomene. Nekateri izvirajo iz njegove domišljije, drugi so realni, plod Maneajevega peresa. Kako (natančno) jih bo dojemal in razumel bralec, je odvisno tudi od njegove letnice rojstva, poznavanja romunske zgodovine in literature. Podobno kot posamezniki znotraj režima postajajo diktatorjeva brezimna lastnina ter so hkrati žrtve in nosilci diktature, tudi bralec na lastni koži občuti vsiljeno iskanje resnice/krivde, ki jo skrivajo romaneskni liki.
Zakodirana osnovna zgodba
Osnovna zgodba je tako razdrobljena, izkrivljena in zakodirana, da je ni enostavno izluščiti. Pisatelj bralca zasuva s podatki in pri tem ni selektiven, zato bralec mukoma razbira relevantne informacije in iz njih le stežka sestavlja okvirno zgodbo. Bralca zanima zaplet in razplet, medtem ko se osebe v romanu skušajo distancirati od ‘zapletov’ in vsakega sumljivega dogajanja, od politike in od vtikovanja v zadeve drugih državljanov.
Zdi se, kot bi bil tudi pisatelj še vedno pod močnim vplivom cenzure in predvsem samocenzure. Prav politični pritiski oziroma močna (samo)cenzura je posredno botrovala visoki literarni vrednosti sodobne romunske književnosti. Literati so se pri izražanju svojih idej morali zateči v intertekstualnost, govoriti so morali med vrsticami, kar je še povečalo njihovo iznajdljivost, ustvarjalnost ter seveda terjalo oblilo talenta.
Norman Manea je za svoje delo prejel številne mednarodne nagrade – med drugim leta 1992 Guggenheim Grant in MacArthur Prize; leta 1993 Literary Lion Medal, ki jo podeljuje New York National Library; leta 2002 Nonino International Literary Prize za življenjsko delo; leta 2006 Prix Médicis étranger. Njegova dela so prevedena v več kot dvajset jezikov.
Svež pisateljev jezik
Pisateljev jezik je neverjetno svež, Manea se pokaže kot mojster metafore in primere. Komparacijo pogosto uporablja kot v naslednjem citatu: Zaman si je poslušalec prizadeval, da bi ostal odsoten, da ne bi ničesar slišal, kakor muha je cepnil prav pred čezoceanko, ki ni bila nič drugega kot mogočna šapa številka 46 z Gaftonovim čevljem (2012: 132). Za opisovano dogajanje najde povsem novo primerjavo, ki jo stopnjuje in se nato prek nje naveže na nadaljevanje opisovanega dogajanja. Namesto, da bi enostavno opisal pogovor med Gartonom in Vanceo, ki ga je prekinil Gafton, ko je s svojim čevljem pokončal muho, Manea oba dogodka poveže s pomočjo premišljene primere. Pisatelj rad uporablja tudi onomatopejske besede in naštevanja (ki jih včasih zamejuje z vejico, drugič zopet ne): Vrata so cvilila, cviiil, dolgo, zlovešče, sikala so, škrip, škripala, ječala (2012: 297). Rožnati starčev obraz, poškrobljen ovratnik, svetlo modra srajca, temno rdeča kravata, krastačji gobec, odprt zaprt odprt, brez zvoka, usta dvoživke momljajo besede brez zvoka. (2012: 297)
Poleg bogate metaforike in simbolike, ki jo najdemo v romanu, Črna ovojnica temelji na satiri, ujeti med vrstice, ki se prepleta s fragmenti liričnih opisov, aluzij in absurdnih dialogov. Gre za roman, ki ima toliko plasti, da se le stežka prebija do njegovega jedra in vseh razsežnosti, ki so skrite v njem, nikoli ne bomo mogli dokončno odkriti. Preveč ostaja neizrečenega. A bistvo je, da bralec pusti, da se ga dotakne in počaka, da se za plazom neizrečenih besed spusti tišina.
Foto: Wikipedia
