Sprejel sem odločitev, da se s papežem spravim

5

Sprejel sem odločitev, da se s papežem spravim. Marsikdo se bo vprašal, zakaj to delam javno. Toda če sem kot novinar in publicist kdaj javno objavil kakšno kritiko na račun papeža, potem je prav, da javnosti predstavim tudi svoje spravno stališče.

Začetek postnega časa velikokrat mineva tudi v znamenju kakšne postne akcije, ki je lahko osebna, lahko pa tudi zasnovana v širšem družbenem okolju (npr. Štirideset dni brez alkohola). A bistvo postnega časa je predvsem tem, da podobno kot sin, ki se v eni od Jezusovih prilik vrne k očetu, gremo vase in naredimo nekakšno revizijo svojega življenja, tako v duhovnem kot moralnem smislu, pa tudi prepoznamo pomen odpovedovanja. V zvezi s tem me je zelo nagovorila misel duhovnika Nika Rupnika, ki jo je na Časnik.si zapisal prav na pepelnično sredo:

»Moliti in se hkrati ne tudi odpovedovati, je enako, kot da se ustaviš na polovici poti. To je tako, kot da bi veslali v čolnu, ki je privezan na obalo. Nikamor se ne bomo premaknili, dokler ne odvežemo ladje. Ne moremo samo odvreči greha s sebe in sveta, v katerem živimo. Lahko pa umremo in umiramo grehu in takrat greh nima nobene oblasti nad nami. Odpoved je umiranje grehu.«

Sprejel sem odločitev, da se s papežem spravim

Pred kakšnima dvema tednoma sem na dom prejel revijo Prenova in v njej tudi članek s pozivom, naj ne grešimo proti svetemu očetu oz. papežu Frančišku. To je bilo še pred začetkom postnega časa. Prav v tistem trenutku sem tudi sprejel odločitev, da se s papežem spravim. Marsikdo se bo vprašal, zakaj to delam javno. Toda če sem kot novinar in publicist kdaj javno objavil kakšno kritiko na račun papeža, potem je prav, da javnosti predstavim tudi svoje spravno stališče.

Znano je, da imamo katoličani  enega Boga: Očeta, Sina in Svetega Duha, ki nam je vsem skupen. Imamo eno Sveto pismo, ki je sicer prevedeno v mnoge jezike, a sporočilo je v vsakem primeru isto. In to je tista edinost, ki naj bi jo gojili v Cerkvi. Ne v slogu zlaganih parol (spomnimo se »bratstva i jedinstva«, ki kljub vsem dobrim namenom ni temeljilo na resničnem bratstvu), ampak ker pripadamo enemu in istemu telesu – Cerkvi. Seveda pa je edinost tudi v nevarnosti zaradi povsem človeških razhajanj med papežem, škofi, duhovniki in ljudstvom. In tudi bližina osme obletnice izvolitve sedanjega papeža (spomnimo, izvoljen je bil 13. marca 2013) me je nagnila k temu, da nekoliko premislim o svojem odnosu do rimskega škofa, ki mu pripada nasledstvo apostola Petra.

Vemo, da je sedanji papež obravnavan zelo črno-belo: od kulta osebnosti do skrajnega odklanjanja. Nobena skrajnost ni dobra. Vemo tudi, da papež sam po sebi ni nezmotljiv, institut papeževe nezmotljivosti pa se uporabi zgolj v razglasitvi verskih resnic ex cathedra. Povedano drugače: ker smo vsi ljudje grešniki, to velja tudi za papeža, za kardinale, škofe, duhovnike, redovnike in redovnice … Še zlasti pa to velja za mojo malenkost. In to je tudi eden od razlogov, zakaj to pišem.

Kristusova napoved, da njegova Cerkev ne bo propadla¸ se potrjuje

V teh dneh me je namreč v Svetem pismu nagovoril lik apostola Petra, ki sicer nosi rojstno ime Simon, ime Peter, ki izhaja iz grščine, je dejansko prevod hebrejskega imena Kefa (Skala). Jezus pove, da bo na to skalo postavil svojo Cerkev in, kar je še posebej pomembno, peklenska vrata je ne bodo premagala (prim. Mt 16,18). Zelo pomembna obljuba, ki se pojavi prav v kontekstu Jezusove postavitve petrinske službe (prim. Mt 16,19).

Ta obljuba se je potrjevala skozi vso zgodovino Cerkve. Tudi ko je bila slednja v stiski, še zlasti zaradi grešnih papežev, celo zaradi protipapežev (kar pomeni, da je bila razdeljenost v Cerkvi resnično zelo huda!), Cerkev ni propadla, čeprav bi si tega marsikdo želel. Tudi danes se soočamo z mnenji, da je (katoliška) Cerkev izdala Kristusa in da je njen propad zelo blizu. Da, cerkvene strukture lahko strahotno izdajo Kristusa (to smo že večkrat videli) v slogu Juda Iškarjota, a propad se začuda ni zgodil.

Jezus ni prišel ruvati ljulke (plevela), saj bi s tem poruval tudi pšenico. Tudi zato je jasno, da Cerkve ne more uničiti ne komunizem ne ekosocializem, niti prostozidarstvo niti modernizem.

Je pa vse našteto velika grožnja in morda tudi napoved težkih časov za Cerkev. A težkim časom navkljub zadnja beseda vedno pripada Bogu, ne hudiču.

Skušnjavi sektaštva ne smemo popuščati zaradi slabotnosti in grešnosti papeža

Drugo, kar me nagovarja v Svetem pismu, ko razmišljam o Cerkvi, pa je Petrova slabotnost. Praktično takoj po tistem, ko Jezus proglasi za prvaka med apostoli vihravega in nestanovitnega ribiča, slednji že pade na izpitu: ob Jezusovi napovedi, da bo moral Sin človekov trpeti in umreti, mu hoče to preprečiti. Jezus pa ga že imenuje za satana. Slabotnost in grešnost Petrovih naslednikov je torej napovedana že v Svetem pismu, a nas ne sme pohujšati, da bi zaradi nje popuščali skušnjavi sektaštva. Res pa je tudi, da so pisma sedmerim Cerkvam v knjigi Razodetja velik opomin tudi v sedanjem času – če že opazujemo znamenja časa. Apostol Peter je hotel Jezusa rešiti pred trpljenjem, trikrat ga je zatajil, kasneje, že v času prve Cerkve, pa mu je zaradi strahopetnosti celo sv. Pavel bral levite (prim. Gal 2,11–14).

Priznam, v osmih letih pontifikata papeža Frančiška se je med menoj in njim nabralo kar nekaj ledu. Na moji strani seveda.

Sedaj vidim, da za to pravzaprav ne bi smelo biti razloga, vsaj ne v tem, da bi mu odrekal Petrov sedež. Tudi zato, ker se Bog velikokrat proslavlja prav v težkih in nam težko razumljivih okoliščinah in, kakor radi rečemo, piše ravno s krivimi črtami.

Ko gre denimo za migracije (ki so, to moram priznati, prva točka nesoglasja s papežem), se sedaj zavedam, da islamizacija pravzaprav resnično ne ogroža Evrope. Ta je samo posledica izjemno agresivne sekularizacije in laizacije evropske družbe, ki je privedla do tega, da je imunski sistem Evrope dobesedno kolabiral.

Ne moremo se zgražati nad islamizacijo in nekontroliranimi migracijami, hkrati pa si zatiskati oči pred trendi: pobijanje nerojenih otrok, uveljavljanje ideologije LGBT v praksi, evtanazija in nasploh izgon Boga iz družbenega življenja.

Kdorkoli bo na Petrovem sedežu, peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala

In še drobna pripomba: v knjigi Ubožec iz Nazareta, ki sem jo prejel prav pred kratkim, avtor knjige, znani kapucin br. Ignacio Larranaga mimogrede omeni najtehtnejše poteze evangelijskega sporočila: vesoljno bratstvo, odločitev za uboge, zapoved ljubezni (str. 36 v slovenski izdaji). V izvirniku je knjiga izšla že v začetku devetdesetih let, dvajset let pred izvolitvijo sedanjega papeža.

Do migracij, ekoloških ter gospodarskih vprašanj imamo kristjani lahko različna stališča. In verjamem, da nekateri ob papeževih govorih zavijajo z očmi. In si bodo mislili: Ali je na Petrov sedež sedel slučajno kakšen prostozidar. In tudi če bi res – peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala.

In prav ta obljuba iz Svetega pisma me je napotila, da se v duhu obrnem k papežu s sporočilom sprave (no, čeprav se osebno ne poznava, a pravzaprav niti ne gre zanj, ampak zame – kajti zamere so največja blokada za Božje darove). In mu želim veliko Božjega blagoslova in navdiha Svetega Duha. Navkljub (pre)nagli upokojitvi kardinala Roberta Saraha, ki ga sicer zelo cenim.

Kar velja v odnosu do papeža, velja tudi v odnosu do škofov

Ta sestavek sem pripravljal v času spletnega seminarja, ki ga je imel misijonar in oznanjevalec evangelija pater James Manjackal. V tem času sem se tudi spomnil, kako je sedaj že pokojni nadškof dr. Alojzij Šuštar pred dvema desetletjema ob svoji osemdesetletnici maševal v šentviški cerkvi. Vse nas je zelo ganilo, ko je v nagovoru prosil odpuščanja. Prositi odpuščanja je dejanje milosti, ne zgolj človeške moči. Je pa tudi dober zgled, zaradi katerega ob tej priložnosti papežu Frančišku sedaj pridružujem tudi naše škofe, tako živeče kot pokojne, saj sem tudi njih s kakim svojim zapisom vsaj ošrvknil, če ne celo verbalno bičal (posebej ljubljanskega ordinarija, ki je na zelo izpostavljenem mestu predsednika škofovske konference in s tem po svoje vpet tudi v širše politično dogajanje). Tudi njim prihajam naproti s prošnjo: prosim odpuščanja. In hkrati odpuščam. Kar velja tudi za vse, ki to berete. Želim blagoslovljen postni čas in obilo milosti.

Celje, na praznik sedeža apostola Petra, 22. februarja 2021

5 KOMENTARJI

  1. Sv. Petra je za Papeža Jezus postavil šele po svojem vstajanju, torej Sv. Peter Jezusa ni zatajil kot Papež. Papež je seveda lahko grešnik, kot vsak človek, ne more pa biti heretik in odkrito promovirati herezije, pa imenovati za svetnike osebe, ki to nikakor niso mogle biti, pa častiti malike, kar počne sedanji ”papež” in pred njim drugi po II. Vatikanski ”papeži”. Če bi sedanji ”papež” bil pravi papež, bi to pomenilo, da so peklenska vrata premagala Cerkev, ker kaj pa so druga peklenska vrata, če na herezija, ki jo pokoncilski papeži odkrito promovirajo. Seadanja učenja pokoncilske ”cerkve” in pokoncilskih ”papežev” vodijo ”vernike” v greh, torej v pekel, namen Katoliške Cerkve pa je, da duše vodi v nebesa.

    • “Če bi sedanji ”papež” bil pravi papež, bi to pomenilo, da so peklenska vrata premagala Cerkev”
      Tega ne razumem. Je možno dobiti pojasnilo?

      Ne vem, kaj se s papežem dogaja, v najboljšem primeru njegova služba za stike z javnostjo zelo slabo deluje.

      V najslabšem primeru pa, kot je rekla Mati Božja v Fatimi:
      Tudi za cerkev bo prišel čas njenih največjih preizkušenj.
      Kardinali se bodo zoperstavili kardinalom, škofje škofom. Satan bo korakal v njihovih vrstah in v Rimu bodo velike spremembe. To kar je gnilo bo padlo. In to, kar bo padlo, se ne bo več dvignilo. Cerkev bo zamračena in svet bo pretresen z nasiljem. http://www.medjugorje.si/arhiv/fatima/fatima3.html

      Ali pa v Akiti:
      Največja preizkušnja bo padla na Cerkev. Satan se bo infiltriral v Cerkev. Kardinali se bodo uprli kardinalom, škofje proti škofom, tisti duhovniki, ki me častijo bodo prezirani in napadeni. Cerkve in oltarji bodo sramotene. Cerkev bo polna s tistimi, ki bodo sprejeli kompromise. Satan bo uspel oddaljiti mnogo duhovnikov in vernikov daleč proč od Boga.
      http://www.trisvetasrca.si/prikazovanja-v-akiti-japonska-s-agnes-katsuko-sasagawa.html

  2. Seveda, prazen prostor prej ali slej zasede nekdo. Komunizem ga je pomagal prazniti, kapitalski pohlep prav tako in vračajoči komunizem tudi. Toda najprej moramo sami pomesti pred svojim pragom. Slovenija bo verna, tudi če prazen prostor zasede neka vera, ki drugače verjame v istega Boga. Človeštvo se razvija… in njegova duhovnost prav tako in prej ali slej pride do rešitve največje skrivnosti- bnožje skrivnosti-sedaj pri posamezniku in nekoč pri skupnosti. To je cilj-pripeljati vse h Gospodu.
    Torej, brezvernosti, komunizmu itd. vsemu, kar se bo še pojavljalo v tem smislu sovraštva do Boga, je nazadnje in vnaprej: odklenkalo.
    Zato “vsi bratje”, pomeni ekumenizem.
    Pa lepo pozdravite duhovnega voditelja.