Sledi trendu in čivkni!
V zadnjih dneh je bilo zelo popularno čivkniti frazo, ki se začne z nekim bolj ali manj smiselnim stavkom in se po pravilu najprej nanaša na večino, medtem ko se mora drugi del stavka končati z imenom in priimkom neke bolj ali manj znane osebe. Tako po spominu lahko navedem pogruntavščine kot npr. »vsi pijejo pivo, samo Alojz Sok« ali pa »vsi hočejo mlade, samo Andrej Stare«, kot tudi »vsi so iskali železo, samo Alojz Uran« in meni najljubša »vsi smo pojedli en kos pice, samo Janez Pavel II«. Tipično slovensko so se takoj našli strastni privrženci, ki so brez težav v minuti poiskali deset novih primerov in na drugi strani neumorni nasprotniki, ki so tožili nad preveliko jakostjo enega in istega čivkanja. Meni se je zdelo zanimivo predvsem to, da ljudje po naravi radi sledimo, v tem primeru nečemu zelo omejenemu trendu, ki danes je, jutri pa ga mogoče več ne bo. Mnogi ljudje, med njimi posebej verni, pa gredo v tem smislu dlje, saj sledijo nečemu večnemu. Čemu sledimo kristjani? Čemu sledimo katoliki? Čemu konec koncev sledi mož, ki je v frazi pojedel dva kosa pice?
Verodostojno slediti
Mediji se v dneh okoli izvolitve novega papeža osredotočajo predvsem na dve stvari. Eno je dogodek izvolitve kot tak in z njim povezane ceremonije ter ozadja, drugo pa je glodanje kosti ugibanja o tem kdo in kakšen bo ali celo kakšen mora biti novi papež. Malokdo pa se vpraša o povsem osnovni in zato nič manj bistveni, če ne celo ključni stvari vsega dogajanja, ki smo mu priča. Vprašanje za preprostega človeka, ne glede na njegovo poznavanje razmer v Cerkvi in ozadij ključnih odločitev, ki se sprejemajo že ob sami izvolitvi novega papeža, je enostavno: Kdo je sploh papež, oziroma kaj je njegovo poslanstvo? Pri tem nam pride zelo prav definicija iz KKC (882): »Papež, rimski škof in naslednik sv. Petra, je ›trajno ter vidno počelo in temelj edinosti tako škofov kakor množice vernikov‹. ›Rimski škof ima namreč v Cerkvi v moči svoje službe kot Kristusov namestnik in pastir vse Cerkve polno, vrhovno in vesoljno oblast nad Cerkvijo in more to oblast vedno svobodno izvrševati.‹« Od tu naprej sta možni dve poti interpretacije. Preprost vernik lahko poslušno sledi komentarjem o prevelikem vplivu KC in posledično o posvetni oblasti papeža, ki zna ali pa ne zna pokoriti svojih podložnikov. Možna pa je še druga pot, in sicer da prisluhne razlagi, ki v resnici želi slediti namenu in vlogi papeža. Ta se v verodostojnejši obliki glasi: Zavzema se za edinost vseh verujočih, ki sicer verujejo na različne načine, a v iste stvarnosti in ima vrhovno oblast odločati o zadevah Cerkve iz moči, ki nikakor ni samovoljna.
Sledenje iz posnemanja
Kot že omenjeno, ljudje radi sledimo, medtem ko malo manj radi kogarkoli posnemamo. Menimo namreč, da to lahko krati našo osebno integriteto. Mnogi bi sicer prav radi tudi koga posnemali, a pogosto nas, prav zanimivo, veliko bolj vlečejo slabi zgledi, kjer človek v resnici izgubi svojo svobodo. Najti zgled, ki daje s tem, da ničesar ne jemlje, se zdi misija nemogoče. Če to velja za ljudi, za Boga gotovo ne. Kristjani smo ne samo prepoznali, da je Jezus eden takih zgledov, ampak izpovedujemo, da je ta zgled v njem postal najbolj pristen. V njegovih povsem človeških dejanjih prepoznavamo božji načrt. To pa pomeni med drugim to, da je tudi predaja odgovornosti poslanstva, ki je bila najprej od Boga dana Bogočloveku, sedaj zaupana človeku kot takemu. Tega človeka v svoji nemoči in nepopolnosti simbolizira lik papeža, ki je tako merodajna priča sodelovanja med Bogom in človekom v svetu. V središču tega odnosa pa gotovo najdemo preprostega človeka, ki v življenju želi slediti božji volji. Papež in s tem celotna Cerkev mu sledita na Kristusov način. Gotovo je na mestu papeževa molitev:
»Kristus tolikega trpljenja, ponižanja in propadanja človeka. Kristus, križani in vstali.
…
Jaz, rimski škof in naslednik tvojega apostola Petra te na vso moč prosim:
Ostani!
Ostani in živi še naprej v naši prihodnosti.
Ostani in živi naprej!«
(JP II)
Foto: Wikipedia
