Kristus osvaja Germanijo

29
455
Sveti Martin.
Sveti Martin.

Sulpicij Sever, učenec sv. Martina (316–397), je svojega učitelja zelo cenil in občudoval, zato je popisal njegovo življenje in delo. Osrednji stavek tega besedila je zapis Martinovega videnja v nočnih sanjah. Med spanjem je Martin slišal Jezusov glas: »Ogrnil si me s plaščem, a še vedno si katehumen.« Iz tega Jezusovega sporočila v videnju je Martin razbral dvoje: prvič, Jezusovo pohvalo, ker je polovico svojega plašča daroval siromaku; drugič, Jezusovo kritiko, ker je bil Martin že več let katehumen, vendar je s krstom odlašal. Po tem videnju je Martin nemudoma zapustil vojaško službo, ki mu je zagotavljala visoke dohodke, ugleden status, veteransko pokojnino in se dal krstiti.

Šele po tem videnju je Martin dojel, kako pomemben je krst. V velik pomen krsta ne dvomimo, vprašanje pa je, ali njegov pomen res razumemo. Zato, da bi laže vstopili v skrivnost krsta, se vrnimo k sv. Martinu in k razmeram v katerih je deloval.

Vsi, ki ste bili v Rimu, se gotovo spomnite velikih panojev, ki so pritrjeni na zunanji strani Rimskega Foruma, ob ulici Via Dei Fori Imperiali. Na njih je prikazana širitev rimskega imperija od ustanovitve leta 753 pred Kristusom do propada leta 476. Belina označuje ozemlja, ki so bila podrejena imperiju, črna barva pa neosvojene pokrajine. Vse dežele, ki so bile na desnem bregu reke Ren, ki teče iz Švice skozi Porurje proti Roterdamu, so pobarvane črno; črnina je tudi na ozemljih severno od Donave. V črnini so torej ozemlja številnih germanskih ljudstev. Rimske legije so večkrat prestopile Ren in Donavo, vendar so jih germanska ljudstva vedno potisnila nazaj. Rimljani si Germanije, črnine, kljub številnim poskusom niso nikoli podredili. Zato Rimljani v Germaniji vzhodno od Rena in Severno od Donave nikoli niso ustanovili nobene province, ki bi uveljavila njihovo oblast. In prav germanska ljudstva, ki so skozi stoletja vdirala iz črnine, iz Germanije, so imperij tudi zlomila in si ga skozi stoletja po kosih razdelila.

Sv. Martin je bil doma iz rimske province Panonije, južno od Donave, kot škof pa je deloval v Galiji, v mestu Tours. V Jezusovem namigu sv. Martinu naj končno sprejme krst, se tudi za nas skriva vprašanje: zakaj nam je krst, ko se začne naša bitna povezanost z Jezusom, ko postanemo kot mladika odvisni od trte, sploh potreben? Ali drugače: zakaj je Jezus sploh prišel na svet in nam omogočil, da se s krstom vcepimo vanj?

Gotovo znamo vsi skrpati povsem prepričljiv odgovor in reči: Jezus je prišel zato, da bi nas reši greha in smrti. Toda bodimo iskreni: prvič, ali mi res vemo, kaj to dejansko pomeni, in drugič, koga ta razlaga sploh zanima? Namreč danes, ko govorimo o postreligiozni družbi, ko greh ni relevantna kategorija, ki bi imela kakršno koli mesto v sodobnem šolstvu, pri vzgoji v javnih ustanovah, v osebnem življenju večine ljudi, v umetnosti, predvsem pa v terapiji, psihologiji, psihiatriji, svetovanju v osebnih krizah, zakonskih težavah, odpravljanju različnih zasvojenosti itd. V odrešenje od smrti pa večina itak ne verjame; tako kažejo religijske raziskave.

Zato vprašanje zastavimo drugače: ali res obstaja kak problem, ki bi nas ugonobil, če ne bi bilo Jezusa in krsta, ki bi nas povezal z njim? Ali pa so vsi naši problemi taki, da jih lahko povsem zadovoljivo rešujemo tudi brez Jezusa?

Na vprašanje, kdo je za nas Kristus, si lahko dobro odgovorimo le, če vemo, kaj je naš temeljni problem; to pa lahko vemo le, če uvidimo, kdo smo mi sami. Toda kdo ima jasno sliko o sebi? V nadaljevanju bomo videli, da imamo s tem vedno težave. Kajti vsakega izmed nas določa belina, znani in razumljiv del našega bivanja na eni strani, in Germanija, temni del, ki ga vse življenje skušamo razumeti in si ga podrediti na drugi strani; kar pa nam nikoli ne uspe, kot Rimljanom ni uspelo osvojiti Germanije. In če ne vemo, kdo pravzaprav smo, kako naj potem vemo, ali je Kristus res naš edini odrešenik? Zelo zapleteno, vendar ne umetno, temveč dejansko.

Mnenja o tem, kaj je naš temeljni problem in kdo nam ga lahko pomaga rešiti, so od nekdaj zelo različna. John Locke, angleški filozof, 1632–1704, je nekoč rekel, da se rodimo kot nepopisan list, tabula rasa. Ni priznal, oziroma je spregledal temno stran našega bitja. Ni videl Germanije. Hotel je reči, da lahko dobra vzgoja in dobra družba iz nas naredita dobre ljudi. Zato je dovolj, da iznajdemo recept za dobro vzgojo in najdemo pot do dobrih in pravični družbenih razmer. Toda Locke se ni zavedal, da je njegova vizija v začaranem krogu. Kajti kako naj ljudje, ki imamo brezkončne probleme sami s seboj, nekega dne naredimo idealno vzgojo, in kako naj ljudje, ki smo polni vsakršne zmede, naredimo dobro družbo. Lockova pot ne vodi nikamor. Imela pa je, in ima še sedaj, velik vpliv. Vsa sodobna permisivna vzgoja temelji na Lockovem ignoriranju resnice, da je vsak naš otrok, ki ga vzgajamo, tako beli angelček kot temna zverinica, ki jo ženejo nikoli razumljive notranje sile.

Bolj prodorno sta razmišljala Sigmund Freud (1856–1939) in za njim Jacques Lacan (1901–1981). Moža sta ugotovila, da smo ljudje sami sebi za vedno nepregledni. Naš jaz je nekaj imaginarnega, se pravi umišljenega, dozdevnega, neresničnega, se pravi vedno nekaj popolnoma drugega, kot se posreduje naši misli. Ljudje o sebi nikoli ne moremo jasno povedati, kdo smo, pa naj o tem premišljujemo do konca življenja. Zato pravi Freud: »Jaz je duševna bolezen človeškega bitja.« Freud ima v veliki meri prav, kajti vsak od nas se kdaj vpraša, ali stvari sploh prav zaznava, ali smo v resnici normalni, ali pa samo mislimo, da smo normalni. Ali drugače: to, kar naj bi bil jaz, kar naj bi nam bilo doumljivo o nas samih, je v resnici nekaj nezavednega, ki kliče k povratku v Ono, v nek popolnoma skrivnostni Ono, ki govori v Nezavednem, v Germaniji, ki pokriva velik del našega bitja. Ki niti ni tako globoko v nas, kot je popolnoma nedostopen naši zavesti. Naša samstvenost, namreč to, kar smo, ostaja za vedno nereflektirano, ne dojeto, nedostopno naši misli. To, da nismo razumljivi niti sebi, pravi Lacan, nas dela nesvobodne. In ima prav, saj nikoli ne vemo, kdaj nas bo kaj spravilo s tira, saj je včasih dovolj en sam neprijazen pogled, pa smo zamorjeni, užaljeni, agresivni, samouničevalni, izgubimo samozavest in zaupanje vase. In potem, pravi Lacan, se lotevamo samoosvobajanja, in se pri tem vdajamo varljivemu upanju, da se bomo nekoč vendarle vzeli v roke, se samoanalizirali in postali gospodarji samega sebe. Kot metodo, ki vodi k samoosvoboditvi, je Freud iznašel prihoanalizo. Jung, Adler in drugi so se od njega oddaljili in uveljavili druge metode.

Kristjani temu nerazumljivemu jazu, ali nedoumljivemu onemu, temni Germaniji v nas – ki je brezno iracionalnosti našega govorjenja in reakcij in vzrok za neštete težave, ki jih imamo drug z drugim – pravimo greh, ki latentno prebiva v nas. Ljudje se rodimo prežeti z grehom: z napuhom, nevoščljivostjo, nečistostjo, požrešnostjo, lakomnostjo, jezo, lenobo. Sv. Pavel je jasen: kakšna tabula rasa, noben angel ne prebiva v nas ali v naših dojenčkih, ampak vse to, kar smo našteli. Greh je, ki prebiva v meni, v Pavlu, in jaz ubogi človek, kdo me bo rešil tega pekla, namreč vseh posledic, vseh neumnosti, ki jih delamo, ker nas obvladujejo pohlep, lenoba, laž, spolnost (prim.: Rim 7) itd.

Še preden zavestno kaj naredimo iz napuha, smo že prežeti z njim. Naš ego je mesen, utelešen greh; greh latentno prebiva v vsaki celici našega bitja, in je vzrok za vse zlo, ki se odvija v nas, v družinah, v politiki, umetnosti in povsod drugod. Pavel si ni delal utvar, da ne mi sami ne katera koli metoda nima moči nad temo, ki tiči v nas, v našem mesu. Nobene sile ni ne v nas ne v svetu, ki bi lahko zavladala temni strani našega bitja, Germaniji v nas. Zato sv. Pavel vse stavi na krst, na rojstvo iz Duha, na prerojenje iz milosti, na kar je Kristus v sanjah spomnil sv. Martina. Da pride po krstu nad nas moč Kristusa, ki je premagal greh in smrt. Kristus je edini »poveljnik«, ki lahko prodre v temno stran našega bitja, v brezno greha v nas, v Germanijo našega uma, čustev in telesa, in si jo podredi. Zato tudi oznanjamo, da v nikomer drugem ni rešitve. Oznanjevanju Kristusa, tistega, s katerim si lahko podredimo Germanijo v nas, je sv. Martin posvetil vse svoje moči.

Kaj je torej treba danes povedati ljudem? Dvoje! Prvič, da je objeti Kristusov križ edina pedagogika, edina metoda, ki zares globinsko poseže v naše grešno meso, v naša neobrzdana in kaotična čustva in z iracionalnostjo prestreljeno pamet. Mi in vsa sodobna vzgoja pa otroke dajemo v vato. Narobe svet. In drugič, vse je milost, na križevem potu nismo sami, z nami sta Jezusu in Marija. Zato stokrat in še večkrat na dan recimo: »Gospod, usmili se me; daj mi pravo besedo, potrpljenje, odpuščanje. … Marija izprosi mi veselje …« In po vsaki prošnji za pomoč, bomo čutili olajšanje, zato bo stotim prošnjam sledilo stokratno slavljenje in zahvaljevanje. Amen

Pripis uredništvo: Besedilo je bilo pripravljen kot nedeljska homilija v Šmartnem ob Savi na Martinovo nedeljo, 16. novembra 2014.

Uporabljena literatura:
Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Mohorjeva Družba 1996, str. 346–402.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 

29 KOMENTARJI

  1. Sv. Pavel je jasen: kakšna tabula rasa, noben angel ne prebiva v nas ali v naših dojenčkih, ampak vse to, kar smo našteli.
    ==================
    Odlično povedano! To naj si preberejo razni “strokovnjaki” za vzgojo. Vred z Gostečnikom in njegovo “sočutno vzgojo”. Da o modernih “študiranih” “strokovnjakih” sploh ne govorim.

  2. Zdaj sem pa še bolj zmeden. Nisem vedel, da smo vsi takšni grešniki.

    Očitno je naše nočno nezavedno spanje grešno, naša pozitivna naravnanost do stvarstva in soljudi in mišljenje in dejanja v tej smeri tudi.

    Rešitev iz te zmede vidim v tem, da vsak analizira svoj dan in ugotovi katera njegova dejanja so predstavljala dobo in kaj zlo.

    Pri tem pa bodimo resnicoljubni!

    Skratka, iz te goščave pomešanih nevrednot in vrednot, nam lahko poenostavi rešitev sveto pismo z univerzalno vrednoto ljubezni. Ali je to težko?

  3. V Slovenij je veliko vrednotnih ljudi.

    Zato bi bilo prav, da rešitve iščemo na njihovem vzorcu mišljenja in ravnanja.

  4. Hočem le povedati, da je avtor, po moje izhajal iz vzorca, ki pri mnogih obstoja, vendar nam ne odpira svetlobe oziroma naše aktivne rešitve za pravilno mišljenje in ravnanje v življnju.

  5. Seveda odpira svetlobo in rešitev. Sam sv. Pavel:
    Greh je, ki prebiva v meni, v Pavlu, in jaz ubogi človek, kdo me bo rešil tega pekla…

    Ti zamegljuješ stvari.

  6. Se popravljam, včasih je potrebno izhajati iz avtorjevega vzorca, da zaradi storjene greha ne obupaš,se pobereš, dvigneš in greš duhovno in vrednotno prerojen naprej.

  7. Tale tekst g. Knepa je odličen. zadnjič sem ga kritiziral, ko je napisal dokaj socialističen tekst.

    Kot kristjan se velikokrat sprašujem kako gre skupaj kapitalizem in krščanstvo in vidim večino podobnosti, le na malem polju pa odstopanja.

    Keynes in socializem sta daleč stran od krščanske vere, saj spodbujata državno zapravljanje, potrošnjo, veliko obdavčitev in božjo vlogo centralnoplanerjev in birokratskih prerazporejevalcev tujega, ukradenega denarja.

    Nisem vedel, da je Lock kot eden od liberalnih filozofov, utemljiteljev liberalizma na vzgojnem področju tlakoval permisivnost. Hvala za to informacijo.

    No, poglejte in natančno preberite tekst na iskrenih, ki se ukvarja s sočutno vzgojo. Zakaj nihče od gostečnikovih ljudi ne poseže v to? Potem podpirajo.
    https://www.iskreni.net/druzina/starsevstvo/40-socutno-starsevstvo/165479-zakaj-me-ne-uboga.html

    Se pravi, da otrok ne uboga samo takrat, kadar starš nečesa ne dela dobro. Te 4 intervencije pridejo pri normalnih starših in primerih v poštev v 5% ali morda v 10%.

    Večina otrok in večina nas ljudi nečesa ne naredimo, ker
    1. težimo k ugodju
    2. ker smo leni
    3. ker ne maramo neznanega
    4. ne maramo novega
    5. ne maramo nevarnosti
    6. ne maramo težav in frustracij

    Za to pa je glavna naloga starša in vzgojitelja DISCIPLINIRANJE:
    torej uporaba mehanizmov prisile, da otrok NAREDI neko nalogo, ZAHTEVO – čeprav se vse biološko v njem upira, poleg vse njegove duše.

    Kakšno imate mnenje? Kaj bo povedala mojca (m) ali mojca (d)? Da ne bo spet javkanja, če to zmedo označim preostro kot pot v zlo.

    Pri iskrenih se ne vtikam v cerkveno institucijo, ne v denar ali posle cerkve, ker to premalo poznam. In večino stvari je dobrih. Pričakujem pa, da bo Gostečnikov krog interveniral in da bodo nehali govoriti, da ima otrok samo bele lise, starš pa naj bo pri vzgoji pozoren na svoje črne lise. Kar je samo po sebi dobro, a to je parcialen problem. Prav je da je starš sočuten. A ko gre za discipliniranje je sočutje pri staršu ovira.

    Kako naj sočuten svet šole odreagira pri ravnatelju in učiteljici matematike. Naj pomete pod preprogo, jima da blago kazen ali naj ju odpusti zaradi ugleda šole. Jaz pravim odpustiti! Sočutni mehkužneži pa se izogibajo odgovornosti vodenja in kaznovanja – ker imajo o sebi permisivno podobo, da so samo bel papir.

    Vzgojo gledam kot to, da oče otroka vodi na sprehod za roko. Tudi v trenutkih, ko ga rešim pred padcem ali ga potegnem s ceste ali ga vlečem, ko mi trmari.
    Tu pa ne gre za vodenje, ampak filozofiranje in samopsihonalizo. Ne more se človek ob vzgoji otroka samospraševati v trenutkih, ko mora odločno ukrepati. in v večini primerov se gre le za to, da mora zlomiti otrokovo lenobo.

    Pozabljamo na veliko prednost avtoritarne vzgoje: da so otroci hitro ponotranjili prepovedi in delovne navade. Problem je bil edino pomanjkanje sočutja, nežnosti, ljubljenosti, sproščenosti, zadovoljstva.

    Permisivnost gre kontra. Veliko govori o ljubezni, nežnosti, negovanju, sočutju. Nič pa o discipliniranju in kaznovanju in vlečenju otroka v nove zahteve in naloge.

    • Pogrešam članke:

      Kako otroka disciplinirati, kadar se grdo obnaša?
      Kako otroka izvleči iz lenobe?
      Kako otroka izvleči iz ugodja?
      Kako omejiti njegovo slabo obnašanje?
      Kako učinkovito in z rezultati vzgojiti otroka: ker taka ezoterika nima rezultatov: ljudje k takim psihoterapevtom hodijo 20 let, dobijo zraven kak kristalček, kako kremico. V življenju pa v 20ih letih ne naredijo UČINKOVITEGA koraka na bolje.

      Kot pravi Knep: osnova pedagogike je objetje križa. Križ je simbol trpljenja, smrti, bolečine, frustracij, nezavednega, težav. Tudi Cerkev je šla zadnjih 100 let v izrazito permisivnost. Samo še o ljubezni in ezoteriki sanjarijo.

      Starši smo danes večinoma zmedeni kako ukrepati – ker je toliko različnih filozofij vzgoje, nekatere mejijo v ezoteriko, new age. Najbolje pa se prodaja permisivnost.
      Potem pa še tisti srednjih let rečejo za nekoga, ki ni permisivc niti avtoritarc, da se spogleduje z Rugljem.

      • Pavel, člankov ni, ker to kar iščeš je znano iz tradicije. Vsak opravilno sposoben, ali poslovno sposoben starš ve kaj in kako glede otroka. Se tudi zmotimo. Ampak, saj iščemo tudi sebe, ves čas. Zato pa je pomembno pred otroci priznavati Boga. Ker ne vzgajamo zaradi sebe in svoje narcisoidnosti, ampak zaradi Boga. Spoštuj starše je namreč Božja zapoved, ne pa naš starševski napuh. Enako velja za greh in postavo.

  8. Tudi meni je tekst g. Knepa odličen.

    Imam pa nekoliko svoje mnenje. Ne trdim tega, samo mnenje imam. Zgornji tekst popolnoma drži za odrasle. Otroci (do pubertete) pa sicer so podvrženi “temnemu polju”, niso pa se sposobni vsega zavedati. So nedolžni (Mt18.3: “Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!”)

    Otroci predvsem čutijo, niso pa sposobni polne moralne presoje. Tudi fizično v tej smeri še nimajo razvitih umskih sposobnosti. Zelo dobro vejo, kaj starši mislijo, da je prav in narobe, nimajo pa razvitega lastnega vrednotenja. V puberteti se jim to začne graditi.
    Jaz se zelo NE strinjam z nekom, ki v majhnem otroku vidi izvor nekega zla. Lahko se preko otroka manifestira, ampak izvor prihaja od zunaj.
    Kakorkoli, zlo se dogaja, ne moremo in ne znamo se mu vedno izogniti, zato imamo Kristusa, ki je z nami.

    Mogoče je moje razmišljanje malo podobno tistim, ki govorijo o sočutni vzgoji, ne vem.


    Sem pa še vedno kritičen do tistega, kar o sočutni vzgoji vidim na iskreni.net. Tudi jaz sem prebral članek:
    https://www.iskreni.net/druzina/starsevstvo/40-socutno-starsevstvo/165479-zakaj-me-ne-uboga.html
    Zelo me motita dva vidika:
    1. Otrok v zgodnjem obdobju srka čustva in podzavedne znake. Čustev pa ne moremo kar razumsko razlagati ali jih namensko kazati. Čustva se dogajajo. Če hoče biti starš sproščen, potem mora biti pač v svoji globini sproščen. To pa ne pride, kar tako, da si rečeš, sedaj bom pa sproščen. Treba je razlikovati čustva in občutja. Občutja so površinska, to se da razumeti in razložiti, ampak to je brezveze. Čustva grejo pa v globino jih niti pri sebi ni možno kar razumeti, kaj šele pri drugi osebi, npr. otroku. Pretirana razlaga otroku naredi veliko zmedo in škodo. Otrok tudi potrebuje svobodo. Dober starš mora predvsem poskrbeti zase. Ko si vzame čas z otrokom, se vse ostalo kar zgodi.
    2. V gornjem tekstu z iskreni.net je ogromno zbujanja krivde pri starših. Za brezveze. To pretirano spraševanje samo-krivde se čuti že pri avtorici članka, ki je sicer zelo v redu mama in ima pri iskreni.net veliko vlogo. Zaradi tega starš postane preveč obremenjen, kar preprečuje spontanost in veselje, kar je nujno potrebno pri otrocih.

    Lažni občutki krivde so sicer zelo pogost pojav pri mladih (krščanskih) starših. In pri marsikom ravno to dela največjo škodo. Ljudje se obremenjujejo s nekimi problemi ali strahovi, ki v resnici sploh niso pomembni. In to jim praktično preprečuje, da bi zares zaživeli z družino. Tu je zelo pomembna vloga moškega, ki zna neutemeljene strahove prepoznati in jih, po moško, pregnati.

    • @j, tu pri otrocih (odraslih) bi dodal tole, kar je morda sprva nenavadno:
      Dojenček, kot pravi avto ni noben beli angelček…, ampak je poln greha. Jaz bi še bolj dramatično dodal, vsaka njegova celica je polna greha. Sam greh ga je. Toda nedolžen je. Nad njim visi izvirni greh, ki ga odpravlja krst. Njegova nedolžnost ostaja do odraslosti (birme). Da pa greh “spodimo” iz njega, da se očisti, temu pa služi krst in vzgoja.
      Tako da ne mešat greha s krivdo.
      Greha smo sicer polni tudi odrasli. Vsi smo grešniki, čeprav je @svitase nad tem šokiran. Ampak temu je tako. Živimo pa po milosti Božji, ne po naši “čistosti”.

      • Ja, izvirni greh je.

        Ampak ti bom malo oporekal. Praviš: “Da pa greh “spodimo” iz njega, da se očisti, temu pa služi krst in vzgoja.”

        Vzgoja ne služi temu, da greh spodimo iz otroka. Z vzgojo sploh ni treba poditi nobenih grehov. Vzgoja mora predvsem omogočiti otroku, da v okviru varnega družinskega okolja, spoznava in tudi občuti zakonitosti greha. In da naredi otroka trdnega na področjih, kjer bi ga njegove osebnostne lastnosti v odraslosti lahko pripeljale v nevarnost greha.

        Ista osebnostna lastnost, ki človeka lahko pripelje v greh, ga lahko ob drugačni odločitvi in okoliščinah pripelje v tudi v svetost.

        Naloga starša je, da osebnostne lastnosti otroka razpoznava in jih usmerja, ne pa da jih (zaradi lastnih strahov) duši. Vsak človek se pa na koncu itak sam odloči, kaj bo naredil iz svojega življenja.

    • @j

      O čustvih se s tabo ne strinjam, morda se samo izraziti nisi znal.

      Čustva so spontane reakcije. Zato ni pozitivnih in ne negativnih custev o katerih govori vecina psihologov in psi ho terapevtov se danes in s tem kazejo svojo temeljno nestrokovnost.

      Tudi Cerkev bi morala posodobiti jezik, ko številna neprijetna custva oznaci za greh.

      Seveda je vir čustev energija, trk mojega vrednostnega sistema z realnostjo okolice ali moje duše. Splaca se prebrati knjigo dr.ZM Emocije, kjer podrobno analizira nekaj 10 custev, vzroke, posledice, anomalije, bolezni.

    • @j o premisivni vzgoji pri I.

      Tudi sam sem pred leti pisal tem mladim mamicam, ki to zagovarjajo, da njihove starševske intervencije izvirajo iz prestrašenega, paničnega, tesnobnega otroka. In potem spodbujajo samo en pol starša: negujočega starsa. In z njim pretiravajo. Manjka pa kritični, vodeči, porivajoci starš. Zato otroke razvajajo in pretirano ščitijo. Sočutnost je tu izrazito izkrivljena.

      Tesnobo širijo s ‘sočutjem” na otroka. Plačajo se z vulkani občutkov krivde, kar je neo-janzenizem, protestantska herezija.

      • O čustvih ne vem vsega, raziskujem.
        Za otroke je dober “kritični, vodeči, porivajoči starš.” Ampak do neke mere. Preveč avtoritarna vzgoja otroka zagreni in postane brezvoljen. To je zelo slabo. Otrok ima lastne vzgibe, te je treba prepoznavati in gojiti. Otroci so si zelo različni. Otrok mora na dolgi rok imeti veselje za tisto, kar počne, tudi če je to nekaj tako dolgočasnega, kot je pospravljanje sobe. Če ima otrok (po mnenju staršev) v kakšni stvari premalo lastnega vzgiba, se je mogoče bolje s tem sprijazniti, kot pa da se mu poskuša nekaj “utupiti v glavo”.

        • Da bi od otroka pričakoval da bo imel veselje s pospravljanjem sobe je pa malo huda, j.
          To že meji na psihično nasilje sodobne “strokovne” vzgoje.
          Lepo te prosim, pa otrok je že otrok, bebec pa vendar ni.

          • Ne boš verjel, tudi to rata 🙂
            In to brez kakršnihkoli “psihičnih” prijemov. Samo veselje otroka do urejanja po svojem okusu moraš zbuditi.

          • Končni cilj vzgoje je, da otrok tolikokrat s prisilo starša neko stvar ponovi, da to stvar ponotranji in osmisli. Fino je, če ob tem začuti veselje.

            Stari ljudje, ki so bili avtoritarno vzgojeni imajo veselje ob delu, čeprav jih nihče več ne preganja.

            Večina mladih noče delati, kaj šele da bi imela veselje do dela.

          • Potrebna je prava mera. Otroci morajo dobiti delovne navade. Kakšna huda prisila ni potrebna, res pa je, da otroci stalno preizkušajo meje.
            Preveč prisile otroka lahko zagreni in postane pasiven. Starš lahko tudi pretirava s svojimi pričakovanji in to je slabo. Otroci sicer radi zadovoljijo pričakovanja staršev.
            Najbolj pomembno pri vsem skupaj se mi zdi, da otroci uspejo zadovoljiti večino pričakovanj staršev. To pomeni, da morajo biti pričakovanja primerno “dozirana”. In da se starš zna veseliti uspehov svojih otrok.

            Kol 3,21: “Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje.”

  9. Ko sem bil pred 20 leti realno preganjan v službi in sem v kratkem času zamenjal nekaj služb, sem se odločil za obisk pri terapevtki.

    Mislim, da tam nisem napredoval. Te s nobenost se mi je večala. Par mojih punc takrat je znorelo, da pretirava z diagnoza mi, rorschahom, dodatnimi tretmaji.
    Kasneje sem enostavno sprejel, da je občutek tesnobe veckrat na dan normalen v takem svetu in je bil včasih se hujši. Mi je ZM veliko bolj z logičnimi in racionalnimi intervencijami UČINKOVITO pomagal.
    Seveda mi je terapevtka pomagala s pravimi duhovnimi stavki, ki so po parih letih prejeli.

    Berem Poljancevo, tako lepa ženska, pa take neumnosti širi. Je Praper pravil, da je slabo, da na psiho faks pridejo same top odlicnjakinje, pridne. Fantje pa ne, ker nimajo tako visokega povprečja. Kaj tako krutega se ji je v zivljenju zgodilo, da na tak način sprošča ven vulkane tesnobe kot stara tercialka, ki je vsa raznežena z 10 mački, kot mlada mamica, ki ji je umrl otrok med porodom, pa tega nikoli ne preboli, ampak sanja angelčke in roza sanje v vsakdanjiku ter se kot don kihot bori proti “nasilju”, da ja njen otrok ne bi dozivel tesnobe ali kakih negativnih poškodb. Zidealiziranost v ueber.

  10. Ja, manjka tem zenskam normalno preprost moski, ki zaupa Temelju in ne komplicira, ne siri tesnobe in panike in jih vodi. Verjetno v svoji moder nosti nocejo moskega, ki jih vodi, ampak capkota, ki jih uboga kot otrok.

    • Tukaj malo grdo govoriš. Ti starši niso toliko krivi. Problem je, ker avtoritete nekaj bluzijo, po drugi strani ni pa nobenega resnega, vidnega in zdravega zgleda.

  11. Poglej tole vzbujanje krivde:
    “Katera odločitev je prava: ostati doma ali kljub starševstvu oditi v službo? P. dr. Christian Gostečnik poudarja, da je to odločitev vsake družine posebej, komu in čemu bodo dajali prednost.”

    Komu in čemu bodo dajali prednost? Torej je mama, ki ne ostane doma ampak gre v službo, grešnica. Ker se ne odloči za družino.
    Sedaj imajo mame odlično varianto skrajšanega delovnega časa. Trdim, da je bolje za družino in otroke, če mama za kratek čas odklopi od otrok in se potem vrne k njim s hrepenenjem. Otroci so po enem letu brez travme lahko v varstvu pri npr. starih starših. In pri pri treh letih so čisto sposobni vzpostavljati socialne stike v vrtcu. In to je dobro za njih. Nobene potrebe ni, da je eden od staršev stalno ob otroku.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite