Kristjani smo pred zgodovinskim izzivom biti kristjani v novih časih

15

ljudjeTa ugotovitev velja tudi za kristjane v Sloveniji. To pa toliko bolj, ker živimo v družbi, ki je v globoki verski, moralni, gospodarski, politični in finančni krizi.

Kristjan je po svoji teološki naravi vedno v krizi, ker trajno stoji pred temeljnim izzivom, kako svojo odrešenost živi na osebni in družbeni ravni, ker je član Cerkve, ki je vesoljni zakrament odrešenja. Zrel kristjan se namreč vedno zaveda dejanskega stanja v katerem živi in poslanstva, ki ga nosi v sebi kot poslušalec Božje besede, ki oblikuje njegovo vest in navdihuje njegovo delovanje v moči milosti, ki jo je prejel. To velja za vse, ki smo prejeli zakrament krsta, ki nas je vključil v skupnost odrešenih.

V Evropi in Sloveniji se kristjani tega teološkega dejstva zavedamo v obliki spoznanja, da najgloblja vsebina našega delovanja in pričevanja potrebuje novo raven odgovorov na vprašanja in stanja, ki nas sedaj morijo in jih doživljamo kot globalno krizo. Naš sedanji izziv je, dati dovolj močan navdih, novo dozo evangeljskega kvasa, da bo prekvasil sedanjo otrplo družbo, ki ne vidi prave prihodnosti ne zase in ne za svoje potomce.

Katoliški izobraženci v Mariboru o tem silno pomembnem poslanstvu veliko razmišljamo. V času oblikovanja celovitega odgovora na sedanje krizno stanje smo prepričani, da mora pravi kristjan v tem času vztrajati in pri snovanju novih oblik delovanja in spoštovati naslednje temeljne notranje drže:

– Biti pošten. Pomeni, da lahko živi le od svojega dela in ne na račun drugega. Posebno ne na račun ubogih.

– Biti odločen. Pomeni, da v primerih, ko je potrebno nastopati odločno, tako tudi ravna. Posebno odločen mora biti pri vzgoji otrok, kajti neodločnost vodi k temu, da postanejo mladi nevzgojeni in razvajeni. Biti odločen  je še posebno opomebno v politiki, pri snovanju in izvajanju dobrih političnih odločitev.

– Biti vztrajen. Predvsem to pomeni, da mora biti vztrajen pri svojih pravih odločitvah.

– Biti kritičen. Pomeni, da mora biti kristjan v vsakdanjem življenju kritičen do vsake nepravilnosti. Misli naj trezno, celovito in na dolgi rok. Posebno pomembno je, da je kristjan kritičen v javnem življenju. Pri tem pa se mora zavestno izogibati, da njegova kritičnost ni žaljiva.

– Biti odkrit.

– Znati odpuščati. Kako ne bi kristjan odpuščal, kakšen Jezusov učenec bi bil, ko pa je že on v molitvi Očenaša, ko je učil učence, govoril: “…odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom…” S kakšno pravico bi torej prosili Boga odpuščanja, če sami ne bi hoteli ali znali odpuščati svojim dolžnikom. S kakšnim obrazom bi se obračali k Bogu, sami pa ne odpuščali? Kristjan se mora torej zavzemati za spravo in odpuščanje na vseh področjih, posebno za spravo na nacionalni-slovenski ravni. Sprava in odpuščanje pa mora temeljiti najprej na razjasnitvi problema in spoznanju zgodovinske resnice …

– Kristjan je v svojem bistvu človek sprave in to tako, da ni nobena stran prizadeta. Odpuščanje mora biti prostovoljno, popolno in dokončno brez kakršnega koli kasnejšega pogrevanja le tega. Odpuščati mora tako, kakor je Bog nam odpustil. To pa ne pomeni, da morajo kristjani vseskozi trpeti ponižanja, žalitve in trpeti krivice. Odpuščati torej ne pomeni, da lahko gre vse mimo pravnih norm. Kristjan  naj bo tisti, ki se vseskozi bori za spravo in odpuščanje. Naj se torej trudi, da bo on tisti, v katerem bodo neverujoči spoznali Jezusovo delovanje.

Če in ko  bomo kristjani v Sloveniji spoštovali in se držali omenjenih pravil, ki so v skladu z Jezusovim evangelijem, bomo šele postali kristjani, vredni tega imena. To nikakor ni lahko, je pa nujno in to Jezus od nas pričakuje in zahteva.

Kristjan je dolžan spoštovati zakone države v kateri živi. Še bolj pa je odgovoren Božjim normam. Lahko rečemo: če bi spoštovali in se držali desetih božjih zapovedih, bi drugih zakonov sploh ne potrebovali.

Kristjan v politiki naj s svojim delom vzbuja optimizem, pravičnost, poštenost. Pri svojem delovanju naj ne skriva svojega prepričanja, bahavost pa naj mu bo tuja. Naj torej deluje in nastopa tako, da mu bodo volivci upravičeno zaupali in da bo njegova beseda res nekaj veljala.

Prepričani smo, da je takšno zadržanje kristjana vsebina in cilj nove evangelizacije, ki nam nalaga odgovornost do sebe in neverujočih, ko bodo primerjali in ocenjevali skladnost besed z našimi dejanji.

Prav danes, ko je zaupanje v institucije v Sloveniji razrahljano do temeljev, ko dana beseda že skoraj nič ne velja, ko družba postaja vse bolj potrošniška, je nujno, da se kristjani vrnemo k svojim koreninam – evangeliju, ki je veselo oznanilo za vse ljudi. Če si bomo torej skupaj z mnogimi sodržavljani, ki jim je Slovenija ljuba in nadvse draga domovina, ki so jim blizu trdna družina, pravičnost, solidarnost, pravično plačilo za pošteno opravljeno delo, denar pa zgolj sredstvo, ki služi za človeka vredno življenje, iskreno prizadevali za uveljavitev teh vrednot, se nam ni bati prihodnosti.

Novo evangelizacijo moramo kristjani v Sloveniji prepoznati kot svoj del odgovornosti za vzpostavitev pravične, socialne, kulturne in ekonomsko uspešne države; in ob tem jasno in odločno opozoriti, da pri tem računamo na Božjo pomoč, kar pomeni, da smo prepričani, da ni mogoča pravična in uspešna družba, ki Boga ne priznava, ali ga, kot doživljamo v Sloveniji, odriva na rob, iz šolskih in javnih prostorov, medijev, javnosti in mu dopušča možnost obstoja zgolj v skriti zasebnosti.

Kljub temnim oblakom, ki so se zgrnili nad Slovenijo, ni razlogov, da ne bi zaupali v Božjo pomoč in se veselili prihodnosti skupaj z neverujočimi, ki zagovarjajo podobne vrednote.

V Mariboru, junij 2013

Skupina katoliških izobražencev v Mariboru

 

15 KOMENTARJI

  1. Spoštovani Franc Plevnik, ni pošteno katerokoli slabost posploševati na vse, saj s tem zagotovo po krivici obsojamo mnogei nedolžne ljudi. To pa ni dobro za nikogar in še najmanj za lažnivega hujskača. Konec koncev tudi ni nihče od nas poklican, da kogarkoli obsoja, zagotovo pa smo poklicani, da med seboj sodelujemo tam, kjer se srečujemo, in se v vseh neškodljivih različnostih dopolnjujemo. Logično, je tudi, da ima vsak, ne glede na svoje drugačnosti, tudi svoje slabosti, vendar je najprej sam poklican, da jih pri sebi odkrije in odpravi, oziroma odpravlja. Kristjani imamo pri tem to prednost, da nam pri tem lahko pomaga duhovnik. Vendar pa je tudi spoved veljavna šele takrat, ko sprejmemo in izvajamo sklep, da se bomo poboljšali in slabost za vedno odpravili. Večji problem je pri nekristjanih, saj te javno mnenje in mediji uismerjajo prav v nasprotno smer in sicer, da bolj, ko boš pokvarjen, več boš imel. To pa je tudi ključni problem desnih tajkunov, ki se obnašajo enako kot levi. Tisti pa, ki dobivajo od njih drobtine, jih zaradi teh drobtin tudi podpirajo. Tu pa se znajdejo vsi odvisniki od finančnih in drugih pomoči brez izjeme. In to je ključni problem. Zagotovo bi bil ta problem veliko manjši, če bi država in lokalna skupnost solidno opravljali svoje naloge. Ker pa jih praviloma ne, rešuje naloge države lokalna Cerkev. Torej vsaka župnija v svojem okolju. Ta pa je odvisno samo od Božje pomoči in samoorganizacije ljudi v Cerkvi. Če pa torej hočejo ljudje pomagati drugim ljudem v stiski, to vendarle nekaj stane in zato pridejo prav tudi omenjene drobtine. Rešitev je torej v jasnih pravilih nalog države, lokalne skupnosti, civilne družbe in Cerkve ter spoštovanju pravil sodelovanja v dobrobit ljudi in ne tajkunov in veletrgovcev. Podobno torej, kot se spoštuje pravila v prometu ali na športnih igriščih. A do te stopnje bo v družbi, ki je žal še vedno prepojena z rdečimi proti Cerkvenimi okupatorji, preteklo še mnogo časa. Lahko pa vsak sam takoj ukrepa pri sebi!

    • In kako mislite opraviti s "cerkvenimi okupatorji"? Boste organizirali "mudžaghidine"?

  2. Res ni korektno, da imamo vse za grešnike, ker smo samo mi kristjani grešniki. Drugi niso. 🙂

  3. Dragi Franc Plevnik. Hvala za iskrenost. O objektivnosti tvojih navajanj žal ne moreva govoriti.
    Bolj veren = bolj pošten
    in obrnjeno:
    bolj neveren = bolj nepošten.
    To je formula ki zdrži vse matematične zakonitosti samo obratnega sorazmerja nikoli.
    Razlaga: vera v poštenje se kaže prav v tem, koliko človek poštenje vnaša v prakso svojega ravnanja. Do sem se gotovo strinjava. Kaj pa vera v Boga? Brez del je mrtva. In če bi kdo, ki ravna krivičn, trdil, da veruje ali še hujše; da to dela iz vere, bi to ne bila očitna laž?
    Torej kakorkoli že stvari obračamo, verovati pomeni živeti pošteno in biti neveren pomeni biti nepošten.
    Drugi del stavka bi se bolje slišal obrnjeno: Biti nepošten=biti neveren. Obratno zaboli ker je enostavno krivično vse neverne ožigosati za nepoštene. Iz tega sledi da tudi verni niso vsi kar avtomatsko pošteni. No, vsaj tisti, ki se imajo za verne. Kdo je kdo pa pokaže poseben čas preizkušnje. Druga svetovna vojna in preganjanje kristjanov je tak čas, ki sam po sebi postavi ljudi tja, kamor v resnici sodijo.
    Nepošteni postajajo bogati in vedno bolj pritiskajo na poštene, ki se nočejo prodati za Judežev denar.
    Od druge svetovne vojne dalje smo v Sloveniji neprekinjeno v takšnem izrednem času z občasnimi izrednejšimi zaostritvami, ki nastopijo, ko rdeči zmaj začuti ogroženost in avtomatsko začne zategovati pasove, ki najbolj stisnejo nemočne, poštene in svobodomiselne.
    In v takih izrednih časih postane vera opora poštenih, medtem, ko krivični postajajo plen brezboštva, nihilizma in niti ne opazijo, kako se v njih poraja nekaj, kar počasi zgolj človeške sposobnosti pokvarjenega in izprijenega. Vanj vstopa svet demonskega in ateizem se izkaže le kot trojanski konj te do skrajnih meja popačene človeške narave v kateri ni več zaznati iskre božjega in svetega. Posledice so strahotne in najprej se kažejo v prestopanju meje, ki se ji reče teptanje osnovnih človekovih pravic. Dokler bo kakorkoli dovoljena naslilna prekinitev človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, toliko časa bo na svetu tudi možnost vsakega drugega organiziranega nasilja nad nemočnimi posamezniki in celo skupinami in narodi.
    Zato je edina alternativa pristno krščanstvo in v trpljenju prenovljena Cerkev.
    Ljudstvo v deželi, pogum. Stati in obstati! Namreč prestali bomo “Vse zaradi Evangelija”.

  4. “Biti kritičen.”

    sense – this makes none

    kako bo človek, ki dobesedno veruje v biblijo, kritičen?

  5. Kristjani smo res pred zgodvinskim izzivom.

    Naš problem je, da smo izolirani v svojim lastnih iskanjih in rešitvah, namesto, da bi se napajli pri izviru. V tem času, ko papež Frančišek vsak dan v komentiru evangelja naredi pravo katehezo, ta misel ne potuje po cerkvenem občestvu, oziroma se je ne sprejme za svojo.
    Prejšna dva papeža sta imela občasen pristop v enciklikah in govorih, zato zastoj pretoka ni bil tako viden. Cerkveno občestvo sta zanimirala za en teden , potem pa se je vse pozabilo.
    Problem cerkvenega občetva (telesa)je, da življenska linfa ne kroži in zato je telo bolno.

    Na to sem bil pozoren ,ko sem bral ta razmišljanja , kako živeti krščanstvo danes. Papež Frančišek stalno povdarja , da je krščanstvo življenje veselja, zahvale. Brez te notranjega miru in radosti je vse zgoraj našteto težko izvedljivo pa še privlačno ni za nikogar. Ljudje potrebujejo veselje in voljo do življenja in ob sebi ljudi, ki niso mračni in zagrenjeni. Drugim je enostavno portebno pomagati nositi vsako dnevno breme.
    Tudi ena svetnica trdi, da je svetost v tem, da si vedno radosten.

  6. > Posebno odločen mora biti pri vzgoji otrok,
    > kajti neodločnost vodi k temu, da postanejo
    > mladi nevzgojeni in razvajeni.

    Tako se govori! 🙂

    Zelo me jezi, da številni nasprotniki permi-
    sivne vzgoje brez sramu zagovarjajo avtoritarno.
    Celo skupaj s fizičnimi kaznimi.

    Vaš zgornji stavek se na zelo korekten način
    obregne ob permisivno vzgojo, kar želim še
    enkrat pozdraviti. 🙂

    • Obačaj ti kolikor hočeš, svoje nesposobnosti vzgajat otroke ne zavijaj v “nenasilnost” do otrok. Zagovarjaš psihočno nasilje, ki je mnogo hujše od fizične kazni!

  7. Franc je verjetno bivsi kristjan, ki obilno trosi svoje pleve tudi na tem spletu, kjer nastopajo v glavnem verni.
    Za razliko od njega smo drugi ostali verni, ker nam je uspelo, svojo vero pravocasno stabilizirati, ceprav tudi nam v Cerkvi marsikaj ni pogodu.
    Franc pa je svojo krscansko vzgojo, v kolikor jo je imel, zavrgel in se je pustil pokvariti nasi liberalni levicarski druscini, ki Cerkev in njene nauke sovrazi.
    Pri tem se vidi kako zelo vazna je prava verska vzgoja.
    Do birme je mulc se nekako veren, potem pa zacne odkrivati spolnost, zenske in pijaco.
    Dodatno pomaga “znanstvena” sola s svojim Dawinizmom rusiti tisto nebogljeno, se nerazvito otrosko vero.
    Po tej nasi soli se mulc seveda mora zaceti sprasevati, kako morejo biti normalni ljudje sploh se verni?
    Ce gre ta negativni levicarski razvoj naprej, kar naenkrat njegovi pivski tovarisi vse vedo.
    Njegove pobozne stare mame in vsi zupniki s papezem nacelu pa ne vedo nic in so lahko samo se neumni.
    Ce zraven pristejemo se odkritje, ki ga zastopa levicarska javnost, da ni vec grehov, da je vse dovoljeno in normalno, so moralne posledice na dlani.
    Tedaj ubogega Franca lahko drzi nazaj samo se njegova vest, kolikor ni kosmata, palica in pa strah pred posledicami.
    Ce Franc ni tak, kot sem omenil zgoraj, utegne biti zraven se skropulant.
    To so tiste bolj obcutljivi ljudje, ki so bolj ali manj izgubili stik z realnostjo in pricakujejo od drugih (mozkih, zensk, Cerkve itd) vse, od sebe pa nic.
    To prihaja od tega, ker so do drugih crnogledi, do sebe pa optimisticno vase zaljubljeni narcisi, ki v sluzbi, druzbi ali cerkvi, stalno nekaj komplicirajo in delajo probleme sebi in drugim.
    Tak tipicen skropulant je bil med drugim slavni reformator, dr. Martin Luter.
    Dokler je bil se kreposten menih, ga je stalno preganjal strah pred peklom.
    Ko pa se je do konca prevzel je nekdanji bosonogi avgustinec zrastel do nebes in hotel uniciti papeza, ker se ga je ta drznil izobciti. Sovrazil je celotno hierarhijo katoliske cerkve, ceprav je bila veliko manj pokvarjena od njega.
    Ko je uvidel, da papez in visoka cerkvena hierarhija ne delijo njegovih fobij, je padel v drugo skrajnost.
    Zadnji sunek v odpadnistvo pa je dandanes v Sloveniji na zalost pogubni mariborski cerkveni skandal.
    Ce bodo kaksne volitve, bodo nasi odpadniki z absolutno vecino volili samo levicarske stranke in s tem dokazali kam spadajo.

  8. Nič ni tako strašnega v mariborskem škandalu. Tam gre vendar in kljub vsemu samo za denar. To pa ne bo tako hudo pohujšanje. Vsaj mislim, kajti ravno danes je mariborski ekonom priznal krivdo za poslovno goljufanje za Betnavski dvorec. Pa gre vseeno za obnovo dvorca, daleč je to da bi kradli in zapravljali v Las Vegasu…

    Vseeno, tako hudo pa je, da ne bodo mogli skrivati pod preprogo. Toliko pa so se ušteli, z gospodom Krambergerjem na čelu!

  9. Gospodu Plevniku pa svetujem, da prebira časopise, ki niso naklonjeni kristjanom in bo v njih našel še boljša napotila za življenje ter bo na ta način zelo zadovoljen.

  10. Napisali ste lastnosti, po katerih naj se kristjan prepozna. Zame pa je bistvena lastnost kristjana, da živi ljubezenski odnos z Bogom, da se zaveda, da ga Bog sprejema in ima rad v vsakem trenutku in kljub grehom. In da je Bog vsemogočen! Zavedanje te ljubezni vodi v veselje do molitve, v uporabo spovedi in v prejemanje obhajila.To je temelj za izgradnjo naštetih lastnosti. Vsi smo grešniki, zato je poembna lastnost tudi, da po grehu vstanem in ne dovolim, da me ohromi. Pridi, Sveti Duh!

  11. “Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali” (Lk 12,47-48)

Comments are closed.