Kristjani nismo zapečkarji!

36
408

zavodV teh dneh z žalostjo spremljamo polemike okrog dokumentarnega filma o Pedru Opeki, ki ga je pripravil časnikar in zgodovinar Jože Možina, nekdanji direktor slovenske radiotelevizije, sicer pa izobraženec, ki nikdar ni skrival prepostega dejstva, da skuša živeti in v javnosti nastopati kot kristjan. Še pred Dnevom slovenske kulture, ko se svečano podeljujejo Prešernove nagrade, je prišlo na dan, da naj bi nagrado iz Prešernovega sklada prejel prav Jože Možina za v tujini večkrat nagrajeni dokumentarni film o misijonarju Pedru Opeki, ki ga tudi ni potrebno posebej predstavljati. Takoj se je zapletlo, ker se je baje odbor za podeljevanje nagrad razdelil, v zadevo naj bi bil močno vpleten tudi slovenski minister za kulturo. Dejansko so se tako imenovani predstavniki “stroke” postavili proti upravnemu odboru Prešernovega sklada in so odstopili, češ da si Jože Možina za svoj film, ki, ponavljamo, je prejel vrsto nagrad na tujem, ne zasluži nagrade iz Prešernovega sklada. Pustimo za hip ob strani presojo, ali gre pri filmu o Opeki za vrhunsko umetniško delo ali ne, o tem so lahko mnenja vedno deljena in je tudi prav, da so, saj smo si ljudje različni, ne, ne gre za to. V “primeru Možina” gre za preprosto dejstvo, da sedanji politični garnituri, ki vlada v Sloveniji, ne gre v račun, da se lahko nagradi kristjan, ki je naredil film o kristjanu, misijonarju, ki ima še to tipično slovensko stigmo, da je sin domobranca, ki se je rešil pred breznom smrti takoj po drugi vojni in je odraščal v Argentini med slovenskimi ljudmi, za katere je pred leti viden predstavnik te politične opcije, ki sedaj vlada v Sloveniji, zapisal, da so “sramota, ki umira počasi”. Pri vsem tem gre preprosto za tisto slovensko uničujočo pritlehnost, ki je, žal, skorajda splošno sprejeta v slovenski družbi, da je namreč kristjan lahko kristjan samo doma, za zidovi svojega doma, v javnosti pa nima mesta. Za to gre, za nič drugega! O “stroki” pa zares ne bi, lepo vas prosim, ker je ista “slovenska stroka” tako previdno strahopetno potuhnjeno molčala desetletja in desetletja, da je zares ostala samo še “stroka” v narekovajih. Osebno se tudi zelo čudim, da se nihče od te znamenite “stroke” ni obregnil ob letošnjega prejemnika velike Prešernove nagrade, ki zagotovo ni kristjan in mu je ista “stroka” podelila nagrado, a nikjer ne slišim nobenega komentarja o tem, če si jo zasluži ali ne!

O tej splošni pritlehni klimi v slovenski družbi lahko pišemo tudi mi, ki živimo izven domovine, ker smo tudi sami del te slovenske družbe in nikdar nismo sprejeli tega za vso domovino zmotnega, pritlehnega, uničujočega dejstva, da se kristjani izrinjajo iz javnosti.

Pa ne, da bi sedaj pisali, kako smo kristjani vsi svetniki, za božjo voljo, saj se zavedamo svojih grehov, meja in slabosti, a le to zahtevamo, da imamo pravico v javnosti in nočemo, da nas stalno sigmatizirajo, dobesedno stalno ter povsod pošiljajo nazaj v luknje, katakombe, brezna.

Kako strahotna je ta slovenska družbena pogojenost, govori tudi podatek, ki ga, žal, navajamo občasno skorajda samo mi, namreč to, da se sprašujemo, kje so v slovenski javnosti danes umeščeni vsi tisti slovenski izobraženci, ki so v dvajset in več letih maturirali v Šentvidu, Mariboru in Vipavi na škofijskih gimnazijah? Kje so? Gre za velikanske številke izobraženih mladih ljudi, za katere se je pred časom zmotno govorilo, da bodo to “aristokracija slovenske družbe”, duhovna aristokracija seveda. Kje so? Zakaj molčijo? Zakaj jih nikjer v javnosti ni? Zakaj jih je v javnosti tako malo?

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

36 KOMENTARJI

  1. No, lepo da se avtor vsaj ne spreneveda; “stroko” da pod navednice, od sedaj naprej lahko vsak umetniški izdelek gledamo samo skozi lupo ne/vere. In očitno je apriori kristjan=dobro=zaslužno, medtem ko si more ateistični umetnik svojo zaslužnost šele dokazati. Ironično, da smo prišli izpod sistem, kjer se je gledalo samo če si lojalen komunist (ostale značilnosti in vrednote so bile nepomembne), zdaj pa enako: glavno da je avtor kristjan, o kvaliteti izdelka pa ne bomo govorili.

  2. Dokumentarni film o Petru Opeki je preizkus naše vrednostne drže in zdrave samozavesti, zato je koristno, da se je v stroki in javnosti zakompliciralo.

    Vsak civiliziran, moralno pokončen narod in človek, bi bil ponosen na ogromen človekoljuben dosežek misijonarja Opeke.

    Človekoljuben dosežek, ob katerem so športni in drugi dosežki malenkostni.

    Zato bodimo kristjani ponosni, da smo dali človeštvu največ, kar je možno dati.

    Ponosni smo tudi zato, ker ni bila zaman grozovita smrt naših prednikov po breznih, saj je rodila veličastno človekoljubje!

  3. Zelo aktualna avtorjeva vprašanja!
    "Kako strahotna je ta slovenska družbena pogojenost, govori tudi podatek, ki ga, žal, navajamo občasno skorajda samo mi, namreč to, da se sprašujemo, kje so v slovenski javnosti danes umeščeni vsi tisti slovenski izobraženci, ki so v dvajset in več letih maturirali v Šentvidu, Mariboru in Vipavi na škofijskih gimnazijah? Kje so? Gre za velikanske številke izobraženih mladih ljudi, za katere se je pred časom zmotno govorilo, da bodo to “aristokracija slovenske družbe”, duhovna aristokracija seveda. Kje so? Zakaj molčijo? Zakaj jih nikjer v javnosti ni? Zakaj jih je v javnosti tako malo?"

  4. Zelo aktualna avtorjeva vprašanja!
    “Kako strahotna je ta slovenska družbena pogojenost, govori tudi podatek, ki ga, žal, navajamo občasno skorajda samo mi, namreč to, da se sprašujemo, kje so v slovenski javnosti danes umeščeni vsi tisti slovenski izobraženci, ki so v dvajset in več letih maturirali v Šentvidu, Mariboru in Vipavi na škofijskih gimnazijah?
    Kje so?
    Gre za velikanske številke izobraženih mladih ljudi, za katere se je pred časom zmotno govorilo, da bodo to “aristokracija slovenske družbe”, duhovna aristokracija seveda.
    Kje so? Zakaj molčijo?
    Zakaj jih nikjer v javnosti ni?
    Zakaj jih je v javnosti tako malo?”
    Mogoče je možen tudi ta odgovor(!):
    Problem Slovencev številka ena!
    Slovenska mentaliteta je drugačna. Odidemo, ne da bi se poslovili, in se vrnemo, ne da bi rekli »dober dan«. Procesov ne ubesedimo. Da bi jih formalizirali v postopke in obrede, ni govora! Oddaljimo se, a če nas župnik s prižnice imenuje »oddaljeni«, smo užaljeni. Odgovarja nam »loviti v kalnem«. Smo mojstri za neizrekanje tega, kar zares mislimo. To je skupna mentaliteta laikov in klerikov, ne nazadnje, skupna mentaliteta državljanov in politikov. S to mentaliteto, ki jo je pred sto leti Cankar imenoval, saj vemo, kako, smo soustvarili zdajšnjo krizo Cerkve in države.
    Naj ima stoletno podlago, premagati jo je moč! Prvi korak »terapije« je preprost: povej, kaj čutiš in misliš. Pri tem glej sogovorniku v oči. “Tako pravi pater Branko Cestnik.
    Res aktualen poziv za vse, verne in neverne!
    http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/glej-v-oci-in-povej

  5. Jurij Paljk sprašuje:

    “… kje so v slovenski javnosti danes umeščeni vsi tisti slovenski izobraženci, ki so v dvajset in več letih maturirali v Šentvidu, Mariboru in Vipavi na škofijskih gimnazijah? Kje so? Gre za velikanske številke izobraženih mladih ljudi, za katere se je pred časom zmotno govorilo, da bodo to “aristokracija slovenske družbe”, duhovna aristokracija seveda. Kje so? Zakaj molčijo? Zakaj jih nikjer v javnosti ni? Zakaj jih je v javnosti tako malo?”

    Vprašanje vznemirja tudi mene. Zakaj jih, razen redkih izjem, ni nikjer? Jih starejši ne pustimo zraven? S(m)o pri izobraževanju in oblikovanju, kaj bistvenega spregledali? Ne verjamem, da si odgovorni tega vprašanja še nis(m)o zastavili. Morda bo pa Jurij Paljk koga spodbudil, da o tem kaj napiše.

    • Kolikor jaz vem, starši radi vpisujejo svoje potomce v to šolo, ker verjamejo, da bodo tu dobili dobro izobrazbo. To pa v prenesenem pomenu malomeščanske pameti pomeni dobro službo in ne poglobljenega znanja. Komur je cilj dobra služba, pa se nerad izpostavlja.

  6. Kaj nimajo redna strokovna in razvedrilna srečanja?

    Zakaj se ljudje v meri slabega povezujejo, v smeri dobrega pa ne?!

  7. Vendar pa bi po logiki stvari nekateri morali biti pobudniki, oziroma organizatorji takšnih srečanj.

    Spomnim se, da imajo nekatere šole vsakoletna razvedrilna in izobraževalna srečanja.

  8. “aristokracija slovenske družbe”,…. Malce čudna označba za kristjane…. maturante škofijskih gimnazij. Ali hočemo vzgajati lažne elite.. V čem bi naj ta “aristokracija boljša od drugih.. Kaj se pričakuje od njih.. Upam vsaj, da ni bil kdo izmed njih kakšen vodilni kader v mariborski škofiji. In kaj naj bi ta aristokracija naredila.. Postala rešitelj slovenskega naroda…. Morda avtor domneva, da smo vsi tisti, ki se nismo šolali na takšnih elitnih (slovenskih) šolah bebci, ki rabimo elito, da nas razsvetli. Ravno tako razmišljanje je pokopalo politični uspeh vernih pripadnikov desnice. Idnividualistični pristop posameznikov za dosego svojega političnega cilja na račun bogaboječe kimave publike.

  9. Oćitno je bila nekje narejena napaka pri vzgoji. Postavile so se katoliške gimnazije a očitno s preplitko vsebino. Če k temu prištejemo še površno ukvarjanje z družinami in družinsko vzgojo v župnijah – z družinami katerih otroci velikokrat gredo v katoliške izobraževalne zavode – potem je očitno bila zadeva preplitka, preskopa. Bilo je preveč površinske, plitke katoliškosti pa tudi preveč parcialnih interesov.

  10. Lepo vas prosim! Kot da je vera nekakšen garancijski list, ki ga katoličan dobi pribitega na čelo in gre v svet žet uspehe???

    Jaz sprašujem, kaj je z vsemi našimi penzionisti?! Zapravili so državo, zdaj pa moram vsako soboto popoldne prenašat njihove zabave z glasbo v našem bloku! Gospoda pleše!

    Naša starejša generacija je propadla. Mariborski škandal je kulminacija dosežkov naše Cerkve. Predvsem tišina, ki še vedno sledi temu škandalu kaže, da je generacija naših duhovnikov propadla. To je torej naš nivo, s katerim štartamo v prihodnost.

  11. Jegličeva gimnazija je pustila v našem narodu na vseh področjih takšne sledi, da lahko Paljk upravičeno govori o duhovni “aristokraciji”.

    Obnovljena gimnazija si je zastavila visoke cilje: “Poslanstvo Škofijske klasične gimnazije je izobraževanje in vzgoja posameznika v skupnosti na temelju krščanskih vrednot in klasičnosti v razgledano, ustvarjalno in plemenito osebnost, pripravljeno za nadaljnjo celostno rast in odgovorno življenje v družbi.”

    “Gimnazija oživljena” je začela delati leta 1993. Prvi dijaki so še zelo mladi, imajo okrog 35 let. Morda pa smo malo neučakani. Njihov čas, tu mislim tudi na Želimlje, Vipavo in Maribor, gotovo prihaja!

    • Pomembno (morda tudi odločilno) vprašanje je, ali bo tovrstna nova inteligenca sploh katoliška.

      Zaključek ene izmed katoliških gimnazij še ne pomeni, da so njeni maturantje (v svoji odrasli dobi) že samodejno prepričani katoliki oziroma glasniki cerkvenega družbenega (in siceršnjega) nauka.

      Enačenje med katoliškimi gimnazijami in katoliško inteligenco je tako nevzdržno. Pridevnik “katoliški” je namreč v tem primeru spremenljiv in nezanesljiv.

  12. Očitno mladim desno usmerjenim izobražencem ni dano veliko priložnosti, da bi kaj storili ali povedali. Tudi niso srednje šole tiste, ki ustvarjajo intelektualce.
    V politiki pri SDS in Nsi pa tudi ni interesa, da bi mladi in predvsem novi kadri kaj preveč ogrožali stolčke večnim prvim na listah.
    Se pa na na tej spletni strani najde kar veliko člankov odličnih intelektualcev, ki pa žal dlje od tukaj zaradi raznih blokad s svojimi mislimi in idejami ne pridejo.

  13. »V “primeru Možina” gre za preprosto dejstvo, da sedanji politični garnituri, ki vlada v Sloveniji, ne gre v račun, da se lahko nagradi kristjan, ki je naredil film o kristjanu, misijonarju, ki ima še to tipično slovensko stigmo, da je sin domobranca, …«

    To »dejstvo« je gladko izmišljeno, torej laž. Že, že, da avtor to morda trdno verjame, a za to nima najmanjšega indica. Sam sem proti podelitvi te nagrade, pa zdaj prvič slišim, da je Možina veren kristjan, prej nikoli na to nisem pomislil. Nekoliko poznam delo nekaterih članov komisije, zato verjamem, da je njihovo stališče enako. Pedro Opeka je v slovenskih medijih prisoten že vrsto let, a sem šele iz tega članka izvedel, da je sin domobranca. Nikoli tudi nisem zasledil žal besede o njem ali njegovem delu.

    Dragi avtor in komentatorji, če mislite, da boste na ta način osrečili slovenski narod, se motite. V sramoto ste nam.

    • Očitno zelo malo poznaš oziroma zasleduješ delo onih, tebi drugih (drugorazrednih). Le katere medije spremljaš, da si tolikokrat zaznal prisotnost Opeke in niso omenili zelo pomenljivega podatka, da je bil oče od Opeke domobranec in predvsem tega, da se je rešil iz komunističnega povojnega morišča pri Hrastniškem rudniku ? Očitno le tiste, ki jim ta podatek ne diši. Tvoja obveščenost je očitno nesorazmerna z vsevednostjo in modrovanjem, ki ga na tem forumu prodajaš.
      Mantre o tvojih strokovnjakih, češ da slabo ocenjujejo izdelek Možine in ne vedo ali jih ne moti, da se izjavlja za kristjana pa so verodostojne kakor Kučanova nevednost.

      • Moje sožalje, mrkislav, živiš v izmišljenem svetu. Ker so tebe naučili sovražiti, misliš, da tudi drugi sovražijo. Normalen človek nikogar ne sovraži, že zato ne, da ne onesnažuje svoje duše s tem. Če si se že odločil, da boš živel v svetu sovraštva – izvoli. Zagotavljam pa ti, da nimaš prav.

        • Moj svet je izmišljen, tvoj pa realen. Seveda. Jaz sovražim, tvoji so pa pobijali iz ljubezni . Ne sovražim, pomilujem pa vas. Stožiška maša je bila recimo res en velik praznik bratske ljubezni.
          Laž je duša komunizma in očitanje svojih grehov drugim ravno tako.

        • Ti, ki se hvališ, da nič ne sovražiš dejansko najbolj sovražiš – to je dejstvo.

          Zato pa ves čas ponavljaš mantro, ker se strinjaš, da Možina ne sme dobiti nagrade, ker je kristjan – in ker je že posnel film, ki je razkuril komunajzerje.

    • Ja, “vaški posebneži” so vedno peljali svet naprej. Tuljenje v en rog skupaj z mediji in smozadostnimi in samooklicanimi strokovnjaki in državljani ob egiptovskih loncih mesa ter nostalgiki za propadlim socializmom je pa kronski dokaz mentalne uravnovešenosti in normalnosti. Bebec.

    • To dejstvo, ki ga navaja g.Palk je gladko resnično. Ni pa edino. Nestrpnost do kristjanov pridobiva nevarne razsežnosti. Temelji na patološki vzgoji v komunizmu ko se je zmeraj nekoga zatiralo, sovražilo. Poglejte komentarje ko je na spletu karkoli kršanskega. In to vzpodbujajo mediji sami, seveda prefrigano, prek komentarjev. G.Tone, ki ni vedel, da je g.Možina kristjan in ni vedel, da je g. Opeka sin domobranca se spreneveda. Vsem, ki bežno poznajo tematiko je to jasno. Vsem, ki so gledali film. Kako g. Tone komentira nekaj kar ne pozna – pozna pa delo članov komisije?

      • Preprosto se strinjam z Vami.

        Citat:
        “Vsem, ki bežno poznajo tematiko je to jasno. Vsem, ki so gledali film. Kako g. Tone komentira nekaj kar ne pozna – pozna pa delo članov komisije?”

        G.Tone ima prav gotovo pripravljen odgovor tudi na to vprašanje.Te pravice mu prav nihče nikoli in nikjer ne oporeka.

        Vendar sama osebno bi samo dodala: stara plošča, stara plošča …

    • Tonček, tvoje flancanje je brezvezno.

      Ti si proti podelitve nagrade, ker so pravi ljudje rekli, da je ne sme dobiti.

      Leporečiš, ampak misliš si pa – prav mu je, kaj pa je kristjan, pa še “domobranec” po vrhu.

    • Gospod Dendro,
      ne vem, na kaj mislite. Kar se tiče gospoda Možine … to ni bil njegov prvi film, ki je razkuril “ta rdeče”.

  14. Otroke, ki so vsako nedeljo hodili k sv. maši, niso sprejeli v gimnazijo, otroke, ki sem jih pa le redko videl, so sprejeli. Vem, razlogi so “kompleksni”.

    • Ja, to pa je posledica upoštevanja pogojev za upravičenost do (vsaj pretežno) financiranega zasebnega programa: pogoj za sprejem v šolo je soglasje (staršev) z vzgojno naravnanostjo katoliške šole. In tako se dijake sprejema po ključu šolskega uspeha, ne pa tudi vernosti. Kmalu pa tudi to ne bo več omejitev in bo vpisan vsak, ki to želi (vsaj na nekaterih izmed omenjenih gimnazij) – saj je otrok vse manj.

  15. “… kje so v slovenski javnosti danes umeščeni vsi tisti slovenski izobraženci, ki so v dvajset in več letih maturirali v Šentvidu, Mariboru in Vipavi na škofijskih gimnazijah? Kje so?”

    Dragi Jurij, tudi naju ni bilo v javnosti, ko sva imela šele 35 in manj let.
    Tudi mnogi drugi komentatorji se sprašujejo/te o tem, “kje so v slovenski javnosti …” in se skrivate pod različnimi šiframi. Kaj, če bi stopili pred slovensko javnost in se podpisali pod svoje zapise z imenom in priimkom?! Kaj bi čakali le na druge, da stopijo v javnost? Zgled!
    In ob filmu. Ste res vsi prepričani, da gre za vrhunski umetniški izdelek? Meni, recimo, ni najbolj všeč, čeprav sem občudovalec Opekovega dela.
    Občutek imam, da sploh ne gre za umetnost, za film, ampak bolj za “naše”, ki so posneli film o “našem” človeku”. Seveda je tudi na nasprotni strani veliko takih, ki ne marajo “nenaših”, ki so posneli film o “nenašem človeku”.
    Jaz bi pa ob tem vzkliknil: Kako strahotna je ta slovenska družbena pogojenost!

    • Osebno imam raje nenagrajen (dober) film, ki me »premakne«, mi sprašuje vest, me ne pušča ravnodušne in mi pomaga rasti, kot nagrajenega, ki me že ob gledanju, še bolj pa ob koncu pušča hladno, neprizadeto ali celo slabšo, kot sem bila pred gledanjem.
      Umetnost dojemamo različno. Zame umetnost zaradi umetnosti (ki je sama sebi namen in jo razumejo samo ustrezno šolani oz. usposobljeni ljudje) nima posebne vrednosti. Sporočilo je tisto, ki mi nekaj pomeni in da težo izdelku. Koliko nagrajenih »umetniških« filmov domače produkcije zadnjih let res zasluži tak pridevnik? Ni nujno, da sta stroškovna potrata in kvaliteta premosorazmerni – pa čeprav lokalni »umetniški odbori« tako »odločijo«.

Comments are closed.