Kristjani moramo odločno dvigniti glas proti tistim, ki nam jemljejo nedeljo

4
535

Nekdanje nasilje nad Cerkvijo in krščanstvom, začenši s francosko in nato komunistično revolucijo ter fašizmom in nacizmom, se sedaj nadaljuje z neznosnim laicizmom. Kristjani bi vendarle morali odločno in organizirano dvigniti glas proti tistim, ki radikalizirajo laicizem in nam s tem jemljejo soboto oz. nedeljo; odvzemajo tisto, kar nam je dal Gospod, da bi lahko normalno živeli.

Na velike petek, 30. marca letos, so na prostoru med stolnico in škofijo snemali reklamni oglas za pivo Union. Naročnik, izvajalec in birokrati, ki so izdali dovoljenje za snemanje, so s zaporami onemogočali dostop do stolnice, ovirali ljudi, ki so ves dan hodili k spovedi, predvsem pa so vsi omenjeni ignorirali duhovni in kulturni kontekst, da vhod v stolnico na veliki petek nikakor ni primeren kraj za komercialno snemanje.

Partnerji pri projektu za izdelavo reklame za pivo verjetno niso hoteli zavestno skruniti velikega petka, ko se kristjani spominjamo Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu.  Namerne in organizirane blasfemije, bogoskrunstva in različnih brezbožnih dejanj, ki žalijo vero, v Sloveniji in tudi drugje po Evropi na začetku 21. stoletja ni veliko. To, kar se v Evropi sedaj dogaja z verskimi simboli in vsebinami, je nekaj drugega, namreč totalni laicizem, ki je druga faza sekularizacije. Laicizem je nasledek prve – revolucionarne faze, ko sta antikrščanska politika in ideologija hoteli krščanstvo najprej osramotiti in nato izbrisati. Nekdanje nasilje nad Cerkvijo in krščanstvom, začenši s francosko in nato komunistično revolucijo ter fašizmom in nacizmom, se sedaj nadaljuje z neznosnim laicizmom.

Olivier Roy (1949), francoski politolog, preučevalec sekularizma in islamizma v globalnem svetu, pravi, da smo razkulturjenju prišli do konca, in dosegli zgornjo mejo laičnosti ter skrajno mejo sovražnosti do religije (prim. Delo – SP, 28. 4. 2018). »To so ključni razlogi, da se danes del mladih Francozov radikalizira. Problem ni povezan le z vprašanjem islama v Franciji, ampak kar z mestom vsega religioznega v francoski družbi. Tega politiki ne razumejo. Da bi se izognili radikalizaciji in v boju proti radikalizaciji izganjajo religiozno z javnega mesta. Družba bi se morala odpreti religioznemu,« nadaljuje Roy (prav tam).

Razkulturjenje, o katerem govori Roy, ni v zmanjševanju kulturne produkcije, saj je te več kot kdaj koli prej. S pojmom razkulturjenja označujemo dvoje: na eni strani imamo popolno razdrobitev umetniških slogov in praks, na drugi strani pa prihaja z globalizacijo do unifikacije kulture v smislu unificiranja estetskih praks, do tipizacije doživljajskih zmožnosti in unificiranja poprej raznolikih oblik zavesti, razmišlja scenarist in režiser Miran Zupanič (prim. M. Z., v: Pogledi, 26. 2. 2014).

Razkulturjenje in laicizem, ki pomeni izrivanje svetega in duhovnega iz javnega življenja, sta pripeljala Evropo v stanje popolnega  individualizma, ugotavlja Roy. Stranke solidarnosti, kakršne so bile komunistične, socialistične in krščansko demokratske, so izginile. Oblikujejo se le še leva in desna gibanja, ki jih določa poudarjeni individualizem, zlasti ekonomski, ki se kaže v filozofiji užitka, v pravi izbiri lastnega posla ter uživanju kot imperativu pri vsem, kar delamo. Tradicionalne solidarnosti ni več, solidarnost je le še namišljena, trdi Roy. Družbena gibanja danes niso več ideološka, temveč so brez korenin in tudi brez široke družbene vizije. Gre za precej omejene mobilizacije, ki so pregrajene tako geografsko (zasedejo Wall Street, pariški Trg republike …) kakor po vsebini. Porajajo samo iluzijo kolektivnega oziroma skupnega, vendar tega ne morejo več utemeljiti in še manj uresničiti.

Roy je meni, da so razkulturjenje, laicizem in individualizem kot gorivo v rezervoarju, ki poganja in poraja radikalizem. Zunanji izraz radikalizma pa je terorizem, ki mu islam daje ideološko substanco, kulturno omrežje in možnost pripadnosti skupnosti. V Evropi, zlasti v Franciji, se po njegovem mnenju ni radikaliziral islam, temveč je srž problema radikalizem, ki se ja islamiziral. Ali drugače: razkulturjenje, laicizem in individualizem mladim jemljejo duhovno podstat, upanje za osebno in skupno prihodnost ter temelj osebnega dostojanstva, torej osnovo za zavest o lastni vrednosti. Mladi, ki niso slišani, ki jih ves ta manko dela malodušne, vidijo izhod v radikalizmu. Vsak radikalizem pa išče kulturno-metafizično kritje. Tega sedaj ne najde v krščanstvu, ki je vera ljubezni do bližnjega in tudi ne v Cerkvi, saj nikjer v Evropi ni več neposredne zveze med tronom in oltarjem. Pač pa ga najde v kateri od deviacij islama, kakršnega predstavlja ta ali ona oblika političnega islama.

Tudi v Sloveniji razkulturjenje, laicizem in individualizem spodbujajo radikalizem med mladimi. Vendar se pri nas radikalizem ne islamizira, se ne usmerja v teroriziranje drugih in drugačnih, temveč se izraža v avtodestrukciji, v avtoterorizmu, v utapljanju lastne duše na družabnih omrežjih, v zasvojenosti z instagramom in substancami. Če v Zahodni Evropi nedolžni zaradi terorizma umirajo na ulicah, pri nas določen procent mladih, ki ne najde smisla, gine v anksioznosti, depresiji, brezvoljnosti in apatiji.

S tem sociološkim uvodom sem odprl prostor za oznanilo današnjega prvega berila iz pete Mojzesove knjige, kjer smo brali: »Pazi na sobotni dan in ga posvečuj, kakor je zapovedal Gospod, tvoj Bog. Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne tvoj vol ne osel ne katero tvoje živinče ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat, da si odpočijeta tvoj hlapec in tvoja dekla kakor ti.«

Od Boga razodeti nauk in zapovedi varujejo vsakega  človeka in vsako živo bitje. Bog je torej temelj humanizma. Laicizem, ki vlada v Evropi, pa je, kot smo slišali Roya, počelo obupa, ki mlade, zaradi izgube skupnosti ter duhovne in kulturne identifikacije, žene v radikalizem, ta pa najde v političnem islamu svoj celovit izraz.

Božja zapoved, da mora vsak spoštovati sobotni dan, humanizira celotno družbo. Snemanje komercialnega filma na veliki petek pred stolnico, odurni odpiralni čas veletrgovcev, Lidla, Hoferja, Spara, Mercatorja in drugih, je neposreden napad na Božje zapovedi, katerih temeljni namen je, da varujejo človeka, njegovo dostojanstvo, počitek in povezanost v skupnost.

Velekapital je z insceniranjem velikih gospodarskih kriz, svetovnih vojn, revolucij in totalitarizmov uničil judovsko soboto in krščansko nedeljo, da je lahko potem z ameriškimi sanjami pobožanstvil sebe. Postal je novodobno zlato tele, ki neprekinjeno smeši in izloča Mojzesa in preroke. Ekonomski centri moči s sebi podrejeno politiko tem, ki bi lahko z Božjimi zapovedmi omejili zlato tele, jemljejo avtoriteto in verodostojnost, množice pa pretvarjajo v svoje pohlevne hlapce.

Ko so nekoč hlapci imeli Boga, so posvečevali Gospodov dan, zato so vedeli, da zemeljska revščina ni njihova dokončna usodna. Vera, da so njihova imena zapisana v nebesih, je ohranjala njihovo upanje in jim kljub vsem ponižanjem utrjevala dostojanstvo Božjih otrok. Družbeno zlo se božjega znamenja v njih ni moglo dotakniti.

Dandanes je drugače: suženj, ki hlapčuje korporacijam in družabnim omrežjem ne razume več svojega položaja. Svoje življenjske zgodbe ne zna več razlagati v ključu Božjega razodetja, pač pa brezglavo in povsem nevede časti zlato tele in čaka na drobtinice z njegove mize. V tem naporu je zaradi ekonomskih mehanizmov, v katere ga zapletajo oprode zlatega teleta,  praviloma poražen. In ker nikoli ne doseže ravni blaginje tistih, s katerimi se primerja, je nesrečen. Vedno bolj hiti, in se boji, da mu bo kaj, kar je drugim v užitek, ušlo. V strahu, da najboljše zamuja, ne vidi ne sozakonca ne otroka ne sebe.

Ljudje so zadnjih tristo let mnogo preveč verjeli hujskačem in prevarantom, ki so jih pozivali k uporu. Dopovedovali so jim, da so hlapci, in če naj postanejo gospodarji, naj zrušijo naravni red in z Zemlje izbrišejo vse nebeško, nadzemeljsko in uveljavijo totalni laicizem. Laizirani bogovi v podobi korporacij in zasebnega bančništva mlade, oropane duha, skupnosti in prihodnosti ženejo v radikalizem, tiste, ki pa ostajajo njihovi hlapci, izpraznijo, da na koncu bolni in onemogli ne vedo, kaj bi s seboj in z vsem, kar so si nagrabili.

Svetopisemski pogled na življenje je popolno nasprotje uničujočega laicizma. Kristjan verjame, da je zanj dovolj, če šest dni dela, sedmi dan pa počiva. Kajti tudi takrat, ko počiva on in njegova družina, raste njegova blaginja, Gospod namreč neutrudno dela zanj. S tem, ko obhajamo nedeljo, omogočimo Gospodu, da vstopi na naše delovno mesto. Ko si vzamemo čas zanj in bližnje, on kreira naše delo, usmerja naše misli in strategije, da so nam v blagoslov. Obhajanje nedelje nas umirja, ker nas Gospod obvaruje hitenja in primerjanja in s tem nesrečnega občutka, da zamujamo.

Kristjani bi vendarle morali odločno in organizirano dvigniti glas proti tistim, ki radikalizirajo laicizem in nam s tem jemljejo soboto oz. nedeljo; odvzemajo tisto, kar nam je dal Gospod, da bi lahko normalno živeli.

4 KOMENTARJI

  1. “Kristjani moramo odločno dvigniti glas proti tistim, ki nam jemljejo nedeljo”
    Se strinjam. Pa še proti marsičemu bi morali dvigniti glas. Recimo proti pometanju lastnega prahu pod preprogo.

  2. Namesto, da bi človeštvo sledilo ravnovesju med duhovnim in materialnim ter tehnološkim razvojem , je duhovno kulturni razvoj zanemarilo.

    Zato gre duhovno kulturni razvoj v nasprotno smer in sicer v smeri popolnega duhovno kulturno obubožanja, ki se kaže v absurdnih nekulturnih pojavih.

    • V katoliških državah je za to odgovorna tudi duhovščina, ki je zaradi spolnih škandalov še lep čas ne bo pridobila nazaj svoje moralne avtoritete. Najbrž je tudi zato opaziti naklonjenost slovenske katoliške duhovščine do rešitev in metod pravoslavne cerkve in s tem žal tudi do hegeljansko-fašistične ruske države, ki živi s pravoslavno cerkvijo v slogi in spravi. Jaz mislim, da pri nas le ni tako hudo. Navsezadnje živimo v demokraciji in se lahko sami odločimo ali v Nedeljo gremo v trgovino ali ne. Kot je naneslo sem to Nedeljo šel v trgovino in tudi niso bile vse odprte. Dobro je, da imajo trgovci, po novem, vsaj plačane nadure. Nedeljski počitek je dobra ideja ampak ali ga je zato res potrebno vsem vsiliti? Moje stališče je, da naj ostane stvar izbire posameznika, vzgoje in tudi izkušnje, da se nauči, da je nedeljski počitek blagodejen za telo in dušo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite