Kristjani med vero in politiko

12
444
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Objavljamo prispevek Branka Cestnika na srečanju v organizaciji pobude Prebudimo Slovenijo na Otočcu, 31. oktobra 2015. 

I. ZA PREMIK V DRUŽBENO

Religija in politika: dramatično razmerje

Politika in vera, vera in politika – postajamo dolgočasni? Prastaro a vedno novo vprašanje odnosa med obema. Zguljeno a spet in spet vznemirljivo, skoraj hipnotično. Vprašanj, ki je vzniknilo, takoj ko sta vzniknili obe razsežnosti človekovega duha oz. človekove dejavnosti. Če nekoliko poenostavimo, lahko rečemo, da je odnos zaznamovan z tremi velikimi modeli in tudi zgodovinskimi etapami.

Dominacija religije nad politiko in javnim življenjem; tipična za arhaične družbe, v katerih je kralj bil tudi duhovnik; danes je ta oblika prisotna v teokratskih islamskih republikah; v salafizmu; v ideji totalitarne religiozne države.

Tekmovanje religije s politiko in sočasna delitev „interesnih sfer“; po načelu religiji „duše“ – politiki „telesa“; značilna za grško-rimski svet in za krščansko dobo; religija in politika rada vzpostavita simbiozni odnos: religija državi krovni povezovalni smisel (lat. re-ligare = povezati) in moralno motivacijo, država religiji privilegije in protekcijo.

Dominacija politike nad religijo; emarginacija religije; značilno za moderne družbe pa tudi za totalitarne režime XX. stoletja, v katerih politično gre čez vse, tudi čez zasebno in osebno. (Na svojski, skoraj nekoliko ironičen način to dominacijo vidimo v Angliji, kjer je kraljica obenem tudi voditeljica anglikanske Cerkve.)

Kateri od treh modelov vam je najbolj všeč? Upam, da vam prvi in zadnji nista niti malo všeč. Oni vmes pa tudi ne preveč. Upam, da bo to predavanje pomagalo preseči vse tri.

Manj dramatično: premik iz državnega na družbeno

Uvodoma smo zašli v „šolsko“ politološko-sociološko razlago odnosa med religijo in politiko, v kateri sta obe razumljeni kot strukturirani organizaciji; prva zbrana okrog oltarja, druga okrog trona. Enako zanimiva, a manj raziskovana in na Slovenskem manj poudarjanja je bivanjska-sociološka razlaga tega odnosa. Lahko jo strnemo v vprašanja, kot: Kako religiozna drža posameznika ali določene skupnosti tudi mimo razmerja med politično in versko organizacijo vpliva na družbene spremembe? Z drugimi besedami: Kako je že golo dejstvo, da nekdo veruje, tudi družbeno, s tem pa politično dejstvo? Ali malo bolj parcialno: ima krščanstvo politično moč, tudi ko nima nobene vidne politično relevantne vloge v državnem aparatu? In: Kakšna je po vsem tem sploh še vloga države.

Da bomo odgovorili na pravkar postavljena vprašanja, bomo morali politično odmakniti od državnega in ga približati družbenemu. Družba je namreč več kot država in spreminjanje družbe je večji zalogaj kot vodenje državnega aparata. Nenazadnje: če pri Jezusu iščemo napotke za politično delovanje v odnosu do države, jih bomo našli le pol ducata: spoštujte oblast, plačujte davke, ne malikujte politične oblasti,… In obratno: če pri Jezusu iščemo napotke za kakovostno moralno in socialno spremembo, nas zalije slap evangelijske svetlobe. Jezus se je tako malo ukvarjal z državo, da so nekateri počeli sklepati, da je anarhist (Jacques Ellul, na primer).

Socialna moč vere že v prvih stoletjih… in v komunizmu

Pred politično močjo je socialna moč. Socialna moč je pra-politična moč. Paul Veyne v knjigi „Kako je naš svet postal krščanski (312–394)“ (Modrijan 2010) ugotavlja, da je krščanstvo pred Konstantinom kazalo izjemno socialno moč. Ni torej res, da je krščanstvo bilo zgolj umetno vzpostavljeno na raven državne religije in potem s pomočjo države premagalo antični poganski svet. Lahko rečemo, da je socialna moč krščanstva bila tolikšna, da je imperator Konstantin ni mogel več ignorirati.

Če bi krščanstvo okrog leta 300 bilo statistično, idejno in simbolno na ravni ene izmed vzhodnjaških sekt, bi ga tudi rimsko cesarstvo pustilo na miru. Ne bi ga preganjalo za časa Decija in Dioklecijana in ne bi ga privzelo za časa Konstantina, ki, mimogrede povedano, kar se politične formacije tiče, ni bil nič drugega kot Dioklecijanov učenec. Kot sem zapisal na nekem blogu o Konstantinu: „Njegov učitelj Dioklecijan ga je dobro poučil o družbeni vlogi religije. Če je Dioklecijan krščanstvo preganjal, da bi ohranil cesarstvo enotno, je Konstantin krščanstvo povzdignil iz istega razloga. Cesarstvo čez vse!“

Že prva stoletja torej kažejo, da je lahko krščanska vera socialno močna, tudi ko ni od države priviligirana, tudi ko je odrinjena ali celo preganjana. Do te socialne moči se država, kakršna koli že, ne more ne opredeliti. Dokaz za to je tudi ateistični komunizem. Religija je njega dni bila zaprta v zakristije, obsesija komunistične države in njenih tajnih služb z njo pa zato ni bila nič manjša. Obsesija Udbe s Cerkvijo je zato bila le kot narobe obrnjeno državno odlikovanje Cerkvi za njene „zasluge za narod“.

Ko nevidna socialna moč vere postane vidna politična sprememba

Ta socialna moč krščanstva temelji na duhovni in moralni moči vernih posameznikov in skupin. Gre za realno moč religije, ki hočeš ali nočeš vzdržuje in usmerja družbene odnose. Tuti v pogojih totalitarnega a-religioznega in anti-religioznega režima. Samo vprašanje časa je, kdaj ta nevidna moč religije (nevidna, v smislu, od medijev ignorirana, od režima tajno nadzorovana) izbruhne na dan in sproži veliko politično spremembo. To je zgodba 4. stoletja, z „motilcem“ Konstantinom. To je zgodba Irana v sedemdesetih in zgodba novodobnega političnega islama. To je zgodba katoliške Poljske v sedemdesetih in osemdesetih prejšnjega stoletja, ki je naznanila nič manj kot presenetljivo hiter konec svetovnega komunizma. To je deloma tudi zgodba Slovenije in njenih demokratičnih vrenj, ki so privedle do demokracije in samostojne države.

Ti primeri nas poučijo, kako močna je v bistvu religija. Gorje mu, kdor jo podcenjuje! Ni slučajno, da je Samuel P. Huntington tezo o spopadu civilizacij, ki se nemara te dni že potrjuje, postavil na še globljo tezo o moči religije. Religija človeka določa veliko bolj, kot si predstavljajo dediči Razsvetljenjstva; tako zelo, da bo prihodnost človeštva bolj odvisna od religij in odnosa med njimi kot pa od samega Razsvetljenstva. Na to neumorno opozarja tudi teolog Hans Küng v svojem svetovnem etosu s svojo kategorično trditvijo: „Ni svetovnega miru brez miru med religijami.“ Za nas je teza pomembna, ker nas spodbuja, ne k nadutosti, češ kako pomembni smo verni ljudi, pač pa k boljšemu uvidu, kje leži naša družbena moč. In s tem k večji naslombi na vire naše družbene, se pravi, tudi politične moči.

Da, čudno se sliši, vendar naša družbena moč leži prav tam, kamor so nas nasprotniki desetletja po drugi svetovni vojni zapirali – v zakristiji; v našem obredju in estetiki, v naši meditaciji in molitvi, v naših običajih in prepričanjih, v naših zelo intimnim moralnih odločitvah,… Od tam krene navzven – vse do politike.

II. ZA DEMITIZIRANO DRŽAVO

Onstran obsesije z državo, s strankami in s političnim tekmecem

Skratka, vera kot vera ne more biti nepolitična; ne more biti brez družbenega učinka. Na tem mestu ugledamo pomembno vodilo, na nek način tudi tolažbo. Politična učinkovitost kristjana namreč zmore iti onstran zagrizenega ukvarjanja z državo, s stranko in s političnim tekmecem. Kristjani smo lahko politično učinkoviti, četudi v parlamentu sedijo sami ateisti. Ateistični parlament seveda ni ideal, h kateremu stremeti, hočem le reči, da se kristjani svoje realne socialno-politične moči premalo zavedamo, ko svojo politično navzočnost žal prepogosto merimo skozi „mišljenje po človeško“, se pravi, koliko „naših“ je v parlamentu, namesto, da bi „mislili po božje“ (prim. Mr ), se pravi, koliko „božjega“ je zaradi nas v družbi in politiki.

Tudi mi nasedamo nevarnosti malikovanja države, ko ji dajemo preveliko težo. Razumemo seveda, da ateisti malikujejo državo, saj oni nimajo upanja izven tega sveta. Njih upanje je v tem svetu, ta svet pa so si razdelile takšne ali drugačne institucije in države. Zato ateisti zlahka od države pričakujejo preveč, nekateri skoraj vse. S tem pa državi dajejo atribute, ki ji ne pripadajo; s tem državo povzdigujejo na raven malika. Poglejte samo naše osrednje televizijske dnevnike! Uredništva se trudijo državo postaviti v naš osrednji čustveni, moralni in eksistecialni fokus. Mnogi nasedejo. Mnogim je država neke vrste žlehtno božanstvo iz arhaičnih mitologij.

Kristjan zna stopiti iz tega skoraj fanatičnega fokusa na državo. Ker ima upanje izven tega sveta, pri Bogu, se mu je lažje izogniti malikovalskemu odnosu do države in sploh do zemeljskih stvarnosti. Zato smo lahko toliko bolj vznemirjeni, ko vidimo, kako nekateri slovenski katoličani, tudi duhovniki, „norijo“ zaradi strankarske politike in države. Še več, nekateri imajo pravcato mitološko predstavo o politiki in državi. Kot da je bitka med desnimi in levimi pravzaprav vidni del sicer nevidne bitke me Bogom in hudičem. Kot da je država od Boga obljubljena dežela, ki pa jo je (na volitvah, ki smo jih „kristjani“ kakopak izgubili) Bogu ukradel neki zavrženi demon. Opozarjam: tako naziranje ni krščansko, je iracionalni in primitivno, je mitološko, celo pogansko.

Nagib države, da bi postala malik

Kardinal Joseph Ratzinger, kasnejši papež, je v knjigi „Cerkev, ekumenizem in politika“ (španski prevod, 1987) kot prvi in največji prispevek krščanstva k napredku politike in politične skupnosti (države) označil sposobnost krščanstva, da demitizira državo in politiko. Takole piše: „Prva usluga, ki jo vera daje politiki, je osvoboditi človeka od iracionalnosti političnih mitov, ki dandanašnji predstavljajo pravcato nevarnost.“ Iracionalni politični mit lahko vidimo v starih imperijih, ki jih knjiga Razodetja opisuje pod šifro Babilon, in ki so zahtevali, da se njih cesarja časti po božje. Iracionalni politični mit so moderni totalitarizmi, ki so vsi po vrsti padli v staro zanko milenarizma, ko so obljubljali uresničitev Nebeškega kraljestva na zemlji.

Elemente iracionalnega političnega mita lahko ugledamo tudi v postmoderni družbi kapitalističnega no stopping blagostanja in utopije neskončno raztegljivih človekovih pravic. Poglejmo homoseksualne aktiviste. Vprašam vas: ali lahko dva moška rodita otroka? Ne, ne moreta. To se vidi z Marsa. Kako bosta dva homoseksualca potemtakem dobila otroka? Homoseksualni aktivisti predvidevajo dva koraka in v obeh računajo na politiko oz. državo. Prvi korak je, da s pomočjo politike njuno željo po otroku homoseksualca povzdigneta na raven pravice do otroka; drugi korak je, da dosežeta takšne zakonodajne spremembe, da jima država ne samo dovoli, temveč ju tudi servira s konkretnimi postopki, da prideta do otroka. Smo v polju strahotne iracionalnosti. Država pa je povišana nad naravo in Boga, v smislu, česar narava in Bog ne dajeta, lahko da država. Taka država je na robu tega, da postane malik – lažibog.

Politično namreč rado zaniha v utopično, psevdo-religiozno, kultno, totalitarno, dokler ga razum ne prizemlji. Vendar ali je razum zmožen prizemljiti politično, če nima absolutne reference izven tega sveta, se pravi, v Bogu? Zase moderni razum pravi, da je zmožen, zgodovina nas uči drugače. Ko je z Razsvetljenstvom zmagala od Boga ločena razumska paradigma, je kmalu za njo prišla romantična paradigma, ki ni skrivala svoje ljubezni do predkrščanskih poganskih mitologij. Racionalnemu je kmalu sledilo iracionalno in samo vprašanje časa je bilo, da se bodo zbudili slavnega Rima sinovi – fašisti; ter germanskega boga Wotana sinovi – Hitlerjevi nacisti. Tudi komunizem ni drugega kot grdo popačena in ateizirana herezija milenarizma; dodajmo, judovsko-krščanska herezija milenarizma (sanje od odpravi vsakršnega zla in ustanovitev tisočletnega raja na zemlji).

Vdor krščanskega racija v politično

Ratzinger uči, da krščanstvo predstavlja nekakšen vdor racionalnosti v prostor političnega. Je v sodobni Sloveniji, njeni politiki, potreben krščanski racij? Na prvi pogled smo ne samo razdeljena, ampak tudi razpuščena politična skupnost, ki države ne malikuje. Ker nismo postali „druga Švica“, smo nad državo razočarani. Mnogi jo po hijensko trgajo, da bi prišli do čim večjega kosa že na pol gnilega mesa. Na Slovenskem obkoritniško komolčarstvo določenega sloja ljudi dobiva poteze grotesknega.

Vendar si upam reči, da so spodaj tudi pri nas še ostanki mitičnega, iracionalnega v dojemanju naše države. Se spomnite devetdesetih? Se spomnite sintagem kot „uresničeni tisočletni sen“; se spomnite tudi določene cerkvene teološke evforije, kot da je Republika Slovenija obljubljena dežela; se spomnite tako rekoč uradne razlage slovenskega grba, ki je visela v vetrolovih upravnih stavb in je izhajala iz čiste newagerske duhovnosti; pa tistih eldeesovskih gnostičnih floskul o „družbi temelječi na znanju“ in da bo tako imenovana „strokovnost“ ter „informatizirani učni procesi“ prinesli najlepše možne čase za naša narod; ter splošnega utopičnega občutka, da se nam nima kaj zgoditi,…

To je govorica upanja. Vzvišena govorica sicer – vendar v pretiranih dozah ne sme biti usmerjena v državo. Če danes Slovenci svoje države ne cenimo preveč, je to tudi zaradi tega, ker smo pred 20-imi leti v poosamosvojitveni evforiji od nje pričakovali preveč. In na tej točki bi moral nastopiti krščanski racij, razumnost, ki je realna kot sta realna nebo in zemlja ter razdalja med njima. Razumnost, ki ve, da zemlja ne more dati, kar je lastnega nebu.

Razplet drame: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!“

V čem je pravzaprav krščanska racionalnost? Poleg upanja, ki ni usmerjeno v ta svet ima naša racionalna tradicija umevanja politike svoj nepremakljivi temelj še v Jezusovih besedah: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega“ (Mt 22,21). Zemlja ne more dati, kar da nebo; nebo pa noče dati, kar lahko da zemlja. Politika ne more opravljati božjih del, ne sme posegati po religioznem upanju, smo rekli maloprej. A po drugi strani Bog dopušča in se veseli tako imenovane „avtonomije zemeljskih stvarnosti“, med katere spada tudi politika. Z drugimi besedami: če se politika naj ne gre religije, naj se tudi religija ne gre politike.

Tu je velika razlika med krščanstvom in islamom. V islamu sta religija in politika eno, sta v krščanstvu dve ločeni stvarnosti. Ponavljam: ne zato, ker bi bila ena več kot druga, temveč zato, ker je končno odrešenje človeškega rodu pri Bogu, ne pri cesarju.

Toda Bog se z ločitvijo med obema ne odreče svojemu dostopu v politiko. Kje je Bog v politiki? Je tam kjer je etika, kjer je solidarnost, kjer je sprava, kjer je svoboda, kjer se dela za mir. Bog je tam, kjer je veren politik, ki v skladu s svojo vero in načelom človekovega dostojanstva, dela za skupno dobro. Skupno dobro – ki ga država ne more in ne sme monopolizirati – pa ni nič drugega kot ena izmed poti za izgradnjo Božjega kraljestva. Kot veste, „teritorij“ Božjega kraljestva je večji od „teritorija“ Cerkve.

III. ZA NOVO POLITIČNO TEOLOGIJO

Ne teologiji osvoboditve in ne katoliškemu integrizmu

Nadaljujem z točkami, ki sem jih povedal na svojem predavanju v Dragi l. 2013, in sicer v okviru razmišljanja o stanju krščanstva 50 let po 2. vatikanskem koncilu.

Ideja je naslednja: slovenski katoličani potrebujemo solidno in razvidno politično teologijo. Izraz politična teologija seveda povzemamo po tistih modernih teologih, ki s pridevnikom „politična“ hočejo reči „družbeno učinkovita“ ali „v povezavi s človekom v današnji družbi“. Izognili pa se bo treba siceršnji rabi tega pojma v zvezi s teologijo osvoboditve. Teologija osvoboditve je človeško zgodovino pretirano razumevala kot „znamenje časa“, se pravi, kot kraj kjer Bog govori in nas skozi družbene emancipatorne procese osvobaja za Božje kraljestvo. Do določenih procesov, vključno do marksistično umevane socialne prebuje in do ideološkega feminizma, je zato bila premalo kritična.

Enako se bomo izognili, da bi pod politična teologija razumeli drugo skrajnost: to je katoliški integrizem. Idejo o državi, ki je sicer sekularna in demokratična, vendar v celoti podrejena t.i. katoliškim načelom. To bi bila soft teokracija. Sofisticirani klerikalizem.

Mislim, da nam je nezavedna, slabo formulirana ter nereflektirana politična teologija je zadnjih 20 let naredila ogromno škode. Kam po pomoč? Obrise nekakšne nove politični teologije najdemo v slovenskem krovnem načrtu Pridite in poglejte (PIP, 2012), ki vendarle ohranja in nadaljuje žlahtno koncilsko tradicijo dialoga (sinodalnosti), odkriva sočutje kot srčiko solidarnosti in socialne akcije, nagovarja k spravi in pouči o temeljnih načelih spravne poti.

Od tod naprej povzemam, kar je izšlo v takratnem zborniku Drage:

Vera v človeka je vera v dialog

Prvi steber t.i. „politične teologije“ naj bo dialog. Bog je Beseda. Bog se razodeva in nam prihaja naproti na dialoški način. Dialog, pogovor različnosti je zato hoja naproti Bogu. Greh proti 2. vatikanskemu koncilu bi bil, če bi nehali verjeti v dialog: med seboj, z družbo, z dozdevnimi nasprotniki. Seveda, s tistimi, ki so zlonamerni in manipulativni, nismo dolžni stopiti v dialog. Pred takšnimi se moramo zaščititi. A kultura dialoga, komunikativna etika (kot jo imenujejo sodobni filozofi) je možno razvijati v naši družini, skupini, župniji, ulici, vasi,…. V tej luči gre brati tudi PIPovo poudarjanje živih majhnih občestev. To je pastoralno politična sprememba od spodaj, kakovostni in nezamenljiv prispevek k razvoju demokracije.

Sočutje je skrita politična formula in vstop v srčiko Božjega kraljestva

Četrti izziv v PIPu govori o sočutju. Morda bi lahko šel korak naprej in se osredotočil na usmiljenje. Janez Pavel II. je zaslužen, da Boga odkrivamo kot Usmiljenje samo. Ko je 2. velikonočno oz. belo nedeljo preimenoval v nedeljo Božjega usmiljenja, nam je dal ključ za razumevanje Velike noči in celotne zgodovine odrešenja. Ključ usmiljenja zdaj razvija kardinal in teolog Walter Kasper, papež Frančišek pa je javno dejal, da mu je Kasperjeva knjiga naredila veliko dobrega. Sočutje in usmiljenje kristjanov razodevata Boga v svetu. Po Kasperju je naše usmiljenje „krščanska namestniška eksistenca“. Vsi smo Kristusovi namestniki na zemlji, ko smo sočutni in solidarni. Sočutje in solidarnost sama sebi prerasteta v družbeno-politična razsežnost.

Zelo slovenski izziv: sprava

Sprava ni abstraktni teološki manever. Krene iz izkustva križanega in vstalega Kristusa v naši temi, v našem trpljenju, v naših mučencih. Od krivca za genocid se zato pogled mora obrniti k žrtvi. „Kristjani častimo mučence, vendar ne govorimo o njihovih mučiteljih. Ne obsojamo jih, ne ukvarjamo se z njimi. Častimo mučence, ki so poveličani v Kristusu, ne razpravljamo pa o Neronu,“ je zapisal jezuit in umetnik Marko I. Rupnik. Tam, ob žrtvi in v njej, je Gospod. V „šoli mučenca“ bo naše velikonočno izkustvo in moč za odpuščanja. Škofje v PIPu zato učijo o „prvenstvu žrtve“: „Kristjani verjamemo, da se Bog obrača najprej k žrtvi, k njeni ranjeni in ponižani človečnosti. Najprej s svojo milostjo ozdravlja njo in preko nje seže tudi do krivca. Vzor za prvenstvo žrtve prihaja s križa, na katerem je bil pribit Kristus, njegova žrtev pa ozdravlja celoten svet.“

Kot sem nekje že zapisal: Via slovenica nove evangelizacije je v mnogočem podobna splošnim evropskim zahtevam po evangelizaciji. V nečem pa predstavlja edinstveno nalogo in edinstveni privilegij. Zdi se, da so Božji načrti takšni, da smo v Evropi ravno slovenski katoličani tisti, ki imamo posebno poslanstvo sebe in svoj narod evangelizirati skozi odpuščanje in spravo.

12 KOMENTARJI

  1. “Vera ne more biti nepolitična; ne more biti brez družbenega učinka.”

    Se popolnoma strinjam. Se pa spomnim pogovorov, v katerih je prevladalo mnenje, da morajo biti naši duhovniki in škofi tiho, ker samo dajejo strelivo redčim strelcem na kristjane. Pa sedaj razmišljam, kakšen je učinek te tišine. Da naše otroke učijo ukinitev razumevanja moškega in ženskega spola kot ga poznamo??? http://24kul.si/iz-prve-roke-gre-za-spol

  2. Da je država zelo pomemben faktor pozitivnega razvoja dokazujejo pozitivni ( ZDA, Švica)in negativni primeri ( Sirija).

    Država je organizacijska oblika določene skupnosti, ki živi v določenem okolju in za katero je značilno, da ima svoje, zlasti kulturne značilnosti.

    Brez te družbene organiziranosti si ni mogoče zamišljati današnjega pozitivnega in varnega razvoja. Res pa je da mnogi razviti narodi svojo državo malikujejo, Slovenci pa ravnamo v nasprotju z njimi, namesto, da bi imeli do države pozitiven odnos.

  3. Tudi krščanstvo ima razvito organizacijsko obliko, ki presega državne okvire.

    Vendar to ni v škodo, ne cerkve in ne države.

  4. Tudi domoljubja si ni mogoče zamisliti brez ustrezno organiziranosti države.

    Lep primer neustrezne organiziranosti je Sirija, zaradi česar trpi sirsko domoljubje.

  5. Moderne družbe ne temeljijo na dominacija politike nad religijo, ampak na ločitvi religioznih institucij od državnih. S tem država zagotavlja svobodno in pluralno družbo, ki je religiozne institucije niso sposobne, saj vsaka od njih omejuje tako svobodo kot pluralnost v svojem ideološkem temelju.

    Političnost vere tako v osnovi sploh ni problematična, saj v polju moderne družbe nastopa ko povsem enakovredna družbena ideja, ampak zaradi te enakovrednosti je pa seveda tudi nujno omejena v tistih političnih interesih in prizadevanjih, ki bi lahko to enakovrednost, torej pluralnost idej, ogrozili.

    Problem religij je pa ravno v tem, ker si v osnovi vse prizadevajo z družbeno dominacijo, torej ukinitev svobodne in pluralne družbe, to, da jim znotraj moderne liberalne družbe to ni dano, pa, ironično, dojemajo kot poseg v njihovo svobodo.

    Skratka, politični problem nastopi ravno takrat, kot si neka ideja, bodisi religiozna, filozofska, politična itd. domišlja, da lahko presega svoj enakopraven položaj.

    Ker bistven je tale del: “Kje je Bog v politiki? Je tam kjer je etika, kjer je solidarnost, kjer je sprava, kjer je svoboda, kjer se dela za mir.”

    Ja, seveda je. Ampak treba se je zavedati, da tam kjer je etika, solidarnost, sprava, svoboda, mir lahko obstajajo različne religiozne ideje, torej različni Bogovi, tudi različne ateistične, politične, filozofske ideja, tako da v moderni družbi noben družbeni koncept ne more biti monopoliziran, ampak vedno obstaja pluralizem vrednot.

  6. Veste zakaj vsi cesarji in”cesarji”tako krčevito preganjajo pristno krščanstvo? Ker presneto natančno slutijo in čutijo,da njim samim ne bi nič pomembnega ostalo,če bi kristjani res dosledno dajali Bogu,kar je Božjega in njim le tisto,kar je njhovo…Nova oblačila gor ali dol,sami natanko vedo,da so goli…

  7. “Veste zakaj vsi cesarji in”cesarji”tako krčevito preganjajo pristno krščanstvo?”

    Sveti Žiga, mednarodno Sveti Sigismund (tudi Siegismund, Sigmund, Siegmund), burgundski kralj in svetnik katoliške cerkve, * 5. stoletje, † 524.
    h ttps://sl.wikipedia.org/wiki/Sveti_%C5%BDiga

    Kralj, dobrotnik, bojevnik in svetnik
    h ttp://radio.ognjisce.si/sl/153/komentarji/13683/

    Bo dovolj?

      • ???
        Odstranite presledek in odprla se vam bo stran radia Ognjišče.

        Kaj sporočam? Da nisi vsi kralj, cesarji preganjali krščanstvo. Nekateri so celo svetniki.

  8. Cestnikova mojstrovina.
    Duhovna analiza, diagnoza in prognoza slovenske bolezni družbe, politike, cerkve in Cerkve, ki je ni bil sposoben narediti nihče zadnjih 25 let na 50 ali celo sto let podlage.

    Malikovanje lažnih odrešenikov, za kristjane kršenje prve božje zapovedi, ko so na prvi stopnici padali škofi, duhovniki in številni laiki in se niso nikoli pobrali.

  9. Cestnik .. “Zdi se, da so Božji načrti takšni, da smo v Evropi ravno slovenski katoličani tisti, ki imamo posebno poslanstvo sebe in svoj narod evangelizirati skozi odpuščanje in spravo”
    —————————

    Ne vem, kot razumem je ena stran, stran žrtve že naredila kar je v njeni moči, to je odpuščanje.
    Da bi prišlo do sprave, je potreben naslednji korak, to je dialog med obema vpletenima stranema.
    Zdi se, kot da se je država od tega nerešenega problema ogradila, kot da to ni več njen problem.
    Kot da smo jo ustanovili zaradi nečesa drugega in ne zaradi nas samih.

  10. Tehtne misli, ki si jih velja vzeti k srcu. Me je pa zbodlo nekaj: da se v skoraj isti sapi omenja papeža Benedikta XVI in kardinala Kasparja. Sem že zasledila, da se slednjega v Sloveniji zelo ceni, pa mi ne gre v račun, zakaj. Po moji presoji, ki resda ne velja veliko, predstavlja izkrivljeno podobo Božjega usmiljenja (Bog je tako dober in usmiljen, nič se ne smemo bati, on bo vse odpustil). To me vznemirja predvsem zato, ker sem živela v Nemčiji in se seznanila z nemško Cekvijo in tamkajšnjo pastoralo in tudi sama padla v zahrbtno zanko izkrivljene podobe Božjega usmiljenja. Dokler mi Bog v svojem usmiljenju ni odprl oči. Če nekomu praviš, kako je Bog usmiljen, mu pa ne poveš, da je pogoj za to resnično kesanje in kaj se zgodi z zakrknjenimi, neskesanimi, je to pogubno. Je vse zastonj iz "usmiljenja" zahtevati obhajilo za ločene zakonce, s tem nismo naredili nič dobrega. Cerkev se v Nemčiji (in nasploh) zelo prilagaja svetu in postaja "politično korektna", besede "pekel" praktično ni več v slovarju. K temu je gotovo prispevalo dejstvo, da nemška Cerkev prav dobro živi od cerkvenega davka, ki ga zanjo pobira država. Po eni strani nič narobe, ampak očitno je bilo to lagodno življenje prevelika skušnjava, ki so ji podlegli. Kako razkolniški in nadut je nemški kler, dokazuje nekulturno, zame kar nečloveško ravnanje nemških škofov s papežem Benediktom 22.9.2011 (posnetki so še vedno dostopni na youtubu), ko mu večina v prisotnosti nemškega predsednika in protokola ni hotela dati roke; če ne drugega, bi mu jo dali vsaj zato, da bi se starček pri hoji oprl nanje. Kako prepričljiv dokaz Božjega usmiljenja, da o pokornosti (do smrti, smrti na križu) niti ne govorimo!! Prav zato vedno postanem pozorna, ko je govora o tako "dobrih" sodobnih nemških teologih – s kardinalom Kasparjem na čelu.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite