Kristjan v javnosti: med stigmo in rezervami

0
Foto: Demokracija.
Foto: Demokracija.

Krščanski forum SDS Ljubljana je v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa pripravil okroglo mizo Kristjan v javnosti, na kateri so sodelovali dr. Ivan Štuhec, dr. Brane Senegačnik, mag. Jurij Pavel Emeršič in Aleš Primc. Vsak od gostov je predstavil uvodno razmišljanje, prvi Ivan Štuhec, ki je poudaril, da Jezus ni bil politik, sicer bi se politično organiziral. Je pa s svojim poslanstvom in s smrtjo – pod roko absolutistične oblasti – pokazal, da je vsaka oblast relativna (cesar ni bog), samo Bog je absoluten. Predstavil je pogled zaslužnega papeža Benedikta XVI., ki pravi, da je politika kraljestvo razuma. Kristjane poziva, da se na argumentiran način vključujejo v javno urejanje stvari, torej v politično življenje. Pri tem je po mnenju Štuheca pomembno, da kristjani operirajo z argumenti in so previdni pri uporabi religiozne govorice. Izpostavil je še, da se je iz slovenske politike naredilo vse kaj drugega kot kraljestvo razuma, da v njej ne gre za demokratično iskanje soglasja, marveč ostaja totalitarna praksa, da prevlada moč tistega, ki ima dejansko oblast. To se še posebej kaže v primeru družinskega zakona, ki sega na področje etike in se tako tiče vseh. Po mnenju Štuheca so kristjani poklicani, da z močjo argumenta nasprotujejo absolutistični naravi oblasti.

Aleš Primc je prav tako nadaljeval pri misli Benedikta XVI., ki je opozarjal, da politika kot kraljestvo razuma teži k absolutizaciji in da potrebuje korektiv vere, ki »razumu striže peruti«. Kristjani so sicer lojalni oblasti (ne mečejo granitnih kock), a je njihova vloga, da omejujejo ‘kraljestvo razuma’, tako da izkoristijo vse možnosti znotraj pravnega reda oz. se v skrajnem primeru uprejo z mučeništvom, ko jim oblast onemogoča živeti svojo vero. Primc vidi še ogromno rezerv v javnem nastopanju kristjanov in v izkoriščanju možnosti, ki jim jih daje pravni red. Ta rezerva mu daje še veliko upanja, saj meni, da so kristjani še veliko dosegli, glede na to, kako mlačni so oz. kako malo si upajo.

Brane Senegačnik je vlogo kristjanov v javnosti predstavil skozi pojmovanje kulture, ki se je oblikovalo v slovenskem prostoru. Prejšnji režim je po prepričanju Senegačnika ohranil monopol v kulturi, ki se jo predstavlja kot neoporečno stališče, s katerega se napada parlamentarno demokracijo oz. politiko, ki naj bi bila vir družbenega zla. Kultura je pojmovana kot nekaj naprednega, se osvobaja krščanske tradicije, kar pa ni le slovenska ampak tudi evropska značilnost. Izpostavil je stigmatizacijo vere, ki je v socializmu segala od znanstvenega prezira do posmehljivosti rumenega tiska in mu še danes pušča določeno neugodje pri vstopanju v javni prostor. Postkomunistom je uspelo z ustvarjanjem kulise pluralizma ohraniti kulturno hegemonijo, za katero se skriva enotna politična moč. V okviru celotne Evropske unije, ki se sramuje svojih krščanskih korenin, in agresivnega ateizma vidi Senegačnik vidnosti kristjana v družbi kot branik celega človeka, njegove duhovne razsežnosti in človeškega dostojanstva.

Jurij Pavel Emeršič je kot zgodovinar izpostavil ustvarjanje psevdorealnosti, ki jo je z manipulacijami vzpostavljala partija od leta 1945, ko se je videlo, da ni sposobna tistega, kar je obljubljala. Emeršič je izpostavil nekaj manipulacij z zgodovino, v kateri so kristjani predstavljeni kot nazadnjaki, zatiralci npr. nad luterani (čeprav je šlo pri izgonu protestantov za politični dogovor v Ausburgu) ipd. Predstavil je primer Antona Mahniča, ki so ga komunisti izbrali kot primer osebe, ki je ustvarjal razdor. Maličenje zgodovinskega spomina po njegovem mnenju še traja, uspelo pa je zasejati tudi razdor med katoličani in znotraj klera, ki se je »posipal s pepelom za stvari, za katere jim ni bilo potrebno in na način, ki ni bil potreben«. Emeršič meni, da je dialog z revolucionarno stranjo brezploden, če nekdo ne priznava objektivne resnice. Marksistični po Heglu razume zgodovino kot božansko dialektiko, ki na poti uniči vse, kar je nekoristno. Emeršič je posvaril pred novim totalitarizmom, ki se napaja pri takšni miselnosti.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.