Kristjan v javnosti, kot državljan in vernik

2

Otocec

Na Pogledi.si, z dne 26.2.2013 sem našel zanimiv pogovor med klasičnim filologom, filozofom, pesnikom, prevajalcem, urednikom Gorazdom Kocijančičem ter časnikarjem Boštjanom Tadlom. Pogovor je nanesel tudi na izrazito protikatoliško gonjo v Sloveniji, zares enkratno v Evropski uniji.

Boštjan Tadel je zastavil vprašanje: »Težava s pojmom konfesionalnega izhaja morda tudi iz nečesa, kar ste izpostavili pred osmimi leti ob razglasitvi za Delovo osebnost leta (ob izidu vašega prevoda vseh Platonovih besedil): »Platonizem za ljudstvo, kot je Nietzsche poimenoval krščanstvo, je precej travmatična točka slovenskega novinarstva. Še danes, da ne govorimo o preteklosti.« Se vam zdi, da se je glede tega v času od leta 2005 do 2013 kaj spremenilo?«

Dovolite, da začnem z odgovorom Gorazda Kocijančiča: »Optimist v meni bi rad odgovoril, da se nekaj dogaja, da je morda tudi ta nagrada Prešernovega sklada del procesa, a na žalost gredo po mojem te stvari v splošnem na slabše – in to ne le v novinarstvu.«

»Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma. Enako krivičen je, enako primitiven, enako zloben, enako demoničen. In predvsem: enako lažen. Se pravi: enako brez izkušnje konkretnih ljudi, posameznikov, ki smo Cerkev. Ni le oropan poznavanja evangelijev in cerkvenih očetov, apostolov in prerokov, mistikov in svetnikov, nekdanje in sodobne krščanske misli in umetnosti, karitativne dejavnosti in duhovnosti (tako kot antisemitizem ni poznal ničesar od bogate judovske kulture in duhovnosti), ampak je predvsem brez izkušnje oseb, v katerih edino obstaja fantazmatsko zamišljena osovražena institucija: brez izkušnje tega, kako živimo, kaj verujemo, kaj molimo, kako prijateljujemo, kako smo različni in kako podobni nekristjanom. Poznajo tiste tri zagrebene zoprne kao-teologe (kao-teologe zato, ker skoraj nikoli ne govorijo o Bogu, kar je, glede na ostalo, pravzaprav sreča), ki se pokažejo na vsaki pasji procesiji, če jih le snemajo, in mlatijo svojo prazno slamo.«

»A ko ljudje danes s panoji proti Cerkvi hodijo po ulicah, skrunijo cerkve in prepevajo proticerkvene pesmi, ne protestirajo proti njim, ampak proti nam vsem, ne da bi nam pogledali v oči. To se mi – po slabem stoletju največjega pregona in mučeništva, ki ga je krščanstvo izkusilo v svoji zgodovini – zdi res žalostno. A historia pač ni vitae magistra in človeški primitivizem nima meja.«

»Tako kot antisemitizem je antikatolicizem sovraštvo do manjšine, ki je ravno tako velika, da večino moti, in ravno tako majhna, da se lahko z veseljem nad njo znaša. Neizobražen človek, ki spremlja le medijsko gonjo – in taka je žal večina – si lahko upravičeno misli, da je Cerkev združba pedofilov (v antisemitizmu je značilen mit o obrednem žrtvovanju »naših« otrok), grabežljivih lopovov (se spomnite judovskih bankirjev?) in – pri nas – podpornikov velikega vodje (po možnosti v kombinaciji z zaroto Vatikana, da si podredi družbo – se spomite Protokolov sionskih modrecev?).«

»Kot da nihče ne bi smel in ne hotel izvedeti, da je krščanstvo le velika možnost, ki nam jo je – vsakemu izmed nas – podaril Bog, da se v času pripravimo na večnost. Velika neskončna možnost, a vedno zgolj možnost, ki zahteva našo radikalno odločenost, svobodno zavzetost, trud, napor in askezo. In nam kljub Božji milosti in pomoči vedno znova – zaradi naše pokvarjenosti in neumnosti – spodleti in se včasih konča s katastrofo (za kar je slovenska RKC seveda tudi lep dokaz).«

» Niti slutimo še ne, kako je antikrščanstvo, ki se kaže v antikatolicizmu, usodno tudi za prihodnost vse naše družbe. Institucije evropske socialne države so namreč le povnanjenje sekulariziranega krščanskega etosa in zlasti razumevanja osebe, slehernega človeka kot Božje podobe, ki ima neprecenljivo vrednost. Zato se pri nas še vedno živi bolje kot na Kitajskem ali v Severni Koreji, v Indiji ali na Japonskem. Potem ko je novi vek izgnal krščanstvo iz javnega diskurza in ga je komunizem poskušal neuspešno uničiti z ognjem in mečem, smo zdaj stopili v drugo fazo sekularizacije. To je prava kriza. Zakaj neki bi bil človek sploh kaj vreden? Morda je vreden le toliko, kot je tržna vrednost njegovega telesa… Zakaj bi imeli šibki in nesposobni kakršne koli pravice? Kje to piše v naravi – če je nerava edino, kar imamo in kar smo.«  

(Pogovor Tadel – Kocijančič: Pogledi, let. 4, št. 3, 13.2.1013)

Kako naj ravna kristjan v javnosti? Preprost odgovor. Povsem normalno, samozavestno. Brez skrivanja ter prikrivanja. Zavzeto, pošteno. V tako protikrščansko nahujskanem nezdravem ozračju ter okolju, kakor ga doživljamo v Sloveniji, le še bolj. Glejte, ta in tu sem! Takšnega, kakršen sem, me boste sprejeli! Pa če hočete ali ne! Zakaj bi se mi skrivali? Zakaj bi se stalno opravičevali, za vse, kar smo in kakršni smo? Predstavljajte si, mi koroški Slovenci bi se nenehno takoj skrivali ter opravičevali za to, kar smo in kakršni smo. Naučite se pri nas, ki smo za mejo, pri nas zamejcih in pri Slovencih po svetu končno vsaj malo ponosa ter samozavesti!

Beloruski pisatelj Valentin Akudovič je zapisal – ko razglablja o svojem narodu, v katerega se je komunistična »herojska partizanska tradicija« globoko zakopala – da je partizan nekdo, ki se ves čas skriva. Tu »herojski partizanski beloruski narod« skriva in prikriva lastno narodno izročilo; vse bi radi bili, le to ne, kar so. Tako gledano, je »herojska partizanska tradicija« zelo globoko posegla in se zarila v vrste slovenskih kristjanov ter v zavest slovenskega naroda.

Takoj po osamosvojitvi in demokratični osvoboditvi Slovenije – tako smo vsaj upali – leta 1991 sem govoril z nekim duhovnikom iz Slovenije. Našteval mi je, kake veličastne načrte imajo, ko bodo končno dobili vrnjeno ukradeno premoženje. O gospodarski in siceršnji, tudi politični moči Cerkve je govoril. O moralni in etični pa nič. Ko sem ga pobaral, ali mesto Kristusove Cerkve morda le ni pri mizah »ta višjih« ter oblastnikov, marveč v vrstah preprostih in revnih, socialno potrebnih, tepenih, zavrženih, pri njih, ki trpijo krivice, mu je skoraj vzelo sapo. Kaj pa si mislim, me je podučil, Cerkev je dosti dolgo trpela poniževanja ter vse hudo tega sveta, končno naj zavzame mesta, položaje, povsod v javnosti tam, kjer ji pripadajo.

No, pa se je zgodilo, kakor se je. Ustanovili so Krekovo banko in jo prodali avstrijskemu Raiffeisenu. Janez Ev. Krek bi se v grobu obračal. Potem je prišlla »Mariborska katastrofa«. Namesto da bi krivci iz cerkvenih krogov prevzeli odgovornost, se opravičili, si potrosili pepela čez glave in šli popravljat škodo, se izmikajo, se delajo nedolžne. S tem škodujejo neizmerno Cerkvi kot ustanovi in seveda nam kristjanom. Veliko hujša od gmotne je moralna škoda. Očitek »grabežljiva Cerkev krade« ubija kruteje od krvavega preganjanja.

Okoli leta 1985 je bila pri nas na Slovenski gimnaziji v Celovcu delegacija Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL). Član delegacije je bil tudi takratni mariborski pomožni škof Vekoslav Grmič. Kaj išče cerkveni hierarh v politiki? Saj to je čistokrvni klerikalizem, zlorabljanje Cerkve v politične namene. Udba je prežela katoliško Cerkev na Slovenskem v najvišji vrh. Kar dvomim, da je danes drugače. Ne čudim se, kako so ti udbomafijski krogi spretno spravili zaradi »nenasitnega klerikalnega mamonizma« cerkvene kroge v past, Cerkev samo pa na rob propada. Tu bo moralo priti do resnega, do korenitega prečiščenja v cerkvenih in zlasti v kleriških vrstah. To breme duši delovanje kristjanov v javnosti.   

Kristjani moramo z vsem tem živeti. Cerkev se mora iz tega naučiti marsičesa. Laikom je treba zaupati in dodeliti naloge, ki niso vezane na duhovništvo. Zakaj ne bi mogli biti npr. cerkveni ekonomi – če bo sploh kaj ostalo cerkvene ekonomije – laiki? Priložnosti je še pa še. Duhovnike potrebujemo v dušnem pastirstvu. Laikom je treba ustvariti samozavest. Treba jih je šolati. Cerkev mora laikom zaupati, duhovniki ne morejo imeti vsega pod nadzorom.

Časi triumfalne Cerkve, latinsko »Ecclesia triumphalis«, so minili. Ne žalujmo za njimi! Kar raje slédimo zgledu papeža Frančiška. Proč od rdečih imperialnih čevljev k navadni obutvi! Proč od zaslepljujočega blišča in udušujoče težkega brokata k skromnosti, kakor jo je živel Jezus sam! Verba docent, exempla trahunt. Verba docent, besede učijo, to je premalo. Zlasti, ko so besede tako »učene«, da jih mi preprosti kristjani ne razumemo. Exempla trahunt, zgledi vlečejo. Vzémimo si za zgled oba Frančiška, Asiškega in pa Vatikanskega!

Bistveni del javnega nastopanja je seveda politika. Politika je veliko več od strankarskega prerekanja ter spletkarjenja. Je briga za vse, kar se v javnosti godi. Moje odkrito mnenje oslovenskih »politikih«? Ne velja za vse, za večino pa. So izredno nekulturni in neizobraženi. So brezobrazni. Daleč od slovenstva. Jemljejo si vse. Laž prednjači pred resnico. Država je moralno na tleh, ne le gospodarsko in socialno. Doklej bo slovenski narod vse to prenašal? Rotim vas, hodite na volitve namesto v hribe, z dejanji spreménite državo na boljše! Vaša je dolžnost, da uporabljate in s tem branite demokratične pravice. Kdor ne gre volit, naj molči!

Dvomim, da bi se kaj izboljšalo z ustanovitvijo ter nastopom politične stranke, ki si bo dala nalepko »krščanska«. Kaj pa, če se bo zgodila polomija, tudi moralna, kaj bo s krščanskim imenom? Nekaj polomij je že bilo. Sem spada propad »Slovenca«. Smo se iz tega kaj naučili? Zakaj smo v javnosti tako šibki? Osel gre samo enkrat na led. Zanesljivo, sedanja vladajoča laž in zlaganost v slovenski politiki bosta propadli. Škodo pa bo treba popravljati dolgo dobo.

Trije najhujši totalitarizmi 20. stoletja so legli čez slovenski narod, fašizem, nacizem in komunizem. Poljski pesnik, slikar, politik in maršal Edward Rydz-Śmigły (1886-1941) je dejal: »Nacizem nam bo vzel svobodo, komunizem dušo.« Fašisti in nacionalni socialisti, nacisti, so hoteli slovenski narod uničiti na hitro, komunisti, internacionalni socialisti, ga uničujejo že v osmo desetletje.

Kaj naj počnemo kristjani? Naša moč so vera, upanje, vedri pogled v prihodnost, optimizem, podjetnost, ponos, odkrita, resnična, dejavna ljubezen za bližnjega in za slovenski narod. Ostanimo pri resnici. Bórimo se zanjo. Žívimo resnico. Češki predsednik pisatelj Václav Havel (1936-2011), žrtev krutega komunističnega terorja, je imel geslo »Pravda vítězí – Resnica zmaga«. Verujmo v resnico! Resnica bo strla laž in zlaganost. Resnica bo zmagala!

Naj končam z besedami našega najbolj uglednega slovenskega pisatelja, tržaškega rojaka, 100-letnika Borisa Pahorja: »Jaz sem razumsko pesimist, po srcu pa optimist, in de facto verjamem, da bo človek nekje našel neko formulo, in ta formula je zelo preprosta – ljubezen. Ni druge rešitve.« (Tatjana Rojc, Tako sem živel. Stoletje Borisa Pahorja; Cankarjeva založba, Ljubljana 2013, str. 273)

Foto: Radio Ognjišče, p. Ivan Rampre

Pripis uredništva: besedilo je referat, ki ga je avtor predstavil na Zboru kristjanov, Otočec 2013.


2 KOMENTARJI

  1. Neverjetno! Tako kot nam bi samo stvarstvo spregovorilo.

    V cerkvi, pa tudi pri mnogih vernikih je največji problem pomanjkanje duhovnosti, torej duhovnega stika z Bogom in med ljudmi.

    To s pridom izkoriščajo tisti, ki vidijo v cerkvi in pri kristjanih slabosti ne pa kreposti.

    Nekateri opravičeno, ker jih motijo stran poti cerkve in kristjanov. Drugi pa zavestno z negativnim predznakom, ker se očitno ne strinjajo z univerzalnim krščanskim načelom: Ljubite se med seboj! Kar pomeni: Spoštujte se, pomagajte drug drugemu, sodelujte drug z drugim ne glede če ste kristjani ali ne!

    Cerkev in s tem tudi kristjani žal ne zberemo dovolj ustvarjalne duhovne moči, da bi odločno odpravili vse slabosti in se poglobili v pristno duhovnost v odnosu do stvarstva in do soljudi. Dokler ne bo ta duhovni ustvarjalni potencial izkoriščen, bodo kristjani in cerkev deležni negativnega predznaka ne pa iskrenega spoštovanja in posnemanja.

Comments are closed.