Kristjan v čudežni deželi

3

Eden najbolj pogostih očitkov na račun kristjanov je, da verujemo v pravljice. V pravljice, ki so za otroke in naivneže. Sam na te očitke odgovarjam, da imajo prav. Kristjani verujemo v največjo pravljico. V pravljico, da je Bog postal človek in da je premagal smrt.

Moderna doba kot vera v tehnološke čudeže
Človek človeku skozi vso zgodovino, še posebej pa od razsvetljenstva naprej, želi dopovedati, da je verovanje slepo, da je v nasprotju z razumom. Z razvojem znanosti in moderne dobe je še več ljudi dobilo elan za napad na vero. Človek je šel celo tako daleč, da je pri svojem prizadevanju po dokazu o nesmiselnosti vere, v resnici dokazoval nesmiselnost lastnega obstoja. Še večji paradoks pa je v tem, da mu je to ‘dokazovanje’ še v posebno zadovoljstvo in čuti nek poseben zanos, ponos. Ponos, da z lastnim razumom dokaže nesmiselnost lastnega razuma.

Carl Schmitt označi moderno dobo, še posebej 20. stoletje, kot tehnološko dobo. Ljudje so v moderni dobi pričakovali, da bosta znanost in tehnološki napredek rešila vse probleme tega sveta in vsake posamezne družbe. Pravi, da je moderna doba pretvorila vero v čudeže in v posmrtno življenje v vero tehnoloških čudežev, človeških dosežkov in v dominacijo nad naravo.  20. stoletje se je tako začelo ne le kot doba tehnologije ampak kot doba verskega prepričanja v tehnologijo.

Največja pravljica

Ameriški pisatelj in filozof Daniel Mclnerny je pred kratkim na svojem blogu objavil prispevek z naslovom ‘Pravljice in Veliki teden’. Opozori na dejstvo, da kristjani v Velikem tednu praznujemo pravljico. Pravljico, ki niso sanje o raju. Ne, ta pravljica je realnost, ki je, v primerjavi z vsem ostalim v našem življenju, vse kaj drugega kot sanje.

Eden največjih krščanskih mislecev 20. stoletja J.R.R. Tolkien, še posebej poznan kot avtor Gospodarja prstanov, je o pravljicah zapisal, da mora vsaka popolna pravljica imeti srečen konec. Če je tragedija najvišja oblika drame, je pravljica njeno nasprotje. To nasprotje Tolkien poimenuje eukatastrofa (eucatastrophe), kot najvišja oblika pravljice. Tolkien zapiše:

»Evangeliji vsebujejo pravljico ali veliko zgodbo, ki zaobjame vso bistvo pravljic. Vsebujejo veliko čudes – svojstveno umetniških, lepih in ganljivih; ‘mitičnih’ v svoji popolni, vase zaprti pomembnosti; in izmed čudes je največja in najbolj popolno spočeta eukatastrofa. Vendar ta zgodba je vstopila v zgodovino in svet…Rojstvo Kristusa je eukatastrofa človekove zgodovine. Vstajenje je eukatastrofa zgodbe o inkarnaciji. Zgodba se začne in konča z veseljem. Ima prevladujočo ‘notranjo konsistentnost realnosti.’ Nobene druge zgodbe človek ne bi bolj želel, da se uresniči, in nobeno drugo zgodbo ni toliko skeptikov sprejelo za resnično po lastnih merilih. Kajti njena umetnost ima najvišji prepričljiv ton prvotne umetnosti, to je, Stvarjenja. Zavrniti to, pomeni pot do žalosti ali do besa.«

In kot se je izrazil še eden krščanskih velikanov 20. stoletja G.K. Chesterton, s krščanstvom se je ponovno vzpostavila zdrava pamet in človeški duši je bila ponujena odrešitev z nečim kar je dejansko zadovoljilo dve vojskujoči se tendenci v preteklosti, ki nikoli nista bili popolnoma izpolnjeni, še posebej pa ne skupaj. Odrešitev je izpolnila mitološko iskanje po romanci s tem, da je bila to zgodba ter filozofsko iskanje resnice,  da je ta zgodba resnična.

Obhajali smo Veliki teden, ki je mnogo več kot le družinski praznik, barvanje pirhov in blagoslov jedi. V Velikem tednu imamo kristjani (pa tudi ostali) izjemno priložnost spremljati popolno zgodbo, z vsemi dramatičnimi prvinami in usodnimi preobrati in predvsem s srečnim koncem.

Dogma, ki je bolj liberalna od ‘liberalcev’
Za tiste pa, ki mislijo, da so bolj liberalni od nas, kristjanov, zato ker ne verjamejo v čudeže in pravljice, pa si bom še enkrat sposodil besede Chestertona:

»Tisti, ki zanika dogmo, v resnici ne misli, da je dogma slaba; temveč, da je predobra, da bi bila resnična. Misli, da je dogma preveč liberalna, da bi bila verjetna. Dogma daje človeku preveč svobode, ko mu dovoli, da pade. Dogma celo Bogu daje preveč svobode, ko mu dovoli umreti…Vendar zavračam kakršnokoli spoštovanje do tistih, ki najprej pristrižejo peruti in vklenejo veverico, zategnejo verige in zavračajo svobodo, nam zaprejo vsa vrata vesoljnega zapora z zvokom večnega železa, nam povedo, da pomeni naša emancipacija sanje in naša kletka nujnost; in nato se mirno obrnejo in nam povedo, da imajo bolj svobodno misel in bolj liberalno teologijo.«

Kristjani bomo še naprej verovali v največjo pravljico. Z najsrečnejšim možnim koncem. Še naprej bomo verovali v čudeže in angele. Na ta svet ne gledamo kot na golo naključje fizikalnih procesov in brezdušno trkanje atomskih delcev v brezkončnem niču. Ne, na ta svet bomo vedno (vsaj dokler se bomo imeli za kristjane) gledali kot na čudežno deželo, polno čudovitih čudežev in skrivnosti, nepredvidljivih preobratov in dramatičnih prvin. In vse to ima za nas, kristjane, v tej čudežni deželi smisel. Nobena znanost te pravljice ne more premagati. Preprosto za to, ker je ta pravljica resnična.

Viri in literatura:

Foto: MMC RTV SLO

 

3 KOMENTARJI

  1. Dobro napisano. Tako dobro, da moram vprašati, kaj tisti S. pred priimkom Magdič pomeni?

    Sicer pa kristjani z verovanjem v največjo pravljico, z najsrečnejšim možnim koncem, v čudeže in angele … nismo sami na tem tretjem kamnu od Sonca. Podobno verujejo tudi muslimani, hindujci, Judje … skratka velika večina človeštva. Na koncu pa pride še zaključek, da mali del človeštva ne veruje pa še tisti ima strašne težave s potomstvom, ki ga ni.

  2. Vsak kristjan (tisti, ki verjame v skirvnost Velike noči) , je moral skozi osebno spreobrnenje. Življenje prej in življenje potem se popolnoma spremeni, kajti to je prehod iz enega sveta v drugi že v tem življenju. Ta večni konflikt med verujočimi in neverjujočimi se dejansko dogodi v isti osebi.
    Prehoda (spreobrnenja) ne znamo razložiti , a to kar vemo je ,da ni plod našega napaora, vemo da je po sredi milost. Zastonj je še tako argumentirano polemiziranje, kajti globoka zavest v nas zgolj moli, da bi bili tudi drugi deležni te milosti. Ta dva svetova sta med sebolj hemetično ločena, prehod iz enega v drugega je možen samo po milosti.

  3. Treba je pregledati obstoječa pričevanja, jih oceniti, najti razlago zanje in narediti premišljene sklepe – npr., da je določeno zaporedje dogodkov bolj verjetno od nekaterih drugih. Če uporabimo to merilo, postane stvar zdrave pameti in okoliščin. Verjetnejše je, da se človek poroči, ima otroke in poskuša zasesti prestol, kakor da bi se rodil iz device, hodil po vodi in vstal od mrtvih.
    Henry Lincoln

Comments are closed.