Pretresi, do katerih je v Sloveniji prišlo v zadnjih mesecih, ne jenjajo, vse bolj je videti, da korak nazaj v Slovenijo, kakršno smo poznali zadnji dve desetletji, ni več mogoč. Boleči reformski ukrepi vlade in ponavljajoče se afere politikov so le še podžgali že dlje časa tleče nezadovoljstvo množic, kar je nazadnje pripeljalo do demonstracij po vsej državi.
Drži sicer, da so nekateri parapolitični krogi z levice demonstracije vsaj delno ugrabili za svoje interese, a vendarle je potrebno priznati, da imajo množice več kot dovolj razlogov za nezadovoljstvo. Pravna država še naprej šepa, kar smo imeli priložnost lepo videti ob oprostilni sodbi obtoženim v zadevi balkanski bojevnik, v svojevrsten posmeh pravni državi je tudi izogibanje plačilu dolga družine Janković. Na drugi strani pa je množica tistih, do katerih je država vse prej kot radodarna. Denimo tisti, ki so kljub nezavidljivemu finančnemu stanju ostali brez otroških dodatkov in subvencij pri plačilu vrtca. In čeprav je razumljivo, da lahko država porabi le toliko, kolikor pridela, lahko razumemo nezadovoljstvo zaposlenih v javnem sektorju, ki jih je doletelo znižanje plač. Med protestniki je tudi veliko mladih, ki sanjajo o stanovanju, medtem ko cene množice praznih nepremičnin ostajajo v oblakih, država pa v dveh desetletjih ni naredila skoraj nič za vzpostavitev najemniškega trga. Zaradi zmerjanja z zombiji problemi pač niso nič manj resnični.
V katakombah
Nestabilnost v državi je dosegla točko, iz katere zagotovo ni več povratka brez vsaj nekaterih sprememb v družbi. Ekonomska kriza je do konca razgalila vse slabosti naše družbe in države, ki so vse do leta 2008 pod plaščem dolgotrajne in hitre gospodarske rasti ostale prikrite. V takih razmerah ni čudno, da je ljudem prekipelo. Sprva dokaj ozko usmerjeni in lokalni protesti so hitro dobili zagon in se razširili po državi. Kar nekaj organizacij iz vplivnega območja politične levice je spretno prevzelo vodilno vlogo v protestih in začelo na njihovih krilih artikulirati zahteve in predloge.
Kaj pa kristjani? Žal se zdi, da se zgodovina ponavlja in da smo kristjani, podobno kot med okupacijo, spet na stranskem tiru in pasivno čakamo, kaj bo. Pri čemer se zanašamo na obstoječe strukture in sistem, ki pa, priznajmo, ne deluje dovolj dobro. Strinjam se sicer, da je parlamentarna demokracija najmanj slab izmed političnih sistemov in da ga ne kaže menjati, kar pa ne pomeni, da je potrebno pokorno sprejemati vse, kar se zgodi. S tem hote ali nehote prevzamemo na svoje pleča tudi breme grehov bodisi Cerkve, bodisi ˝naših˝ političnih strank. In podpiramo obstoječe stanje, čeprav velikokrat sploh ne vemo zakaj, pogosto z njim niti sami nismo zadovoljni.
Dober primer je politična opredeljenost, ko večina kristjanov ob dveh nazorsko krščanstvu bližjih in etično nespornih strankah voli neko tretjo stranko, ki niti programsko, niti po načinu dela ni blizu Jezusovim naukom.
Za Slovenijo tudi po naši meri
V prelomnih časih, v kakršnih živimo, se bo vztrajanje v pasivnosti ponovno, kot že nekoč prej, končalo v drugorazrednosti. Ker je mednarodno okolje ugodnejše kot pred sedmimi desetletji, se nam fizične drugorazrednosti bržčas ni bati, bodo pa drugorazredne naše vrednote.
Vprašanje je seveda, kaj narediti? Vemo zagotovo, da ne bo enostavno. Stanje duha v deželi je ne le nenaklonjeno, temveč kar sovražno do vsega, kar diši po krščanstvu. Vsaka javno izrečena krščanska misel neizbežno sproži val očitkov na račun Cerkve in njenih preteklih in sedanjih grehov. Lahko se predamo in pristanemo na drugorazrednost. A to zagotovo ni Jezusova pot.
Če bomo želeli kristjani sodelovati pri gradnji prihodnje družbe, nas neprijazno okolje seveda ne more ustaviti. A za začetek se bomo morali osvoboditi spon, ki nas vežejo. Prvi med njimi sta nepripravljenost na spremembe in pretirana lojalnost obstoječim strukturam, ki je kristjanom, še zlasti katoličanom, seveda položena že v zibko. Pretresi, ki se dogajajo v Sloveniji, so dejstvo. Če nam je to všeč ali ne, v veliki meri so upravičeni in bodo zagotovo pripeljali do nekaterih sprememb. Če bomo pobudo prepustili drugim, sami pa se, kot v preteklosti, potuhnili ter zgolj držali pesti za ˝naše˝ in upali, da nas bodo rešili evropski zavezniki, bomo zamudili vlak.
Komentar lahko tudi poslušate:
[audio:http://www.casnik.si/wp-content/uploads/2013/01/Komentar-casnik-casnik-2013-01-23-Matija-Gabrovsek.mp3]Vir fotografije: nk.maribor
