Kristjan, kam greš?

57

Pretresi, do katerih je v Sloveniji prišlo v zadnjih mesecih, ne jenjajo, vse bolj je videti, da korak nazaj v Slovenijo, kakršno smo poznali zadnji dve desetletji, ni več mogoč. Boleči reformski ukrepi vlade in ponavljajoče se afere politikov so le še podžgali že dlje časa tleče nezadovoljstvo množic, kar je nazadnje pripeljalo do demonstracij po vsej državi.

Drži sicer, da so nekateri parapolitični krogi z levice demonstracije vsaj delno ugrabili za svoje interese, a vendarle je potrebno priznati, da imajo množice več kot dovolj razlogov za nezadovoljstvo. Pravna država še naprej šepa, kar smo imeli priložnost lepo videti ob oprostilni sodbi obtoženim v zadevi balkanski bojevnik, v svojevrsten posmeh pravni državi je tudi izogibanje plačilu dolga družine Janković. Na drugi strani pa je množica tistih, do katerih je država vse prej kot radodarna. Denimo tisti, ki so kljub nezavidljivemu finančnemu stanju ostali brez otroških dodatkov in subvencij pri plačilu vrtca. In čeprav je razumljivo, da lahko država porabi le toliko, kolikor pridela, lahko razumemo nezadovoljstvo zaposlenih v javnem sektorju, ki jih je doletelo znižanje plač. Med protestniki je tudi veliko mladih, ki sanjajo o stanovanju, medtem ko cene množice praznih nepremičnin ostajajo v oblakih, država pa v dveh desetletjih ni naredila skoraj nič za vzpostavitev najemniškega trga. Zaradi zmerjanja z zombiji problemi pač niso nič manj resnični.

V katakombah

Nestabilnost v državi je dosegla točko, iz katere zagotovo ni več povratka brez vsaj nekaterih sprememb v družbi. Ekonomska kriza je do konca razgalila vse slabosti naše družbe in države, ki so vse do leta 2008 pod plaščem dolgotrajne in hitre gospodarske rasti ostale prikrite. V takih razmerah ni čudno, da je ljudem prekipelo. Sprva dokaj ozko usmerjeni in lokalni protesti so hitro dobili zagon in se razširili po državi. Kar nekaj organizacij iz vplivnega območja politične levice je spretno prevzelo vodilno vlogo v protestih in začelo na njihovih krilih artikulirati zahteve in predloge.

Kaj pa kristjani? Žal se zdi, da se zgodovina ponavlja in da smo kristjani, podobno kot med okupacijo, spet na stranskem tiru in pasivno čakamo, kaj bo. Pri čemer se zanašamo na obstoječe strukture in sistem, ki pa, priznajmo, ne deluje dovolj dobro. Strinjam se sicer, da je parlamentarna demokracija najmanj slab izmed političnih sistemov in da ga ne kaže menjati, kar pa ne pomeni, da je potrebno pokorno sprejemati vse, kar se zgodi. S tem hote ali nehote prevzamemo na svoje pleča tudi breme grehov bodisi Cerkve, bodisi ˝naših˝ političnih strank. In podpiramo obstoječe stanje, čeprav velikokrat sploh ne vemo zakaj, pogosto z njim niti sami nismo zadovoljni.

Dober primer je politična opredeljenost, ko večina kristjanov ob dveh nazorsko krščanstvu bližjih in etično nespornih strankah voli neko tretjo stranko, ki niti programsko, niti po načinu dela ni blizu Jezusovim naukom.

Za Slovenijo tudi po naši meri

V prelomnih časih, v kakršnih živimo, se bo vztrajanje v pasivnosti ponovno, kot že nekoč prej, končalo v drugorazrednosti. Ker je mednarodno okolje ugodnejše kot pred sedmimi desetletji, se nam fizične drugorazrednosti bržčas ni bati, bodo pa drugorazredne naše vrednote.

Vprašanje je seveda, kaj narediti? Vemo zagotovo, da ne bo enostavno. Stanje duha v deželi je ne le nenaklonjeno, temveč kar sovražno do vsega, kar diši po krščanstvu. Vsaka javno izrečena krščanska misel neizbežno sproži val očitkov na račun Cerkve in njenih preteklih in sedanjih grehov. Lahko se predamo in pristanemo na drugorazrednost. A to zagotovo ni Jezusova pot.

Če bomo želeli kristjani sodelovati pri gradnji prihodnje družbe, nas neprijazno okolje seveda ne more ustaviti. A za začetek se bomo morali osvoboditi spon, ki nas vežejo. Prvi med njimi sta nepripravljenost na spremembe in pretirana lojalnost obstoječim strukturam, ki je kristjanom, še zlasti katoličanom, seveda položena že v zibko. Pretresi, ki se dogajajo v Sloveniji, so dejstvo. Če nam je to všeč ali ne, v veliki meri so upravičeni in bodo zagotovo pripeljali do nekaterih sprememb. Če bomo pobudo prepustili drugim, sami pa se, kot v preteklosti, potuhnili ter zgolj držali pesti za ˝naše˝ in upali, da nas bodo rešili evropski zavezniki, bomo zamudili vlak.

Komentar lahko tudi poslušate:

[audio:https://www.casnik.si/wp-content/uploads/2013/01/Komentar-casnik-casnik-2013-01-23-Matija-Gabrovsek.mp3]

Vir fotografije: nk.maribor

57 KOMENTARJI

  1. Pa še to:
    sramota za škofa je, da neokomunisti medijsko ubijajo JJ in ne njega! Oprosti Anton! Oprosti Glavan! Še posebno, ker se ne morem spomniti tvojega imena!

  2. Matija, dober članek, lepo nakaže bistvo problema. Nj dodam še moje razmišljanje:

    Problem kristjanov je naša verodostojnost v smislu, koliko se sami držimo načel in vrednot, katere želimo, da jih upošteva celotna družba. In ravno v teh dneh smo na preizkušnji pri vrednoti resnicoljubnosti. Kristjani ne znamo reči bobu bob in lažnivcu povedati to, kar mu gre. Za povrh naši najbolj vidni predstavniki v javnem življenju (kot na primer silno moralni teolog) iščejo zaroto pri tistih, ki so lažnivca razgalili. Res ne vem, kako naj kristjani ob vsem tem pričakujemo spoštovanje v družbi?

    • Verodostojnost kristjana:”Ne sodite in ne boste sojeni,Ne obsojajte in ne boste obsojeni.Odpuščajte in vam bo odpuščeno.”LK6,37-in spoštovanje v družbi:”če so preganjali mene,bodo preganjali tudi vas;Jn15,20

    • Drži, kar pravite. Tudi mi ateisti bi dosti bolj spoštovali poglede vernikov in še posebej Cerkve, če bi bilo v vaših krogi več tako pokončnih ljudi kot ste Vi, g. Janko!

  3. Rešitev za slovenske katolike seveda obstaja: prestopite v protestantsko cerkev. To bo najprej odstranilo kup nepotrebnega balasta iz vašega življenja, saj vam ne bo treba malikovati umetnih hierarhij, pozlačenih kipcev, svetih okostij, škofovskih itd. oblačil, križev s poldragimi kamni, predragih cerkvenih objektov, šunke in zelenjadi pred oltarjem ipd. Ko boste tako rešeni vse te človeške navlake, se lahko svobodno posvetite temu, kar je pravzaprav bistvo religije: veri. V istega boga in vse ostalo, kot do sedaj. Plus, skrajni čas je, da se delež protestantov v Sloveniji zviša na račun katolikov – vsi vemo, da obstajajo države, kjer je to razmerje veliko bolj zdravo. 🙂

    (mislim resno in v mojem pisanju ni žalitev, samo osebno mnenje o predmetih malikovanja in bistvu vere)

    • alcessa, h katerim protestantom pa? 🙂 V ZDA je nekaj 1.000 (ja, tisoč) protestantskih ločin. Sem pa že bolj za katoliško enotnost, čeprav ima le-ta nekaj zelo neprijetnih stranskih posledic. Kot na primer nezmožnost refleksije in samokritike lastnih dejanj, kar se takoj razume kot napad na enotnost katoliške cerkve. Če kaj, je v današnjem pluralnem svetu to to, kar je za Cerkev največji problem in zaradi česar izgublja na vseh ravneh. Na moralnem pa še najbolj.

    • @alcessa,

      Mogoče imate delno prav, toda vidim, da precej površno gledate na katolištvo. Vse skupaj precej zaudarja po neke vrste prozelitizmu. To pa ni od Svetega Duha.

      Meni ni bistveno ne zlato, ne razkošje, itd. Vsak sam ve, koga ali kaj malikuje. Če že malikuje. In vsak, ki malikuje, izgublja blagoslov, ker krši prvo božjo zapoved. To je najprej osebna odgovornost, pa tudi odgovornost dušnih pastirjev, da o tem govorijo. Najhuje je, ko so ljudje nepoučeni in tudi versko-duhovno brezbrižni. Toda nikar ne mislite, da bodo s prestopom v protestantsko cerkev kaj drugačni. Verska praksa zgolj iz navade je povsod strup.

      Bistveno je to, da človek sprejme Jezusa za svojega Gospoda in Odrešenika. In da posluša in izpolnjuje (!) Božjo besedo. To je bistveno. Nobeno razmerje med protestanti in katoliki ne bo ničesar spremenilo, če ne bo notranje preobrazbe, spreobrnenja srca.

      Pozdrav in blagoslov.

    • Napeljujete k protestantizmu -verjetno imate v mislih luterantstvo-, hkrati pa ne vidite, da je sekularizacija naredila največje opustošenje ravno med protestanskimi državami. Delež neverujočih je namreč ravno tam navišji. Dekdentna kultura že pušča posledice na nizki rodnosti in hitro narašča delež muslimanskih prebivalcev. Verjetno sem še dovolj mlad, da bom proti koncu svojega življenja dočakal, ko se bo Nemčija preimenovala v Islamsko republiko Nemčije. Boste takrat prestopili v Islam?

    • Alcessa. tole je precej poenostavljeno, rekel bi kar površno razmišljanje. Ne, da nekatere tvoje trditve ne bi držale, ampak tvoje videnje je zelo enostransko. Naštevaš namreč le negativne vidike hierarhične organiziranosti RKC, ki pa ima tudi svoje prednosti. Govorim o skupnosti, pripadnosti, zavetju. Najboljši zgodovinski primer je nacistična Nemčija, kjer je katoliška cerkev bila edina opozicija Hitlerju, ki jo je s konkordatom utišal, ni pa je pokoril. Pa ne le zaradi Jezusovega nauka, temu sledijo tudi evangeličani, ampak zaradi skupnosti in zavetja. Za razliko od evangeličanov in ateistov so imeli katoličani oporo v Cerkvi, medtem, ko so bili prvi in drugi precej prepuščeni sami sebi, saj niso imeli opore v hierarhiji. Tako so nekateri evangeličani že pred prihodom Hitlerja na oblast ustanovili “Glaubensbewegung Deutche Christen”.

      A tudi danes, v demokraciji in blagostanju, se vidijo razlike med obema cerkvama denimo v odnosu do desnega ekstremizma. Poglej si tale link: http://www.fes-gegen-rechtsextremismus.de/pdf_12/mitte-im-umbruch_www.pdf . Na strani 47 je primerjava nagnjenosti k desnemu ekstremizmu v odvisnosti od veroizpovedi. Ki je za povprečnega Slovenca, nafilanega s predsodki, ki jih pomagajo širiti tudi naši mediji, presenetljiva, vendar pa gre popolnima vštric s tem, ka r pišem zgoraj in kar se je v hujši obliki kazalo tudi v NS časih. Čim močnejša je skupnost in hierarhija, tem manjši delež članov je nagnjen k ekstremizmu. Tako je očitno, da je pri evangeličanih več ekstremizma kot pri katoličanih, daleč največ pa ga je pri ateistih. Popolnoma logično. Pa to nima nič z naukom ene ali druge cerkve, ampak skoraj izključno z organiziranostjo ene ali druge. Grozna tale RKC, mar ne?

      Tako, da se kar strinjam s prenoviteljem, da je bilo tole tvoje razmišljanje površno in enostransko.

  4. @Janko: v Sloveniji imamo protestantsko cerkev.

    @Prenovitelj: vas moram razočarati, le redko sem površna. Tudi o katolištvu v Sloveniji imam dovolj podrobno podobo, glede na to, da vas je toliko in ste tako prezentni. O katoliški veri in/ali cerkvi na splošno nič ne pove dejstvo, da vam osebno ni za zlato in malikovanje. Vaši cerkvi pač je in vi ste njen pripadnik. Vaša cerkev se tako ogromen del svojega časa vsem vidno ukvarja z materialnim dobrinami in ohranjanjem hierarhij, da je pravzaprav vaša dolžnost, da na tovrstne pripombe nekatoličanov odgovorite na neužaljen, stvaren način. Gre namreč za dejstva in ne za očitke.

    S tem, kar vi navedete kot bistvo krščanske vere, se kot ateistka povsem strinjam in nimam ničesar dodati.

      • Ker je ugotovila, da bo najbrž tako lažje. Najprej v razpuščeno protestantstvo, potem pa bo šlo lažje v ateizem.

        Čeprav se tudi tukaj lahko kaj sfiži in ljudje zaidejo kam drugam, npr. v azijska verovanja, v okultizem.

    • alcessa, sam se držim nasveta, ki ga je dal Dalajlama leta 2003, ko je obiskal Ljubljano. Takole nekako: “kaj se greste budizem, hinduizem ipd. držite se raje svoje lastne vere”. Torej, držim se vere mojih staršev, v kateri sem bil vzgojen, in katoliške cerkve kot institucije. Ki je, kakorkoli že gledamo njene pomanjkljivosti in zablode, manjše zlo od alternativ. Verjemite, zelo dolgo sem rabil, da sem prišel do tega spoznanja. In ker vem, da je v Cerkvi vseeno dosti več dobrega kot pa slabega, v njej vztrajam. Hkrati pa odkrito pokažem na stranpoti njenih predstavnikov, predvsem v političnem življenju, čemer smo priča ravno te dni.

    • Morda še to: kapitalizem, ki ga naša levica tako biča, je dejansko nastal na protestantski podlagi.

      • Ne čisto, še posebej ne na luterantski.

        Začetki so v katoliškem jugu Evrope, nadaljevalo se je pa v anglikanski Veliki Britaniji, Puritanci so pa nadaljevali v ZDA.

  5. Janko katoličan, alcessa ateistična protestantka, saj ne moreš verjet. Eni od samega obračanja na levo zasuka za več 180, in postanejo sami desničarji… Neverjetno.

    • Že v Latinski Ameriki so komunajzerji spoznali, da princip ateizma ne deluje, zato so se zlizali s krščanstvom.

  6. “Dober primer je politična opredeljenost, ko večina kristjanov ob dveh nazorsko krščanstvu bližjih in etično nespornih strankah voli neko tretjo stranko, ki niti programsko, niti po načinu dela ni blizu Jezusovim naukom.”

    Tudi sam se čudim, kako je to možno. Če bi cerkev premogla kaj poguma, bi pozvala ljudi, naj na prihajajočih volitvah volijo politike, ki niso obremenjeni z aferami in sumi korupcije. Ampak verjetno bo raje oportunistično molčala.

    Sicer pa zelo dober članek.

    • Cerkev se mora nehati ukvarjati s politiki ampak s politiko. Ravno to Cerkev počne, da poziva k volitvam določenih kandidatov, namesto da bi se ukvarjala z vsebino politike.

  7. Matija, kapo dol. To je zdaj že serija briljantnih prispevkov. Tako desnico bi si osebno želela videti v slovenskem političnem prostoru.

    In kaj lahko naredite? Vstanite, nehajte se pustiti vleči za nos. Mislim, da imate v Jezusu dober zgled, ne?

    Lp od zagrizene levičarke.

    • Tjaša, tole pa malo bode. Spominja na Kučanovo žlahtno desnico. Trenutek, ko je to izrekel, je demokracija padla na eno raven nižje, on pa je pokazal svoj pravi obraz.

      Ne bo Sloveniji nič pomagalo, če se na desni več ne bomo pustili vleči za nos, dokler se boste vi pustili. In se še zelo pustite, dokler tolerirate, da vas na demonstracijah kot prvi med pisatelji nagovarja nekdanji ovaduh politične policije in dokler sledite političnim ekonomistom, ki so v resnici zavozili državo s svojimi idejami.

  8. Brez panike. Kriza se bo verjetno še nekaj časa stopnjevala, ljudje pa bodo spoznavali, tako, kot mnogi že pričujejo, tudi Janko, da Cerkev le ni tako slaba, kot jo prikazujejo mediji. Kriza jo celo utrjuje na pravi poti in medijski napad ji prinaša le notranje prečiščevanje in jo počasi “dela” za to, kar mora biti: Svetilnik vsem ki tavamo v somraku ali v gosti temi. Resnica zmaguje, kdor pa se bo preveč močno oklepal laži, za katero še vedno velja, da ima kratke noge, bo z njo vred potonil…lahko tudi za vedno.

    Janko, kot ugotavljaš, je alternativa Cerkev in druge ni. Veselim se te tvoje izpovedi in ji pritrjujem. Alternativa je razodeta v sv. Pismu Jn 3,16 “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.”
    V domeni Cerkve res ni ustanavljanje podjetij(to je domena laikov) temveč oznanjanje vesele novice, ki je za vse ljudi. S tem se sedaj naši škofje intenzivno ukvarjajo in vse drugo poročanje o njih, vse, kar ni v skladu z njihovim poslanstvom naj se izkaže za laž. Nova evangelizacija je dobra pobuda. K njej je vabil že Janez Pavel II., ki je bil sam čudoviti zgled v vsem, kar je živel in učil. In svetu je dal neprecenljiv zaklad: praznik Božjega usmiljenja na belo nedeljo, prvo nedeljo po veliki noči. Tako je bila izpolnjena Jezusova želja, ki jo je izrazil po sestri Favstini Kovalski. Zelo pomenljivo je dejstvo, da je Bog svojega zvestega služabnika J.P.II. odpoklical z zemlje ravno na predvečer praznika.
    Po njej je Jezus obljubil, da bo rešen vsak, ki se bo v stiskah in raznih življenjskih preizkušnjah zatekal k božjemu usmiljenju. V luči nove evangelizacije smo vsi ljudje povabljeni, da prestopimo prag upanja. To pa je pogoj, da ljudje med seboj zaživimo nove dimenzije medsebojnih odnosov, ki bo po božjem delovanju postalo resnično upanje za vse.

  9. Javni uslužbenci res nimajo pravice protestirati in jamrati. Živijo dobro, varčevalni ukrepi se jih pa po zaslugi pokvarjenih in premočnih sindikatov sploh niso dotaknili.

    In sploh SLS že ni krščanska stranka, najbolj je NSi, ampak je preveč socialistična. SDS je pa najbolj normalna evropska konservativna stranka v Sloveniji. DL je še normalna, ostali so pa skrajni levičarji.

  10. Cerkev mora v odnosu do javnosti dosledno uporabljati svetopisemski jezik ne pa politični jezik. Le na ta način bo imela vso moralno avtoriteto v družbi in bo resnično moralna sila, ki jo spoštuje vsak.

    To ne pomeni, da ne zavzema stališč do družbenih vprašanj. Vendar na svetopisemski način ne pa na politični način. Zakaj? zato, ker je splošno znano, da je politika polvarjena dejavnost.

    Lahko bi na primeru pokazal razliko med obema pristopoma, vendar to kdaj drugič. Lahko pa to poskusi vsak.

  11. Razlika med obema pristopoma je odločilna za moralni status cerkve v družbi. Zakaj?

    Cerkev opravlja versko poslanstvo in ne politično.

    Čim se poudarja, da cerkev opravlja politično poslanstvo, se istočasno zanika versko poslanstvo.

    Versko poslanstvo cerkve vključuje vse bistvene vrednote, ki zagotavljajo pravično, pošteno, solidarno in odgovorno življenje.

    Res pa je, da mora biti pri tem cerkev dosledna, ne pa da ima človek včasih občutek, da se eno govori drugo pa počne.

    Priznam pa, da je potrebno videti gozd, ne le posamezna suha drevesa. ta je potrebno odstraniti, da se lobader ne razširi.

  12. Gospod Svitase,
    ali sprejmete trditev, da je bil Jezus za tedanji čas nekakšen revolucionar? Nekakšen … to pomeni predvsem nenasilni. Da je postavljal temeljite zahteve po prenovi v družbi? Da so njegove zahteve posegale tako v cerkveno oziroma versko sfero kot posvetno?

  13. Ja, ne vem, a katoliki sploh kaj razmišljajo? Ali so sploh zmožni neodvisnega razmišljanja?

    Za katolike sta že vse povedala Stres in Štuhec, ki govorita namesto njih in v njihovem imenu.

      • A je Kučan kaj rekel pretresih? Ne da bi vedel.

        O vstajah, od prve mariborske naprej, govori na stotine ljudi v vseh mogočih medijih. Matija se sprašuje o kristjanih, kje da so… Jaz sem zaznal samo gornja dva, pa še ta dva sta govorila same neumnosti.

          • Iz Dnevnika:
            Piranski župnik mag. Zorko Bajc tudi ne želi tvegati očitkov, da se kot duhovnik vmešava v politiko, zato se ne želi izrekati o konkretnih potezah politikov ali strank. Povedal pa nam je, da je osebno tako kot mnogi verniki razočaran nad politiki, ki še vedno vztrajajo v svoji brezpogojni razdeljenosti in ne uvidijo, da nam vsem teče voda v grlo. »Za začetek bi lahko politiki poskušali pri svojih nasprotnikih odkriti, kaj počenjajo dobro. Po zakonu verjetnosti namreč ni mogoče, da so vsi ukrepi ‘naše’ strani dobri, vsi ukrepi ‘njihove’ strani pa slabi,« predlaga mag. Bajc. Zase pravi, da je protestniški tip, toda proteste podpira z zadržkom: »Če ne gre drugače, lahko ljudje tudi na ulici povedo, s čim se ne strinjajo. To navsezadnje pomeni, da ne tiščijo glave v pesek. A meja med konstruktivno kritiko in nekonstruktivnim ‘sesuvanjem’ vsega je zelo tanka. Protestniki morajo zelo paziti, da te meje ne prestopijo.« Glede prevzemanja odgovornosti politikov za ugotovljeno neetično ravnanje pa pravi, da je to najprej stvar njihove vesti. »Sam osebno težko verjamem, da sta se politika, ki ju komisija za preprečevanje korupcije dolži spornega ravnanja, samo zmotila. Vsote, kot jih je razkrilo poročilo, so le prevelike. Upam, da bo zmagala resnica.« In kakšna naj bo vloga Cerkve? »Mi v Cerkvi bi morali pri ljudeh okrepiti optimizem, občutek, da ni vse brezupno in da se lahko s krizo skupaj tvorno soočimo.« Ob tem poudarja: »Ni vsak levičar nasprotnik Cerkve in ni vsak desničar vzoren kristjan. Ljudi je treba soditi po dejanjih.«
            ***
            Osebno je g. Bajc čisto simpatično povedal stvari, vidi pa se, da je nekoliko zadržan. Ni pa dal nobenega povoda za to, da bi na slepo verjeli neokomunistom.

          • Nasprotno Nik. Štuhec govori pametno, ti pa ne.

            Po tvoji definiciji je pametno tisto, kar je tako, kot ti razmišljaš.

            Dejansko je pa to neumnost.

            Protestniki zahtevate nazaj komunizem.

    • Še en komunajzer, ki ne prenaša drugačnega mnenja.

      Ni misliti s svojo glavo to, da misliš tako, kot ti.

  14. Če bi bil Jezus revolucionar, bi svoj nauk širil z nasiljem, ne pa z ljubeznijo.

    In ravno zato, ker ga ni širil z nasiljem in sovraštvom, je njegova ljubezem še danes najmočnejša sila na svetu. In ničesar jo ne more nadomestiti. Ne dobiček, ne konkurenca, ne svoboda, ki postaja anarhija…

    • Gospod Svitase,
      žal ste zgrešili bistvo vprašanja. Jezus je deloval tudi … danes bi rekli politično. Njegova Cerkev je skoraj vedno edina organizirana opozicija oblasti. V spletni brskalnik vtipkajte “škof mučenec” in se čudite.
      __________________________________________________________

      Revolucija je radikalna sprememba družbenih, ekonomskih, političnih odnosov … Nikjer ni rečeno, da mora biti krvava … Revolucija je velika, hitra sprememba na kakem področju človekovega delovanja: kulturna revolucija, tehnološka revolucija, revolucija v slikarstvu …

  15. Hm samo ena misel glede zgornjega komentarja, da je času bolj primerno članstvo v protestantski cerkvi:

    Protestantske cerkve v Evropi zelo pospešeno izgubljajo člane (glavne tri denominacije: Luterani, Kalvinisti in Aglikanci), v ZDA se proti trendu protestanti borijo z vedno novimi denominacijami ki se odcepljajo od starih in so vedno bolj nenavadne (Mega Church gibanje) in radikalne (mnogo bolj kot katoliška Cerkev) a s tem postajajo vedno bolj samo še karikatura krščanstva samega. Moderni protestantizem je daleč od tistega zaradi katerega je pred 500 leti UPRAVIČENO (!!!) nastal. Je samo še senca sebe …. Moderni protestantizem pa bolj ali manj po hitri poti vodi v ateizem. Zato verjetno tudi propaganda, ki navija za protestante ;);)

    Osebno navdih vidim v pravoslavju in navezavi na vzhodno tradicijo. Zanimiva izkušnja za zahodno katolištvo bi bil vpogled v globoke duhovne tradicije Grkokatoličanov in ostalih bližnjevzhodnih katoliških cerkva (npr. Sirska katoliška cerkev) ter tudi pri koptski cerkvi. Glede tradicije in duhovnosti bi se dalo tudi kaj pozitivnega vzeti iz Židovstva in tudi veliko iz Islama.
    Torej rešitev je “obrat” (pogled) proti vzhodu (in ortodoksni tradiciji) in ne protestantizmu IMHO.

    • Meni pa se zdi, da ni potrebno od nikoder nič jemati, ampak se je treba opreti na vire – Božjo besedo in Svetega Duha. To je prvo. Problem naše Cerkve je, da katoličani morda poslušamo Božjo besedo, vendar je ne izvršujemo. Zato naša prizadevanja pogosto tudi nimajo blagoslova.
      Jemanje iz drugih tradicij in celo islama pa hitro zaide v kompromise z ezoteriko, kar pa ni zdravo. Prav nasprotno, zelo nevarno je.

  16. Hvala za vašo misel, gospod Rok. Mi lahko zaupate, kaj vas v katoliški Cerkvi tako moti, hkrati pa imajo pravoslavni to brezhibno urejeno?

  17. Jezusovo delovanje ni bilo ne revolucionarno in ne politično delovanje, ker je temeljilo na ljubezni. Za revolucionarje je značilno nasilje, za politike pa spletke in zavajanje.

    • AIFe – ne da bi bili pravoslavci idealni, katoličani pa polni napak. Mislim, da je pravoslavje (kljub vsem svojim pomanjkljivostim – nacionalna omejenost zaradi nacionalnih pravoslavnih cerkva) v zadnjem stoletju ohranilo večji del duhovnosti in duhovne globine kot pa katolištvo in/ali protestantizem. V današnjih časih včasih razmišljam da ima še največ tistega kar naj bi v duhovnem smislu krščanstvo bilo. Zahodna Evropa tukaj blazno peša. Preprosto je v pravoslavnem obredju in izpovedovanju vere ostalo več sledov duhovnega naboja krščanstva. Katoliška vera se je v zadnjih 100 letih (še posebej intenzivno pa v zadnjih 20 letih) preveč zreducirala na golo etiko brez vere in na obrede, ki nimajo več duhovne vsebine in jih njihovi udeleženci izvajajo iz gole navade, le-ti so postali prozorna tradicija (ne pa duhovno bogata tradicija). Kaj je rešitev? Mogoče, bi se delno morali prenoviti v smeri predkoncilskega duha – je pa tu potrebno biti previden.

Comments are closed.