Britanski strokovnjak za izobraževanje Ken Robinson je posebej znan po svojem predavanju z naslovom Ali šole ubijajo ustvarjalnost na portalu ted.com. Lani pa je tudi v slovenščini pri založbi Eno izšla njegova knjiga Kreativne šole. Povzetek nekaterih ključnih spoznanj iz knjige v nadaljevanju, lahko prispevek k razmisleku in idejah tudi za naše šole in naš izobraževalni sistem.
Avtor pravi, da želi v knjigi izpostaviti, kako kultura standardov škoduje učencem in šolam in predstaviti drugačno razmišljanje o izobraževanju. Hkrati pa želi pokazati, da ima vsak moč za spremembe sistema. Veliko primerov v praksi namreč kaže, da posamezniki in ustanove ustvarjajo priložnosti, da učenci dobijo izobrazbo, ki jim je pisana na kožo.
Robinson tako v veliki meri izpostavlja napetost med standardizacijo, ki hočeš nočeš vodi v izobraževanje prilagojeno nekemu povprečnemu učencu, ki seveda ne obstajaj in izobraževanju, ki je usmerjeno na vsakega posameznika.
Večina držav razvija kulturo (državnih) preverjanj znanja in standardizacije. Gibanje za standardizacijo izhaja iz tega, da so standardi izobraževanja prenizki in jih je potrebno dvigniti. In to pogosto vodi k temu, da se ti standardi jasno določijo – običajno kar na ravni celotne države. Doseganje standardov pa je seveda treba redno in dovolj natančno meriti. To pa potem vodi v državna preverjanja znanja.
Finska se je odločila, da bo šla v drugo smer in ne v smer standardizacije in preverjanja znanja. Namesto, da bi standardizirali izobraževanje, standardizirajo način priprave učiteljev. Njihovi učitelji morajo dosegati visoke standarde znanja in veščin poučevanja. Finske šole sicer morajo slediti širokemu in uravnoteženemu učnemu načrtu, toda šole in okrožja imajo pri tem precej maneverskega prostora. In prav to lahko pomaga šolam, da dobro delujejo v kompleksnem sistemu, da se prilagajajo okolju, v katerega so umeščene in problemom ter izzivom, ki so v tem okolju prisotni. Takšna dinamična šola lahko postane vir upanja in ustvarjalne energije za celotno skupnost
Izobraževalni sistem seveda vedno deluje. Avtor pravi, da če oblikujemo sistem, ki izvaja nekaj posebnega, ne smemo biti presenečeni če deluje in če vodimo izobraževalni sistem, ki temelji na standardizaciji in konformizmu, ki zatira individualnost, domišljijo in ustvarjalnost, ne smemo biti presenečeni, če tudi deluje.
Po eni strani je tehnologija tista, ki lahko prispeva k prilagoditvi izobraževanja vsakemu učencu. Silna količina informacij na spletu pokriva skoraj vse znanja, ki ga morajo učenci konzumirati. In za enako znanje ali veščino najdemo celo več različnih razlaga. Po drugi strani pa se tudi krepi izobraževanje na domu, ki je zopet posledica nezadovoljstva nad učinki standardiziranega izobraževanja in preverjanja. Tehnologija in učenje na domu lahko naredita učenje bolj sproščeno, formalni šolski sistem pa pogosto proces učenja zateguje in teži k tem, da šolsko delo zapolni velik delež otrokovega časa. Za igro ga ostaja precej manj ko nekoč.
Igra je učenje
Otroci v lovsko nabiralniških kulturah se lahko ves dan igrajo brez vodstva odraslih in ti otroci so pogosto med najbistrejšimi, najsrečnejšimi in najbolj sodelujočimi ljudmi , kar jih lahko vidimo. Peter Gray v knjigi Free to learn pa opozarja na to, da otroci vstopajo v šolo v vse zgodnejšem obdobju, v šoli ostajajo praktično cel dan in šola vse bolj prodira v domače okolje, kar je po Garyevem mnenju huda izguba za otroke. Da bi se razvili namreč potrebujejo svobodo. Pomanjkanje svobode ubije duha in hromi umski razvoj. Umetnost je velikokrat prostor svobode. pogosto pa se v učnem načrtu prostor za umetnost zmanjšuje. In ravno umetnost ima lahko velik učinek na celostni razvoj otroka.
Učitelji umetniki
Jasno je, da je na koncu posamezni učitelj tisti, ki ustvarja odlično šolo. Robinson navaja veliko primerov takšnih učiteljev. Med drugim navaja Rafa Esquitha, ki že 30 let poučuje v isti učilnici na neki šoli v Los Angelesu. Večina učencev te šole izhaja iz priseljenskih azijskih in hispanskih družin z nizkimi dohodki. Za sosesko pa je tudi značilen nizek delež maturantov. Večina Rafovih učencev je maturirala na srednji šoli, veliko jih je bilo sprejeto na ugledne univerze. Z devet oz. desetletniki vsako leto obdela z vseh zornih kotov eno Shakespearovo dramo, ki jo potem učenci tudi odigrajo. Ta učitelj uspešno podžiga lakoto učencev po znanju. Učenci so motivirani, da.
Dobri učitelji izpolnjujeo tri bistvene namene:
● Učence navdihujejo s strastjo, ki jo čutijo do svojega predmeta.
● Učencem pomagajo osvojiti veščine in znanja, ki so potrebena, da bi postali neodvisni in samozavestni učenci, ki bodo še naparej razvijali svojo strokovnost.
● Učencem omogočajo, da eksperimentirajo in poizvedujejo.
Stopati izven okvira
V obrnjeni učilnici se učenci oz. študenti učijo od svojega kolega, ki je malo bolje dojel snov in ne od “modreca na odru” – učitelja. Učenci se predhodno poučijo o snovi preko spleta (Khanova akademija ali Astra v slovenščini) učbenikov in učitelj v razredu ne predava, ampak je čas v učilnici namenjen za vrstniško poučevanje. Učitelji s tem niso izrinjeni, ampak imajo več časa za osebno delo z otroki in jih učijo tisto, kar otroci potrebujejo in takrat ko potrebujejo. Robinson pravi, da učilnica ne bi smela biti prostor neposrednega poučevanja. Pri neposrednem poučevanju so učenci pogosto pasivni in učitelji streljajo podatke v prazno.
Če izhajamo iz tistega, kar učence zanima, lahko postane učenje zabavno. Ob tistem, kar jih zanima bodo vsrkali še veliko tega, kar je povezano z elementom zanimanja. Veliko video kanalov gradi ravno na tem. Iz učenja naredijo zabavo, zabava motivira in na koncu se otroci naučijo veliko več. Tak primer je Vsauce – video kanal, ki preko zanimivih oz. nenavadnih pojavov oz. poskusov predstavlja klasična znanja in obenem spodbuja radovednost.
Realno življenje je tisto, ki mora biti izziv šoli. Potrebno je pripraviti otroke do tega, da bi razmišljali. Kako voditi frizerski salon, ki prinese 80.000 EUR na leto. Kako izdelati avto in da se dejansko lotijo izdelave avtomobila ali pa česa drugega (rakete, hiše, elektrarne, akcije za zmanjšanje uporabe plastičnih vrečk,…)
Otroci se veliko stvari učijo preko igranja vlog. Dajmo jim TV in radijsko postajo, da se bodo učili pismenosti in jezikovnega razvoja, so rekli na šoli Grange v osrednji Angliji. Preko načina dela v radijski in TV postaji, so otroci, ki so prej brezvoljno obiskovali šolo, postali zelo navdušeni in zavzeti. Grange se je iz manj priljubljene šole z najnižjimi rezultati v okrožju, povzpel na vrh lestvic. To idejo je začelo uresničevati vodstvo šole.
Vloga ravnateljev
Avtor pravi, da je vloga učinkovitih izobraževalnih vodij nadzorovati vzdušje , ne ukazovati in nadzirati. Ravnatelj potrebuje neko svojo intuicijo dobre šole, ki jo skupaj s sodelavci oblikuje v deljeno vizijo. Tako ravnateljica Modre šole Alison Gaines Pell pravi: “Kaj ko bi šola glasno nagovorila inteligenco otrok, namesto, da jo obravnava zviška? Kaj ko bi učni načrt oblikovali iz njihovih vprašanj in zanimanj o svetu in iz naravne želje po ustvarjanju in delovanju. Kaj ko bi razvili takšne prakse, ki bi namesto omejevanja spodbujale ustvarjalnost in inovativnost.”
Ravnatelj mora ceniti individualnost učencev in iskati potencial na vsakem koncu ter se neprestano truditi, da bi šola napredovala kljub nenehnim spremembam.
Eno od prvenstvenih nalog ravnateljev je tudi graditi skupnost učiteljev, učencev, staršev in osebja s skupnim naborom ciljev.
Kaj je vredno znati
Knjiga predlaga prenos fokusa iz vsebine na procese učenja in poučevanja. Bolj gre za odkrivanje teme kot za pokrivanje teme. Na nekakšen način gre za projektno učenje, kjer si lahko domislimo, kaj želimo, da se učenci naučijo – lahko gre za standarde ali za lastno oblikovanja – in potem oblikujemo projekt , v katerega naknadno vstavimo vsebino. To omogoča povezovanje in združevanje predmetov med seboj.
Omogočajo poglobljeno izkušnjo v različnih vrstah projektov. Nimajo zvoncev. Če moraš na stranišče, greš na stranišče. Na ta način omogočajo bolj poglobljeno izkustvo v različnih vrstah. Učni načrt je tisti, ki naj oblikuje urnik, v praksi pa pogosto urnik oblikuje učni načrt: zvonec, ki razseka dan na posamezne ure, omejenost s številom ur, ki jih je mogoče izvesti v enem dnevu. Če je namreč urnik fleksibilen in bolj individualno prilagojen, verjetneje omogoča bolj dinamičen učni načrt, kakršnega potrebujejo današnji učenci.
Formalno izobraževanje ima tri glavne prvine: Učni načrt, poučevanje in ocenjevanje. Glavni dejavnik je zagotovo poučevanje, ki navdihuje učence, da se učijo. In to uspešno počnejo odlični učitelji. Gibanje za standardizacijo pa dela iz učiteljev uslužbence, ki dostavljajo standarde. Učni načrt bi moral ponujati tisto, kar je pomembno za otroke, da jim uspe v življenju. Zato mora biti dovolj odprt in upoštevati, da je pri učenju pogosto proces bolj pomemben od rezultatov in ciljev. To je seveda povezano tudi s preverjanjem in ocenjevanjem.
Preverjanje
Zaradi preverjanja izgubimo veliko časa za poučevanje. Nacionalni testi zaustavijo vse razmišljanje in razpravljanje skupnosti. Ko se začnejo priprave nanje, ni več pravega razgovora. Tudi naši učitelj rečejo, da nimajo časa za kakšne stvari, ker morajo dijake oz učence pripravljati na maturo in NPZ. Ob tem se upravičeno postavi vprašanje, kakšen smisel sploh ima to zunanje preverjanje. Najbližji odgovor je primerljivost šol oz. znanja posameznikov. A kaj če priprave za maturo in NPZ ne razvijajo tistega znanja in veščin, ki jih posamezniki potrebujejo za življenje.
Avtor meni, da je sleherni izobraževalni sistem, ki bolj poudarja dosežke in cilje kot proces in naravnanost, slab za učence. Tega se začenjajo zavedati tudi na Kitajskem, kjer so sicer nekatera območja npr. Šanghaj, na vrhu lestvice PISA. A to je rezultat neusmiljenega urjenja in skoraj izključnega osredotočanja na uspešnost preverjanja, kar pa nagrajuje sebično, neetično in kratkoročno usmerjeno vedenje. Po drugi strani pa uničuje prirojeno ustvarjalnost, radovednost in ljubezen do učenja.
Celota
Povsod so dobri in odlični učitelji, ki dosegajo na svojem področju odlične rezultate in njihovi učenci tem rezultatom sledijo. To učitelji bodo vedno delovali tudi v najbolj neugodnih razmerah. Če se celotna šola usmerja v odličnost, se bo vpliv teh učiteljev razširil po celi šoli in zaradi sinergije bo rezultat še bolj izjemen. Seveda pa potrebujemo podporo za razvoj takšnih odličnih šol tudi na državni ravni. Predvsem potrebujejo šole nekaj več svobode, da lahko razvije svojo vizijo in oblikujejo svoje specifično delovanje, da lahko izrabijo svoje ustvarjalne potenciale, ki ležijo v učiteljih učencih, starših in seveda v lokalni skupnosti, kjer se šola nahaja.
