Po vstaji na kulturnem ministrstvu mala revolucija v Društvu slovenskih pisateljev

8
610
Kratkočasna žaloigra v Društvu slovenskih pisateljev
predsednica Društva slovenskih pisateljev Aksinija Kermauner

Proti skupnim jedrom Pod Prešernovo glavo

Leta 1984 je Alenka Goljevšček Kermauner napisala gledališko delo Pod Prešernovo glavo, ki ga je še isto leto z velikim uspehom postavilo na oder Mestno gledališče ljubljansko. Naslov literarnega dela vsebuje komentar »kratkočasna žaloigra v dveh dejanjih z epilogom«. V »žaloigri« je bila kritična ost usmerjena v aktualno politično dogajanje tistega časa okrog skupnih jeder oziroma poenotenja učnih načrtov v SFRJ. Zlasti v Srbiji so bila velika stremljenja k unitarizmu, ki naj bi ga partijska diktatura dosegla z okrepljenim in vseprisotnim vplivom na otroke in mladino. Načrt se k sreči ni uresničil.

Kaj vse se je dogajalo v nadaljnjih tridesetih letih! Država (brez skupnih jeder) je razpadla, tekla je kri, republike in ena od avtonomnih pokrajin so postale samostojne države, v katerih vsaka kroji lastno šolsko politiko. Slovenski dediči snovalcev jugoslovanskih skupnih jeder dandanes prisegajo na »skupna jedra« javnih šol ter razkristjanjevanje in raznarodovanje. Nič jih pri tem ne ovira, celo Ustavno sodišče ne.

Za privilegije družbenopolitičnih delavcev v kulturi

Žaloigra Pod Prešernovo glavo je v teh dneh dobila nadaljevanje, ki ga je ustvarila hčerka pokojne pisateljice, filozofinje in gimnazijske profesorice Alenke Goljevšček. Njena hčerka Aksinija Kermauner je drugi del žaloigre prestavila iz šolskega v pisateljsko okolje in napravila zrcalno sliko dogajanja. Mati je nekoč politiko izganjala iz šolstva, njena hčerka pa jo danes kliče v kulturo. Odstop z mesta predsednice Društva slovenskih pisateljev je izsiljevanje in poziv vladajočim politikom, naj se še močneje vtikajo v kulturo.

Več denarja za Društvo slovenskih pisateljev ne more prinesti ničesar drugega kot več politike, več države, več neskrupuloznega drenjanja pri koritu ter več razdora in zavisti med našimi in nenašimi pisatelji.

Z več denarja bi se kaj hitro našlo delo še za eno ali dve strokovni sodelavki, ki bi se pridružili dosedanjim štirim. Zanimivo bi bilo slišati, kolikšni so bili honorarji štirih sodelavk, ki se zdaj odpovedujejo honorarnemu delu na Društvu. Verjetno visoki, če si za pogodbo o redni zaposlitvi, ki jo zahteva prenovljena delovna zakonodaja, upajo postaviti pogoj tisoč sedemsto evrov neto!

Članom Društva slovenskih pisateljev je prišlo na okus, da so že dobrih sedemdeset let družbenopolitični delavci. Bili so v prvih bojnih vrstah pod Borisom Ziherlom, nato so odigrali pomembno vlogo pri osamosvajanju Slovenije, danes pa so, tak je vtis, le še borci za levičarsko prerazdeljevanje davkoplačevalskega denarja in za svoje nad-pravice. Čeprav so le eno izmed društev, neprestano opletajo s svojo državotvornostjo in nepogrešljivostjo za obstoj naroda in države. Na mestu je vprašanje, kako se godi  drugim društvom, na primer Društvu za opazovanje in proučevanje ptic pa v Društvu arhitektov, pa Društvu kmečkih žena, pa Združenju novinarjev in publicistov in ne nazadnje številnim gasilskim društvom. Kako uspešna so vsa našteta in številna druga društva pri izsiljevanju za proračunski denar in neuspešna pri upravljanju z društvenim premoženjem?

El Dorado na Tomšičevi

Dogajanje žaloigre poteka na Tomšičevi ulici med Opero in Mladiko v meščanski vili z burno zgodovino med drugo svetovno vojno in po njej. Družino Ebenspanger je nemški okupator 1943. izselil in interniral v koncentracijsko taborišče ter v vilo naselil vojaške zdravnike, ki so službovali čez cesto v Mladiki. Edina preživela dedinja je po koncu vojne vilo »dala v upravljanje« izvršnemu svetu in v njej se je naselil najprej Boris Kidrič, za njim pa Boris Ziherl. Leta 1957 se je vanjo vselilo takratno Društvo slovenskih književnikov in jo odkupilo oziroma odplačevalo dedičem. Ne da se razvozlati, ali je bil denar za izplačilo iz državnega proračuna ali od honorarjev za književna dela ali iz gospodinjskih prihrankov članstva. Ker je vila brez resnega in odgovornega gospodarja, danes propada in ne Društvu ne mestu ni v čast.

Nujna je temeljita obnova zgradbe in ureditev velikega vrta, sicer bo nastala nepopravljiva škoda. Kdo bo financiral obnovo? Pridružujem se željam DSP, da država, vendar pod pogojem, da s finančnim vložkom ta vstopi v solastništvo z Društvom in nato tudi ona upravlja s sorazmernim deležem stavbe.  Je preveč enostavno, da bi bilo izvedljivo?

Korak k normalizaciji razmer v slovenski kulturi

Komaj dobro smo pospravili pod preprogo »vstajo« na ministrstvu za kulturo, že je tu mala revolucija v Društvu slovenskih pisateljev. Problematika obeh je med drugim povezana tudi zato, ker je mnogo preveč Slovencev, ki začutijo vzgib in poslanstvo za poklicno kulturno ustvarjanje. Na trgu, ki seveda ne deluje, je hiperprodukcija tako ustvarjalcev kot tudi umetnin in »umetnin«, ki so povprečnemu državljanu povsem odtujene.

Prvi korak k normalizaciji v slovenski kulturi bi bil v spremembi Ustave, v katero bi dodali 55 a člen. Ta naj bi se glasil: »Država ustvarja razmere, ki omogočajo, da se državljani odločajo za rojstva poklicnih kulturnih delavcev.« Če je 55. člen praviloma razlagan kot pravica do splava, bi s 55. a členom stalež kulturnih delavcev vzdrževali na številu, ki je še vzdržno za javne finance.

O nepotizmu v kulturi, ki je, podobno kot je to v zdravstvu, velik problem, o katerem se premalo govori, pa kdaj drugič; danes ta ostaja skrit med vrsticami.

8 KOMENTARJI

  1. V socializmu je pomembno biti čim bližje koritu, v kapitalizmu se je treba izkazati na trgu. Prvo zahteva ritolizništvo oblastnikom, ki polnijo korito, drugo zahteva kakovost in aktualnost za uporabnike. V Slovenji prevladujejo prvi, drugih je vse manj.

    Strinjam se, da je v Sloveniji zaradi majhnega trga umetnikom treba pomagati. Zlasti tistim, kjer je potreben velik vložek za predstavo, kot za opero, balet ipd. Toda merilo subvencij bi morala biti kakovost in mednarodna priznanja, ne pa lojalnost do oblasti in njihove ideologije. Pri nas v Društvu pisateljev, pa tudi drugje z raznimi preformansi, prevladujejo ti drugi. Merilo lojalnosti ubija kulturo in umetnost, krepi pa preračunljivo pritlehnost.

    Da je slovenska kultura na vse nižji ravni, kažejo tudi govori predstavnikov kulture, ki vidijo težavo samo v denarju, ne pa v lastni nesposobnosti prebiti se na evropsko in svetovno sceno. Tudi na področju kulture Slovenja potrebuje več trga in manj socializma, da bi umetnost dvignili na višjo raven.

    • Za ljudi, ki so del skupine, ki se razglaša za ljubitelje slovenskega naroda in kulture ste zelo sovražni do slovenskega naroda in kulture. Jasno je, da slovenski umetnik ne more preživeti na trgu, ker je pač premajhen. Torej bi morali po vaše slovensko kulturo/umetnost enostavno ukiniti, ker pač 99 % akterjev ne more preživeti na trgu?
      Odlična domislica, narod brez kulture in umetnosti. Tega se lahko samo velik genij domisli.

      • Če mislite, da je vse to, kar je danes v kulturi prisesano na državne jasli, res kultura, se zelo motite. Upam si trditi, da polovico tega, če bi bilo odvisno od trga, ne bi preživelo, pa ne zaradi majhnega trga, ampak produkcije, ki je sama sebi namen. Tisto o (pre)majhnem trgu je čisto navadna puhlica. Ne more biti že vsak pisun Jančar. In Jančar je na trgu, ne samo na slovenskem, ampak svetovnem. In je preživel. Tudi Cankar je bil na trgu, pa je tudi preživel.

  2. Umetnike so vedno vzdrževali bogati. Če bogatih ni, oz. deželo prevzame avantgarda, potem oni vzdržujejo umetnike. Seveda je razlika. V Sloveniji bogate uničimo zelo hitro. In v tem ne veš kdo je bolj vnet, levica ali desnica. Kar tekmujejo kdo bo bolj spljuval bogate ali oblastnike.

Prijava

Za komentiranje se prijavite