Kralju slovenske devete umetnosti v spomin

2
537

Na neko veliko soboto sredi osemdesetih, nemara je bilo leta 1985, sem si od staršev za velikonočno darilo izprosil drobno knjižico Na olimpijado. Njenega avtorja, Mikija Mustra, sem dotlej komaj poznal. Čeprav sem tedaj že kar nekaj časa celo med kosilom, kar je mojo mamo sploh spravljalo v obup, pridno požiral stripe, so mi družbo delali predvsem slovenski Mikijev zabavnik, Mikijev almanah, iz katerega sem se naučil srbsko, in Tom in Jerry, iz katerega sem se naučil hrvaško. No, olimpijada, ki je bila, kot sem ugotovil pozneje, v izvirniku tista rimska iz leta 1960, v novi izdaji pa tista iz Los Angelesa, je Mustra v hipu spremenila v mojega junaka. Lakotnikova prizadevanja, da bi dosegel olimpijsko normo, pri čemer kladivo zaluča preko sedemdesetih metrov, najboljši rezultati pa so okrog deset metrov krajši (le orodje ni čisto standardno …), so še danes med mojimi najljubšimi scenami iz stvaritev prekmurskega velikana. Ničkolikokrat sem prebral tudi spremno besedo, ki jo je k stripu napisal Ciril Gale. Tam sem izvedel, da Muster v petdesetih letih nekaj časa ni smel risati stripov, ker so veljali za kapitalistični izum, da je kariero nadaljeval v Nemčiji in da se stripu reče deveta umetnost. Da torej ni šund, kot sta vsaj občasno trdila moja starša.

Umetnine za vse čase 

Mustrovo umetnost sem potem nekaj let intenzivno odkrival ob knjižnih izdajah  obskurne (ali niti ne) založbe z imenom Delavska enotnost. Vsak mesec sem jih dobival od babice, ki mi je ob večjih in manjših osebnih praznikih podarila tudi štiri debele knjige Mustrovih “zbranih del”. Pri peti sem je dolžnosti, da me z njimi oskrbuje, odvezal, ker sem stripe že imel v posameznih zvezkih in ker je založba postala lakomna ter je v eno knjigo uvrstila komaj tri do štiri besedila.

Kot vsaka prava umetnina imajo Mustrova besedila nekaj značilnosti, ki jim dajejo trajno vrednost. Sam recimo dolgo nisem poznal konteksta njihovega nastanka. Gale je sicer pisal o tem, da je Muster svoje zgodbe risal za Tedensko tribuno, a si takrat nisem predstavljal, kaj je to pomenilo. Tako nisem dojel niti, da so bili stripi, ko sem jih dobil v roke, stari že vsaj petnajst let, nekateri celo trideset. Še danes bi za večino dejal, da bi bili lahko napisani leta 2010.

Nekaj “nelogičnosti” je kljub temu bilo. Ni mi bilo recimo jasno, zakaj delajo Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik tako dramo iz poti na Luno, ko pa so ljudje na ta Zemljin satelit že prišli. Šele mnogo pozneje sem dojel, da je Muster svoje junake tja poslal že leta 1959. Sploh pa je moje dvome pregnala omemba, da je Luna enako kot Evropa razdeljena med vzhodni in zahodni blok. Iz istega stripa je še z Zemlje ugrabljena lepotica, ki Lakotnika takoj spomni na Lorenovo Zofko. Zanjo sem sicer že slišal, a taka huda lepotica kot mladenka iz zgodbe se mi kajpak v osemdesetih letih ni mogla zdeti.

Čisto dobro nisem razumel niti zagonetnega stavka Lakotnikovega bratranca Vampeža, ko odhaja pomagat glavnim junakom v Chicago in ženi svetuje: “Sicer pa, kupuj pralne praške. Tudi to je način, da prideš čez veliko lužo.”   Enako mi je dal misliti pogovor med Zvitorepcem in Trdonjo, ko se je Lakotnik v enem mojih najljubših stripov Težave z gradnjo odločil nadomestiti svojo podrtijo. Trdonja je Zvitorepcu pripovedoval: “Slišal sem, da je nekdo postavil hišo, ne da bi pri tem dobil rano na želodcu.” Na prijateljevo vprašanje, kaj je zdaj z njim, z odgovorom ni bil v zadregi: “Razkazujejo ga kot posebnost. Saj tudi je, moral je imeti jeklene živce.” Ne da bi jaz to sploh opazil, je bil s časom svojega nastanka izrazito pogojen dvogovor med Zvitorepcem in Lakotnikom. V enem od kar številnih “divjezahodnih” stripov je Zvitorepec opozarjal, da se številni vesterni končajo tako, da glavnega junaka odnesejo z nogami naprej. “Ta se ne bo,” je bil prepričan Lakotnik. Ko je Zvitorepca zanimalo, po čem sklepa, je pribil: “Ker je v barvah in cinemascopu. Taka stvar se vedno srečno konča.”

Zimzelene

V veliki večini ostalih pripovedi ne igra časovni zamik nobene vloge. Še danes skoraj ob vsaki priložnosti, ko se nas na kupu zbere več Mustrovih oboževalcev, recimo obudimo spomin na Zvitorepčeve težave z odvozom smeti v Skoku v prihodnost. (Mimogrede, distopični del zgodbe se dogaja praktično sedaj, leta 2020, a k sreči rib še ne vidimo samo v muzejih.) Po več neuspešnih posredovanjih pri direktorju podjetja je Mustrov lisjak odločen, da bo vso zadevo res dal v časopis. Smetarjev, ki nočeta odpeljati nakopičenih odpadkov izpred hiše, to ne zmede: “A slišiš, v cajtngah bova! A boš napisal tudi najini imeni? Potem napiši Rudi pa Meho.” Zimzelena je nadalje suha Lakotnikova ugotovitev iz Rdečega kanjona: “Danes mladina še brcati ne zna. Olimpijo poglej.” Ali pa neuspešno izstreljevanje raket v Obisku iz vesolja. Ko Lakotnik prvič pripravi izstrelitev, mu ustrezne izračune opravi strokovnjak za gospodarstvo. Drugič računa sam, čeprav ne zna niti poštevanke in si pri računanju pomaga s kamenčki. Zato Zvitorepca skrbi, da bo škoda tokrat veliko večja. Toda Trdonja ga potolaži, češ, motiš se, zdaj, ko mu ni računal strokovnjak za gospodarstvo, bo škoda v mejah normale.

Posebna odlika Mustra (in drugih dobrih stripov) je, da ga z enakim užitkom požiraš kot otrok in kot odrasel. Žal mi je samo, da se recimo ne spomnim, kaj sem si predstavljal, ko Lakotnik in Zvitorepec v že omenjenem Obisku iz vesolja opazujeta, kako na dekleta delujejo Venerini žarki. Ugotavljata, da je njihov učinek precej drugačen kot pri fantih, da delujejo “precej bolj neplatonično”. Ob prvem branju nisem razumel, zakaj se ameriški milijonar, ki mu je Gulikoža pometal posadko v morje, piše John Segasit. Zelo dobro pa sem že tedaj razumel Gulikoževo opazko: “Prebogat je, da bi lahko kaj mislil.”

Mustrove lepotice 

Ker je dobra umetnost tako in drugače lepa, pri Mikiju seveda ni manjkalo lepotic. Danes mi je zaradi tega včasih žal, da njegovi stripi razen naslovnic niso bili v barvah. Joke. Ampak v sanjah so se mi in se mi še zdaj prikazujejo Skalica iz Prazvitorepca (no, njena družina je bila manj prijetna), z Zvitorepcem zamenjana princeska iz stripa Na grmado ali zlasti v moška oblačila preoblečena zaročenka vojvodovega sina iz Treh mušketirjev. Ob koncu Bose noge se je Muster, kot je znal le on, ponorčeval iz svojih pomanjkljivo oblečenih junakinj, pa še iz česa. Na poti z zadnje pustolovščine junaki naletijo na indijansko lepotico, ki se kopa v tolmunu. Trdonja predlaga, da bi se kar tam ustavili in začeli naslednjo prigodo. Ker prijatelja nista navdušena, poskuša z ekonomskim argumentom: “Pomislita, kako bi poskočila naklada.” Zvitorepec je neomajen: “Naklada gor al’ dol, plača je ista.”

Razmišljam, da bi danes prenekateri prikaz deklet v Mustrovih stripih zlahka obveljal za politično nekorektnega. A z lovci na politično nekorektnost bi utegnil imeti težave še na drugih področjih (tu ima avtor marsikaj skupnega še s kako evropsko striparsko legendo).  Recimo zaradi prikazovanja Indijancev. Morda najslabše jo odnese ubogi Žejni lisjak iz Rdečega kanjona. Kmalu po tistem, ko izreče usodepolna stavka “Beli brat obljubiti sod” in “Cela sodček naš”, že slišimo oznanilo pokvarjenega Pokra Pepeta: “Dobro pomerjen strelček in junaškega Žejnega lisjaka in njegovih bojevnikov ni več.” Vsaj na enem mestu so za poznejšo izdajo prekmurskega mojstra celo popravili, da ne bi “kvaril mladine”. Že tako ne pretirano srečni strip V Afriki, ki ga je komunistična oblast začasno prekinila, tako da je bil Zvitorepec praktično že obglavljen, ima v tej izdaji dve na novo narisani strani. Namesto lovske strasti, ki je je izvirnik z začetka petdesetih let poln, je precej močnejša moralistična nota. Trdonja ob odhodu v Afriko namreč mladim bralkam in bralcem sedaj razloži, da lovi itak samo za zabavo in strelja v zrak, živalice pa se mu v bistvu smilijo.

Karikaturist Miki

Globoko politično nekorekten, a v najboljšem pomenu te oznake, je bil Muster navsezadnje kot avtor političnih karikatur, ki sodijo med najkakovostnejše na Slovenskem. O njih bi se dalo napisati poseben prispevek. Zato naj na tem mestu povem le, da se z njimi ravno tako kot s stripi nisem srečeval v času njihovega nastajanja za revijo Mag (in pozneje za Reporter). Morda sem kakšno ujel tu in tam, šele pred nekaj leti pa sem kupil njihovo knjižno izdajo. Naj povem zelo na kratko.

Ob pregovorno slabem političnem spominu Slovenk in Slovencev so predvsem karikature iz Maga mala ilustrirana enciklopedija (in to skoraj brez besed) političnih pojavov iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki tako zelo zaznamujejo še naš današnji trenutek. Izrazi glavnih akterjev in duhovite podobe povedo praktično vse, kar bi moral človek vedeti.

P. S. Trdonja je v kar nekaj Mustrovih stripih navidezno umrl, a se je potem izkazalo, da je zgolj otrpnil. Z Mikijevo smrtjo je na neki način otrpnil njegov opus, saj mu zdaj ne bo moč več ničesar dodati, kot sem doslej sam na tihem še upal. Nikakor pa ni umrl. Dobro vem, kaj bom za naslednji god podaril svojemu nečaku.

2 KOMENTARJI

  1. Prav gotovo za Mikijem Mustrom iskreno žaluje več ljudi kot za komerkoli, tudi za Avsenikom (o Šugmanu pa raje ne bi). Zato mislim, da bi absolutno moral imeti državni ali vojaški ali kako se že pravi pogreb. Seveda, če bi imel režim sploh še kaj miselnega stika z narodom. Pa se bojim, da ga nima.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite