Kraljevsko bogastvo iskalcev

0

Kralji so odšli napolnjeni, zadovoljni, srečni, veseli, obogateni. Del svojega materialnega bogastva so podarili, a odšli so neprimerno bogatejši v srcih in z blagoslovom Boga.

Kraljevskost jih ni odvrnila od dolge poti, na katero jih je vodila vroča želja. In ta pot nikakor ni bila lahka. Kot kralji so imeli najbrž veliko spremstvo – živali in ljudi in vsega, kar so potrebovali na dolgi poti, za katero niso vedeli, kje se bo končala.

Trije kralji so se po Božji volji srečali na poti iskanja Boga in Njegove ljubezni, sočutja, volje, resničnosti in skupaj šli naprej

Trije kralji, ki so se srečali na poti, se niso poznali. Vsak je prišel iz svojega kraja. Vodila jih je želja, videti in spoznati, ali so njihovi astronomski izračuni pravi, kajti na njihovi podlagi so se odpravili na pot v daljne neznane kraje. Preroštva so napovedovala rojstvo novega kralja, ki bo Božji Sin. Hoteli so se na lastne oči prepričati, ali to drži. Njihova želja je bila pristna. Bog, ki vidi v srca, jih je združil v iskanju in na popotovanju. Skupnost je vedno močnejša kot posameznik.

Vera teh treh iskalcev je bila zelo močna, trdna. Upali in zaupali so neomajno. V trdni veri so odšli iz svojega lagodja v neznano. Bog jih je nagradil za vero in jim poslal pomoč – zvezdo, ki jih je neprestano spremljala, dokler niso prišli do cilja. Bog lahko uporabi vse stvari in prvine, vsa sredstva, da resničnemu iskalcu pokaže pot in ga usmeri na pravi kraj, mu pomaga pri spoznanju. Kdor ima iskreno željo globlje spoznati Boga in Njegovo ljubezen, ne bo nikoli razočaran. Gospod mu bo pomagal pri tem. Zapustil nam je svoje Pismo ljubezni, kjer ga lahko spoznavamo v vseh mogočih situacijah: Njegove odzive, Njegovo voljo, sočutje, resničnost in pravičnost.

Kaj postavljamo na prvo mesto: Boga, pred katerim pademo na kolena, ali lastno ugodje in materialne dobrine?

Ob tem pa premišljujem, koliko smo se mi pripravljeni odreči ugodju in lagodnosti v tem iskanju. Za kralje ni bilo nobene ovire in prepreke. Vztrajali so. Ne glede na vremenske nevšečnosti, ne glede na težavnost poti. In nič jim ni bilo zagotovljeno. Samo veliko upanje, globoka vera! A so vztrajali!

Kaj pa mi? Kolikokrat se nam morda ne ljubi iti niti do cerkve, čeprav je še tako blizu. Koliko izgovorov imamo včasih, ko bi morali na pot globljega iskanja. Kaj vse se nam zdi pomembnejše? Kralj kraljev pa nas čaka in upa ter želi, da bi se odvrnili od misli, da moramo še to in ono postoriti, kot da brez nas ne gre.

On pa nas čaka, da mu predamo vse svoje skrbi, težave, želje in iskanje. Da pridemo k Njemu in pademo na kolena kot trije kralji. Da ga počastimo, kot si zasluži. Da se zavemo, da nas ne določa naša obleka, če je še tako kraljevska, niti naše bogastvo, če ga imamo; določa nas naša vera, notranji uvid, naše zaupanje v Boga – to je naše bogastvo. To je največ, kar imamo. In da se zavemo, da smo nič pred Bogom. Da smo največji takrat, ko pademo pred Njim na kolena in priznamo, da smo brez Njega ubogi in izgubljeni v tem vesolju.

Kralji so odšli napolnjeni, zadovoljni, srečni, veseli, obogateni. Del svojega materialnega bogastva so podarili, a odšli so neprimerno bogatejši v srcih in z blagoslovom Boga.

O, ko bi vedno znali poiskati to duhovno bogastvo!