Kraljevič novega kova?

2

Ko so egiptovskega kralja Faruka nekaj let po tem, ko ga je legendarni Naser spravil ob prestol, vprašali, koliko kraljev bo po njegovem na svetu čez petdeset let, o odgovoru ni predolgo pomišljal. Stavil je na peterico: na srčevega, karovega, pikovega, križevega – in  na kralja Anglije.

Vzorna monarhija

Petdeset let pozneje je v Evropi in po svetu živih še kar nekaj monarhij. Knezu malega Liechtensteina je ne tako daleč nazaj z grožnjo, da jo bo popihal na Dunaj, če bodo hoteli iz njega narediti državnega pajaca, volivce uspelo celo navdušiti za sprejem ustave, ki mu je povečala pooblastila.

Kljub temu je britanska monarhija še vedno nekaj posebnega in nekakšna ikona zapriseženih privržencev kraljev in princesk. Predvsem zato, ker je vse do danes uspela ohraniti nekakšno hladno vzvišenost nad gomazenjem neposvečenega sveta. Medtem ko so se skandinavske in druge severnoevropske kronane glave že zdavnaj pomešale z vrvežem svojih podložnikov (strašljiv zgled je pri tem zlasti norveška princesa Mette-Marit), Windsorji kljub vsem škandalom, ki jih jasno izdajajo kot ljudi iz mesa in krvi, vztrajajo na piedestalu.

Tako je bilo tudi ob zadnji hujši krizi, tragični smrti valižanske princese. Trinajst let po dogodku se zdi, da je Elizabeta II. dobila nenavadni dvoboj. “Princeso ljudskih src” je v ljudskih srcih doslej vsaj trikrat zamenjal kdo drug, kraljica pa še vztraja na tronu. Avstralci so ji vmes na referendumu celo dali prednost pred domačim predsednikom republike.

Po stopinjah Skandinavcev?

Toliko bolj je morala oboževalce dinastije razžalostiti in zmesti sicer pričakovana novica, da se je princ William, veliko upanje monarhije, zaročil s plebejko. Catherine Middleton je imela ob tem sorazmerno lahko pot na dvor. Tako lahko, da je marsikdo pomislil, češ, zdaj gre pa še zadnja prava kraljevina rakom žvižgat. Že kmalu so jo za božič vabili k Williamovi babici in pred zaroko se vsaj javno nihče ni pretirano zgražal in vihal nosu nad pomanjkljivim rodovnikom lepe Kate.

Pri tem malokdo pomisli, da ima slavna windsorska ledenost svojo čudno plat. Čeprav je britanski monarh na videz najbolj kraljevski, ima celo med svojimi evropskimi kolegi z izjemo švedskega daleč najmanj oblasti. Njegova politična vloga je že dolgo enaka ničli. Če nizozemska kraljica tvorno sodeluje pri sestavljanju težavnih koalicij in pomen belgijskega kralja naraste z vsako državno krizo, ki si v zadnjem času sledijo kot po tekočem traku, kraljica na Otoku ne reče ne črne ne bele. Celo letos, ko parlamentarne volitve po dolgih desetletjih niso proizvedle zmagovalca, je bila v skladu z izročilom pridno tiho.

Še bo treba čakati

Da William kljub svoji zaroki ne namerava postaviti vsega na glavo, je dal vedeti, ko je zavrnil dobrikanje tistih, ki bi ga radi videli kot naslednika babice Elizabete. Po svojem predstavniku jim je sporočil, da o nasledstvu na prestolu ne odloča priljubljenost in globoko spoštuje pravico svojega očeta, da – četudi že dementen – sede na tron Viljema Osvajalca. Po objavi zaroke je namreč skokovito narasla prinčeva priljubljenost med širokimi ljudskimi množicami in skupaj s Kate je vsekakor postal še en kandidat za princa ljudskih src.

Očitno bomo tako imeli priložnost v praksi preveriti veljavnost starega reka, da se slabo piše tisti monarhiji, ki za svoj obstoj potrebuje sposobnega (ali v naših razmerah priljubljenega) monarha. Princ Charles, o katerem je Danilo Slivnik nekoč zapisal, da je grši celo od rajnega Titovega  in Olimpijinega privrženca in v mlajših letih tudi odličnega pisatelja in dramatikaPetra Božiča, je veliko zmago nad britansko javnostjo pravzaprav dosegel že takrat, ko je slednja sprejela njegov nenavadni okus in se sprijaznila z mislijo na kraljico Camillo.

Foto: Wikipedia

2 KOMENTARJI

  1. Oh ja, Danilo Slivnik pa res ne more biti estetski arbiter. Tipično udejanjenje reka “el burro hablando de orejas”. In karkoli si mislimo o princu Charlesu in njegovih muhah, vsaj oblači se spodobno. Na tem področju (in morda še katerem) mu gre pa mojster Danilo lahko kvečjemu čistit čevlje.

  2. **Če nizozemska kraljica tvorno sodeluje pri sestavljanju težavnih koalicij in če pomen belgijskega kralja naraste z vsako državno krizo, ki si v zadnjem času sledijo kot po tekočem traku, kraljica na Otoku ne reče ne črne ne bele.**

    Tudi naš kralj Danilo nikdar ne reče ne črne ne bele, ampak od časa do časa kako rdečo. 😀

Comments are closed.