Kralj Matjaž na Dedinju in mit o rajskih časih komunizma

9
821

Kralj Matjaž na DedinjuMit in zgodovinska dejstva o Kralju Matjažu

»Pred davnimi, davnimi časi je vladal našim pradedom slavni Kralj Matjaž. Takrat je bilo lepo na svetu; zemlja je rodila sama in ni je bilo treba rositi s solzami in znojem. Ljudje so se ljubili med seboj. Čuval pa je nad njimi junaški meč Kralja Matjaža. Kralj Matjaž je skrbel za svoje državljane kakor oče za rodne otroke. Njegov dom je bil odprt vsakomur: vsakdo je dobil pri njem pravice in zaščite. Pa saj je malokdo potreboval pomoči, ker so imeli ljudje vsega dovolj.« [Pogačnik, Fran: Kralj Matjaž, Gruda, 1925]

Velika večina bralcev pozna mitsko pripoved o Kralju Matjažu. Verjetno pa je med njimi le malo tistih, ki vedo za zgodovinska dejstva o tem zelo vplivnem vladarju iz petnajstega stoletja. Matija Korvin Hunyadi (Kralj Matjaž), ogrsko-hrvaški in češki kralj ter avstrijski vojvoda je bil rojen leta 1443 v Transilvaniji (Cluj-Napoca), umrl pa je na Dunaju leta 1490. Bil je zelo izobražen renesančni vladar, lastnik bogate knjižnice, spreten vojskovodja ter srborit in nestanoviten pri svojem stremljenju po oblasti. Pri vladanju ni izbiral sredstev, tako je upornike na Sedmograškem kruto kaznoval, vodje tega upora je celo doletela smrtna kazen z natikanjem na kol.

Uspešno se je zoperstavljal prodiranju Turkov v Evropo. Verjetno bi bil pri tem še uspešnejši, če ne bi s Turki sklepal mirovnih sporazumov in se hkrati zapletal v notranje ogrske spore, vojno za češko krono ter v vojni proti cesarju Frideriku III. zavzel Avstrije, preselil dvor iz Budima na Dunaj in se oklical še za avstrijskega vojvodo.

Matija  Korvin je bil poročen dvakrat pa je kljub temu ostal brez zakonitih potomcev. Imel je sicer nezakonskega sina Ivana, ki mu je neuspešno pripravljal nasledstvo na prestolu. Beatrice, oblastiželjna druga Matijeva žena se z moževimi načrti ni strinjala. Zgodovinarji celo dopuščajo možnost, da je betežnega kralja, ki je bil na vozičku zaradi putike, dala zastrupiti.

Zveze Hunyadijev z našimi kraji in predniki

Matija je bil še kot otrok zaročen s hčerko Ulrika II. Celjskega Elizabeto II., vendar do poroke ni prišlo. Komaj trinajstleten Matija je z očetom Ivanom in bratom Laszlom Hunyadijem snoval zaroto zoper Ulrika II. Celjskega, ki so ga 1456. v Beogradu ubili in s tem potisnili Celjske kneze v zgodovino. Po zavzetju Dunaja 1482. je Matija Korvin do svoje smrti le nekaj let vladal tudi delu ozemlja današnje Slovenije.

Katera od štirih Matjaževih žensk je Alenčica? Ali zaročenka Elizabeta II. ali prva žena Katarina Podjebradska, ki je umrla na porodu. Ali Barbara Edelpöck, ki je rodila nezakonskega sina ali Beatrice Neapeljska, ki mu je menda skrajšala življenje?

Le kdaj bo napočil srečni čas, ko bo klavrna kraljevska kreatura, ki s svojimi zvestimi vojaki spi pod Peco, odrešila Slovence vseh tegob?

Mit o Titu in SFRJ

Potrebno je bilo poseči daleč v zgodovino, v petnajsto stoletje, da morda nekoliko lažje razumemo mit o Titu in socialistični Jugoslaviji. Zgornji navedek iz mitske pripovedi o Kralju Matjažu bi kazalo posodobiti: »V drugi polovici dvajsetega stoletja je vladal našim očetom slavni maršal Tito. Takrat je bilo lepo na Balkanu…« Primerjave se kar same ponujajo. Matija in Tito sta bila spretna politika in zelo vplivna v meddržavnih odnosih, prelivala sta neizmerne količine denarja v vojaške namene, vladala s trdo in tudi krvavo roko ter bila nenasitna v razkošju.

Oba sta imela po več žensk (žena in ljubic), pri čemer je bil Tito neprimerno bolj poskočen. Matija je bil poročen dvakrat, Tito pa kar štirikrat, in sicer z mladoletno (15 let!) Rusinjo Pelagijo Belousovon Nemko Johanno Anno Koenig, Mariborčanko judovskega rodu Herto Haas in Jovanko Budisavljević iz hrvaške Like. Pri obeh vladarjih zgodovina ne more postaviti dokončne sodbe o vlogah njunih zadnjih žena, Beatrice in Jovanke. Vzporednico lahko najdemo tudi v neslavnem zadnjem dejanju vladanja. Matija je pristal na vozičku, Tito pa v postelji le z eno nogo. Kraljevino Ogrsko so zavojevali Turki enainpetdeset let po Matjaževi smrti, SFRJ je v krvi razpadla že enajst let po smrti njenega doživljenjskega predsednika.

Mit o rajskih časih komunizma

Mit o Kralju Matjažu je naše prednike skozi stoletja opogumljal, da so lažje prenašali breme pokvarjene in neobzirne oblasti. Po Kralju Matjažu se je poimenovala Matjaževa vojska (Slovenska armija Kraljeve Jugoslovanske vojske). Po letu 1945 s skromnimi uspehi prizadevala ogrožati jugoslovanski  komunistični režim.

In tako bo šel mit o rajskih časih komunizma iz ust do ust, iz roda v rod, od proslave do proslave. Vsaka naslednja generacija Slovencev bo obžalovala močneje od prejšnje, da je bila žal prepozno rojena in ni bila deležna blagodati vladarja ki spi na Dedinju ter nestrpno čakala, da se krvavi samodržec prebudi in jo reši vseh nadlog: demokracije, svobode združevanja, svobode verovanja, svobode govora, sovražnega govora, notranjih sovražnikov, zunanjih sovražnikov, poplave potrošnega blaga, kapitala, podjetništva, evra, Bruslja, podnebnih sprememb …

Mit o srečnih časih življenja v Jugoslaviji, poveličevanje komunističnih simbolov in ne nazadnje rezultati ankete o priljubljenosti zastave (skoraj dve tretjini vprašanih daje prednost jugoslovanski zastavi) so predvsem odraz razočaranja nad stanjem v Republiki Sloveniji. Državljani smo nezadovoljni z nesposobno in naduto zakonodajno, izvršilno, ter sodno oblastjo. Prvo si, resnici na ljubo, sami izvolimo neposredno, drugo in tretjo pa izvolimo posredno.

9 KOMENTARJI

  1. Niso pa še omenjen številne ljubice Tita, brez katerih ni mogel.

    Zanimivo, da Slovenci ” častimo”, tiste, ki so zatirali slovenstvo:

    – kralj Matjaž je dal ubiti celjskega grofa Ulrika II. in s tem preprečil, da bi Slovenci nadaljevali svoj znameniti plemiški rod
    – Tito ni hotel govoriti slovensko, ko je obiskoval Slovenijo in je bil za jugoslovanizem, brez narodov
    – Tito je ubil mlado generacijo Slovencev, pobil, pregnal v tujino ali zaprl podjetnike in uničil slovensko elito….

  2. Točno tako, Roman, SLovenci živimo danes zelo dobro. Pa ne po zaslugi takih in drugačnih kraljev matjažev, pač pa po zaslugi lastnega dela in prizadevanj. Vedno nam je seveda lahko še bolje. Kljub vsemu pa smo očitno narod nergačev, se zdi.

    Kdo je pa delal raziskavo o zastavi? Siol? Kaj pa, če je bila raziskava nalašč tako prirejena, da smo dobili takšen rezultat? Zakaj to zdaj vsi mediji trobentajo? Pa tudi če bi bila večini všeč jugoslovanska zastava. Super! Kar naj še naprej trpijo ob pogledu na slovensko zastavo. Želim jim dolgo življenje in čim več gledanja slovenske zastave!

  3. Madona, a da je tako hudo z nami od nekdaj?! Kako so dejstva proti nam še od 15. stoletja. Pravi čudež, da nam je tako dobro.
    Vsi ti vladarji nam nič ne morejo! Slovenci so the best. 🙂
    In slabši ko je vladar, bolj ga častimo, mite mu pišemo?! Čakam na mit o Šarcu, morda kako Kučan pol čaja popije, pol pa Šarcu daje.
    Kdo bi se vprašal, ali je ta narod zdrav in pri pravi pameti?! Tega drugi narodi ne delajo.

    In g. Gorenc, zasluga zato naj bi bilo lastno delo in prizadevanje? Tolikšnega napuha pa ne najdeš pri nobenem drugem narodu.

  4. Omenil bom razliko. Jugoslavije se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zelo zadolževala. Tito je zapustil zelo zadolženo državo.

  5. Svitase
    1. Najbrž 13 leten Matija ni mogel let 1456 dati ubiti celjsekga Ulrika II., pač pa je bil avtor zarote njegov starejši brat Ladislav Hunyadi.
    2. Če Tito ni bil rojen v Kumrovcu, je razumljivo, da ni hotel govoriti slovensko.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite