Križ na Brani za jugoslovanskega kralja Aleksandra Karađorđevića (1888 – 1934)

7
708
Kralj Aleksander se je z ladjo pripeljal 9. oktobra 1934 na prijateljski obisk v francoski Marseille. Kmalu po izkrcanju so ga ustrelili v atentatu, ki so ga skrbno pripravili hrvaški ustaši in makedonski nacionalisti, ki so živeli v emigraciji.

Slovenci se v času komunizma v šolah pri predmetu zgodovina nismo kaj dosti učili o prvem jugoslovanskem kralju Aleksandru Karađorđeviću, ki se je rodil 16. decembra 1888 na Cetinju v Črni Gori. Šolal se je v Ženevi, Sankt Peterburgu in Beogradu. Jugoslovanski kralj je bil od leta 1921 do 9. oktobra 1934, ko je bil umorjen v atentatu v Marseillu v Franciji. Kot vrhovni poveljnik srbske vojske, je bil med prvo svetovno vojno udeleženec napornega umika prek Albanije na otok Krf. Že leta 1916 so nanj načrtovali atentat, ki pa ni uspel.

Kralj Aleksander je znan po šestojanuarski diktaturi (6. januarja 1929), s katero je ukinil vidovdansko ustavo z dne 28. junija 1921. S tem je kot kralj uvedel unitarizem in centralizem na eni ter velikosrbsko  hegemonistično politiko na drugi strani. Kraljevi ukrepi so močno zaznamovali takratno politično življenje v Jugoslaviji, katero so razdelili v upravna območja – banovine. Hrvaški ustaši, ki so nasprotovali kraljevi unitaristični politiki, so v Zagrebu leta 1933  načrtovali drugi atentat na kralja, ki pa je spet spodletel.

Tretji poskus atentata na kralja Aleksandra je uspel

Kralj Aleksander se je z ladjo pripeljal 9. oktobra 1934 na prijateljski obisk v francoski Marseille. Kmalu po izkrcanju so ga ustrelili v atentatu, ki so ga skrbno pripravili hrvaški ustaši in makedonski nacionalisti, ki so živeli v emigraciji. Smrtni strel je kralju poslal makedonski nacionalist Vlado Černozemski. Poleg jugoslovanskega kralja je zaradi strelnih ran umrl tudi Louis Barthou, takratni zunanji minister in pred tem tudi večkratni francoski ministrski predsednik. (Vir; Demokracija in Wikipedija, fotografije so s spleta)

Najvišjega lovca ne bo več Kamniško Bistrico!

Planinci so v rekordnem času izvedli akcijo, da se postavi na Brani, najvišji točki kraljevega lovišča, železni križ z žalno zastavo. Križ je stal prav na vrhu Brane. Sedaj tam stoji nov. Fotografijo iz zbirke Andreja Šlebirja hrani Vilko Rifel.

Lovci iz Kamniške Bistrice so se že veselili ponovnega kraljevega obiska v bistriškem lovišču in z zanimanjem spremljali triumfalno vladarjevo pot v Francijo. Po strašni vesti o marseillški tragediji je zavladala v bistriški dolini neizmerna žalost. Lovci so plakali ob misli na tragično smrt dobrega vladarja. Bili so neutolažljivi ob bridki resnici, da njihovega gospodarja kralja Aleksandra ne bo več v ljubljeno Kamniško Bistrico. Pogreznjena v žalost je samevala te dni. Bistrica ter Kamnik sta plakala za svojim najvišjim gostom.

Potrti so klonili meščani glave, planinci pa so v rekordnem času izvedli akcijo, da se postavi na Brani, najvišji točki kraljevega lovišča, železni križ z žalno zastavo. V globoki pieteti do vladarja so z veliko požrtvovalnostjo ter naporom, ki ga v tem času ne bi napravili za nobeno nagrado, razvili zastavo na skalnatem vrhuncu.

Kamniška občina je poklonila na krsto blagopokojnemu kralju kot zadnji pozdrav s planin lep venec iz smrečja, mahovja in najlepših planik. Planike so bile v letošnjem poletju natrgane v steni Rsenika, kjer je bil kralj Aleksander zadnjič na lovu. Kamničani so sklenili, da bodo poslej imenovali visoko to nepremagljivo Rsenikovo steno po blagopokojnem vladarju — Aleksandrovo steno.

Kraljevi lovski čuvaji pospremili vladarja na njegovi zadnji poti

Kraljevi lovski čuvaji iz bistriškega revirja so v zelenih lovskih oblekah odpotovali s kamniškim vencem v Beograd. Da spremijo vladarja na njegovi zadnji poti. Da se v bolesti poslovijo od svojega dobrega gospodarja. Na kraljevem dvorcu v Bistrici in na visoki Brani vihra žalna zastava. Naravo je ovila v pajčolan tožna jesenska megla. Tu in tam se iz megle pokažejo trdi obrisi gorskih velikanov, pokritih z belo plastjo prvega snega. Kamniške Alpe v bridki žalosti tugujejo za svojim kraljevskim lovcem, ta najvišjim prijateljem — kraljem Aleksandrom.  (Ivan Zika Jutro, 22. oktober 1934)

7 KOMENTARJI

  1. Kralj Aleksander je Slovence izjemno cenil in spoštoval; ne pa tudi oficirji in politiki s Pašićem na čelu – za njih smo bili skupaj s Hrvati pač premaganci, nad katerimi se je treba izživljati. To je rodilo ustaštvo in nacionalizem, podkrepljen s komunističnim gibanjem. Moj oče je kot Aleksandrov gardist znal o kraljevi družini povedati samo dobro. Aleksandrovi otroci so dobro razumeli slovensko, saj so skoraj večino počitnic prebili na Bledu. Povojna šolska zgodovina nam je Karađorđeviće slikala samo v črnih barvah, starejši ljudje pa temu niso nasedali. Če je hotel Aleksander rešiti Jugoslavijo, to ponesrečeno in nesrečno versajsko tvorbo, mu ni preostalo drugega, kot da je uvedel rahlo diktaturo, saj država ni mogla (bila sposobna!) funkcionirati v okviru demokratičnih institucij. Kot Brozova diktatura po vojni, čeprav je bila le-ta mnogo bolj neizprosna in surova.

    • Se strinjam v glavnem s tem komentarjem. Ceprav nacelno nisem za diktaturo. Ki je nenazadnje kralj Aleksander ni razumel in vodil kot neodgovorno avtokratsko samovoljo ali strahovlado. Bila je prevencija popolnega politicnega parlamentarnega kolapsa z groznjo mednacionalnega spopada.

      Realno je bil Aleksander eden boljsih vladarjev tedanje Evrope in je drzavo postavil na temelje vidovdanske ustave, povsem napredne demokraticne ustave. Drzava je celo s politicnimi skrajnezi, kot so bili komunisti, delovala dokaj mehko, skoraj v rokavicah.

      Njegovi sinovi so bili Petar, Tomislav in Andrej. Tudi s tem je kazal, da so mu enako kot Srbi pomembni in pri srcu tudi Hrvati in Slovenci.

  2. Zanimivo, vendarle en umirjen članek in komentarji glede kralja in Kraljevine Jugoslavije. Čeprav niti gospod Koncilija očitno kljub lastnim besedam in mislim, kot da ne razume uvedbe diktature in jo pripiše neki velikosrbski hegemoniji. Skratka nič ni dobro za Slovenca, nikoli.
    Diktatura je bila kvečjemu veliko prešibka. Če drži, da se je ustaško gibanje tako razmahnilo. Žal avtor nič ne pove o komunističnem razmahu. Kultura rušenja, slovenska kultura.

  3. to kar je avtor napisal v uvodu, smo se tudi učili v šoli, morda ne v osnovni, ampak v gimnaziji zagotovo. Pravzaprav smo se dokaj natančno učili o Kraljevini in parlamentarni demokraciji. Ne vem pa zakaj je avtor mnenja, da je kraljevina bila dobra do Slovencev, še posebej zato, ker je ukinil parlament in uvedel diktaturo. Nobena diktatura ni dobra. Še najmanj tako izrazita, ki tudi legalno postavlja kralja na absolutni prestol. Edino kar se nismo učili, je bilo to, da sio Kamničani plakali za kraljem. Plakali, ni slovenski izraz in me čudi zakaj, ga je avtor uporabil. Pa ne, da si želi, da bi Slovenija spet postala kraljevina?

    • Zivo: “Nobena diktatura ni dobra.”

      Zivo, še enkrat premislite to svojo izjavo.

      Namreč, kadar na pričujočem forumu beseda nanese na jugoslovansko komunistično diktaturo z dosmrtnim maršalom Titom kot absolutnim vladarjem in vodjo edine politične stranke v državi, vladajoče komunistične partije, takrat se v svojih komentarjih vedno postavite v bran jugokomunistični totalitarni diktaturi ter se na veliko hvalite, kako dobro da ste vi pod absolutno oblastjo komunistov živeli – torej je bila za vas komunistična diktatura dobra diktatura.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite