Kraji nesrečnega (o)pomina – Dražgoše, Gorenjske in Primorske

27

Na drugo januarsko nedeljo smo že dolga leta priča tradicionalnemu »romanju« v Dražgoše na zbor t.i. slovenske politične »stare levice«. Žal, so si »varuhi revolucionarnega izročila« prisvojili tudi ta žalostni kraj narodovega spomina, kjer so Nemci med vojno pobili 41 domačinov. Kot so nas učili v šolah in tako večinoma še vedno učijo, je bil Cankarjev bataljon konec decembra 1941 na Gorenjskem zelo aktiven v boju proti nemškemu okupatorju. Na začetku januarja 1942 so se partizani nastanili v Dražgošah, vasi nad Selško dolino. Neprimerno močnejše nemške enote so vas tri dni napadale, od 9. do 11. januarja 1942. Po partizanskem umiku na Jelovico so Nemci vkorakali v Dražgoše, pobili moške prebivalce, ženske in otroke pa odgnali v koncentracijska taborišča ter vas razstrelili.

O (ne)potrebnosti dogodkov v Dražgošah je bilo prelitega že veliko črnila, a kar ne sodi v spekter »ohranjanja pridobitev revolucije« je na Slovenskem očitno obsojeno na utišanje ali odrivanje na rob in pozabo. Nenazadnje je obsežen spominski zapis na tiste žalostne čase pred tremi leti objavil tudi tednik Družina (10. januar 2010) izpod peresa domačina Franca Kavčiča. Zelo povedni so že stavki ob zaključku njegovega pričevanja.

»Mit o pogumnih partizanih, ki so branili Dražgoše in ljudi, je izmišljen in neresničen. Resnica je, da je bila vas Dražgoše izbrana načrtno, da so partizani s tem izzivali Nemce. Ko pa so Nemci zasedli vas, so partizani »stisnili rep med noge« in pobegnili na Jelovico, ljudi pa prepustili na milost in nemilost Nemcem. Če tisto zimo 1941/1942 ne bi bilo meter in pol snega, bi se ta neslavna bitka končala v pol ure ali največ v eni uri.«

Nisem zasledil, da bi g. Kavčiča, pričo dogodkov,  kdo javno obtožil laži oz. vsaj nepopolnega pričevanja. Ne, njegovim besedam je sledil molk. Kako tipično za slovenske razmere! Ko nekdo, najsi bo zgodovinar ali pričevalec, slednji torej neposredni udeleženec preteklih dogodkov, zapiše drugačno videnje od »uradno zapovedane resnice«, je obsojen na molk ali osebno diskreditacijo, ki navadno nima nič skupnega z izpovedanim ali zapisanim.

Prav tako živahno kot v Dražgošah je vsako leto meseca februarja v zadnjih desetletjih v naseljih med Komnom in Branikom (nekdanjim Rihemberkom) na Primorskem. Le manj je medijskega pompa, saj je tako pač določeno v hierarhiji partijskega spomina in pomembnosti dogodkov. Različni krajevni organi se spominjajo »slavne« partizanske akcije, ki je razpoznavnost teh krajev ponesla po Sloveniji. Kaj se je zgodilo pred skoraj sedmimi desetletji v krajih, ki jih lahko imenujemo tudi »primorske Dražgoše« prav zaradi partizanskega nerazumnega izzivanja močnejšega sovražnika?

Partizani iz 3. bataljona Južnoprimorskega odreda so 2. februarja 1944 iz zasede napadli motorizirano oskrbovalno kolono nemške policije in italijanskih fašistov pri Dovcah med Komnom in Branikom (Rihemberkom). Poveljeval jim je Anton Šibelja Stjenka (1914–1945), poznejši narodni heroj. Ob tem je bilo ubitih okrog devetdeset nemških in italijanskih vojakov, točna številka pa še danes ni znana. Partizani so pobili tudi vse ranjence, ki so obležali, poveljnik Stjenka pa se je zmagoslavno fotografiral na mestu spopada. Mrtva trupla so slekli in sezuli, naložili na tovornjake, polili z bencinom in jih sežgali. Partizani so se po spopadu umaknili. Po pripovedovanju domačinov naj bi nekemu vojaku uspelo pobegniti v Trst, kjer je poročal o surovosti partizanskega početja. Po nekaterih pričevanjih so se partizani znesli nad nekaterimi trupli, tudi z rezanjem spolovil, kar naj bi bil razlog za tako ostro in obsežno nemško povračilno akcijo.

Sam boj je v svojih spominih opisal tudi takrat šestnajstletni partizanski borec in udeleženec spopada Virgil G., doma s Krasa. »Okoli dvanajst italijanskih vojakov, kot sem omenil, se je predalo. Niso jih pustili živeti. Usmrtili so jih barbarsko, za kar je verjetno razlog, da se je nekaj dni kasneje sovražnik maščeval nad civilnim prebivalstvom.«

Nemško maščevanje je bilo strašno, verjetno jih je dodatno razbesnel pogled na zoglenela in onečaščena trupla. Čez dva tedna so se surovo spravili na domačine, predvsem nad njihovo imetje. Po pripovedovanju domačinov se je izkazal tedanji komenski dekan Viktor Kos (1899–1987), ki mu je uspelo Nemce odvrniti od še hujših represalij. Požgali so Komen, Branik in okoliške vasi, samo v Braniku je zgorelo 213 hiš. Več kot tisoč domačinov so izgnali v Nemčijo. O teh žalostnih dogodkih najdemo zapis tudi v farni kroniki, ki jo je pisal Alojzij Novak, dekan v Črničah v Vipavski dolini: »Danes je nad Rihenbergom sodnji dan. Strašen dim se vali iz sosednje doline, vmes pa poka in grmi orožje. Pravijo, da gori vas sama okrog cerkve in več frakcij po dolini proti Dornbergu zlasti Cvetrož /…/ Partizani pa so pravočasno pobegnili, kakor vedno in jih je sedaj spet polna naša dolina, dokler tudi tu ne bo zgorela kaka vas. Res hudo nas tepe Bog po ljudeh.« (15. februar, 1944)

Hkrati je zanimiva tudi izjava, ki jo je podal dr. Joža Vilfan (1908–1987), sicer podpredsednik Pokrajinskega narodnoosvobodilnega sveta za Slovensko primorje in član Avnoja. Dne 19. februarja 1944 je v bližnjem Dornberku glede požganega Branika izjavil: »Žrtve morajo biti!«

Dekanu Kosu so Nemci dovolili, da se lahko umakne na varno, a je odgovoril: »Kamor gredo ovce, bo šel tudi pastir.« Skupaj z dekanom je v Nemčijo odšel tudi kaplan Mirko Rener (1919–1993). Dekan Kos se je izkazal tudi v Nemčiji, kjer je neutrudno skrbel za svoje župljane, predvsem za otroke in bolnike. Namesto zahvale oblasti si je po vojni prislužil nadzor in šikaniranje tajne politične policije Udbe.

Osnovna šola Komen je po drugi svetovni vojni dobila ime po narodnem heroju Antonu Šibelji Stjenku. Po osamosvojitvi Slovenije so sicer v javnost prodrli posamezni glasovi, ki so zahtevali preimenovanje šole, a ostalo je po starem. Danes vsaj Občina Komen teh žalostnih dogodkov ne praznuje več kot svoj občinski praznik, je pa to še vedno v domeni Krajevne skupnosti Komen.

Povedno je nadaljevanje spominskega zapisa prej omenjenega partizanskega borca Virgila: »Tukaj bi vprašal domače prebivalstvo: Je bilo naše početje potrebno in koristno ali škodljivo. Lokalno gledano bi Nemčija propadla brez naše udeležbe.«

Pa pojdimo za konec spet na Gorenjsko, kjer bodo to nedeljo visoko vihrale zastave iz nekih drugih časov in donela bo pesem revolucije s pozivi na boj. »Svet stricev« je odločil, da bo letos slavnostni govornik v Dražgošah njihov dvorni zgodovinar. Da ne bo kdo rekel, da preteklost ni aktualna… Nastop lanskega govorca, t.i. »očeta naroda« in njegovo takratno etiketiranje vsepovprek, je »strice« stal dela politične moči (in oblasti). Bo letošnji izbor pomenil prelom ali vsaj začetek konca z desetletji pripovedovanja neresničnih in prirejenih zgodb?!


27 KOMENTARJI

  1. Zanimiv citat Moše Pijade s prvega zasedanja AVNOJ-a novembra 1942. v Bihaću:

    “Potrebno je zato stvoriti toliko mnogo beskućnika, da ovi beskućnici budu većina u državi.
    Stoga mi moramo da palimo. Pripucaćemo pa ćemo se povući. Nemci nas neće naći, ali će iz osvete da pale sela. Onda će nam seljaci, koji tamo ostanu bez krova, sami doći i mi ćemo imati narod uza se pa ćemo na taj način postati gospodari situacije. Oni koji nemaju ni kuće ni zemlje ni stoke, brzo će se i sami priključiti nama, jer ćemo im obećati veliku pljačku.
    Teže će biti sa onima koji imaju neki posed. Njih ćemo povezati uza se predavanjima, pozorišnim predstavama i drugom propagandom… Tako ćemo postepeno proći kroz sve pokrajine. Seljak koji poseduje kuću, zemlju i stoku, radnik koji prima platu i ima hleba, za nas ništa ne vredi. Mi od njih moramo načiniti beskućnike, proletere… Samo nesrećnici postaju komunisti, zato mi moramo nesreću stvoriti, mase u očajanje baciti, mi smo smrtni neprijatelji svakog blagostanja, reda i mira…”
    [Dokument se nalazi u Arhivu vojnoistorijskog instituta u Beogradu u fajlu Štaba vrhovne komande (JVUO) – Četnička arhiva, pod oznakom K-12, 30/12.]

    Prevod najbrž ni potreben….

  2. že vrsto let se sprašujem, zakaj nam gre tudi v samostojnosti tako slabo…odgovor je, žal, le eden…zato, ker se rok tistih, ki nam še zmeraj vladajo, ali v ospredju ali potem v ozadju, drži kri.
    To, kar so počeli krvniki med in po vojni, so naučili svoje potomce.
    In ker imamo to srečo, da živimo v miru sredi Evrope, nas streljati ne morejo.
    Nas pa zato duhovno ubijajo, kar je mogoče še hujše, ker se zastrupljajo generacije….

  3. Razpravljalci sosednjega članka o Pucku in Toninu, pridite sem. Podbersič piše o tem, komu se udinjata “junaka” …

  4. Kaj je že kdo predlagal, da bi se tej proslavi pridružil tudi gospod nadškof ter daroval mašo za pokojne vaščane Dražgoš, ki so bili kristjani? V grobnici so namreč pokopani tudi oni in spodobilo bi se, da se ob vsakoletni komemoraciji dostojno počasti vse.

    Gotovo se bo seveda sedaj po meni usul plaz žaljivk, a pomislite, kakšno spravno dejanje bi s tem dosegli! Konec koncev je bilo večina partizanov tudi kristjanov, torej ne vidim razloga, da se ne bi komemoraciji pridružila tudi naša Cerkev. Konec koncev je to državna komemoracija, če se prav spomnim? Če je tako, potem kaj dosti izgovorov ne bi smelo biti!

    Torej, kdo naredi naslednjo potezo? Vprašamo kar nadškofa dr.Stresa?

    • V Dražgošah so bili pobiti večinoma civilisti. Partizani so jo že zdavnaj popihali iz vasi, ko so prišli Nemci.

      Strinjam se, da bi morala biti v Dražgošah kvečjemu žalna komemoracija za pobitimi in seveda maša. Ne pa proslavljanje v slogu rdečih šamanov, kot smo to vajeni v zadnjih letih. Še v času socializma so bile tam zgolj tretjerazredne proslave, profesor Mikuš pa je študentom zgodovine razlagal, da je šlo tam dejansko za partizanski polom najhujše vrste. Potem pa so to spremenili v mit.

      slovenski Gazimestan press

    • Zakaj bi moral škof na to “proslavo”? Le kaj se tu proslavlja? Zločinski poboj civilistov, ki so partizane prosili, da se umaknejo iz vasi, ker so vedeli kaj bo sledilo? Seveda to v nobeni meri ne zmanjšuje nacističnega zločina, da pa bi se to proslavljalo?!

      Še tega se manjka, da bi se škof pojavil tu. Mašo za žrtve vojne se lahko opravi kadarkoli, nikakor pa v povezavi z omenjeno “proslavo”!

    • Če bi bila to komemoracija, bi bilo v redu. V Dražgošah so pa PROSLAVE odkar pomnim. In lahko mi verjamete, sem od tam doma.

  5. Ščuvanje veteranov iz tega nesrečnega kraja , je lahko samo ob asistenci nacionalne RTV hiše oz. POP TV ! Če se ta revolucionarna procesija // sicer ena sama partizanska polomija //, še naprej časti , bo naš narod še naprej razdeljen !

    Snemanje filma o ” epohalni bitki ” , je pravzaprav razkrila vso laž in hvalo “osvoboditeljev ” !
    Nekako do leta 2000 je bilo na spletni strani ZVEZE BORCEV ,da so partizani uničili 1200 nemcev , po tem času , je še dolgo veljalo , da nekaj sto !
    DOKONČNA RESNIČNA ŠTEVILKA PA PRAVI LE 27 UBITIH NEMCEV ! Očitno so BIČEK in tovariši šteli le iztreljene , uporabljene patrone !

  6. Borcisan @ , odlično , tu se vidi vsa nrav komunistične doktrine od ” intelektualca ” , žida, MOŠE PIJADE !

  7. Predvsem me moti ta proti-provokacija, citiram “O (ne)potrebnosti dogodkov v Dražgošah…”
    Pustite na miru ne-potrebnost… Sedeti za pečjo in pustiti druge da bijejo bitke je res kalimerovsko.
    Da so partizani imeli agendo zadaj, kot pravi Moša Pijade, je očitno. Da jim je cilj opravičeval sredstva, tudi. Filozofirati o “izzivanju” nemcev, pa zmore samo kalimero! In zato vedno znova popušimo in dražgoški mit zato že dobiva zmajevske dimenzije!

    • Partizani niso le izzivali Nemcev. Komunisti sami so bili takozvani peto kolonaši in pozdravljali Hitlerjev prihod v Maribor z vihranjem njegovih zastav saj sta bila takrat Hitler in Stalin še zaveznika. Zlagan praznik 27. april. Nepravi datum, ko se je ustanovila v Vidmarjevi vili protiimperialistična fronta. Osvobodilna je bila tudi kasneje samo lažni propagandni manever KPS. Veliko je verodostojnih pričevanj o sodelovanju komunistov z nemškim in italijanskim okupatorjem celo v boju proti domobrancem. O njih je partijska linija izdala celo cele knjige lažnih pričevanj. Prim. Sv. Urh, kjer bivša ljubica Italijanskih oficirjev,učiteljica Štefanija Ravnikar Podbevšek, potem sodelavka Udbe piše na terenu dokazane neresnice o domobrancih iz pokrajine pod cerkvijo sv. Urha. Zgodovina bo te laži še razkrinkala. Berite pričevanje g. Korošca v knjigi Sv.Urh druga plat zvona.

      • To je res. Vendar to slučajnost borbe proti nacizmu moramo nekako izločiti, ne pa diskreditirati vse povprek. Vem, težko, toda to moramo narest.

  8. Sporno se mi zdi zgražanje g. Podberšiča nad partizanskim ravnanjem v spopadu pri Dovcah. Kot zgodovinar bi namreč moral bit seznanjen s prakso gverilskega vojskovanja ter z nemškimi metodami zatiranja odporniških gibanj na okupiranih ozemljih. Obtoževati partizane poboja ujetnikov in ranjencev ter s tem posredno opravičevati nemške reprizalije je licemerno in revizionistično. Le-te so bile namreč stalna praksa na vseh treh glavnih frontah (Khatyn, Oradour-sur-Glane, St. Anna di Stazzema). Vojnih zločinov nad civilisti se pač ne more opravičevati z dejanji odporniških gibanj.

  9. Pobuda zgodovinarjem za raziskavo: Še pred leti sem slišal za nepreverjene informacije, za domnevo, da so pohorski bataljon (njegovo lokacijo) Nemcem izdali slovenski komunisti, ker baje Pohorski bataljon ni hotel sprejeti komunističnega politkomisarja (pomeni, da ni hotel sprejeti komunistične ideologije), ampak so se borci želeli boriti proti okupatorju samo iz domoljubnih in obrambnih namenov. To seveda ni bilo všeč poveljstvu OF. Torej zgodovinarji, raziščite arhive nemške in partizanske vojske. Pohorskemu bataljonu, njegovim srčnim borcem, pa vsa čast in slava za junaški zgled odpora proti okupatorju. Slava jim. Prav bi bilo, da bi ti junaki počivali v slovenski zemlji, za katero so junaško in hrabro dali svoja življenja.

  10. RDEČI ŠTAB s plitkomisarjem pohorskega bataljona CIRILOM , pa jo je popihal pred zapiranjem nemškega obroča in pustil nesrečnike v nemilosti ! Bataljon so žrtvovali , ker je bil sestavljen iz kmečkih , vernih fantov Z junaškim ŠARHOM in njegovimi sinovi vred !

    VELIK MADEŽ REVOLUCIJE PRI TREH ŽEBLJIH !

    • Najhujša epidemija vseh časov in najbolj usodna možganska bolezen z največjim številom človeških žetev: RDEČA KUGA – velik rdeč madež v Slovenski zgodovini.

  11. Zelo plodna družbena klima za razvoj nasilja je nekritično, množično, burno in hujskaško čaščenje nasilja slovenskega partizanskega gibanja nad slovenskim civilnim prebivalstvom v letih 1941-17.7.1942 itd.

    Pred partizanskimi organizacijami so dolga desetletja sramu in opravičevanja.
    V nasprotnem primeru jih bo potrebno – kot ekstremistične organizacije – prepovedati.

  12. Zanimiv citat Moše Pijade s prvega zasedanja AVNOJ-a novembra 1942. v Bihaću:

    “Potrebno je zato stvoriti toliko mnogo beskućnika, da ovi beskućnici budu većina u državi.Stoga mi moramo da palimo. Pripucaćemo pa ćemo se povući. Nemci nas neće naći, ali će iz osvete da pale sela. Onda će nam seljaci, koji tamo ostanu bez krova, sami doći i mi ćemo imati narod uza se pa ćemo na taj način postati gospodari situacije. Oni koji nemaju ni kuće ni zemlje ni stoke, brzo će se i sami priključiti nama, jer ćemo im obećati veliku pljačku.
    Teže će biti sa onima koji imaju neki posed. Njih ćemo povezati uza se predavanjima, pozorišnim predstavama i drugom propagandom… Tako ćemo postepeno proći kroz sve pokrajine. Seljak koji poseduje kuću, zemlju i stoku, radnik koji prima platu i ima hleba, za nas ništa ne vredi. Mi od njih moramo načiniti beskućnike, proletere… Samo nesrećnici postaju komunisti, zato mi moramo nesreću stvoriti, mase u očajanje baciti, mi smo smrtni neprijatelji svakog blagostanja, reda i mira…”
    [Dokument se nalazi u Arhivu vojnoistorijskog instituta u Beogradu u fajlu Štaba vrhovne komande (JVUO) – Četnička arhiva, pod oznakom K-12, 30/12.]

    Ali je potreben prevod ????

  13. Ma kaj,le Dražgoše in Komen!
    Ta dva kraja samo sijeta z vso silo iz mase desetin in desetin vasi in zaselkov, ki so končali v nacističnem ali fašističnem ognju in pepelu po istem receptu kot Dražgoše ali Komen na Notranjskem,Dolenjskem in v Beli krajini.
    Zanimivo bi bilo dodati in prišteti še tisto, kar so pokradli, skurili in potolkli sami svojim ljudem, da bi bila slika revolucijskega totalnega nasilja čim popolnejša.
    Vse te mučeniške kraje naj bi “procesija iz Dražgoš” obiskala na določen datum, vsaj po enega na leto od danes naprej!

    Žrtve so morale biti.
    Zaradi rafala in nekaj strelov iz goščave so izginjale vasi in je umirala neuka, revna in izmučena raja in uboga gmajna za posvečene cilje revolucije z vsemi sredstvi! Amen.

  14. ALFe , še znaš tisto , ko smo jo morali peti v šoli ? “UDARI NAVALI … POŽIGALCE SLOVENSKIH DOMOV , ki pa so bili revolucionarni partizani !

    Domobranci so poznali nrav teh banditov , zato so LJUBLJANO zapustili brez istreljenega strela jo prepustili ” osvoboditeljem ” , ker bi sicer bila do tal požgana !
    Šlo jim je samo za oblast , tako kot danes naslednikom !
    PRisluhni samo LUKŠIĆU , pa onim iz PS-a !

  15. Človek kar težko verjame, kakšne budalaštine stresate. Vidim, da je 22 let farškega revizionizma naredilo svoje. Prvo kot prvo, partizanska vojska je bila in bo ostala del zahodnega zavezništva, ki je sesula nacifašističen sistem, v katerega so spadali tudi rupnikovi paravojaški klavci, tega ne bo mogla izbrisati nobena cerkev s svojimi pajdaši; drugo, vedno se ima toliko povedat čez revolucijo in komuniste. Seveda, ni težko, če ti ni treba zdravnika plačat, pa šole, smo si oz. smo si vsaj bili enaki, z enakimi pravicami in lahko govorimo in pišemo v slovenščini, ne da bi se bilo treba bat gestapa itn. V dvajsetih in tridesetih žal ni bilo tako. Samo tega nam niso dali rkc, natlačen in ostale farške barabe. Tretje, ne vem kaj si nekateri predstavljate, da bodo proletarci 41ega rekli, ah pustmo, sej vojne bo itak konec, oh kaj pa vem, 45ega.. Kje pa so bili vaši slavni belogardisti oz uradno enote MVAC, ko so streljali slovenski narod, ga razseljevali in vozili v koncentracijska taborišča? Pederišali so se po farovžih in čakali na ukaze svojih gospodarjev iz Rima in Berlina kot psi na verigah. In so se tako tudi obnašali, ko so šli v boj, so jih pa fasali vsakič, ko jih wermacht ni držal za rit. Za največje junake so se seveda izkazali, ko se je bilo treba spraviti na neoboroženo prebivalstvo. In za takimi zdaj cmizdite na komemoracijah? Raje jih pustite, naj gnijejo tam po jamah, ker niti za kompost niso dobri… Kar se osamosvojitve tiče, nisem bil na barikadah, da bom gledal te vatikanarske podgane kako nam uničujejo državo, pač pa zato, ker smo šli stran od srbskega in hrvaškega nacionalizma. Če takole pomislim, bi za domovino največ naredil, če bi janši takrat spustil rafal v glavo, ko nas je ta prestrašena gnida hodila gledat.

  16. Tega gospoda pa resnično kje v mraku ne bi rad srečal. Toliko sovraštva na kupu! Najbrž zelo težko živi.

  17. Prof.dr. Božo Repe: Govor na proslavi v Dražgošah, 13. 1.

    14. 1. 2013

    “S tega mesta so govorili mnogi pomembni ljudje, večinoma politiki. Sporočila, poslana od tukaj, so imela težo in so doživela odmev v javnosti.”
    © Tomi Lombar/Delo

    Spoštovane Dražgošanke in Dražgošani, spoštovane borke in borci, spoštovani gorenjski rojaki, spoštovani organizacijski odbor, spoštovane udeleženke in udeleženci pohodov, spoštovani politiki, spoštovani zbrani!

    S tega mesta so govorili mnogi pomembni ljudje, večinoma politiki. Sporočila, poslana od tukaj, so imela težo in so doživela odmev v javnosti. Zahvaljujem se organizacijskemu odboru, da se je tokrat odločil za kritičnega intelektualca. Kdor koli bi že bil. Z izborom so organizatorji pokazali, da razumejo duh časa in razmere, v katerih smo. Navsezadnje tudi to, da je politika, kakršno doživljamo in kakršna nam vlada, del problema, in ne del rešitve. Rešitve, kot mnogokrat v zgodovini, nastajajo drugje. Po dolgoletnem mrtvilu se v slovenski družbi sprošča ustvarjalnost in veseli me, da sporočilo o tem prihaja tudi iz začetnega jedra slovenskega partizanstva.

    Ko je Milan Kučan s tega mesta leta 1987 kritiziral nedotakljivo Jugoslovansko ljudsko armado in v bran vzel mladince, ki so zahtevali civilno služenje vojaškega roka, je v odgovoru na vojaške kritike odgovoril, da tako stališče brani z znanim Voltairjevim stavkom: »Ne strinjam se s tvojim prepričanjem, toda pripravljen sem dati življenje, da ga lahko izpoveš!« Zdaj naj bi znova obstajala le ena resnica, napisana v enem štabu. In tudi zdaj nam z grožnjami, zmerljivkami, kontrolo medijev,

    odpuščanjem novinarjev in na druge načine skušajo preprečiti izpovedovanje svojega prepričanja. A tega ni mogoče. Pravo sporočilo pride do ljudi. In od ljudi. Hitreje kot je prišlo kadar koli v zgodovini.

    Kaj so sporočila, ki jih razbiramo v teh težkih časih?

    Zgodovinsko sporočilo Dražgoš je pretresljivo, a jasno. Zasluži si globoko spoštovanje. Je neizmerno tragično zaradi zločinov, poboja nedolžnih civilnih oseb, razselitve preživelih, požgane vasi. In je neizmerno junaško, saj se je zgodil upor – na videz brezupen – v tedaj popolnoma pokorjeni Evropi. Kdor vsaj malo pozna zgodovino odporniških gibanj v nacistični Evropi, ki so večinoma nastala mnogo pozneje kot v Jugoslaviji in v Sloveniji, bo pritrdil, da je bilo to eno najzgodnejših in najodmevnejših odporniških dejanj. Dražgoška bitka je bila le vrh gorenjske množične vstaje, ki zanimanje med zgodovinarji spodbuja še zdaj. V nedavni knjigi Poljanska vstaja jo je na novo popisal zgodovinar mlajše generacije, dr. Martin Premk. Zato se bom sam vzdržal opisa veličastnega dogajanja. Naj omenim le oceno dr. Toneta Ferenca, da je bila poljanska vstaja v hudi zimi 1941-1942 največji vojaški dogodek v evropskem odporniškem gibanju na interesnem območju nemškega rajha. In do primorske vseljudske jeseni 1943 tudi edina množična vstaja na Slovenskem.

    Pripadam generaciji otrok, ki je zrasla ob radijskih oddajah Še pomnite, tovariši in se od zgodnjih otroških let udeleževala partizanskih proslav. Za našo generacijo »iz petdeset i neke«, je Đorđe Balašević v pesmi Računajte na nas pel, da se nam po žilah pretaka kri partizanov. Takrat se tega morda nismo zavedali. Takrat so nam pomenile proslave del nekega preživelega rituala. Znova smo se pomena, vsebine in sporočil zavedli pozneje. Še posebej v današnjih časih. Tudi sam na kurirčka, ki mi ga je kot otroku narisal slikar poljanskega upora Ive Šubic, zdaj gledam drugače. Organizacijskemu odboru pohodov in prireditev Po stezah partizanske Jelovice se moramo zahvaliti, da je znal spominu na zgodovinski upor vdihniti vsebino in pritegniti mlade generacije Dražgošanov in okoličanov, pa tudi številne druge Slovence in slovenske državljane. »Sleherni dogodek v zgodovini je sam po sebi popolnoma nevtralno dejstvo, ki za nas nima nikakršnega pomena, če mu ga sami ne določimo, s svojim odnosom do njega. Ta odnos pa je njegovo vključevanje v sedanjost kot del odgovora, ki ga moramo izoblikovati na izzive sedanjega časa«. To je s tega mesta rekel dr. France Bučar leta 1992.

    Spoštovani!

    Dražgoše niso več le ime kraja dogodkov pred tolikimi leti, ki se jih zvesto spominjamo. Ime Dražgoš prerašča v prispodobo našega vztrajanja na slovenskih tleh. To ime je znamenje pripravljenosti slovenskih ljudi na odpor in upor, na punt in na vstajo.

    Naj danes, ko v tej pripravljenosti in v tej pravici nekateri vidijo absurdno težnjo, da želimo zapustiti Evropo in se vrniti v nekakšno neobstoječo Jugoslavijo, citiram dr. Matjaža Kmecla iz leta 1997: »Tu se je v najhujših trenutkih, ko je bilo za tako imenovano Evropo treba zastaviti življenja, gradila Evropa.«

    Res je, »razdeljeni smo na dve polovici, od katerih ena drugo izničuje, demonizira in onemogoča v sleherni pozitivni akciji. Pravimo, da je to logika demokracije«, če še zadnjič citiram katerega od svojih predgovornikov, tokrat pesnika, Cirila Zlobca iz leta 1999. Pa je to nujno in neizogibno?

    Ni, če v ospredje postavimo svobodo, bratstvo, to je solidarnost in enakost, temeljne postulate francoske revolucije, na katerih je bila utemeljena moderna evropska družba. A ta gesla so zdaj potlačena in zaničevana. Dr. Aleksander Doplihar iz ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, ki je stiskam ljudi bližje kot kdor koli, je nedavno izjavil: »Mali človek ne pomeni ničesar. Nima nobenih pravic, je popolnoma potisnjen ob rob, nima nobene zaščite, ne na sodišču in ne v državi.«

    Nikoli si nismo predstavljali, da bo generaciji naših otrok slabše, kot je bilo nam. Da bo kateri koli otrok lačen v šoli. Da bodo naši starši, ki so izborili svobodo in z lastnim delom zgradili moderno in solidarno Slovenijo, na stara leta stiskali in se odrekali socialnim podporam, da bi kako nepremičnino zapustili otrokom. Generacije svojih otrok nismo pripravili na brezobzirni neoliberalistični kapitalizem, niti ga nismo znali preprečiti. To je naša slaba vest. Ni pa naša odgovornost. In ni naša krivda. Krivi so pohlepneži in politiki, ki so obljubljali slovensko Švico in namesto odgovornih državljanov ustvarjali potrošnike. Zdaj mnogo ljudi še to ne more biti več.

    Spoštovani! Ljudi, ki so se bojevali po teh hribih in široko po slovenskem ozemlju, so označevali za bandite. Današnje upornike, ki želijo pravično družbo, označujejo za zombije. Ljudje, ki take sodbe izrekajo, so namerno žaljivi. V resnici pa jih je strah. Banditi so postali osvobodilna in zmagovita vojska, ki je Slovencem priborila državo. Zombiji bodo ukradeno državo priborili nazaj.

    V Sloveniji niso vse inštitucije last vseh, tudi ne delajo v dobro vseh. Slovenska vojska je vojska vseh, vojaki in njihove družine delijo z nami tudi breme krize. Politiki in poveljniki, ki jo vodijo, pa niso od vseh. Politiki in poveljniki, ki zaničujejo legendarnega partizanskega komandanta, ki ga želijo izbrisati iz vojaške tradicije, čeprav vemo, da je bilo partizanstvo edina osvobodilna in zavezniška armada, politiki, ki vojsko podrejajo eni politični opciji, ki vojake silijo, da predsednika vlade sprejemajo kot kakšnega latinskoameriškega generalisima ali jim vsiljujejo katoliško ideologijo, niso politiki in poveljniki vseh. Imeli smo verske vojske in vojne. Vemo, kaj so povzročile. Tudi ne morejo biti kar vse vojske, v katerih so Slovenci v zgodovini služili, izenačene. Uravnotežene, kot se moderno reče. In poceni manipulacija je zamenjevanje partizanskih junakov iz druge svetovne vojne z junaki vojne za samostojno Slovenijo iz leta 1991. Eni in drugi so naši. Eni in drugi so se bojevali za svobodo in za slovensko državo. In za socialno pravično družbo. Ne za družbo ozkih cerkvenih in političnih elit na eni strani in revnega ljudstva na drugi strani, ki se je k nam iz tridesetih let 20. stoletja vrnila kot nočna môra. Eni in drugi so bili na strani ljudstva. Zato tudi vidimo veterane na demonstracijah proti političnim elitam in za pravičnejšo Slovenijo. Niso se bojevali za državo kot lupino brez vsebine, ki se na simbolni ravni izkazuje s praznimi rituali za peščico politikov, varno zavarovanih v Cankarjevem domu. V domu, ki je leta 1987 sprejel stavkajoče delavce iz Litostroja. V domu, iz katerega je leta 1989 prišlo sporočilo vseh političnih opcij Slobodanu Miloševiću, da svoje državnosti ne damo. »Z jeklom in policijskimi specialci obdati osrednjo slovensko hišo je nekulturno,« je tako ravnanje označil direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. Prišel bo čas, ko bo to spet dom kulturnikov. Tistih, ki zdaj na ulicah in v mrazu dokazujejo, kje je vitalnost slovenske kulture. Kulture, zaradi katere smo preživeli. Kot narod in kot posamezniki. In Cankarjev dom bo spet dom, v katerem nastajajo zamisli o naši prihodnosti.

    Odtujene politične elite od nas pričakujejo, da bomo vsaka štiri leta šli na volitve, potem pa molčali in mirno prenašali njihova kupčkanja, malverzacije, sprenevedanja, izigravanja volilnih rezultatov. Pa osebno bogatenje temelječe na internih informacijah po vzoru certifikacijske privatizacije devetdesetih let, s katero s katero smo bili izigrani. Mirno naj bi kot nekaj normalnega sprejeli nepotistično zaposlovanje sorodnikov in delitve poslov za državni denar po najprimitivnejših balkanskih plemenskih navadah. Saj vsega tega še skrivajo ne več! Vse se ustavi pri kazanju s prstom na nasprotno opcijo, češ, saj oni počnejo enako.

    Slovenska vladajoča politika želi zgraditi t.i. drugo republiko. Mimo ustave, s permanentnimi izrednimi razmerami v državnem zboru in državi, z izrednimi zakonodajnimi postopki, s pravnimi malverzacijami in tudi zlorabami, kot je nekaznovano goljufanje z referendumskimi podpisi. Z umetnimi delitvami na javni in t.i. realni sektor. Z ustrahovanjem in podrejanjem učiteljev in uradnikov. V Sloveniji doživljamo konservativno revolucijo, ki se izvaja pod krinko ekonomske krize in varčevalnih ukrepov. Enovitost oblasti je eden od njenih glavnih ciljev. Žal pri tem sodelujejo tudi pravniki, ki so na oblasti. Pri podrejanju izvršni veji oblasti sodeluje ustavno sodišče. Tudi novoizvoljeni predsednik države že kot kandidat ni videl alternative sedanji oblasti. Demokracija brez alternative?

    Spoštovani gospod predsednik republike Slovenije! Trije predsedniki: Milan Kučan, dr. Janez Drnovšek in dr. Danilo Türk so zmogli ohraniti neodvisnost predsedniške funkcije. In se opredeljevati v kritičnih trenutkih. To se pričakuje tudi od vas. Vaša skrb niso nekakšni vlaki iz že opuščenega programa. Niti ne bonitetne ocene. In še najmanj sedanja vlada, ki je vlada elit. Če že, bi se morali truditi za najboljšo vlado, ki jo Slovenija v teh časih lahko sestavi. A vaša prva skrb so ljudje. In naj dodam: ne piarovska, medijska skrb, ampak sistemska. Pozivate nas, naj bomo povezani. Smo. Morda celo bolj, kot si kdo želi. Smo in bomo tudi solidarni. A ob državi, ne namesto nje.

    Slovenska vladajoča politika in večina političnega razreda sta v svoji samozadostnosti spregledala, da ne nastaja samo njihova druga republika, ampak tudi nova, drugačna Slovenija. Država v državi, tako kot je med drugo svetovno vojno. Nobene zarote ni v tem nastajanju, nobenih skrivnih štabov, nobenih stricev, nobenih senc in ozadij, kot skušajo podtikati politiki in z njimi povezani razumniki z mentaliteto iz preživelih narodnjaških časov. In, seveda, cerkveni ideologi, ki k svojemu poklicu cinično dodajajo besedo »moralni«, čeprav sejejo žalitve in nestrpnost.

    Znotraj Slovenije nastaja nova družba nasproti etablirani politiki, ki se pred ljudstvom skriva za ograjami in kordoni policistov. Policistov, ki so del ljudstva in na strani ljudstva. Tako kot je nastajala v osemdesetih. Tudi tedaj so bili policisti na strani ljudstva. A se politiki niso skrivali, niso si delali skrivnih izhodov za beg is pisarn. Nova podoba Slovenije, nasprotna drugi republiki, nastaja javno, nastaja v socialnih omrežjih, nastaja na ulici. Izhod je negotov, idej je mnogo. Razvija se množično ljudsko gibanje, ki lahko vpliva na spremembo in izboljšanje razmer, lahko odpravi ali vsaj omili strankokracijo in omeji moč strank, lahko vzpostavi nove standarde v politiki. Z množičnim pritiskom lahko doseže tudi predčasne volitve. Sedanje gibanje lahko v ospredje pripelje novo generacijo, doseže soupravljanje ljudi v gospodarstvu in njihovo večjo neposredno vlogo v politiki, pomaga narediti Slovenijo prijaznejšo in bolj povezano. Nič se ne bo zgodilo čez noč. Proces bo dolg. Čeprav tega morda nismo dovolj zaznali, se je začel že na prejšnjih volitvah, ki so v politiko sicer naplavile marsikaj v najslabši maniri obstoječih elit. A odšlo je nekaj strank in prišlo kar nekaj novih, poštenih, delovnih in inteligentnih poslank in poslancev, ki politiko v resnici razumejo kot delo v dobro ljudi. Ne zavrnimo vsega v celoti in kar povprek.

    Prevečkrat v zgodovini se je zgodilo, da so skupaj z umazano vodo zavrgli tudi dete. Potrebna bo pretanjena presoja, komu izraziti zaupanje. In vzpostavitev takih mehanizmov, ki nam bodo to omogočili. Potrebna bodo zavezništva civilne družbe in tistega dela politike, ki v resnici želi pravično in socialno Slovenijo. Zavezništva, temelječa na skupnih vrednotah in zaupanju, ne pa strankarskem kupčkanju. Res smo del globaliziranega sveta, a to ne pomeni, da nam lahko s pomočjo servilnih domačih politikov vsilijo recepte velikih držav in multinacionalk. Imamo tradicijo krščanskega socializma, krekovstva. In imamo izkušnjo samoupravnega socializma. Prevladujoča politična misel v slovenski sodobni zgodovini nikoli ni bila velikoliberalna, temelječa na tenkem sloju bogatašev na eni strani in revnih množicah na drugi. Čeprav smo take razmere imeli. Zaradi njih sto tisoči Slovencev in njihovih potomcev živijo po vseh kontinentih sveta. Zaradi njih je prišlo do revolucije. Zdaj so razmere spet take. Državljanov Slovenije je za eno predmestje večjega mesta. Pri današnjih tehnologijah bi s socialnimi in ekološkimi programi, s socialnim podjetništvom in na druge načine lahko poskrbeli za prihodnost prav vsakega prebivalca. Ne dopustimo novih eksodusov, političnih in ekonomskih. Zlasti pa ne dopustimo, da našo skupno prihodnost spet omadežujeta sovraštvo in kri. Naredimo to državo tàko, da se bodo ljudje vanjo priseljevali, in ne iz nje izseljevali. Naredimo to dostojanstveno.

    Hvala.

  18. NADZGODOVINAR g. REPE je po prvotni profesiji kuhar , gostinec ! POD okriljem , varstvom matere partije mu je uspelo napredovati , ob delu !
    Naj navedem svojega prijatelja , ki primerja tovrstno razliko med REDNIM ŠTUDIJEM IN TISTIM OB DELU , TAKOLE .:
    ” SLAVČEK IN VRABČEK STA SE OBA UČILA PETJA , S TEM , DA JE VRABEC TO POČEL OB DELU ” !

Comments are closed.