Ker so tako Stalin kakor Mussolini in Hitler ne le prezirali demokracijo kot družbeno ureditev, temveč tudi države z demokratično strukturo, so gledali glavno nevarnost za svojo hegemonijo ne toliko v teh državah, ki so bile popolnoma različne od njih, temveč drug v drugem, saj so si bili v svoji brezobzirnosti in načinu vladanja podobni. Tako se je zgodilo, da so zasedli prostor na političnem spektru: eni skrajno levico, drugi pa skrajno desnico, kar je imelo predvsem v Evropi težke posledice.
Komunisti so vse skupine, ki so bile desno od njih, stlačili pod skupni imenovalec fašizma oziroma nacizma. Podobno so nemški nacisti in italijanski fašisti vse svoje nasprotnike skušali izenačiti s komunisti. Na ta način so demokrati iz političnih, katoličani pa iz verskih razlogov morali zatrjevati enim in drugim, kaj niso, pa pri tem nehote izgubili nekaj identitete pa tudi iniciative.[1. Lenart Rihar, V Sloveniji kolaboracije ni bilo, pogovor z dr. Markom Kremžarjem – 2. del, v: Tretji dan, 5/6 (2006), 136.] (Dr. Marko Kremžar)
Eno od torišč, kjer slovenska tranzicija stopa vzvratno, je prav razdelitev in dojemanje političnega prostora. Že teoretično znanje o tej tematiki je sila šibko, praksa pa je naravnost kaotična. Tu se ne bomo ustavljali pri klasični razdelitvi, ki tudi v svetu nemalokrat uhaja iz učbeniških opredelitev, pač pa le pri nevarnem dogajanju na njenih robovih, se pravi na skrajni levici in skrajni desnici. Tam demokratični prostor nekritično dovoljuje mešanje s pojavi, ki so z njim v protislovju.
Optimistični in pesimistični glušci
Vsi imamo izkušnjo, da je med prešerno razpoloženimi ljudmi težko predstaviti in upravičiti bojazen, ki nima ravno na prvo oko razvidnih razlogov. Sklepali bi potemtakem, da bo resna, utemeljeno zaskrbljena beseda lažje našla pot med neoptimistične ljudi, ki jadikujejo nad situacijo, nimajo vere v prihodnost in so kot nalašč silno podobni današnjemu povprečnemu Slovencu. Toda ne. Morda se komu na čisto človeški ravni še kaj dopove, a potem kot politik, kar smo v demokraciji vsi, povsem odpove. O tem pričajo volilni rezultati, zlasti zadnji državnozborski.
Ljudje se strinjajo, da je položaj slab, a razlage tega položaja so redno reprize medijskih sugestij. Te so navadno v skrajno površnem in hkrati enostavnem ter učinkovitem pristopu, ki pa ima svojo subverzivno raven, s katero napadajo katero od konstitutivnih elementov bodisi družbe (denimo politiko) bodisi človekove osebnosti (občutek za resnično, pravično, dobro, lepo). Iz tega dogajanja se polagoma poraja prepričanje povprečnega državljana, kako je vse slabo in bo slejkoprej še slabše. Paradoks je, kot že omenjeno, da ta negativna naravnanost človeka ne napravi nič dovzetnejšega za resnične nevarnosti. Četudi te nevarnosti v zadnjih letih dobivajo nepojmljive pojavne oblike. Naj omenimo dve: nasilne demonstracije proti vladi, ki je deloma reprezentirala demokratično stran, in očitno montiran politični proces, ki je bil navzlic nesmislom v spirali (človeških in družbenih) krivic prignan do pravnomočnosti.
Tranzicijski Kako se je začelo
Oba primera bi morala dvigniti ljudi iz otopelosti, da bi s pomočjo volitev vzpostavili red. Kot vemo, so volivci podlegli manipulaciji in odločili ravno nasprotno. Volitve v smislu najosnovnejšega mehanizma, ki zapolni poslanske sedeže, sicer delujejo. Od tu naprej oziroma nazaj pa je vprašljivosti vse več. Danes svoj vrh dosegajo z vključevanjem omenjenega postopka proti voditelju opozicije, pred tem z izigravanjem volilnega sistema in zadevnega referenduma, sam trizborski začetek pa je bil sploh protisloven, intrigantski hibrid totalitarnega in demokratičnega modela.
Podobno je s sodstvom, ki danes v svoji ideološki zadrtosti in prozornosti daje vtis vrhunca, a vmes sta bili dve desetletji bolj ali manj prefinjenega službovanja prejšnjemu sistemu in njegovim nosilcem – bodisi z onemogočanjem rehabilitacije nedolžnih bodisi z doslednim blokiranjem vsakršnega resnega procesiranja največjih zločinov. Vendar je tudi tu osrednji problem v začetku, ko se je izigrala še tista majhna možnost prečiščenja in boljševiško sodstvo se je nespremenjeno prelevilo v sodstvo demokratične države. Podobno je tudi z gospodarstvom, podobno je s šolskimi sistemi, podobno je z mediji. Vse poti vodijo k prehodu iz totalitarizma v demokracijo. K prehodu, ki je bil in ga ni bilo.
Shirani zmagovalec
V enem gornjih stavkov smo že nakazali, kako je bilo z volitvami skozi tranzicijo. Zelo problematično že samo na sebi, ob pravkar naštetih vplivnih sistemih pa sploh. Volja ljudi je bila izigravana na vse načine, zlasti z indoktrinacijo, z medijskimi manipulacijami, z volilnim sistemom, z ignoriranjem referendumske volje, z goljufanjem na voliščih, z »novimi« obrazi in »novimi« strankami, s prestopi med taboroma, s koalicijskimi preigravanji in nenazadnje tudi z inercijo socialistične brezodgovornosti, ki so se je ljudje nalezli skozi prejšnja desetletja. Pa vendar drži, da je ožje politični del nove države, se pravi ta, ki je vezan na volitve in predstavlja zlasti zakonodajno, posredno pa tudi izvršno oblast, doživel še največ sprememb v smer demokratizacije. A tu nas je čakala nova past.
Po vseh omenjenih Scilah in Karibdah je demokratična stran od volitev do volitev uspela zasesti približno polovico parlamentarnih sedežev. Polovički političnega prostora sta se večinoma imenovali pomladna in leva stran. Poimenovanje se zdi obrobnega pomena, a vendar se prav tu dogaja eden od grehov, ki ima po vseh teh letih hujše posledice, kot se zavedamo. Vseskozi gre za zavajanje, za laž, za neskladnost z dejanskim stanjem. Kaj je rezultat? Najprej katastrofalne številke za demokratično stran, ki so jih prinesle zadnje volitve, potem pa še korak naprej, in sicer nevarno razširjena misel med ljudmi: znebimo se še tega ostanka ekstremistov, teh skrajnih desničarjev, teh zdraharjev, pa bo politični prostor normaliziran (!).
Reči bobu zob?
Storjeni greh se imenuje prepuščanje demokratičnega prostora t. i. levici. Kolikor ni šlo za odstopanje slednji v korist, pa je šlo za priznavanje njenega samopoimenovanja, čeprav ni imelo nobene zveze z realnostjo. Imelo pa je to popuščanje in odstopanje zvezo s t. i. realno politiko in njenimi koristmi (npr. koalicija LDS, SKD, SDSS, ZLSD). Zvezo je imelo tudi z domnevno gosposkostjo, finostjo, uglajenostjo, politično korektnostjo, ko se ne spodobi reči bobu bob. In v zadnjih letih ima zvezo tudi s kontraproducentnostjo. Ko denimo danes vodja opozicije z idejno intoniranim tvitom zadene natančno v črno, požanje zgražanje grozljivo velikega števila ljudi vseh političnih nazorov in večinske religije. Poleg tega so med njimi tudi mnogi resnično strpni, široki, uglajeni in plemeniti ljudje, ki ne razumejo politične situacije.
Demokratična stran ni uspela vzpostaviti klasične razdelitve političnega prostora, ki se deli med liberalno, socialno in krščansko demokracijo. Socialna je žalostno propadla zaradi bede evropskega socializma, do liberalne, če odštejemo Grosove poskuse, pa sploh nismo prišli. Tako nam ostaja gneča na krščansko-ljudskem polju, a ta gneča je le na ravni strank, pripadajoče volilno telo pa je že znatno razredčeno.
Verjetno je razumljivo, da demokratični ostanek brez potenciala, ki je bil pobit, in brez izseljene Slovenije tega projekta ob skrbno insceniranem »sestopu z oblasti« ni uspel niti zasnovati, kaj šele izpeljati. Ni pa razumljivo, da še vedno (!) pada na ravni poimenovanja. Pomladno nazivanje bi moralo biti rezervirano za praznične in romantične trenutke, sicer pa bi morali zase dosledno uporabljati izraz demokratična stran. Prav tako množica demokratično čutečih publicistov, novinarjev, kolumnistov, analitikov in komentatorjev. Dosledna raba bi dosledno vzpostavljala temeljno ločnico. Tudi če ne bi beležila bajnih uspehov – bila bi vsaj skladna z dejansko stvarnostjo.
Nomen est omen
Tako pa je postajala ena stran vse bolj nostalgična, odrinjena ali izpraznjena »pomlad«, druga stran pa večji del ne samo »levica«, ampak celo »leva sredina«! Mirno bi bili tudi desnica, če bi se jim zahotelo, a za to jim ni, saj so poskrbeli za njeno učinkovito kontaminacijo. Danes so si v parlament pripeljali celo par primerkov skojevskega tipa, s pomočjo katerih si še lažje nadevajo videz sprejemljive zmernosti.
Za koga pa je šlo in gre še danes v resnici, ko govorimo o levici ali ljubkovalno radikalizirano o kontinuiteti? Preprosto: za (post)boljševiške, za (post)komunistične stranke. Kar je približno toliko, kot če bi rekli (post)nacistične ali (post)fašistične. Skratka, (post)totalitarne stranke. Niti tu ni lahko brez okolišenja povedati resnice, a je nujno. Preizkus in mejnik, ob katerem se stranke odločijo, na katero stran sodijo, je seveda NOB oziroma stalinistična revolucija. Vse stranke, ki ne odklanjajo NOB oziroma stalinistične revolucije, so »leve« na pravkar definiran način, se pravi, da bolehajo za totalitarnim sindromom. Pri čemer sklicevanje na zavedenost in domoljubje morda lahko odveže od strašne odgovornosti tega ali onega gverilca, celote pa nikakor.
Težko si je zamisliti, da bi razmere v Sloveniji ne bile bistveno boljše, če bi stvari že takoj ob prelomu in potem naprej dosledno poimenovali s pravimi imeni, z drugo besedo, če bi upoštevali resničnost. Katera demokratična stranka bi šla leta 1993 v koalicijo s Stranko judovskih prijateljev, če bi vedeli, da se za tem imenom skrivajo (novo)nacisti in bi jih kot take tudi dosledno razkrinkavali? Hipotetični zaključki morda niso vredni tegale uglednega mesta. A naj stoji, morda kot spodbuda ob sorodnih odločitvah ali pa za primer, če res velja, da nikoli ni prepozno.
Pripis uredništva: besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Zaveza.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
