Kraja političnega prostora

47
496
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Ker so tako Stalin kakor Mussolini in Hitler ne le prezirali demokracijo kot družbeno ureditev, temveč tudi države z demokratično strukturo, so gledali glavno nevarnost za svojo hegemonijo ne toliko v teh državah, ki so bile popolnoma različne od njih, temveč drug v drugem, saj so si bili v svoji brezobzirnosti in načinu vladanja podobni. Tako se je zgodilo, da so zasedli prostor na političnem spektru: eni skrajno levico, drugi pa skrajno desnico, kar je imelo predvsem v Evropi težke posledice.
Komunisti so vse skupine, ki so bile desno od njih, stlačili pod skupni imenovalec fašizma oziroma nacizma. Podobno so nemški nacisti in italijanski fašisti vse svoje nasprotnike skušali izenačiti s komunisti. Na ta način so demokrati iz političnih, katoličani pa iz verskih razlogov morali zatrjevati enim in drugim, kaj niso, pa pri tem nehote izgubili nekaj identitete pa tudi iniciative.[1. Lenart Rihar, V Sloveniji kolaboracije ni bilo, pogovor z dr. Markom Kremžarjem – 2. del, v: Tretji dan, 5/6 (2006), 136.] (Dr. Marko Kremžar)

Eno od torišč, kjer slovenska tranzicija stopa vzvratno, je prav razdelitev in dojemanje političnega prostora. Že teoretično znanje o tej tematiki je sila šibko, praksa pa je naravnost kaotična. Tu se ne bomo ustavljali pri klasični razdelitvi, ki tudi v svetu nemalokrat uhaja iz učbeniških opredelitev, pač pa le pri nevarnem dogajanju na njenih robovih, se pravi na skrajni levici in skrajni desnici. Tam demokratični prostor nekritično dovoljuje mešanje s pojavi, ki so z njim v protislovju.

Optimistični in pesimistični glušci

Vsi imamo izkušnjo, da je med prešerno razpoloženimi ljudmi težko predstaviti in upravičiti bojazen, ki nima ravno na prvo oko razvidnih razlogov. Sklepali bi potemtakem, da bo resna, utemeljeno zaskrbljena beseda lažje našla pot med neoptimistične ljudi, ki jadikujejo nad situacijo, nimajo vere v prihodnost in so kot nalašč silno podobni današnjemu povprečnemu Slovencu. Toda ne. Morda se komu na čisto človeški ravni še kaj dopove, a potem kot politik, kar smo v demokraciji vsi, povsem odpove. O tem pričajo volilni rezultati, zlasti zadnji državnozborski.

Ljudje se strinjajo, da je položaj slab, a razlage tega položaja so redno reprize medijskih sugestij. Te so navadno v skrajno površnem in hkrati enostavnem ter učinkovitem pristopu, ki pa ima svojo subverzivno raven, s katero napadajo katero od konstitutivnih elementov bodisi družbe (denimo politiko) bodisi človekove osebnosti (občutek za resnično, pravično, dobro, lepo). Iz tega dogajanja se polagoma poraja prepričanje povprečnega državljana, kako je vse slabo in bo slejkoprej še slabše. Paradoks je, kot že omenjeno, da ta negativna naravnanost človeka ne napravi nič dovzetnejšega za resnične nevarnosti. Četudi te nevarnosti v zadnjih letih dobivajo nepojmljive pojavne oblike. Naj omenimo dve: nasilne demonstracije proti vladi, ki je deloma reprezentirala demokratično stran, in očitno montiran politični proces, ki je bil navzlic nesmislom v spirali (človeških in družbenih) krivic prignan do pravnomočnosti.

Tranzicijski Kako se je začelo

Oba primera bi morala dvigniti ljudi iz otopelosti, da bi s pomočjo volitev vzpostavili red. Kot vemo, so volivci podlegli manipulaciji in odločili ravno nasprotno. Volitve v smislu najosnovnejšega mehanizma, ki zapolni poslanske sedeže, sicer delujejo. Od tu naprej oziroma nazaj pa je vprašljivosti vse več. Danes svoj vrh dosegajo z vključevanjem omenjenega postopka proti voditelju opozicije, pred tem z izigravanjem volilnega sistema in zadevnega referenduma, sam trizborski začetek pa je bil sploh protisloven, intrigantski hibrid totalitarnega in demokratičnega modela.

Podobno je s sodstvom, ki danes v svoji ideološki zadrtosti in prozornosti daje vtis vrhunca, a vmes sta bili dve desetletji bolj ali manj prefinjenega službovanja prejšnjemu sistemu in njegovim nosilcem – bodisi z onemogočanjem rehabilitacije nedolžnih bodisi z doslednim blokiranjem vsakršnega resnega procesiranja največjih zločinov. Vendar je tudi tu osrednji problem v začetku, ko se je izigrala še tista majhna možnost prečiščenja in boljševiško sodstvo se je nespremenjeno prelevilo v sodstvo demokratične države. Podobno je tudi z gospodarstvom, podobno je s šolskimi sistemi, podobno je z mediji. Vse poti vodijo k prehodu iz totalitarizma v demokracijo. K prehodu, ki je bil in ga ni bilo.

Shirani zmagovalec

V enem gornjih stavkov smo že nakazali, kako je bilo z volitvami skozi tranzicijo. Zelo problematično že samo na sebi, ob pravkar naštetih vplivnih sistemih pa sploh. Volja ljudi je bila izigravana na vse načine, zlasti z indoktrinacijo, z medijskimi manipulacijami, z volilnim sistemom, z ignoriranjem referendumske volje, z goljufanjem na voliščih, z »novimi« obrazi in »novimi« strankami, s prestopi med taboroma, s koalicijskimi preigravanji in nenazadnje tudi z inercijo socialistične brezodgovornosti, ki so se je ljudje nalezli skozi prejšnja desetletja. Pa vendar drži, da je ožje politični del nove države, se pravi ta, ki je vezan na volitve in predstavlja zlasti zakonodajno, posredno pa tudi izvršno oblast, doživel še največ sprememb v smer demokratizacije. A tu nas je čakala nova past.

Po vseh omenjenih Scilah in Karibdah je demokratična stran od volitev do volitev uspela zasesti približno polovico parlamentarnih sedežev. Polovički političnega prostora sta se večinoma imenovali pomladna in leva stran. Poimenovanje se zdi obrobnega pomena, a vendar se prav tu dogaja eden od grehov, ki ima po vseh teh letih hujše posledice, kot se zavedamo. Vseskozi gre za zavajanje, za laž, za neskladnost z dejanskim stanjem. Kaj je rezultat? Najprej katastrofalne številke za demokratično stran, ki so jih prinesle zadnje volitve, potem pa še korak naprej, in sicer nevarno razširjena misel med ljudmi: znebimo se še tega ostanka ekstremistov, teh skrajnih desničarjev, teh zdraharjev, pa bo politični prostor normaliziran (!).

Reči bobu zob?

Storjeni greh se imenuje prepuščanje demokratičnega prostora t. i. levici. Kolikor ni šlo za odstopanje slednji v korist, pa je šlo za priznavanje njenega samopoimenovanja, čeprav ni imelo nobene zveze z realnostjo. Imelo pa je to popuščanje in odstopanje zvezo s t. i. realno politiko in njenimi koristmi (npr. koalicija LDS, SKD, SDSS, ZLSD). Zvezo je imelo tudi z domnevno gosposkostjo, finostjo, uglajenostjo, politično korektnostjo, ko se ne spodobi reči bobu bob. In v zadnjih letih ima zvezo tudi s kontraproducentnostjo. Ko denimo danes vodja opozicije z idejno intoniranim tvitom zadene natančno v črno, požanje zgražanje grozljivo velikega števila ljudi vseh političnih nazorov in večinske religije. Poleg tega so med njimi tudi mnogi resnično strpni, široki, uglajeni in plemeniti ljudje, ki ne razumejo politične situacije.

Demokratična stran ni uspela vzpostaviti klasične razdelitve političnega prostora, ki se deli med liberalno, socialno in krščansko demokracijo. Socialna je žalostno propadla zaradi bede evropskega socializma, do liberalne, če odštejemo Grosove poskuse, pa sploh nismo prišli. Tako nam ostaja gneča na krščansko-ljudskem polju, a ta gneča je le na ravni strank, pripadajoče volilno telo pa je že znatno razredčeno.

Verjetno je razumljivo, da demokratični ostanek brez potenciala, ki je bil pobit, in brez izseljene Slovenije tega projekta ob skrbno insceniranem »sestopu z oblasti« ni uspel niti zasnovati, kaj šele izpeljati. Ni pa razumljivo, da še vedno (!) pada na ravni poimenovanja. Pomladno nazivanje bi moralo biti rezervirano za praznične in romantične trenutke, sicer pa bi morali zase dosledno uporabljati izraz demokratična stran. Prav tako množica demokratično čutečih publicistov, novinarjev, kolumnistov, analitikov in komentatorjev. Dosledna raba bi dosledno vzpostavljala temeljno ločnico. Tudi če ne bi beležila bajnih uspehov – bila bi vsaj skladna z dejansko stvarnostjo.

Nomen est omen

Tako pa je postajala ena stran vse bolj nostalgična, odrinjena ali izpraznjena »pomlad«, druga stran pa večji del ne samo »levica«, ampak celo »leva sredina«! Mirno bi bili tudi desnica, če bi se jim zahotelo, a za to jim ni, saj so poskrbeli za njeno učinkovito kontaminacijo. Danes so si v parlament pripeljali celo par primerkov skojevskega tipa, s pomočjo katerih si še lažje nadevajo videz sprejemljive zmernosti.

Za koga pa je šlo in gre še danes v resnici, ko govorimo o levici ali ljubkovalno radikalizirano o kontinuiteti? Preprosto: za (post)boljševiške, za (post)komunistične stranke. Kar je približno toliko, kot če bi rekli (post)nacistične ali (post)fašistične. Skratka, (post)totalitarne stranke. Niti tu ni lahko brez okolišenja povedati resnice, a je nujno. Preizkus in mejnik, ob katerem se stranke odločijo, na katero stran sodijo, je seveda NOB oziroma stalinistična revolucija. Vse stranke, ki ne odklanjajo NOB oziroma stalinistične revolucije, so »leve« na pravkar definiran način, se pravi, da bolehajo za totalitarnim sindromom. Pri čemer sklicevanje na zavedenost in domoljubje morda lahko odveže od strašne odgovornosti tega ali onega gverilca, celote pa nikakor.

Težko si je zamisliti, da bi razmere v Sloveniji ne bile bistveno boljše, če bi stvari že takoj ob prelomu in potem naprej dosledno poimenovali s pravimi imeni, z drugo besedo, če bi upoštevali resničnost. Katera demokratična stranka bi šla leta 1993 v koalicijo s Stranko judovskih prijateljev, če bi vedeli, da se za tem imenom skrivajo (novo)nacisti in bi jih kot take tudi dosledno razkrinkavali? Hipotetični zaključki morda niso vredni tegale uglednega mesta. A naj stoji, morda kot spodbuda ob sorodnih odločitvah ali pa za primer, če res velja, da nikoli ni prepozno.

Pripis uredništva: besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Zaveza.

 

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


47 KOMENTARJI

  1. Seveda je avtor povedal ZELO BISTVENE STVARI. In zelo resnične. Koliko izobraženih ljudi, ki javno govorijo ali pišejo, ter seveda politikov, pa ga bo “ubogalo” in prenehalo ob vsaki priložnosti govoriti o “pomladi, pomladni strani itd”? In uporabljalo edini preostali pojem – demokratične stranke , demokratična politika…
    Preostalo je dvoje: demokratična politika in totalitarna. Tretje ta čas ni.
    Je pa seveda vprašanje kateri strani se kaka stranka želi pridružiti…Njeno delovanje je odgovor.
    Včasih je poimenovanje res ključno. Ker vemo, da so nam komunisti ukradli tudi normalen jezik in pomen besed !

  2. Briljantno in aktualno na kubik!!!

    Čestitke avtorju!

    Lotil se je korenine vzroka, ki zavira razvoj demokratične desnice in nasploh demokracije na slovenskem.

    Obmetavanja z izrazi komunisti in domobranci najbolj ustreza tistim, ki niso za demokratični preporod.

    Ob takem stanju se le stopica na mestu, namesto, da bi se sistematično lotili vzrokov, ki zavirajo demokracijo in s tem tudi gospodarski in moralni razvoj na slovenskem.

    Če bi vztrajniki pred sodiščem govorili o komunistih, se ne bi nič spremenilo. Ker pa so uporabljali pravno argumentirane pojme, so lahko premaknili ledeno goro nedemokratičnosti.

    Na desnici je potrebna večja doslednost v zasledovanju civilizacijskih in demokratičnih ciljev, pa se bo krepila in poenotila.

  3. Vsak totalitarni pojav je možno odpraviti le na podlagi demokratične pravne argumentacije, ki temelji na ustavi, mednarodnih pravnih aktih ter sodne prakse evropskega sodišča za človekove pravice.

    Skratka, obstaja močan arzenal argumentov, ki lahko porušijo vsako totalitarno navlako, če se pravilno, argumentirano in organizirano pristopi.

    Akcija!!!

    • Odlično. Imaš zdravilo za totalitarne pojave?! Celo orožje. Bravo, si edini! In nočeš povedat nič o tem arzenalu?!

  4. Avtor pravilno opozarja, da desnica ne bi smela prepustiti socialno področje levici. Zlasti še, ker je pri nas miselnost zelo naklonjena sociali.

    In je v takšnih pogojih zelo težko pridobiti večino volivcev.

  5. Zato, ker tega ni bilo, je levica kradla desnici politični prostor, ki skrbi za socialno področje, torej za standard, vendar na negospodaren način, ki vodi v uboštvo.

  6. Avtor ne dojame, da mi nimamo problema s komunizmom niti s antikomunizmom. Mi imamo problem z birokratizmom, ki ga poosebljajo državne in javne službe ter njihovi sindikati, v realnem sektorju pa predvsem Semoličev sindikat. Vsi ti so prisesani na proračunski denar. Ker pri nas ni pokojninskega sklada, prejemajo upokojenci pokojnine iz državnega proračuna. Ker je upokojencev veliko in so še dokaj mladi so seveda zainteresirani, da se jim pokojnine redno izplačujejo, zato imajo tudi svojo stranko, ki jo obvladujejo. Potem imamo še socialne podpirance. Najhujši so tisti, ki prejemajo socialno podporo in živijo pri svojcih, ki so zaposleni ali upokojenci. Štiridesetletniki, ki ta leta presežejo s socialno denarno podporo, izgubijo delovno sposobnost in nočejo več delati.
    Stranke, ki zagovarjajo demokratične odnose v družbi se lahko “mečejo na zobe” in ne bodo prišle na oblast, saj je vsa ta množica ljudi, ki sem jo naštel odvisna od državnega proračuna. Če k tem prištejem še borce, kulturnike in ostale “požeruhe” državnega denarja je slika popolna. K temu stanju so največ prispevale vlade J. Drnovška, Boruta Pahorja, Alenke Bratušek in tudi Cerarjeva vlada ni stopila v pravo smer. Vendar, rešiti se moramo pretiranega birokratizma.
    V Sloveniji mora priti podobno kot v Grčiji do zrušitve tega birokratskega sistema in “dojenja” države. To pa lahko naredi nekdo od zunaj. Upam, da bo to storila EU. Sami bomo to težko zmogli.

  7. Avtor počne točno to, kar očita komunistom. PA se tega niti ne zaveda. T.i. demokratična stran ob takih analitikih še dolgo ne bo na oblasti. In prav je tako, saj gre za očitno nepsosobnost.

      • Da se SDS-jevci začnejo vsaj približno normalno pogovarjat z ljudmi, ki mislijo drugače kot oni. Da vsaj minimalno pokažejo neko spoštovanje, do drugih in ne zmerjajo vseh povprek ter jih označujejo za takšne in drugačne klike. V zadnjih letih so z gesto sami proti vsem posvinjali vse potencialne zaveznike Viranta, NSi, SLS, že v štartu Cerarja …

        • Res so izgubili pomembne zaveznike, Viranta, Bogoviča, Novakovo s Toninom, Cerarja..ob takih prijateljih in zaveznikih ne potrebujejo sovražnikov.
          Ne, SDS bo morala počistiti malo še v svojih vrstah in potem očiščena oditi na volitve. JJ je gotovo spoznal, kdo je bil z njim tudi, ko ni bilo piškotkov ker si na oblasti. Brez njih in novo krščansko stranko bo morda čez nekaj let kakšna možnost za Slovenijo. Truditi se za spremembe v kratkem času je izguba energije. Najprej mora biti kriza, potem bo pa zopet priložnost. Čas dela za SDS.

          • “Čas dela za SDS.” Imaš dober smisel za humor. Starostna struktura volilcev SDS je celo višja od Desusa, med mladimi pa je delež volilcev SDS zanemarljiv, tako, da je tvoja ugotovitev res pronicljiva.

          • Starostna struktura je edino ugodna za stranke enodnevnice, kar dosti pove o političnim izobrazbi mladine. SDS je najmočnejša stranka po članstvu in ima stabilen podmladek ter si lahko privošči tudi opozicijo. Gotovo bo preživela tudi kolaps države v katero jo peljejo levi …Nsi je miniaturna stranka…

          • “Nova krščanska stranka”??? Kdo bo to?Brščič ,B.M.Turk,oz.klub ljubiteljev JJ.Saj ste imeli tako stranko pod Bajukom,pa so jo volivci brcnili iz DZ!

          • SDS beri JJ je vsa leta zelo vestno čistila v svojih vrstah. Še malo pa ne bo imela kaj čistiti.
            Kar pa se tiče članka – vedno isto enoumje. Komunisti gor, komunisti dol. Če bi se bolj ukvarjeli sami s seboj, bi lahko Janševa vlada, ko je imela štiri leta časa naredila kaj več,pa ni.Pravzaprav nisem opazil posebne razlike, ko smo imeli demokratično vlado.

  8. Poudarjam strašno misel: “Izgubljena življenja generacij, ki vztrajajo v Grčiji in Sloveniji.” Resnično žalostno.

    • Samo to si še ohranil iz zbrisanega mojega posta.

      Potem pa si mene nekateri drznejo primerjati z benignim Markešem, ki piše isto slabo kot je nekoč pisal, le za drugega gospodarja piše. A je kaka razlika med BMT in JM?

      A je kaka razlika med Marjanom Podobnikom in Janezem Janšo.
      Jaz je ne vidim. Oba sta bila pri ZSMS in oba sta lažna desničarja in pristna socialista.

    • Alfe: Poudarjam strašno misel: “Izgubljena življenja generacij, ki vztrajajo v Grčiji in Sloveniji.” Resnično žalostno.

      Škoda, ker tale gornji moj stavek ni več v kontekstu, ampak je bil zbrisan. Pa nisem objavil nobene kletvice. Samo to, da mi je članek Riharja vsebinsko slab. Nobene zamere nimam do njega, kar mi nekateri podtikajo, sploh poznam ga ne. Razlagal pa sem vsebinsko zakaj mi je slab. oz. na nivoju BMT in ostalih benignih avtorjev, ki so za komunistično mafijo totalno neškodljivi, čeprav na zunaj zelo napadalni. In so uspeli 25 let ohranjati status quo v Sloveniji. Z mero!

      • Ti ne razumeš te mentalitete, ker si sam fanatičen na drugačen način; polno jih je, ki niso desničarji, ker bi v kaj iskreno verjeli, temveč zato, ker jim godi psihologija večno besne žrtve. Moje mnenje je, da si ti idealist, ki hoče reformirati družbo (pri čemer po mojem mnenju nimaš povsem jasne slike problema) zaradi svojih travm z očetom.

        Torej; ti se greš nadkompenzacijo, oni pa kompenzacijo svojih patriarhalnih travm.

  9. Pametnjakoviči. Očitate avtorju, da ni bil konkreten, kar ne drži.

    Meni se pa se zdi, da to velja za vas, ker niste dali nobene rešitve, ki bi bila v skladu z civilizacijskimi demokratičnimi načeli.

  10. Spet otročja nestrpnost do avtorja. Samo zato, ker je kot ustanovni član nsi javno podprl Hojsa? Ali zato, ker omenja politični proces? Rešuj svoje osebne zamere kje drugje, tukaj bi radi brali tehtne komentarje, vredne tehtnega članka.

    • Tudi jaz ne razumem, kako lahko nekateri tako trapasto kritizirate avtorja in odvračate od vsebine zapisanega. A ste sploh prebrali zapisano???

      Manjka se takih piscev, kot ste vi, g. Rihar. Čestitke!!!

      • Točno tako, avtor je eden najboljših mislecev kar jih SLO ta čas premore ! Ni slučajno urednik sijajne revije Zaveza. Prav te dni je izšla 95. številka. Kdor želi 4 krat letno brati cca 100 strani odličnega in poštenega pisanja naj revijo naroči. Vseh 94 številk je tudi na spletu !! zaveza.si…..
        Šola zgodovine, etike in morela, poštenja in resnice !
        O nekaterih gornjih piscih pa ….skoraj jih nima smisla omenjati, ker so “nevarno ” vsebino prišli onesnaževat….Se ve odkod in zakaj….

        • »…vse svoje nasprotnike skušali izenačiti s komunisti. Na ta način so demokrati iz političnih, katoličani pa iz verskih razlogov morali zatrjevati enim in drugim, kaj niso, pa pri tem nehote izgubili nekaj identitete pa tudi iniciative.«
          Zanimiv citat, pred očitki katere stranke že se morajo danes ljudje braniti na vse možne načine, da niso komunisti, levi infiltriranci, vsegliharji, kocbekovci?

          • …kdor se pred temi očitki brani, že ve zakaj se brani…
            Če nima teh bremen, se nima kaj braniti.

  11. … dvigniti ljudi iz otopelosti, da bi s pomočjo volitev vzpostavili red.
    =================
    To je malo verjetno, če je sploh mogoče. A tega se našim pomladnikom ne da dopovedati. Zato pa niso demokrati.
    Volitve so zadnja stvar demokracije.
    Janševa izpustitev je prva mala zmaga dobrega v tej deželi po 70 letih. Več je vredna kot vse volitve in vsa demokracija, ki jo imamo. Je prva stvar po kateri se lahko povrne upanje v to deželo, da je sploh kaj dobrega še mogoče. Tu dobro še ni zmagalo, že vsaj tri generacije. Zato je narod že otopel in čuti več nič, ne sliši več nič.

  12. Če levica krade politični prostor: zakaj pa ni SDS takrat podprl Državljanske liste in bi s tem razširili pomladni prostor? Tudi (pravi) liberalci so pomladna linija.

    • Točno tako, a vsi ki v polnosti survilno ne sledijo SDS so komunisti, levičarji … Citat na začetku gornje kolumne je zelo poveden, kakšna miselnost veji iz take stranke.

  13. Ravno plehki in nedemokratični komentarji dokazujejo, da je avtor z vsebino prispevka zadel v bistvo problema, ki razjeda desnico in onemogoča pritegnitev večine volilnega telesa.

  14. Prevladujoča komunistična trobila so z nenehnimi lažmi in blatenjem vsega in vsakega, ki je poskušal politični tok preusmeriti v demokratično normalnost, uspela pohabiti resničnost do take mere, da ga mnogi dobronamerni in objektivni volivci niso v stanju več prepoznati. Ko pa so (post)komunisti zasedli še institucije nadzora zakonitosti (sodišča), politične morale (KPK) in varovanja človekovih pravic (varuh človekovih pravic), so sliko resničnega stanja skazili do skrajnih meja.

    Trenutno je videti, da jim celotna zasedba vseh ključnih institucij le ni uspela. Ustavno sodišče se še vedno kaže kot svetla izjema, ki daje upanje, da bo slovenska družba polagoma vendarle postala normalna in demokratična.

    Kljub temu pa je treba tu jasno ločiti posamezne dele družbe in posameznike v politiki, ki vlečejo naporno breme v smeri večje demokratizacije, od teh, ki težijo k temu, da bi se nič ne spremenilo.
    K slednjim prištevam tudi te, ki neprestano pozivajo k nekakšni spravi z nespravljivim in uživajo sadove lastnih koristi, ki je nagrada te njihove drže.

    To, kar omenja g. ivanhartman v zvezi z birokratizmom sicer drži, vendar pa, ko pri tem hkrati zanika vlogo post-komunizma, zgreši bistvo vzroka.
    Ko namreč pravilno našteje vlade, krive za razmah birokratizma in finančne nepreglednosti, pozabi omeniti, da so te vlade izključno post-komunistične in s tem zamegli bistvo pravega vzroka nastalih razmer.

    Čestitke g. Rihar!

  15. … da razmere ne bile bistveno boljše, če bi stvari že takoj ob prelomu in potem naprej dosledno poimenovali s pravimi imeni,
    =================
    Toda, tako se je zgodilo. Ne moremo zdaj tega več spremeniti. Kaj sedaj?
    Špekulacije kaj bi bilo, če bi bilo, so neumestne.
    Slovenska družba je razsuta. Razločevanje je omejeno na okus in videz, pravica in krivica, dobro in zlo je stvar nazadnjaške preteklosti.
    Na drugi strani je moralizatorjev kolikor hočeš. Od teh pa ni nič.
    Kako naprej?! Izpustitev JJ je edina svetla točka.

  16. Avtor predlaga delitev na demokratične in (post)komunistične stranke. Popolnoma pritrjujem pobudi. Predsednik stranke Naprej Slovenija Blaž Svetek je večkrat dejal, da je on edini pravi demokrat in zato menim, da vse, ki se ne strinjajo v popolnosti s pogledi Blaža Svetka razglasimo za (post)komunistične klike.

    • Predlog zvrnjen, ker Blaž Svetek ni edini pravi demokrat, če to sploh je (ga ne poznam). Potrbna pa bo res ena krščanska stranka. To sedaj je žlahtna krščanskost.

  17. Slovenija bo zadihala takrat, ko bodo ljudje nehali gledat na državo kot nekaj, kar služi temu, da te zaj*. Na desnici je še preveč tega, v tem pa komunisti plavajo kot v topli vodi.
    Država služi višjim ciljem. In z njo tudi politika. Ko bo kdo prebral recimo ameriško deklaracijo neodvisnosti, in bi se malo zamislil nad tem, kaj tam piše, bi bilo res fajn. Zlasti kak naš politik in poslanec. Takrat bo vedel kaj država pomeni za narod. In koliko je to nad tem, s čemer se danes srečujemo. Svetlobna leta od nas.
    Že modrosti kralja Aleksandra bi nam bile dovolj. Recimo ena o sodstvu: Kakorkoli že sodite, ne prekinjajte prava. To je nasvet kralja naše glupe Juge. A danes niti tega ni.

  18. Po svoje dobra analiza nekoga, ki se očitno ne bi kar tako našel v situaciji “izdaje naše stvari”. Razumljiva shema, a mislim da malo preveč črno-bela. Gotovo so sledovi totalitarne dediščine, njenih idej, predvsem pa privilegijev in povezav moči v Slovenije nenormalno prisotne in odločujoče. Nepredstavljivo močne recimo za dežele Višegrajske skupine.

    Mislim, da je vseeno prav, da se levice ne diabolizira absolutno in apriorno in vse počez enako. Niti komurkoli nudi nekritično podporo. Verjetno se z demokratične strani kot zmagovite lahko pokažejo le usmeritve, ki kažejo, da je v ospredju dobro celotne Slovenije, ne prvenstveno različni partikularni interesi.

    Verjetno lahko desnica zmaga le tako, da seže tudi v sredo in tako, da bojo zanjo mirne vesti glasovali tako potomci domobrancev kot potomci partizanov. Kar je v Sloveniji zelo delikatna ambicija. Hrvaška izkušnja je že recimo takšna vse od l.1990 naprej – HDZ ( pa ne da jo idealiziram) je toliko premočna v preteklih 25 letih tudi zato. In tudi zato, ker je znala v svoje vrste sprejeti spreobrnjene komuniste, torej take, ki niso še naprej rovarili v prid bivših struktur. ( To napišem, čeprav sem se sam dolga leta izogibal, da bi volil kogarkoli, ki je bil prej v partiji.)

    • Berem: “Verjetno lahko desnica zmaga le tako, da seže tudi v sredo in tako, da bojo zanjo mirne vesti glasovali tako potomci domobrancev kot potomci partizanov.”

      Brez medijske podpore ne bo šlo. Potomci komunistov, tako dejanski kot idejni, imajo prevlado v medijih. Zakaj neki bi jo že spustili iz rok?

    • IF: “Razumljiva shema, a mislim da malo preveč črno-bela”
      ==========

      To je ravno poanta članka.
      Če ne gre Mohamed h gori, gre pa gora …

      Pisec s tem poudarja, da je potrebno narediti politični prostor pregleden za povprečnega (torej bolj kot ne nerazgledanega volilca). To naj bi naredile stranke (ker volilci tega niso sposobni), ki se tudi zaradi neustreznega volilnega sistema obnašajo precej “promiskuitetno”.
      Z avtorjem se strinjam, ker tudi sam zagovarjam dokajšno radikalnost pri povezovanju. Skratka bolje ostati v opoziciji kot pa se na silo povezovati po volitvah in se s tem onemogočiti pri vsaj delni izpeljavi svojega programa.

  19. … Vse poti vodijo k prehodu iz totalitarizma v demokracijo. K prehodu, ki je bil in ga ni bilo….

    Točno to, ki je bil in ki ga ni bilo. Jaz sem se takrat temu samo čudila, kako je to mogoče ?

  20. Zanimiv dialog:

    Tomaž Štih: “Če bi se spomladi NSi in SLS odločile z SDS boriti za človekove pravice, danes nihče več ne bi ustavil njihovega prevzema oblasti”

    Aleš Hojs‏: “Točno tako bi bilo! Pa so na žalost nekateri bolj kot na človekove pravice mislili le na lastne politične veličavske blodnje.”

  21. Vidim, da je admin pobrisal moj sestavek, ker sem si drznil napisati ( ali ne vem zakaj), da je Rihar napisal zelo slab tekst.

    Zakaj?
    Ker samo analizira in se bocka in sanjari, kaj bi bilo, če bi volilno telo “bilo bolj pametno in volilo SDS”. Veliko SDS pisunov je benignih. Ker niso ustvarjalni in ne vidijo bistvenih problemov.

    Radi bi lustracijo. Že 25 let – a nimate zato 30% glasov, kaj šele 51% ali 2/3.

    Radi bi večinski sistem, a SDS pada iz 30 na 20 in sedaj na 10%. Spet sanjarjenje.

    Če že nimaš večine je potrebno vsaj izobraževati svoje volivce in ostali politični sistem z zavzemanjem načelnih desnih drž. A tega ni ne v stranki in ne pri teh publicistih. Raje se s Toninom in bivšimi šefi SLS ves čas igrajo igre mačke z mišjo, kdo je večja žrtev, kdo je bolj pošten, bolj pomladen.

    Še za tiste SDS manipulatorje, ki pravijo perverzno naj ne kritiziram samo, a naj povem ukrepe: Evo vam ukrepov, sicer pa bi se v 25 letih že lahko pozanimali pri republikancih in pri desni EPP kako se politika umika iz gospodarstva – ne pa da že 25 let oponašate socialistično internacionalo!

    1. prodaja bank
    2. zmanjšanje cene javnega sektorja za 50% z privatizacijo šolstva in zdravstva
    3. odpustitev 30% dobro plačanih birokratov iz javnih agencij
    4. takojšnje prenehanje subvencioniranja podjetij
    5. takoj mora država opustiti vse investicije, vsa naročanja,…- to naj delajo privatna podjetja za svoj račun
    6. znanost na trg
    7. univerze na trg
    8. sodstvo: vse odpustiti in ponovno zaposliti z novimi pogodbami, ki niso za stalno, dobiti cca 100 tujih sodnikov in managerjev, da postavijo normalen pravni sistem
    9. medije: razsuti monopol rdečih medijev
    10. narediti zakone, s katerimi lahko izsledimo premoženje vseh mafijcev in birokratov, ki so ga 25 let črpali v davčne oaze.

    • pavel: “Radi bi večinski sistem, a SDS pada iz 30 na 20 in sedaj na 10%. Spet sanjarjenje.
      ==========

      Opa, a smo imeli v prejšnjem tednu kakšne volitve pa sem jih spregledal?
      Ali pa vi samo sanjarite svoje sanje?

  22. Odličen članek!!!! Priporočam vsem! Pozoren sem postal, ko so se tvitale njegove zgoščene misli. Bil sem kar malo šokiran, ko sem članek potem bral in so bile stvari tako, bi rekel v samem bistvu razložene. Respect! Škoda je edino, da je avtor prezahteven (nevem ali slog ali misli) za nekatere, ki potem kar nekaj sitnarijo, ne razumejo pa očitno ničesar.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite