Kozina, a vi to resno? Podjetnike izgnati, da boste delavcem vrnili dostojanstvo …

30
734

Družbena tranzicija traja določen čas. V nekaterih državah 25 let, v drugih 50 let in več. Ta čas je v veliki meri odvisen od strukture, ki ta postopek zavira tiho vendar odločno in z močnimi vzvodi, saj z novo ureditvijo pridejo spremembe, ki zmanjšujejo njeno moč. Navadno ji pri tem pomagajo tudi tisti priviligiranci, ki so v prejšnji ureditvi zaradi zvestobe sistemu živeli bolje kot večina ljudi. Mnogo bolj pa na hitrost tranzicije vpliva sposobnost naroda, da prepozna takšna prikrita dejanja politične elite in krike priviligirancev po ustavitvi oz. kar obrnitvi tega procesa. Takšnih dejanj ni težko prepoznati, saj iz vrednostnega sistema družbe dobesedno štrlijo.

Eden takšnih nostalgičnih izpadov je pred meseci na seji parlamentarnega odbora za pravosodje prišel celo iz ust vrhovnega državnega tožilca Jožeta Kozine. Ta je podjetnike vsegliharsko opredelil kot jokajoče kapitaliste, ki jih je potrebno obdavčiti in jih napotil v tujino, če jim kaj ne paše, v istem stavku pa podprl Levico, kot edino politično stranko, ki bo to naredila. Že od daleč se vidi, da gre za izjavo, ki je v posmeh neodvisnosti sodstva, kar je ugotovila tudi Komisija za etiko in integriteto državnotožilskega sveta. Veliko bolj zaskrbljujoča pa je odločitev generalnega državnega tožilca Draga Šketa, ki se je odločil, da zoper Kozino zaradi očitne kršitve ne bo uvedel nobenega postopka. Prav neverjetno, da je isti generalni državni tožilec pred nekaj tedni povedal, da je sovražni “vsak govor, tudi če se dotika malega človeka,” v izganjanju podjetnikov pa ni našel elementov sovražnosti. S tem je vrhovno državno tožilstvo simbolično odprlo lov na največje državne sovražnike – slovenske podjetnike.

V Sloveniji žal postaja folklora, da smo podjetniki krivi za vse. Politiki nas vsegliharsko mečejo v isti koš s kriminalci in primerjajo z najbolj poznanimi svetovnimi izkoriščevalci. Ni pomembno, kako dobro želimo svojim zaposlenim, ni pomembno, kako se trudimo, da bi imeli vsi varno in stabilno službo, spodobne plače, regres, božičnico, trinajsto plačo, da na koncu nekateri razdelimo še dobiček kot edino pravico, ki nam pripada kot lastniku. Agenda levega skrajnega populizma gre v smeri, da nas podjetnike napravijo za državne sovražnike številka ena, ob tem pa sistem brez sramu ščiti podpornike, ki tej poti sledijo; in v tem primeru se je pokazalo, da ne izbirajo sredstev. Ustavna ureditev države, ugled najvišjih sodnih inštitucij v mednarodnem merilu ter ugled slovenskega gospodarstva so bili žrtvovani za pravico do svobode izražanja. Prav tiste svobode izražanja, ki jo isti krogi relativizirajo, ko gre za promocijo, v zadnjem času tako populariziranega sovražnega govora. Zaskrbljujoče je, da nismo slišali nobene obsodbe takšne retorike, razen nejevolje posameznih predstavniških organizacij podjetnikov. Zganiti bi se morali vsaj tisti, ki državo želijo voditi po demokratičnih standardih. Ustavno določena delitev oblasti, katere veje naj bi bile med seboj ločene namreč daje namreč oblasti legitimnost.

Če v tej blaznosti za trenutek pozabimo na posmeh ustavni ureditvi, bi morali tako za Kozino, kot njegovega šefa Šketo iz povsem praktičnih razlogov ugotoviti, da svojih funkcij ne moreta več opravljati. Kdor je namreč mnenja, da bomo z izgonom podjetnikov delavcem vrnili dostojanstvo, pač ni pri zdravi pameti in ne more opravljati nobenega dela, kaj šele najodgovornejših del v državi. Ste spoštovani visoki uradniki pomislili, kaj se bo zgodilo z delavci podjetij, ki jih tako brezkrbno pošiljate v tujino? Ti delavci, ki bodo ostali brez službe, vsekakor ne bodo imeli več svojega dostojanstva. Ogroženi bodo domači dobavitelji podjetij, neprofitne organizacije, ki jih ta podjetja financirajo, da ne govorimo o družinah zaposlenih. Navsezadnje boste ogroženi tudi vi, visoki uradniki, ko bo Slovenijo zapustilo še zadnje podjetje namreč ne bo denarja za niti za vaše plače. Sam sem do sedaj verjel, da ljudje na tako odgovornih položajih razumejo kako in kje se dodana vrednost ustvarja in kje porablja.

Podjetnik pač ni le en nebodigatreba v državi, vsekakor pa povprečen slovenski podjetnik ni ultra kapitalist, katerega edini cilj je, da pobaše dobiček podjetja. Naročila ne prihajajo sama od sebe, težke odločitve, od katerih je odvisna prihodnost vseh zaposlenih, se ne sprejmejo same od sebe, riziko njegovih slabih odločitev pa pade na podjetnika in njegovo celotno imetje in da, na njegove zaposlene. Povprečen slovenski podjetnik je vodja, knjigovodja, komercialist, kadrovik, pravnik in tajnica, serviser, mojster za vse ter v večini primerov oče in mama vseh zaposlenih. S svojimi zaposlenimi živi v dobrem in v slabem in mnogi slovenski podjetniki in obrtniki bolj kot za mastne dobičke živijo in delajo za to, da preživijo svoje zaposlene. Si predstavljate, kako se ti ljudje počutijo, ko jih najvišji državni uradniki zmerjajo s požrešnimi kapitalisti, ki jim je potrebno vzeti moč, jih dodatno obdavčiti? Si predstavljate, kakšen občutek pravne varnosti ima slovenski podjetnik, ki se lahko kot tožnik ali obtoženec kadarkoli znajde v postopku z uradniki, ki ga tako globoko sovražijo?

V današnjem svetu je dobro delujoče nacionalno gospodarstvo motor vsesplošne blaginje, državna uprava in vlada pa njeno krmilo. Usklajeno delovanje obeh je pogoj, da se država premika naprej po ovinkastih poteh globalne politike in globalnega trga. V primeru, da je en segment predolgo zaslepljen z lastno močjo, pa se zgodi Slovenija. Nekdaj nova Švica, ki že leta pada na lestvicah mednarodne konkurenčnosti in ekonomske svobode. Proces tranzicije v Sloveniji ni reverzibilen, ne glede na pritiske dekadentnih sil. Lahko pa ga pospešimo ljudje, če prepoznamo in glasno obsodimo takšne, v nebo vpijoče neumnosti.

30 KOMENTARJI

  1. Kozinova izjava je seveda neprimerna. Posebej ce gre za odziv na besede podjetnika kot je Ivo Boscarol. A vendar jo je dobro videti tudi v luci enega redkih tozilcev, ki relativno agilno in vsaj deloma uspesno preganja gospodarski kriminal. Tako kot niso ustrezni pozivi k izganjanju podjetnikov, posebej ce ni jasno poudarjeno, katere in kaksne je imel tozilec v mislih, je neustrezno tudi nastopanje, ki se ga da razumeti v smislu, da so podjetniki tako dragoceni, da jim je dovoljeno poceti karkoli. Gospodarski kriminal, davcne utaje, nelegalne privatizacije, korupcijo, klientelizem, nepotizem je nujno ucinkovito preganjati. Tako za uspesnost ekonomije kot za splosno duhovno in moralno stanje v druzbi. In izkoriscanje lastnih zaposlenih in prekarcev je tudi zavrzen odnos. Dober je tisti podjetnik, ki mu je dobrobit lastnih delavcev in njihovih druzin enako pomembna kot lastni profit. Kozina ima vendarle prav, da je v Sloveniji visok delez moralno problematicnih podjetnikov. Ti si vendarle ne zasluzijo potuhe.

  2. Podjetniki se v osnovi delijo na dvojne. Prvi,ki so ustanovili podjetje na novo in tisti ki so ga v tranziciji lastninili in ga iz druzbenega privatizirali. Ta locnica je kar precej zanesljiva.
    Na ravnanje v podjetnistvu pa odlocilno vplivata slaba zakonodaja in praksa delovanja tozilstva, sodisc in ministrstva s slabo zakonodajo.

  3. Kozinov neprimeren izpad, lahko primerjamo z naslednjo trditvijo:

    “Ljudje so koristolovci in kriminalci”.

    Splošno znano je, da to velja le za nekatere ljudi. Ni pa sprejemljivo, da se etiketira vse ljudi kot takšne.

    Kozina bi svoje poslanstvo opravil, če bi izjavil: “Spoštujem podjetnike, ker omogočajo ljudem zaposlitve in primerne plače. Kritiziram pa tiste podjetnike, ki so nepravični do svojih zaposlenih.”

  4. Kozinova izjava ne le, da ni primerna, je primitivna in škandalozna. Da pa to dopušča še šef tožilstva Šketa, pove vse o slovenskem pravosodnem sistemu. Ali po Bavconovo: ni naloga pravosodja, da preganja kriminalce, ampak da ščiti družbeno ureditev – seveda komunistično. Po svoje bolj razumem Kozino, ki se mu je verjetno utrgalo ob nemoči in slabi podpori pri preganjanju kriminala, ne razumem pa Škete, ki to hladnokrvno presliši.

  5. Napredovanje Kozine je čisti primer negativne selekcije, o kateri je toliko govora. Že kot tožilec mi je bil vedno neprepričljiv, njegove obtožnice malodane izmišljene, tako da obramba spoh ni možna. Njegove besede o “kontaminiranih transakcijah” v gospodarskem kriminalu so naravnost povedano izmeček pravice.
    Kako je lahko on napredoval do vrhovnega tožilca mi nikoli ne bo jasno. Njegove besede pa povedo res vse, tako o državi, kot o njenih funkcionarjih. Niti komentarja niso vredne. In temu so primerne tudi sodbe v teh primerih. Iz teh sodb bi morala izhajati dobra praksa, pa niso vredne papirja na katerem so napisane.

  6. Spomnim se njegove izjave, da je potrebno kapitalu odvzeti moč (ker da razpolaga s preveč moči).
    S čimer se sicer strinjam.
    Ampak kaj ko mu mi vdahnemo to moč.
    Če mu je ne bi, je pa ne bi imel.

    • Kako kapitalu vzeti moč? Če je zakonit. Samo z družbeno klimo. Z oblastjo samo v smislu varovanja svobode trga (monopoli, ipd.)
      Ne vem kako bi se lahko strinjala s to povsem revolucionarno idejo g. Kozine.

    • Z denarjem kupiš medij. Z njegovo pomočjo dobiš oblast. Z njo kreiraš družbeno realnost.
      Torej ima preveliko moč.
      V tem se strinjam s Kozino. Ne vem pa, če je on tudi to imel v mislih.

  7. Sramotna rehabilitacija kriminalcev
    REPORTER, 27. avgust 2018

    Tako Maja Sunčič piše v odlični kolumni, ko nas spomni, da je slovenska družba z vseslovensko rehabilitacijo Kordeža in Bavčarja dosegla dno. Dr. J. Mencinger je Kordežu celo napisal uvodnik za knjigo Kam je izginilo deset milijard? Bine Kordež, zapornik, v posmeh celotni Sloveniji piše članke o gospodarski krizi, a ravno on se je posmehoval tedanji oblasti, ko je še oktobra l. 2007 javno pisal »kreditov ne bomo vračali«. Ob osamosvojitvi smo menjali družbeni sistem, odpravili skupno družbeno lastnino in samoupravljanje. Ta unikatna ekonomija ni dajala rezultatov, da bi lahko država SFRJ vzdržala. To je tema, ki bo še dolgo aktualna. Berem prispevek bivšega pravobranilca, Janez Krnca, ki opiše, kako je potekala odprava družbene lastnine in pravi:«Proces odpravljanja družbene lastnine se je začel že v zvezni državi. Neodplačna in nesankcionirana privatizacija družbenega premoženja je postala množični družbeni pojav. Revizije lastninskega preoblikovanja, opravljene po letu 1992 v večini takratnih družbenih podjetij, so razkrile dediščino večletnega nemotenega plenjenja družbenega kapitala. Problema ni predstavljala zgolj visoka vrednost oplenjenega družbenega premoženja. Nenadomestljivo škodo je pomenil propad mnogih izropanih in uničenih, pred tranzicijo uspešnih podjetij. Pooblaščene osebe, najpogosteje menedžerji so v okviru svojih pooblastil neovirano, pogosto z navideznimi posli poskrbeli, da končno neodplačno pristane v privatnem žepu. Vse pove podatek, da je zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora stopil v veljavo leta 2012, dvajset let po začetku veljavnosti zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Iz zadnje (julij 2018) odločbe Ustavnega sodišča RS pa izhaja, da zaradi načela retrogradnosti v tranzicijskih postopkih ta zakon sploh ni funkcionalen.« Žalostna je njegova ugotovitev, da so naši politiki, ki so izhajali iz samoupravnega socializma, v procesu tranzicije družbenega premoženja sledili prepričanju, da sta človeška sebičnost in z njo povezan pohlep gensko vrojeni lastnosti, ki človeku omogočata preživetje, ga spodbujata in nagrajujeta. »Izvirni greh Slovenije je nedovršena privatizacija družbenega premoženja iz časov nekdanje jugoslovanske socialistične države. Nikoli niso bili pretrgani ‘prijateljski’ odnosi med politiki, menedžerji in bančniki, ki so bili pod starim režimom pogoj za nemoteno poslovanje,« pravi Igor Guardiancich, politolog in ekonomist, ki se v tujini ukvarja tudi z vprašanji socialne države. Direktor Kapitalske družbe, Jože Lenič, je že leta 2002 dejal: »Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.« Dr. Jože Mencinger, zagovornik »nacionalnega interesa« in socialne države, pa nedavno na TV zopet pove, da bi morali zaposleni postati lastniki podjetij. A ravno on je bil proti razdelitveni privatizaciji, zagovarjal je odplačni način. S certifikati državljanov gospodarstvo ni dobilo novega denarja, ki ga je zelo potrebovalo. Zgovorna je njegova izjava objavljena v Gospodarskem vestniku, leta 1996 in 1998: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Menedžerji so tako »odplačno« (?) prevzemali podjetja brez lastnega denarja, na račun razvoja in oškodovanja podjetij, državljani s certifikati pa nismo bili primerni za lastnike. Demosov model privatizacije pa je predvideval, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Žal je bil ta model tranzicijska politika zavrnila. Politika pa je šele koncem leta 2007 sprejela spremembo zakona o prevzemih, ki preprečuje, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem. Večina držav EU prevzemniku prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Naša država žal torej temu do tedaj ni sledila. Dr. Mencinger pa se kot pravnik še vedno nedavno na TV čudi temu, da kar je do leta 2008 potekalo kot zakonito, je danes deset let kasneje nezakonito. Zato se strinjam z dr. Andrejem Umkom, bivšim ministrom, da bi moral vsak prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja. On opozarja: »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU.« Politika ni dovolj storila, da bi preprečila oškodovanja. Tej politiki je sledilo tožilstvo, ki je del izvršne veje oblasti. To pove, kdo je tudi odgovoren za rezultate tožilstva. V oddaji Tarča nacionalne televizije, na temo bančne luknje, je predsednik okrožnega sodišča Marjan Pogačnik pozval izvršilno in zakonodajno oblast, da naj vendar poskrbita za zakonodajo, da bodo sodišča lahko učinkovita. Znano je in veliko pove: »Brez tožnika ni sodnika!« A vse veje oblasti so pri nas tako avtonomne, da vsaka nadzira samo sebe. Tako se ne ve, kdo odgovarja za stanje pravne države. Prevladal je neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, pravi ekonomist dr. Igor Masten. To je nasprotje liberalizma in države prava. Tranzicija v demokracijo, v pravičnejšo družbo, še ni uspela. Ljudstvo ima oblast, piše v ustavi. Kdo nam bo dal odgovor, kdo je odgovoren za dediščino » večletnega nemotenega plenjenja družbenega kapitala«. Ali zakonodajna in izvršna oblast, ali pravosodje? Ali bodo največji krivci za gospodarsko krizo in za plenjenje in oškodovanje, ter propad podjetij veliki ugledneži v medijih? Družbeni molk je sramotna podpora zavržnim dejanjem in zanikanje odgovornosti in pravne države, ki je pogoj za delovanje demokracije.
    Franc Mihič, Ribnica

  8. Bo kdo kdaj odgovarjal?
    ONA, 13. Januar 2015

    Nedavno berem in se čudim:«Nalijmo si malo čistega vina, čeprav je kislo. Kapitalizem je še pospešil razsipniško kreditiranje in porabo tujih zalog na podlagi kasnejšega vračanja. Če že poslušamo stalne slavospeve osamosvojitvi pristašev Janše, se lahko vprašamo, kaj smo pridobili. Dobili smo sistem, ki nas je pripeljal v slepo ulico z zadolžitvijo za 30 milijard, sistem, ki je omogočil trošenje nad ustvarjenimi sredstvi. Podporniki Janše so bili tista politična opcija, ki je kriva za uničenje SDK. Zaradi tega se je pojavil kriminal. Bo od teh desničarskih revolucionarjev kdo odgovarjal za te posledice države?«
    Ali ne tiči vzrok za »razsipništvo na račun tujih zalog oz. kreditov« v nekdanji skupni družbeni lastnini, »vse je naše«, kar je bil glavni vzgib in dosežek revolucije«? Ve pa se, le partija imela vedno odločilno besedo. Ali se nismo po osamosvojitvi demokratično kar sami zopet odločili za razsipništvo in porabo tujih zalog? Bodimo vendar pošteni! Osamosvojitev je bil projekt praktično vseh Slovencev, največ pa je temu prispeval DEMOS in ne samo Janez Janša. Pomladna politika je bila le 32 procentov obdobja samostojne Slovenije na oblasti. Ekonomski in etični kolaps v slovenskem gospodarstvu in družbi pa sta v veliki meri posledica zgrešene privatizacije. Državljani smo še naprej ostali neenakopravni, saj je koncentracija lastništva za vsako ceno, in to kar v rokah menedžerjev, imela prednost v stroki in politiki, predvsem pri levici. Nacionalni interes je: »Nikomur hlapci!« Mikavna parola, žal brez dokazanega ekonomske rezultata. Takšno gospodarstvo ne daje zadostnih donosov, krediti, ki jih po potrebi poplačajo kar davkoplačevalci, pa so mikavni; vedno brez osebne odgovornosti akterjev!?V Sloveniji nismo razvili sposobnosti in sprejeli načelo, da živimo in se razvijamo predvsem na lasten račun. Problem ni toliko korupcija, temveč so slabi lastniki podjetij, predvsem politika oz. država, nesposobni in slabo izobraženi managerji, vsaj tretjina, in enako uradniki. Morali bi uskladiti svoje zahteve s skupnimi možnostmi v državi, sicer nam bodo obresti izpile kri. Pred časom nam dr. Peter Glavič jasno pove: »Socialno tržno gospodarstvo je vrsta kapitalizma, kapitalizem brez kapitala (‘kreditizem’) je obsojen na propad. Potrebna je rehabilitacija kapitalskega trga v Sloveniji, kot tudi vzajemnih in pokojninskih skladov«. Kdo pa je ukinil SDK? Kdo je bil tedaj na oblasti? Predsednik republike je bil Milan Kučan, predsednik vlade dr. Janez Drnovšek in minister za finance mag. Mitja Gaspari. Vodilna stranka je bila LDS. Rast je zastala, a svoboda besede ostaja!
    Franc Mihič Ribnica

  9. Javna vprašanja politiki in tožilstvu!
    Aktualna je bila nedavna oddaja na TV3, kjer sta o kraji pokojninskih prispevkov in o državi, ki nič ne ukrene, da jih pobere, govorila Barbara Brezigar, bivša generalna državna tožilka, sedaj tožilka, in dr. Ernest Petrič, bivši predsednik US. Neplačevanje prispevkov za pokojnine je desetletja star problem, ki zadeva le zaposlene v gospodarstvu. Vlada mag. Antona Ropa je že pred leti kar uzakonila možnost, da podjetje zadrži prispevke zaposlenih in jih ne nakaže ZPIZ-u,celo brez vednosti oz. soglasja zaposlenih, kar je seveda kraja. Ustavno sodišče je l. 2011, po 13 letih, na pobudo Semoličevih sindikatov odpravilo ta absurden zakon, ki je omogočal uporabo »ukradenih« prispevkov, kot »pomoč« lastnikom podjetij v krizi. V 50. členu Ustave piše: «Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.« Politika pa se izmika tej skrbi za delovanje pokojninskega zavarovanja, katerega nosilec je ZPIZ. Tožilka Barbara Brezigar v tej oddaji pove, da tožilstvo, ko ga je ona vodila, ni moglo ukrepati zoper podjetnike, neplačnike, saj je veljal zakon vlade mag. Antona Ropa, ki je dovoljeval, da so podjetniki zadržali prispevke zaposlenih za pokojnino brez soglasja zaposlenih. Ga. Brezigar še pove, da je politika nato naenkrat dala pobudo za veliko obtožb zoper podjetja, ki niso plačala prispevkov. Tožilstvo je to razumelo kot pritisk na samostojnost tožilstva, to je vmešavanje politike v delovanje neodvisnega tožilstva. Zaradi tega »pritiska politike« je stopila v bran tožilcem. Če je preje politika z zakonom dovoljevala to početje, tožilstvo, kljub odpravi tega zakona, ne more sedaj podjetniku, ki je zadržal prispevke, dokazati naklepa, je njeno mnenje. Kakšen naklep je potreben dokazati, da je kraja kaznivo dejanje? Za tožilstvo je torej predvsem pomembno (?), da ne pristane na »pritiske« politike, ki je le dala tožilstvu pobude za pregon, da odkrije in kaznuje goljufe. Politika pa se je potem udobno umaknila. Tako je odobrila ravnanje tožilstva, ki vse do danes še ne preganja podjetnikov, ki so ogoljufali zaposlene in državo. Ali je poslanstvo pravne države oz. tožilstva predvsem to, da skrbi za svojo neodvisnost, a ne poskrbi za kaznovanje goljufov? Mar je prav,da ostajajo oškodovani nemočni in bodo imeli nižje pokojnine, če ne znajo in ne zmorejo sami izterjati prispevke? Javno sprašujem aktualne politike, ali je to skrb države za »delovanje socialnega zavarovanja«, kot piše v ustavi? Državno tožilstvo oz. tožilko Barbaro Brezigar pa sprašujem, kaj vse so potrebni pogoj, da je podjetnik neplačnik storil kaznivo dejanje, da ga tožilec lahko preganja?
    Franc Mihič, Ribnica

  10. »Vse skupaj nas mora biti strah«
    ONA, 23. oktober 2018

    Generalni državni tožilec g. Drago Šketa pravi:»Tako v času imenovanja, kot tudi sedaj, se zavzemam za politično nepristransko držo. Vrlina tožilca mora biti samostojnost, neodvisnost in strokovnost, na katero ne vpliva njegova politična opredelitev. Bi pa ob tem izpostavil, da je čas, da se imenovanje državnih tožilcev vzame iz rok politike, saj smo, če se ne motim, edina država Sveta Evrope, kjer tožilce imenuje zakonodajna veja oblasti. Tožilstvo je strogo strokovna funkcija in o imenovanju naj ima glavno besedo stroka, ne politika. To od nekdaj zagovarjam in od tega ne odstopam, saj ima politika prevečkrat apetite po obvladovanju sodne veje oblasti, kar je nedopustno.« Tako berem v intervjuju z generalnim državnim tožilcem; Delo- SP; 13. Oktobra 2018: Če imaš le ribiško palico, nihče ne more pričakovati takšnega ulova kot z ribiško mrežo. Generalni državni tožilec torej poudari:«Tožilstvo je strogo strokovna funkcija in o imenovanju naj ima glavno besedo stroka, ne politika .«Ali to res ustreza demokratični državi? Tožilstvo je del izvršne oblasti in ne sodne veje oblasti in je torej podrejeno vladi oz. ministrstvu. Ali izvoljena politika, ne državljani neposredno na volitvah, res ne smejo ocenjevati rezultatov dela tožilcev in sodelovati pri njihovem imenovanju? To sme sedaj samo Državnotožilski svet, ki je samostojni državni organ, ki opravlja naloge državnotožilske samouprave(?) in upravne naloge ter sodeluje pri zagotavljanju enotnosti pri zagotavljanju enotnosti pregona in varovanju samostojnosti državnih tožilcev. V tem svetu pa imajo največjo moč tožilci s petimi glasovi članov devetčlanskem svetu, saj so ostali štirje lahko le pravni strokovnjaki. Tožilci torej nadzorujejo tožilce. Ali je ta samoupravna naloga skladna z načeli demokracije? Menim, da ne. Nihče, ne zakonodajna, ne izvršna veja oblasti, ne pravosodni minister, ne ljudstvo ne sme torej ocenjevati rezultate dela tožilstva, a vsi delujejo v imenu in za račun ljudstva. V ZDA pa ljudje volijo tožilce in šerife, vodje policije. V demokraciji vendar velja, da nihče ni brez nadzora in ne sme nadzirati sam sebe, sicer je to parodija odgovornosti, ki je temelj za učinkovitost pravne države. Zato se ne čudim, da je v Odmevih na RTV, 6. decembra l. 2016, pravosodni minister Goran Klemenčič prizadeto dejal, da če bo ostalo tako, kot je sedaj v civilnih in kazenskih postopkih pri obravnavah bančne kriminalitete, da ni nihče za nič odgovoren, tedaj bo on prvi, kot pravosodni minister rekel: »Ne verjamem v pravno državo. Vse skupaj nas mora biti strah.« Mnoge državljane je zato res strah, saj trpijo posledice ne ukrepanja tožilstva pri oškodovanju podjetij ob privatizaciji z baypass podjetji in z »menedžerskimi« krediti, ker so tožilci zavrgli celo dokaze strokovnih državnih inštitucij, npr. SDK. Tožilci niso in ne ukrepajo tudi pri kršenju ustavnih pravic zaposlenih, to je kraji prispevkov. In kdo je za to stanje (so)odgovoren? To so vodstva strank parlamentarnih, njihovi člani in privrženci, ki to podpirajo, in »strokovni funkcionarji«, predvsem pravniki in družboslovne fakultete. Odgovorni so tudi brezbrižni volivci. Dokler bo tako, tudi jaz ne verjamem v pravno državo, s katero imam tudi osebno zelo slabe izkušnje. Žal!
    Franc Mihič

  11. ”Če kdo, bi se za socialno vprašanje morala zavzemati krščanska stranka, ki pa se hvali, da ima najboljši program za naše podjetnike!” Tako torej opozarja dr. Stane Granda, član SAZU. Ali takšen program pritegne veliko volivcev? Očitno ne. Mnogi zaposleni v gospodarstvu iz razočaranja ne gredo na volitve, saj so ugotovili, da nimajo ustreznega kakovostnega političnega zaveznika, ki bi skrbel za njihove zakonske pravice, to so vsaj izplačilo plače in plačani prispevki ter temu ustrezne pokojnine. Politika in javni sektor ter upokojenci, celo sindikati, so delavce oz. zaposlene v gospodarstvu pustili na cedilu. Javni sektor, še manj politiki na oblasti, nimajo nikoli težav z izplačilom plač, ne poznajo problema neplačanih prispevkov za pokojnino. Novi zakon glede pokojninskih prispevkov povsem razbremeni državo obveze, da pobere prispevke, kar ni skladno z ustavo.. Oškodovani zaposleni se morajo sami pravdati za ukradene prispevke. Vsi, ki so takšen zakon podprli ali bili tiho, so zaposlene v gospodarstvu pustili na cedilu. Koga naj ti potem sploh volijo? Ne pozabimo tudi, kako je dr. Peter Jambrek v Odmevih letos po končanih državnozborskih volitvah komentiral delovanje politikov in strank . Dejal je, da bi morala biti osrednja volilna tema »stopnja izkoriščanja slovenskega delavca, ki je tako visoka kot še ne. Fenomenalna sta pri tem dosežena uspešnost slovenskega gospodarstva in doseženi standard, pri čemer pa delavci delajo daleč preveč za nizke plače in tako omogočajo polniti bančno luknjo, vzdržujejo razkošno zasedeno državno birokracijo in vzdržujejo povsem neučinkovito »socialo«, na področju visokega šolstva, zdravstva i.p. Skrb vzbujajoča je stopnja izkoriščanja slovenskega delavca, ki bi morala biti osrednja volilna tema levice oz. političnih strank, pa to ni bila, je on poudaril. Žal ni bila predvolilna tema, kako dvigniti dodano vrednost na zaposlenega, kjer močno zaostajamo, niti ni bila tema, kaj vse je treba narediti, da bodo naše plače primerljive z zahodnoevropskimi. Predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS), akademik, prof. dr. Igor Emri , se tudi ukvarja s tem vprašanjem. Kakovost življenja državljanov Slovenije bo, takšno je njegovo mnenje, odvisna od višine vlaganj v raziskave in od implementacij vrhunskega bazičnega znanja v industrijska okolja. Profesor Emri ima na vprašanje, kaj vse je treba narediti, da bodo naše plače primerljive z zahodnoevropskimi, naslednji odgovor: «Za dvig plač zaposlenih na raven najrazvitejših držav v EU in svetu moramo prodajati ‘znanje’ in ne zgolj ‘delovne sile’, kar je mogoče doseči samo z dvigom tehnološke ravni podjetij, ki jo lahko merimo z izobrazbeno stopnjo zaposlenih. Število doktorjev znanosti v slovenskih podjetjih je še vedno zanemarljivo.« Z njim se strinja tudi ekonomist Jože P. Damjan, ki ne vidi dovolj sodelovanja med univerzo in gospodarstvom . Pravi: »Vzrok je na eni strani v nezainteresiranosti tradicionalnih izvoznikov po znanju iz univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalno-pravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi.« Damjan s prstom pokaže na birokrate iz šolskega ministrstva, ki univerze potiskajo v osamitev od realnega sveta. Smo na meji katastrofe zaključuje Damjan, saj bi morale univerze delovati »za komercializacijo znanstvenih odkritij«. Znanje in ne garanje je torej edino prava perspektiva. Nezadovoljni slabo plačani zaposleni, ko država celo ne poskrbi da pobere njihove prispevke, ne morejo delati kvalitetnih modernih konkurenčnih izdelkov. Kdo naj torej pomaga zaposlenim v gospodarstvu? Oblast, to so izvoljeni politiki, poslanci. Ti so odgovorni za spoštovanje zakonskih pravic volivcev v gospodarstvu. Odgovorni so tudi, da zagotovijo gospodarstvu prava znanja za povečanje konkurenčnosti države oz. za dvig produktivnosti in dodane vrednosti na zaposlenega. Politika je torej odgovorna, da gospodarstvu priskrbi oz. nudi pravo znanje, ki omogoča tudi višje plače zaposlenim ob potrebni konkurenčnosti za tekmovanje na trgu. Ne garanje, le pravo znanje je rešitev perspektive Slovenije. Javni sektor države oz. njihovi sindikati, ki jih vodi Branimir Štrukelj, so zmagali in dosegli dogovor vreden tristo milijonov evrov, a država ne bo večno to zdržala. Prenizka konkurenčnost države je odraz (ne)znanja in (ne) odgovornosti politikov. . Bančna luknja se zato lahko zopet ponovi, a naj bi jo zopet plačali »vsi«, tudi tisti nič krivi? Koga naj volijo torej zaposleni , zlasti tisti v gospodarstvu, mar stranko, ki skrbi predvsem za podjetnike, ne pa za njihove zakonske pravice?
    https://www.casnik.si/so-migranti-krivi-za-nepravno-drzavo/

  12. Delavci v sužnjelastniških razmerjih
    Dnevnik, 4. april 2017
    Novi generalni državni tožilec Drago Šketa je v nedavnem intervjuju dejal: »Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.«
    To je nazoren odraz minulega (ne)dela oblasti in ignorance državljanov. Sramoten odraz neodgovornosti vseh vej oblasti, predvsem vodstev političnih strank, ki skrbijo le za »naše«, kar je plemenska kultura, ne pa demokracija.
    Kdo bo in bi moral odgovoriti delavcem na to vprašanje in ga urediti? Kdo je odgovoren, da je po 25 letih samostojne demokratične RS takšno stanje? Bo kdo odgovoril generalnemu tožilcu in delavcem, zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? Kdo mora torej urediti vprašanje, da delavci ne bodo v sužnjelastniškem razmerju?
    Slovenski narod je trpežen, a si bo moral priboriti nov politični razred. Ta politični razred so sedaj partije, ki o tem »suženjstvu« molčijo kot grob. Brez spremembe volilnega sistema to ni mogoče, a vsem strankam stanje ustreza, vladajo v imenu ljudstva, a ljudstvo nima izbire, komu osebno lahko podeli mandat za oblast, kar sicer terja tudi ustava.
    Generalni državni tožilec še ugotavlja: »Jasno je, da pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko kotirajo. Zakaj, ne vem, morda zaradi velikega števila zadev na sodišču ali pa je morda krivo tudi pomanjkljivo obveščanje javnosti. Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva. To bi povečalo preglednost delovanja.«
    Da, za to bi bil že skrajni čas. Vendar le javna preglednost delovanja ni zadostna za odgovornost in za kvaliteto delovanja tožilstva ter sodstva, ki že dolgo nizko kotira in državi odžira ugled.
    V RS namreč samo državnotožilski sveti letno ocenjujejo delo vsakega tožilca. Tožilci in sodniki pa delujejo v imenu in za račun ljudstva. V ZDA volijo tožilce, ponekod tudi sodnike, da ti delujejo v imenu ljudstva. Kdo vse to vidi in nič ne ukrene? Politiki in pravna stroka. Ne nazadnje so na vrsti tudi volivci, če nočejo biti ovce.
    Franc Mihič, Ribnica
    https://www.dnevnik.si/1042767819/mnenja/odprta-stran/delavci-v-suznjelastniskih-razmerjih

  13. Kdo in kaj povzroča porast duševnega zdravja v Sloveniji?

    Berem. Japonska načela:«Organizacije obstajajo v družbi z namenom, da zadovoljujejo ljudi v tej družbi. To je razlog za njihov obstoj in naj bi bila njihova primarna naloga. Pri vodenju organizacije je prva skrb vodstva zadovoljstvo ljudi, ki so povezani z njo. Če ljudje niso zadovoljni in ne morejo postati zadovoljni, potem taka organizacija ne zasluži, da obstaja. Prva naloga poslovanja je, da imajo zaposleni ustrezne prihodke. V to so vključeni tudi delavci pogodbenih partnerjev in pridruženih prodajnih in servisnih organizacij. Potrošniki so naslednji v tem krogu. Morajo se čutiti zadovoljne in imeti prijeten občutek, ko kupujejo in uporabljajo naše blago in storitev. Upoštevati moramo tudi blaginjo lastnikov delnic. Japonska je kapitalistična dežela in vsaka organizacija mora imeti dovolj dobička, da pokriva delež pri dobičku za lastnike delnic.«

    Podjetnik Ivo Boscarol pa pravi:»Filozofija poštenosti do zaposlenega bi morala biti standard. Težko je biti pošten, če imamo za največjega narodnega junaka tihotapca Martina Krpana, utajevalca davkov. Japonska najbolj kapitalistična država, a imajo človeka na prvem mestu.«

    Generalni državni tožilec Drago Šketa pa pravi: “Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.”

    Kdo bo to uredil in bo zmanjšal obolevanje Slovencev, to je poskrbel za njihovo duševno zdravje?

    Kdo mora to storiti?

    Vlada, ki naj poskrbi, da bodo tožilci najprej rešili 8000 kršitev pravic delavcev

    Šele potem bo resolucija aktualna in realna.

    https://www.rtvslo.si/zdravje/novice/se-bomo-slovenci-cez-deset-let-lahko-pohvalili-s-trdnejsim-dusevnim-zdravjem/450454
    Franc Mihič
    2018-03-30

  14. Vprašanje premierju dr. Miru Cerarju in vsem poslancem
    DNEVNIK, 24. marec 2016
    Ministrstvo za pravosodje je zavrnilo sodelovanje v Odmevih na temo izkoriščanja delavcev z naslednjo obrazložitvijo: “Ministrstvo za pravosodje glede vprašanja izkoriščanja tujih delavcev ni primarno pristojno, je pa v okviru svojih pristojnosti na tem področju v zadnjih letih (od leta 2011) sprejelo kar nekaj pomembnih ukrepov. Pri ukrepih, ki smo jih izvedli, smo delovali po sistemu širokih posvetovanj, zavzeto, s spoštovanjem načel socialne in pravne države, pravice do človeškega dostojanstva, načela zakonitosti v kazenskem pravu ter tudi načela “ultima ratio”. Ministrstvo za pravosodje torej ni odgovorno za neustrezne neučinkovite zakone za preprečitev suženjskega dela in izkoriščanja delavcev? Poslanec SMC, Jani Möderndorfer pa na TV javnosti pove, zakonodaja je povsem v redu? Varuh RS, sindikat in nekateri mediji pa ugotavljajo, da zakonodaja ni v redu!
    Poslanec Möderndorfer, mar še naprej trdite, da je bila »operacija uspešna, le pacient še umira«?
    Premier dr. Miro Cerar, kdo vse, katero ministrstvo je torej odgovorno za kvaliteto zakonov?
    Franc Mihič Kosovelova 2a Ribnica

  15. Mobing oziroma trpinčenje na delovnem mestu opredeljuje 7. člen zakona o delovnih razmerjih iz leta 2013: »Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.«
    V Švici mobing obravnava Ministrstvo za gospodarstvo, ker mobing povzroča gospodarsko škodo nacionalni ekonomiji. Pri nas pa politikom za trpinčenje in za to škodo ni mar, čeprav ta znaša po oceni ca. v Sloveniji 1 milijarda evrov.
    Posledice mobinga pa zdravi zdravstvo, ki je tudi zaradi tega venomer v večjih izgubah.
    Koliko prijav suma kaznivega dejanja trpinčenje na delovnem mestu je podalo zdravstvo, zdravniki?
    Koliko in kakšne odškodnine odškodnin so bile doslej plačane trpinčenim?
    Koliko in kakšne kazni so doletele povzročitelje mobinga, ki je kaznivo dejanje?
    »Največjo skrb zbujajo slabo vodenje in upravljanje države, sistemska korupcija ter trpinčenje (mobing) na delovnem mestu. Posameznike s psihopatskimi tendencami na vodstvenih političnih in menedžerskih položajih najdemo vsaj petkrat pogosteje, kot v splošni populaciji. Takšni ljudje bodo poskušali uspevati na račun drugih.« Tako ugotavlja mag. Dušan Nolimal, dr. med., specialist socialne medicine z Inštituta za varovanje zdravja in pravi: »Družinski zdravniki in psihiatri nas opozarjajo, da še nikoli niso imeli tako hudih primerov duševnih stisk, povezanih s krivicami in trpinčenjem v službi, kot v zadnjem času. Za vse te ljudi in seveda tudi za tiste, ki svoje stiske skrivajo, je treba organizirati takojš¬njo pomoč, da ne bi zlezli v hudo depresijo ali celo naredili samomora. Upravičena je bojazen, da se bo komu zaradi nenehnega kopičenja vseh teh krivic ‘utrgalo’ in bo vzel življenje tistemu, ki ga bo v določenem trenutku doživljal kot krivca.«
    Pred leti je v Nemčiji študija pokazala, da je bila tam gospodarska škoda 100 milijard evrov letno. Podobno v Avstriji, kjer študija iz leta 2012 kaže na 3,33 milijarde evrov škode, zaradi stresa in mobinga. Države, kjer bolje poznajo odgovornost politikov, tudi resneje obravnavajo mobing. V Švici je l. 2002 ministrstvo za gospodarstvo izvedlo študijo »Mobing in druge psihosocialne napetosti na delovnem mestu v Švici«. Obsega 100 strani in je javno dosegljiva.
    V Evropi obravnavajo mobbing resno. Najboljše zakone imajo na Švedskem, v Franciji in Švici. Tisti, ki trpinči je kazensko odgovoren, žrtev pa lahko zahteva odškodnino. V Nemčiji ugotavljajo, da »strah sodelavcev pomeni denar«. Opravljena študija je pokazala, da zaradi strahu sodelavcev podjetja izgubijo 100 milijard EUR letno. Zmogljivost šikaniranega delavca se zniža za ca. 20 %! Sanacija posledic mobbinga pa seveda povečuje izdatke za zdravstvo in socialo!
    Produktivnost in konkurenčnost gospodarstva in države pa še naprej ostaja odprto vprašanje? Zato nemška pravna država vse pogosteje sankcionira tudi pojave mobbinga, čeprav ta v zakonodaji ni eksplicitno naveden. Potrjena je odmevna razsodba delovnega sodišča zaradi mobbinga, ki je obsodilo avtomobilski koncern Daimler Chrysler, kjer so pred tremi leti premestili vodjo področja na nižje delovno mesto. Onemogočeno mu je bilo še vsako delo, tako da je nazadnje delovni čas presedel. Zato je zbolel. Sedaj mu morajo izplačati izpadle dohodke in odškodnino 25.000 EUR. Koncern spoštuje razsodbo. Odmevno je, da je koncern odpustil vodjo-izvajalca mobbinga, ki je skupaj s kadrovsko službo izvedel to nezakonito premestitev in izvajal šikaniranje. Zoper njega pa je podana še civilna obtožba. S pojavom mobbinga v nemških javnih podjetjih se ukvarjajo tudi poslanci oz. parlamentarna komisija za peticije. Ta je v ta namen dobila celo nova pooblastila. S pojavom »mobbninga-kuge 21. stoletja« se ukvarjajo celo inštitucije nemških Cerkva. Lani je tudi višje britansko sodišče prisodilo izjemno veliko odškodnino žrtvi psihološkega nasilja na delovnem mestu. Žrtev je tajnica v londonskem poslovnem središču City, ki je tožila svojega delodajalca Deutsche Bank, ker je ni zaščitil pred psihološkim terorjem. Teror so izvajale štiri sodelavke. Doživela je živčne zlome in zbolela. Sodnik je tožnici prisodil 35.000 funtov za bolečine in trpljenje, 25.000 funtov za njen slabši položaj na trgu dela, 128.000 funtov za izgubljeni dohodek v preteklosti in 640.000 funtov za izgubljeni dohodek v prihodnosti (vključno manjšo pokojnino). Delodajalec mora plačati tudi njene sodne stroške, kar znese skupaj 1,2 milijona evrov. Strokovnjaki menijo, da je bila priznana odškodnina še vedno razmeroma nizka. Delodajalec se še odloča o pritožbi na sodbo. Ob tem angleški raziskovalci nasilja na delovnem mestu ugotavljajo, da se to dogaja zlasti ljudem, ki predlagajo spremembe, so visoko produktivni, se prostovoljno javljajo na naloge, imajo visoko integriteto, imajo visoke etične standarde, si prizadevajo za človekove pravice, dostojanstvo in spoštovanje. Na seminarju o varnosti in zdravju pri delu je Klinični inštitut za medicino dela obravnaval tudi temo nasilje na delovnem mestu. Ugotovili so, da bi bilo treba vzpostaviti sistem svetovanja in pomoči žrtvam, ki bi žrtve, priče in tudi pooblaščene zdravnike spodbujal k prijavi in reševanju primerov psihičnega nasilja. Zaradi žrtev nasilja in za doseganje boljšega ugleda oz. družbene odgovornosti podjetij bo potrebno proučiti torej »odnos do zaposlenih«. Gotovo tudi z boljšimi novimi zakoni. Doklej bo pri šikaniranju teže podrejenim, je torej aktualno javno vprašanje za naše izvoljene poslance!
    Vsa naša izvoljena politika je očitno slab gospodar in ni humana, saj z neučinkovitimi zakoni in neučinkovito pravno državo dopušča, da mobing povzroča veliko gospodarsko škodo in zlasti gorje šikaniranim državljanom, saj politika mobing resno ne obravnava, je le sindikalna tema, čeprav je to tudi prvovrstna tema naše etike in kulture in nacionalne ekonomije, za kar je odgovorna vsaka vlada in politične parlamentarne stranke oz. vodstva strank.. Kdo vse je odgovoren za kršenje teh pravic? Nobena naša vlada namreč še ni ovrednotila obsega in vseh posledic trpinčenja na delovnem mestu, saj še ni bila izvedena državna študija, ki bi ugotovila, kolikšna je gospodarska škoda in zato manjši BDP države. Samo kjer politiki in sodržavljani spoštujejo državljane delojemalce in njihove temeljne človekove pravice, so politiki sprejeli odgovornost in ukrepe.
    Franc Mihič
    2018-12-27

  16. Mobing – absurd zakona, da te kap!
    DNEVNIK, 30. oktober 2015
    https://www.dnevnik.si/1042723425
    Kar berem v »izjavi tedna«, je prava sramota slovenske družbe, za stroko in za politike. Primarij Dušan Nolimal z Nacionalnega inštituta za javno zdravje namreč opozarja na absurd, ko morajo zaposleni trpinčenje na delovnem mestu po zakonu najprej prijaviti nadrejenemu. Prav ta pa ga največkrat izvaja.
    Ker gre v takšnih podjetjih pogosto za strahovlado, si ljudje tega ne upajo, če pa se že opogumijo, je trpinčenje težko dokazati, saj si tudi nihče od sodelavcev ne upa pričati. Pravi: »Prijavitelji trpinčenja na delovnem mestu so premalo pravno zaščiteni. Zato se večina pusti utišati, se umakne ali izgubi službo. Veliko jih duševno zboli.«
    Tak »zaščitni« zakon torej res dotolče trpinčenega in ta praviloma zboli. Mobing sem bridko izkusil, izgubil službo, imel sem in imam posledice. Poklicane inštitucije države tedaj tega sploh niso uradno zaznale. Odškodnina je žal utopija. Od kod ta nehumana kultura do žrtev?
    Berem pa, kako je v kapitalistični Švici, a ne samo tam, sodelavec praviloma partner, ne pa potrošno blago, ki se ga šikanira in izrabi, da zboli, odide. Tam vlagajo v preprečevanje stresa zaposlenih, ker je to humano in se jim tudi izplača. Problem »mobinga« zato obravnava kar ministrstvo za gospodarstvo, da se ne dela škoda družbi. Imajo pa petkrat višje povprečne neto plače. Iluzija, ki se nam še vedno odmika.
    Pri nas ne bo premika, dokler tisti, ki piše in sprejema tako absurdne zakone, to lahko počne brez posledic. Očitno volilni sistem omogoča (osebno) neodgovornost in blokira napredek!
    Ali ni to kar »mobing« politike nad državljani?
    Franc Mihič, Ribnica

  17. Razmere na področju človekovih pravic za v poboljševalnico
    Delo, 10. Decembra 2014
    »Tema človekovih pravic je v Sloveniji precej zapostavljena tako v smislu strateških premislekov kot glede virov in političnih prioritet«, berem. To gotovo velja tudi za pravice zaposlenih, kjer se v razpravah o kršitvah vedno soočamo tudi z mobingom oziroma trpinčenjem na delovnem mestu. Že pred časom je ustavni pravnik, sedaj premier, Miro Cerar zapisal, da je slovenska družba hudo zbolela! »Največjo skrb zbujajo slabo vodenje in upravljanje države, sistemska korupcija ter trpinčenje (mobing) na delovnem mestu. Posameznike s psihopatskimi tendencami na vodstvenih političnih in menedžerskih položajih najdemo vsaj petkrat pogosteje, kot v splošni populaciji. Takšni ljudje bodo poskušali uspevati na račun drugih.« Tako ugotavlja mag. Dušan Nolimal, dr. med., specialist socialne medicine z Inštituta za varovanje zdravja. Pravi še: »Družinski zdravniki in psihiatri nas opozarjajo, da še nikoli niso imeli tako hudih primerov duševnih stisk, povezanih s krivicami in trpinčenjem v službi, kot v zadnjem času. Za vse te ljudi in seveda tudi za tiste, ki svoje stiske skrivajo, je treba organizirati takojš¬njo pomoč, da ne bi zlezli v hudo depresijo ali celo naredili samomora. Upravičena je bojazen, da se bo komu zaradi nenehnega kopičenja vseh teh krivic ‘utrgalo’ in bo vzel življenje tistemu, ki ga bo v določenem trenutku doživljal kot krivca.«
    Kdo vse je odgovoren za kršenje teh pravic? Nobena naša vlada namreč še ni ovrednotila obsega in vseh posledic trpinčenja na delovnem mestu, saj še ni bila izvedena državna študija, ki bi ugotovila, kolikšna je gospodarska škoda in zato manjši BDP države. Pred leti je v Nemčiji študija pokazala, da je bila tam gospodarska škoda 100 milijard evrov letno. Podobno v Avstriji, kjer študija iz leta 2012 kaže na 3,33 milijarde evrov škode, zaradi stresa in mobinga. Države, kjer bolje poznajo odgovornost politikov, tudi resneje obravnavajo mobing. V Švici je l. 2002 ministrstvo za gospodarstvo izvedlo študijo »Mobing in druge psihosocialne napetosti na delovnem mestu v Švici«. Obsega 100 strani in je javno dosegljiva. Samo kjer politiki in sodržavljani spoštujejo državljane delojemalce in njihove temeljne človekove pravice, so politiki sprejeli odgovornost in ukrepe. Pri nas pa je že privatizacija skupne družbene lastnine, glavne »pridobitve socialistične revolucije«, bila zakonsko izpeljana tako, da smo državljani znova še naprej ostali neenakopravni, kar je v nasprotju z Ustavo in pravo demokracijo. To je vzrok za ekonomsko neenakopravnost in za neenakost ljudi pri uveljavljanju pravice do svobode. Tudi to je bil »politični mobing« naše politične elite, s pomočjo predvsem pravne in ekonomske stroke, najusodnejši za zastoj razvoja države! V EU tega ne poznajo. Prepovedano je, da bi bila pri tem oškodovana gospodarska družba. Pri nas pa, važna je koncentracija lastništva v menedžerskih rokah, ne glede na škodo in pravice drugih. Koliko je bilo zaradi tega stresa? Ogromno! Kaj pa je doslej pri nas storila katerakoli politika, država? Koliko žrtev, ki so se celo zdravile, so evidentirali zdravstvo, inšpektorji, policija, tožilci, sodstvo? Kakšna je pri nas škoda? Koliko nasilnežev je bilo kaznovanih? Menda nobeden! Eventualne prisojene odškodnine plačajo kar podjetja in ustanove. Odgovornosti ni nobene! Preživel sem mobing, se zdravil, a mobinga tudi za zdravstvo nisem doživel. Diplomska naloga na FDV pa je le ugotovila mobing. Posledice so mi pa ostale. Pred leti je mag. Samo Hribar Milič, predsednik GZS, izjavil v Odmevih: »Žal sta slovenska zakonodaja in regulacija taki, da delodajalce pravzaprav silita v šikaniranje, da žal brez mobinga, brez šikaniranja danes sploh ne moreš narediti nekega reda, neke učinkovitosti v slovenskem prostoru.« Mobing pa je kaznivo dejanje! Tam, kjer je mobing, ne more biti kvalitete storitev in proizvodov, so le povečani stroški, škoda, ni konkurenčnosti. Novinarji opozarjajo javnost in politike na krivice, kršitve, na žrtve, a politiki kot da ne dojamejo, kaj doživljajo delojemalci. So mar brez empatije; so opravilno nesposobni? Kaj počnejo na Inštitutu za delo pri PF UL?
    Kdaj bomo javno poklicali politike na odgovornost, da jo javno pokažejo in pojasnijo? Ne pa da samo gledamo »omizja« in opravičevanje ter tarnanje, celo zgražanje nad neživljenjskimi zakoni DZ RS, kjer so praviloma le podrejeni uradniki izvršne oblasti, ne pa odločujoči izvoljeni politiki, predstavniki strank ali poslanci? Vsaka vlada, konservativna ali socialdemokratska, kakor vsakokratna vladajoča koalicija in posredno njihovi volivci, so že leta tako soodgovorni, ko podjetja, celo v državni lasti, ne plačujejo zaposlenim plač in prispevkov za opravljeno delo, številni delojemalci doživljajo pa še mobing, samo da se jih znebijo, kar je nepojmljivo. Kršene so ustavne in temeljne človekove in lastninske pravice zaposlenih. Kdo je odgovoren? Sedanji volilni proporcionalni sistem osebno neodgovornost podpira, je poznano, a ga žal ravno stranka SD že dolgo vseeno brani! Žal mnogi, celo prizadeti, v zmoti še vedno volijo takšno politiko ali pa v nemoči in odsotnosti izbire politikov abstinirajo volitve in tako primorani plačujemo javno stroko, politike, državo. Zakaj imamo že demokracijo in volitve? Za izbor pravičnejših učinkovitih politikov in političnih strank, ki jim podelimo mandat za oblast. Demokracija učinkuje, če imaš pravo možnost izbire in jo uporabiš, mar ne? Odgovornost je pogoj za državotvorno delovanje! Ne pozabimo!
    Franc Mihič, Ribnica
    http://hubert.blog.siol.net/2015/01/01/razmere-na-podrocju-clovekovih-pravic-za-v-poboljsevalnico/

  18. Tanko ne razumete odgovornosti?
    Poslanec Jože Tanko, ki praviloma ne odgovarja na pisma volivcev, je tokrat le odgovoril, kar je pohvalno. V pismu meni «Odgovor na prispevek Franca Mihiča Ribniški poraz SDS in Jožeta Tanka« pa je predvsem to odgovoril, da je zadovoljen in ponosen s svojim delo v službi za skupno dobro vseh, čeprav smo mu ribniški občani na volitvah sporočili ravno nasprotno, večina občanov ni zadovoljnih. V demokraciji pa imajo volivci vedno prav.
    »607.000 evrov nezakonito dodeljenih sredstev podjetju, ki je bilo v ožji družinski povezavi z občinskim svetnikom stranke SDS do izgube izvensodne poravnave z izvajalcem gradbenih del pri rekonstrukciji Rokodelskega centra, kar je stalo občinski proračun skoraj 100.000 evrov« ali letos izgubljena tožba z bivšim zaposlenim v višini 100.000 evrov«, berem v članku » Srditi volilni boj v Ribnici«. Dejstva, ki bremenijo župana in SDS, ribniško vodilno stranko., ki jo .Tanko komentira le: »To so večinoma dogodki izpred dveh do petih let…« Zanj kot podpredsednika DZ RS, so takšna oškodovanja javnih sredstev, to je občinskega proračuna, le »dogodki izpred let«, ne pa povzročena škoda Občini, za katero se v demokratični v pravni državi odgovarja in se trajno izgubi dostop do javnih funkcij. Ne prevzame odgovornosti za poraz in ostaja na vseh funkcijah.
    Zato pričakujem, da bo odgovoril in pomagal prizadetim državljanom. Seveda ni samo on poklican, je pa bil že leta dolgo na to javno tudi on pozvan. V petdesetem členu Ustave RS piše: «Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.« V mesečniku Vzajemnost, glasilu Zpiza, pa berem: »S spremembo zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, sprejetem lani novembra, je bila v zakon vnesena pomembna dopolnitev, namenjena večjemu pravnemu varstvu delavcev. Dejstvo, da bodo po novem prizadeti zavarovanci –delavci pravočasno obveščeni o neizpolnjevanju obveznosti delodajalcev pri zagotavljanju njihove materialne in socialne varnosti, pa nedvomno pomeni pomemben korak pri zagotavljanju varstva njihovih pravic.« In kako je zaposlenim zagotovljeno varstvo njihovih pravic? Vzajemnost piše, da mora delavec sam ukrepati, to je, vložiti tožbo na delovnem in socialnem sodišču, ali vložiti neposredno sodno izvršbo na podlagi plačilne liste, lahko tudi zahteva izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali odpoved delovnega razmerja, ali vloži predlog za uvedbo stečajnega postopka delodajalca in ne nazadnje ima tudi možnost vložitve kazenske ovadbe zoper delodajalca zaradi kršitve temeljnih pravic delavcev in pravic iz socialnega zavarovanja po določbah kazenskega zakonika. In to naj bi bil korak države k zagotavljanju pravic zaposlenih? Kdo bo zaradi takšnega zakona služil na račun opeharjenih zaposlenih? Pravniki, odvetniki?! Kako pa druge države skrbe za zaposlene? V Italiji ni mogoče odjaviti delavca, če se ne dokaže, da so mu bili izplačane vse plače in prispevki. V Avstriji gre lahko delodajalec, ki ne plačuje prispevke v zapor. V Nemčiji velja zakon:»Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let.« V Sloveniji pa mora delavec sam ukrepati namesto države. Bo kdo ukrepal in preveril skladnost zakona na Ustavnem sodišču. Mogoče sindikati ali Varuh RS, politična stranka v »službi ljudstva«? Doslej je zaposleni moral sicer kar sam preverjati, če je delodajalec odvedel prispevke. Seveda kdo je to znal, se ve! Tak zakon je sprejela politična levica oz. vlada mag Antona Ropa. Ta je omogočal, da delodajalci lahko zadržijo prispevke delavca, brez njegove vednosti in tako »zakonito« kratijo lastninske pravice in kršijo Ustavo. Univerzitetni profesor, ekonomist, je celo dejal, da je to »početje« zakonodajalca oz. vlade tiho kreditiranje podjetij, da bi preživela. Politiki so torej podjetjem oz. lastnikom podjetij pomagali, po linji najmanjšega napora, kar z zadržanimi oz. ukradenimi prispevki zaposlenih. Niso jim pomagali s proračunskim, ali svojim denarjem , to je s svojimi prispevki, kje šele z ukrepi za prenos več znanja z javnih fakultet v podjetja. Minister dr. Franci Križanič v Pahorjevi vladi je tudi hotel »pomagati« podjetjem z ne odvedenimi prispevki, a je to ustavil sklep Ustavnega sodišča, ki je po 13 letih na pobudo Semoličevih sindikatov le odpravilo »Ropov zakon«. Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v LJ, Ana Jaklič, pravi:«Če neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.« Dr. Ernest Petrič je kot predsednik US na javni RTV dejal: »Menedžerski »odkupi podjetij brez lastnega denarja in neplačevanje prispevkov je goljufija!« Poslanec Jože Tanko pa je dejal: “Mnogim podjetjem smo tako pomagali.” Le kako, tako da ste dopuščali krajo! Prepričan sem, da se Jože Pučnik in France Tomšič obračata v grobu, ko vidita ravnanje SDS in drugih, kot sta SD in seveda zaščitnik upokojencev Karl Erjavec oz. DeSUS. Država, ki ne zaščiti kapitala zaposlenih, to so tudi zasluženi prispevki za pokojnino, ni socialna, ne pravna država, saj podpira kaznivo dejanje, kriminal. Kdo je odgovoren? Politiki, zakonodajna oblast, ki sprejema zakone, a ne nadzoruje njihovo učinke, ne sprejema odgovornosti za rezultate zakonov, kar duši demokracijo. Predsednik DZ RS mag. Dejan Židan in podpredsednik Jože Tanko zakaj DZ RS dopušča krajo? Gospod Tanko prosim odgovorite!
    Franc Mihič, Ribnica

    2018-11-30
    Poslano ribniško kočevskemu Utripu oz. Krošnjarju, a ni bilo objave!

  19. Prodaja diplom postranska javna tema?
    Pisma bralcev in odmevi
    Delo, 19.12.2011
    V Sloveniji se že dolgo prodajajo univerzitetne in druge diplome, in to za bagatelo, je te dni poročal TV Tednik. Nihče od prvopoklicanih javno ne protestira, ne ukrepa! Ne javna pedagoška znanost – stroka oziroma univerza, ne vlada, ne ministrstva, ne politične stranke, skoraj nihče … To je nacionalna sramota in katastrofa z neslutenimi posledicami za družbo in posameznika. Sram me je in zelo strah!
    Franc Mihič

  20. »Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to«?
    Pisma bralcev in odmevi
    Delo, 05.06.2012
    Tako je letos v Pogledih Slovenije na RTV SLO na temo bankrota in stranpoti mariborske nadškofije in vodstva slovenske cerkve rekel mariborski moralni teolog dr. Ivan Štuhec.
    Ali moralni teolog vernike res tako nizko ceni, so res tako vzgojeni? Vsi Slovenci pa gotovo nismo tega mnenja. Sam se strinjam z g. Jankom Tedeškom, ki v svojem, nedavno v tisku objavljenim, javnem pismu slovenskim škofom pravi: »Bankrot dveh ‘zvonov’ ni samo stvar mariborske škofije. Krašovec je seveda kriv, toda od njega ne moremo pričakovati, da bo poplačal vso škodo. Za škodo je kriva celotna slovenska cerkev, ki mora tudi finančno sanirati bankrot. Resda pri nas nimamo kakšnega kardinala Roncallija, toda srčno upam, da imajo naši škofje občutek za pravičnost, poštenost in solidarnost in da bodo sledili zgledu kardinala Roncallija, ki je, ko je za podoben bankrot cerkvene banke izvedel, vsem svojim podrejenim zaukazal, naj prodajo vse, prav vse, kar ni potrebno za opravljanje službe božje: hiše, stanovanja, zemljo, zlate predmete ipd. S prodajo so zbrali toliko denarja, da so lahko poplačali vse varčevalce! Nihče ni bil oškodovan! Če Cerkev ne bo opravila svoje dolžnosti, bo nanjo legel teman oblak, pod katerim bo težko živela.«
    Povsem jasen in dobronameren poziv g. Tedeška, podprt z odličnim vzgledom kardinala Roncallija, ki je nekaj let kasneje postal papež Janez XXIII, imenovan »Janez dobri«.
    Žal pa ne gre samo za finančni bankrot, gre tudi za zelo nemoralno ravnanje cerkve.
    Vseh šest let cerkvenega lastništva v družbi T-2, ki je bil »glavni perspektivni cerkveni posel«, je cerkev namreč dopuščala razpečavanje, celo prodajanje pornografskih programov.
    Vse legalno, vse lepo in prav. Vendar v popolnem nasprotju s cerkvenim naukom, ki v Katekizmu pravi: « Pornografija je velik greh. Civilne oblasti so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečevanje pornografskih materialov.«
    Cerkev torej eno druge uči in jim z grehom preti, sama pa to leta dolgo počne, in se vse do konca lastništva »temu poslu« ne odpove. Dogodki sami govore, da je bil za cerkveno vodstvo torej važen denar, ne pa cerkveni nauk, morala. Za civilne oblasti je po cerkvenem nauku razpečavanje pornografije torej veliki greh, za cerkvene oblasti pa samo »posel«.
    Dvojna merila, dvojna morala, nezaslišana hipokrizija! Pogubna in škodljiva za javno moralo, za razvoj pravičnejše družbe, države.
    Že leta 2008 je cerkveni moralni teolog dr. Ivan Štuhec v Družini sicer napisal: »Poglejmo samo dve področji, ki sta Cerkev v zadnjih letih najbolj izpostavljali in tudi diskreditirali: premoženje in mediji. Neslavne medijske zgodbe in nevešče upravljanje s sodobnimi mediji so tako Cerkvi kot krščanskodemokratski opciji povzročile več škode kot koristi. Dopuščanje solističnih akcij na tem področju v Cerkvi je nedopustno in za to je odgovoren tisti, ki ima v Cerkvi vodstveno oblast«. Mogoče pa ga je kdo le slišal, bral in mu verjel?
    Ljudstvo mogoče pa vedno le ne bo vse požrlo?
    Franc Mihič, univ. dipl. inž.

  21. Novinarji in politiki, kdo je odgovoren?
    DNEVNIM, 31. maj 2014
    Kdo je odgovoren za stanje, je ključno vprašanje za rešitev vsakega problema, vedno in povsod. Minule dni so se po televiziji, kot običajno in pravilno, vrstile pogovorne oddaje o stanju in kršitvah delojemalčevih temeljnih ustavnih oziroma zakonsko predpisanih pravic. Tema: stanje pravice do plače, do plačila socialnih prispevkov, varstva pri delu, varstva pred trpinčenjem ipd., katerih kršitve so v porastu. 17.000 delojemalcem je kršena lastninska ustavna pravica, kot pravi ustavno sodišče, ko delodajalci celo prikrito ne plačajo socialnih prispevkov.
    V Avstriji gredo taki v zapor, firma pa v stečaj. V Sloveniji to ni mogoče, ker zakonodaja menda tega ne dopušča, goljufivi podjetniki pa se množijo, ker celo po zakonu menda ne poznamo »odgovorne osebe«? V Avstriji je zakonodajalcu to očitno jasno, saj je to temelj reda in učinkovitosti družbe, sicer prevladujeta anarhija in »zakon kriminala«. Ali je res »naklep« glavna težava slovenske države in »prava«?
    Prof. dr. Rajko Pirnat, profesor prava, je vsej slovenski javnosti pred leti povedal, da opredelitev »naklepa« za pravnike res ne bi smela biti nobena težava!
    Ni čudno, da članstvo v sindikatih ni več aktualno in da zaupanje v moč sindikatov kopni, saj sindikat brez učinkovite države prava ne pomeni dosti. Delojemalci so upravičeno prestrašeni in apatični celo do stavke, saj država prava ne deluje.
    V oddajah na te teme sodelujejo le vodilni sindikatov, inšpektorji za delo, predstavnik Dursa ipd. uradniki. Ti vsi dobro poznajo stanje pravic v realnem življenju, njihove kršitve in prepreke za uveljavitev pravic. Javno povedo, da je stanje res nezadovoljivo, celo absurdno, da država prava, njene institucije in zakoni ne delujejo in nezadostno ščitijo celo te temeljne delojemalčeve pravice.
    Na koncu vsi govorijo o svoji nemoči in o vzroku za to, to je o neučinkoviti zakonodaji. V oddajah pa redno manjka pravih odgovornih za stanje, to je politikov, zakonodajalcev, prvih odgovornih za proizvode njihovega dela, odgovornih za (ne)uporabne, (ne)učinkovite zakone. Nihče drug v družbi nima jasnega mandata, moči in seveda odgovornosti za izvedbo potrebnih sprememb zakonodaje kot izvoljeni politiki.
    Franc Mihič, univ. dipl. inž., Ribnica

  22. Kako smo (so) spreminjali družbeni sistem
    Dnevnik, 17.08. 2018

    To je vprašanje oz. tema, ki bo še dolgo aktualna. G. Janez Krnc nas v pismu s tem naslovom, Dnevnik, 27. julija, spomni in opiše, kako smo v Sloveniji spremenili sistem družbene ureditve. Usodne spremembe je prinesla zlasti odprava družbene lastnine. G. Krnc korektno ugotavlja in pravi:«Proces odpravljanja družbene lastnine, ki se je začel že v zvezni državi. Neodplačna in nesankcionirana privatizacija družbenega premoženja je postala množični družbeni pojav. Revizije lastninskega preoblikovanja, opravljene po letu 1992 v večini takratnih družbenih podjetij, so razkrile dediščino večletnega nemotenega plenjenja družbenega kapitala. Problema ni predstavljala zgolj visoka vrednost oplenjenega družbenega premoženja. Nenadomestljivo škodo je pomenil propad mnogih izropanih in uničenih, pred tranzicijo uspešnih podjetij. Pooblaščene osebe, najpogosteje menedžerji so v okviru svojih pooblastil neovirano, pogosto z navideznimi posli poskrbeli, da končno neodplačno pristane v privatnem žepu. Vse pove podatek, da je zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora stopil v veljavo leta 2012, dvajset let po začetku veljavnosti zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Iz zadnje (julij 2018) odločbe Ustavnega sodišča RS pa izhaja, da zaradi načela retrogradnosti v tranzicijskih postopkih ta zakon sploh ni funkcionalen.«
    Žalostna je ta ugotovitev, da so naši politiki, ki so izhajali iz samoupravnega socializma, v procesu tranzicije družbenega premoženja sledili prepričanju, da sta človeška sebičnost in z njo povezan pohlep gensko vrojeni lastnosti, ki človeku omogočata preživetje, ga spodbujata in nagrajujeta. Menim, da vsi politiki le niso sledili temu. Demosov model privatizacije je predvideval, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov, a se to ni zgodilo. Problem Slovenije je tudi v tem, da ne obstaja jasna meja med zasebnim in javnim. Strinjam se s publicistom prof. dr. Miho Kovačem, da je bančna in podjetniška elita kot nagrado za privatizacijo z baypassi podjetji, za tajkunizacijo oz. prevzeme podjetij brez vložka lastnih sredstev , za potope skladov in bančno črno luknjo dobila neke vrste socializem za bogate. Skoraj nikomur od tistih, ki so z nespametnimi vlaganji zavozili dobršen del podjetij v slovenski lasti se namreč ni nič zgodilo. Politika ni nič storila, ali pa je z ukrepi-zakoni zamujala, da bi to preprečila. Temu je sledilo tožilstvo, ki deluje v okviru izvršne veje oblasti, kar pove, kdo je prvi odgovoren za rezultate dela tožilstva. Žal za stanje pravne države in za vzroke nepravične privatizacije, tudi za posledice bančne luknje, nihče ne prevzame odgovornosti. Ne politika oz. politične stranke v zakonodajnem DZ RS, ne izvršna oblast, vlade, ne sodna oblast. Ta pravi, da politika oz. zakonodajna oblast ni poskrbela za ustrezno zakonodajo. Znano je; »Brez tožnika ni sodnika!«. Kjer so vse veje oblasti tako avtonomne, da sme le vsaka samo sebe nadzirati, ni pravega nadzora, ne odgovornosti in nihče ne odgovarja za stanje pravne države. Po ustavi ima ljudstvo oblast pri nas? Kje se to odraža? Zato je lahko prevladal neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, kot pravi prof.dr. Igor Masten. Čisto nasprotje liberalizma in države prava. Tranzicija v pravičnejšo in v učinkovitejšo družbo, v demokracijo tudi z pravično privatizacijo, ob takšni morali in neodgovornosti, seveda ni uspela. Ljudstvo, ki ima oblast, pričakuje odgovor, kdo je odgovoren? Kdo mu ga bo dal?
    Franc Mihič, Ribnica
    https://www.dnevnik.si/1042836531/mnenja/odprta-stran/kako-smo-so-spreminjali-druzbeni-sistem-

  23. »Ne verjamem v pravno državo«
    Generalni državni tožilec g. Drago Šketa pravi:»Tako v času imenovanja, kot tudi sedaj, se zavzemam za politično nepristransko držo. Vrlina tožilca mora biti samostojnost, neodvisnost in strokovnost, na katero ne vpliva njegova politična opredelitev. Bi pa ob tem izpostavil, da je čas, da se imenovanje državnih tožilcev vzame iz rok politike, saj smo, če se ne motim, edina država Sveta Evrope, kjer tožilce imenuje zakonodajna veja oblasti. Tožilstvo je strogo strokovna funkcija in o imenovanju naj ima glavno besedo stroka, ne politika. To od nekdaj zagovarjam in od tega ne odstopam, saj ima politika prevečkrat apetite po obvladovanju sodne veje oblasti, kar je nedopustno.« Tako berem v intervjuju z generalnim državnim tožilcem nedavno v tisku. Generalni državni tožilec torej poudari:«Tožilstvo je strogo strokovna funkcija in o imenovanju naj ima glavno besedo stroka, ne politika .«Ali to res ustreza demokratični državi? Tožilstvo je del izvršne oblasti in ne sodne veje oblasti in je torej podrejeno vladi oz. ministrstvu. Ali izvoljena politika, ne državljani neposredno na volitvah, res ne smejo ocenjevati rezultatov dela tožilcev in sodelovati pri njihovem imenovanju? To sme sedaj samo Državnotožilski svet, ki je samostojni državni organ, ki opravlja naloge državnotožilske samouprave(?) in upravne naloge ter sodeluje pri zagotavljanju enotnosti pri zagotavljanju enotnosti pregona in varovanju samostojnosti državnih tožilcev. V tem svetu pa imajo največjo moč tožilci s petimi glasovi članov devetčlanskem svetu, saj so ostali štirje lahko le pravni strokovnjaki. Tožilci torej nadzorujejo tožilce. Ali je ta samoupravna naloga skladna z načeli demokracije? Menim, da ne. Nihče, ne zakonodajna, ne izvršna veja oblasti, ne pravosodni minister, ne ljudstvo ne sme torej ocenjevati rezultate dela tožilstva, a vsi delujejo v imenu in za račun ljudstva. V ZDA pa ljudje volijo tožilce in šerife, vodje policije. V demokraciji vendar velja, da nihče ni brez nadzora in ne sme nadzirati sam sebe, sicer je to parodija odgovornosti, ki je temelj za učinkovitost pravne države. Zato se ne čudim, da je v Odmevih na RTV, 6. decembra l. 2016, pravosodni minister Goran Klemenčič prizadeto dejal, da če bo ostalo tako, kot je sedaj v civilnih in kazenskih postopkih pri obravnavah bančne kriminalitete, da ni nihče za nič odgovoren, tedaj bo on prvi, kot pravosodni minister rekel: »Ne verjamem v pravno državo. Vse skupaj nas mora biti strah.« Mnoge državljane je zato res strah, saj trpijo posledice ne ukrepanja tožilstva pri oškodovanju podjetij ob privatizaciji z baypass podjetji in z »menedžerskimi« krediti, ker so tožilci zavrgli celo dokaze strokovnih državnih inštitucij, npr. SDK. Tožilci niso in ne ukrepajo tudi pri kršenju ustavnih pravic zaposlenih, to je kraji prispevkov. In kdo je za to stanje (so)odgovoren? To so vodstva strank parlamentarnih, njihovi člani in privrženci, ki to podpirajo, in »strokovni funkcionarji«, predvsem pravniki in družboslovne fakultete. Odgovorni so tudi brezbrižni volivci. Dokler bo tako, tudi jaz ne verjamem v pravno državo, s katero imam tudi osebno zelo slabe izkušnje. Žal!
    Franc Mihič, Ribnica

  24. Sprememb ne bo, nihče ni odgovoren
    DNEVNIK, 2. junij 2018
    https://www.dnevnik.si/1042824262/mnenja/odprta-stran/sprememb-ne-bo-nihce-ni-odgovoren
    Za delovanje pravne države še naprej ne odgovarja nihče. Brez delovanja pravne države pa ne deluje demokracija. Za odgovorne politike bi morala biti tema nedelovanja pravne države prva predvolilna tema. Na ponedeljkovem predvolilnem soočenju strank na nacionalni TV pa so bili večinoma le predstavniki strank. Četrti veji oblasti, medijem oziroma novinarki Tanji Gobec, pa žal zopet ni uspelo ugotoviti, kdo je odgovoren za delovanje pravne države – ali je to prva oblast, to so izvoljeni politiki, poslanci in njihove stranke, to je zakonodajna oblast, DZ RS, skupaj z drugo oblastjo, z izvršno oblastjo, vlado, ali pa je le tretja oblast, to je pravosodje, odgovorno za delovanje pravne države.

    Še naprej ni nihče torej odgovoren za delovanje pravne države in tudi ne za delovanje demokratične države. Ali res ni nihče odgovoren, ostaja še naprej prvo aktualno vprašanje za četrto vejo oblasti, medije, novinarje v službi ljudstva.
    Franc Mihič, Ribnica

  25. Kardinal dr. Franc Rode pravi: »Vera, ki ne oblikuje kulture je jalova«
    »Odgovornost do naroda se začne v postelji,« pa je pred leti odmevala izjava kardinala dr. Rodeta.
    Še vedno berem:«»Banke so krive za finančni zlom mariborske nadškofije« , kar je kardinal imenoval zgolj »lokalni spodrsljaj«. Bivši predsednik slovenske škofovske konference škof Andrej Glavan je celo izjavil in opravičeval: »To dogajanje je sad nerazumljivega delovanja zlih.« Kriv je bil torej zlodej, hudič, Cerkev pa nič?
    »Lahko smo boljši Slovenci, kot smo!« To je bilo aktualno sporočilo kardinala dr. Franceta Rodeta s pogovora in večera v skednju Janeza Škrabca.
    Janez Škrabec je sicer pogosto »imenovan kot velik človekoljub«, je mecen frančiškanov, je aktiven član Kučanovega Foruma 21 ter velik prijatelj in odlikovan od ruskega vodstva in prijatelj zloglasnega diktatorja beloruskega Aleksandra Lukašenka. V tisku pred tem večerom pa berem tudi: »Kardinal Franc Rode se bo na skednju Škrabčeve domačije pri Ribnici z Manco G. Renko pogovarjal » o življenju in delu, preteklosti in prihodnosti ter veri in dvomu. Pogovor bo torej potekal na domačiji ribniškega tajkuna Janeza Škrabca, znanega po tem, da se s svojo družbo Riko pojavlja v korupcijskih poslih, nazadnje v megakorupcijskem škandalu investicije Intereurope v Rusiji.«
    Berem, da je kardinal dr. Rode pogovor sklenil z zahvalo gostitelju. “Upam, da je bila to ura kulture, pospeševanje kulture. To je inteligentno, vi ste inteligenten človek” .

  26. Tisti, ki delajo v pravosodju, naj vselej razpravljajo in razsojajo v skladu s pravičnostjo, ki je temelj prava.

    Pravično pa je, da so podjetniki, ki dobro gospodarijo in so pravični do zaposlenih, spoštovani.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite