Kovač: Zakaj smo Slovenci skoraj tako obupani kot Grki?

2

Trditev, da se bomo morali Slovenci sprijazniti z nižjim standardom, je v zadnjem času vse pogosteje slišati. O tem sicer ne govorijo kandidati na volitvah v državni zbor. Ti morajo napovedovati, da bodo zagotovili gospodarsko rast, državna vlaganja v infrastrukturo, zmanjšanje proračunskega primanjkljaja, nova delovna mesta in rast plač za vse, ki pridno delajo. A napovedi in obljube politikov z dvomom sprejemajo celo njihovi privrženci in volivci.

Pesimisti, čeprav, vsaj v povprečju, še kar shajamo

V politično tekmo manj vpleteni so bolj črnogledi. Jože Mencinger je na primer dejal, da bo krize konec, ko se bomo nanjo navadili, Egon Zakrajšek nam sporoča, da se bomo morali začasno sprijazniti z nižjim standardom, in pravnik Rajko Pirnat pravi, da Slovenci potrebujemo predvsem poštenega voditelja, pod katerim naj bi se lažje sprijaznili z 20-odstotnim znižanjem standarda.

Najbolj črnogleda pa so v anketah ugotovljena pričakovanja državljanov. Več kot polovica jih ocenjuje gospodarske razmere kot zelo slabe in tretjina v prihodnjem letu pričakuje še nadaljnje poslabšanje. Pred kratkim objavljena anketa inštituta IPSOS uvršča Slovence med najbolj nezadovoljne in najbolj pesimistične v Evropi. Le Grčija in Madžarska imata večji delež tistih, ki menijo, da se bo v prvi polovici prihodnjega leta gospodarski položaj še poslabšal.

Če pogledamo povprečne podatke, se standard v Sloveniji v krizi ni zelo znižal. Razpoložljivi dohodek na prebivalca se je v letu 2009 v najbolj nerazvitih regijah celo za malenkost zvišal, v drugih regijah pa je upadel od enega do treh odstotkov. Povprečna plača v gospodarstvu se je z izjemo majhnega upada ob nastopu krize zviševala, povprečna plača v javnem sektorju pa je zamrznjena na relativno zelo visokem izhodišču ob začetku krize. Inflacija je nizka.

Povprečna slika pa skrije usodo tistih, ki jih je kriza najbolj prizadela, in tistih, ki menijo, da jih je kriza najbolj prizadela. Število brezposelnih se je močno povečalo, delno zaradi povečevanja produktivnosti gospodarstva, delno pa zaradi propadanja nekonkurenčnih in preveč zadolženih podjetji. Na novo brezposelnim je standard upadel veliko bolj, kot bi lahko sklepali iz statistik. Upad standarda občutijo bolj tudi tisti, katerih potrošniške navade niso povsem skladne s košarico dobrin, s katero statistični urad meri inflacijo.

Nadaljevanje: Finance

2 KOMENTARJI

  1. Slovenija je res v globoki krizi, vendar vzroka za črnogledost ni.
    Danes porabimo cca 2 mrd€ več, kot jih pridelamo in prva naloga je, da takšno satne uravnovesimo. Večina napotkov je, da začnemo s štednjo, kar pomeni klestiti izdatke. To po domače pomeni nižati plače v javnem sektorju, nižati pokojnine in odpuščati delavce v javnem sektroju.
    Takšno zategovanje pomeni, državo potisniti v še večjo bedo in po dveh treh korakih jo popolnoma uničiti.
    Trdim, da je v Sloveniji še vedno dovolj rezerv, ki jo lahko povedejo iz krize.
    Najprej je potrebno od upraav in nadzornih svetov podjetij v državni lasti zahtevati, da dosežejo povprečno donosnost 10%, kar pomeni dodatnih 800 mio € prhodkov.
    Približno 500 mio € letno odteče iz Slovenije. Nekaj v obliki kriminalnega denarja, nekaj legalnih dobičkov. Ta denarni dok je potrebno popolnoma ustaviti in celo obrniti, tako, da bodo v Slovenijo pričeli vlagati. To lahko dosežemo s tem, da zadolžimo vse službe, ki so sedaj popolnoma jalove, da zagotovijo prihranek v višini 500 mio €.
    Namesto tisoče policijskih inkasantov s cest, je potrebno preusmeriti v lov za odtekajočim kapitalom. K policistom še sodijo tožilci, sodniki, uradi za pranje in nepranje denarja in podobni. Delati morajo začeti, če ne jih čaka brezposelnost.
    Naslednja velika luknja, kjer ponika slovenski denar je korupcija. Država financira javna naročila v višini cca 4 mrd € letno. Najmanj 10% tega denarja ponikne v privatne žepe zaradi prevar in kriminala. Službe, ki so odlično ekipirane, je potrebno zadolžiti, da ta denar pripeljejo v proračunsko kasao, oziroma, da ga ta kasa ne bo rabila izplačevati. E, pa imamo naslednjih 400 mio €.
    Končno se da prihraniti pri sami administraciji.
    Danes se najmanj 1/3 predpisanih prispevkov ne pobere. Neracionalno se troši proračunski denar na vseh področjih. Tukaj je možno prihraniti nadalnjih 500 mio €.
    Torej, če seštejemo vse prihranke skupaj, potem vidimo, da pidobiti 2 mrd € ni nemogoče. Potrebna je disciplina in poštenje.
    Edini večji izdatek za dosego tega cilja je povečanje zapornih kapaitet.
    Z realizacijo navednih prihrankov bi se tudi izboljšala socialna struktura, saj bi ljudje dobili občutek, da nihče ne bogati na račun drugega. Vsak bi bil plačan za svoje delo in nič več. Sedaj pa s sumljivimi posli nekateri bogatijo na račun drugih.
    Za konec naj kot ilustracijo navedem trgovanje z zemljišči.
    Kmetijska zemljišča so poceni, ker vanje ni bilo bistvenih vlaganj.
    Ko se ta zemljišča pretvorijo v zazidalna jim cena zrase za 10 in večkret. To pa zato, ker je potrebno ta zemljišča opremiti z infrastrujturo. V Sloveniji pa ni tako. Praviloma dobičke od spremembe kmetijskih zemljišč v zazidalna poberejo prekupčevalci, ki se blazno obogatijo, občina pa od tega nima nič.
    Če bi recimo Janković dopuščal, da bi razlika v ceni med kmetijskimi zemljišči in zazidalnimi zemljišči šla v proračun MOL, ne bi rabil najemati kreditov za stadione, mostove in gražne hiše. Tako pa je za te objkte najel kredite, profite od zemljišč pa podaril sinovoma, ki lahko samo v Sloveniji igrata menedžerje. V Evropi bi veretno bila tihotapca, ali pa mezdna delavca.

  2. “V Evropi bi verjetno bila tihotapca ali pa mezdna delavca.”

    Zaporniški stan si pa docela prezrl!

Comments are closed.