Poleti industrija pijač doseže vrh prodaje in odmevni poslovni dogodki v tem času lahko dajo dodaten zagon kakovostnim blagovnim znamkam. Pred desetimi leti, junija 2001, je postalo jasno, da se Pivovarna Laško pripravlja na prevzem ljubljanske konkurence, saj je bilo javnosti sporočeno, da so pridobili 24,99-odstotni lastniški delež Pivovarne Union. Unionovo poslovodstvo se je v obrambi pred sovražnim prevzemom naslonilo na Interbrew, a branilci nacionalnega interesa so, kot se je izrazil eden od njihovih odvetnikov, “premagali” multinacionalko.
Letošnje poletje je srbska družba Nectar kupila Fructal, ki je bil pred dobrim desetletjem ena prvih žrtev sovražnega prevzema. Takrat je bil prevzemnik Union.
Celotna zgodba zasnove in propada ideje o slovenskem holdingu pijač je dovolj dramatična in poučna, da bo še lep čas snov za primere pri pouku menedžmenta in ekonomije. Za lastno uporabo sem iz celotne zgodbe izluščil naslednje nauke:
/ … /
2. Teza, da je za propad ideje o slovenskem pijačarskem holdingu kriv pohlep Boška Šrota, je precejšnje poenostavljanje in rabi predvsem kot izgovor, da si lahko vsi vpleteni pilatovsko umivajo roke. Od tistega trenutka, ko na primer temeljna naloga poslovodstva Radenske ni bila več, kako prodati čim več mineralne vode na starih trgih in kako prodreti na nove, ampak se je moralo ukvarjati s pomočjo lastnikom pri prevzemanju in obvladovanju drugih družb, se je začela pot navzdol.
Sama ideja, da je za prodor na tuje trge najprej treba povezati vso slovensko proizvodnjo pijač, je bedasta, kar lepo dokazujeta Nectar in Atlantic Grupa. Prevzemu Uniona bi morali slediti odprodaja brezalkoholnih programov in agresivna širitev v tujino na področju osnovne dejavnosti, ne pa utrjevanje položajev na domačem trgu in menedžerski prevzem.
3. Temelj večine megalomanskih konsolidacij lastništva pri nas je v konsenzu dela slovenskega menedžmenta, da je upravičen, da se za uspešno delo ob nadomestitvi izgubljenega enotnega jugoslovanskega trga nagradi z lastništvom v podjetju. Dokler je bilo politično okolje do takih idej prijazno, so ta cilj zasledovali postopno in preudarno. Po zamenjavi oblasti, ki je sovpadala s poplavo poceni denarja, pa so ti ali njihovi nasledniki prestavili v višjo prestavo.
/ … /
Rdeča nit vzpona in padca Pivovarne Laško je tovarišijsko korporativno upravljanje, ki si zagotavlja svojo legitimnost z mahanjem z nacionalnim interesom in naslanjanjem na politiko. Zoran Janković je Janeza Janšo že večkrat obtožil (nazadnje v zadnji Sobotni prilogi), da je uničil cvet slovenskih direktorjev. Razumem, da poslovnež politiku težko odpusti, če mu je ta preprečil izpolnitev njegovih ambicij. Na drugi strani pa za direktorja, ki je predvsem poslovodja in nima lastniških ambicij, odstavitev ni konec sveta. Svoje sposobnosti pač uveljavi kje drugje, kar dokazuje tudi ljubljanski župan.
Za slovensko korporativno upravljanje je bila vladavina Janeza Janše koristna, saj je pretrgala domačijske povezave med politiko in menedžmentom, v kakršnih se je porodila zamisel o slovenskem holdingu proizvajalcev pijač in zožila možnost za zlorabo termina nacionalni interes. Povezava med politiko in gospodarstvom je postala bolj transparentna.
Poslovodje podjetij, kjer ima država kontrolni vpliv, so politični nameščenci in tudi po njihovi sposobnosti se presoja uspešnost vsakokratne vladavine. Poslovodje zasebnih podjetij, vsaj tisti, ki niso odvisni od javnih naročil, pa so od takrat motivirani, da vzpostavijo distanco do politike, in k politikom ne hodijo več po blagoslov za svoje poslovne ideje.
Več: Finance
