Kot da ne bi bilo volitev

1
273
Po sedaj še ne uradnih podatkih je bila na listi Demokratske stranke za senatorko v Rimu izvoljena Tatjana Rojc. Vir: Novi glas
Po sedaj še ne uradnih podatkih je bila na listi Demokratske stranke za senatorko v Rimu izvoljena Tatjana Rojc. Vir: Novi glas

Italijanski merilci javnega mnenja in izdelovalci volilnih napovedi niso med najboljšimi na svetu. Celo vzporedne volitve na Apeninskem polotoku pogosto zgrešijo. Tokrat niso. Vse predvolilne ankete so presenetljivo natančno napovedale razplet volilne tekme v nedeljo. Gibanje petih zvezd je doseglo prepričljivo relativno večino, desnosredinski blok je dobil največ glasov kot koalicija, demokrati so kljub precejšnji priljubljenosti “svojega” premierja Gentilonija veliki poraženci, na koncu pa nihče nima zadostne večine za sestavo vlade. Kar je skoraj tako, kot da volitev ne bi bilo.

Razcepljena Italija

Pravzaprav sta izgubila oba glavna konkurenta. Matteo Renzi, ki je bil pred štirimi leti videti nepremagljiv, je po decembru 2016 drugič odstopil kot vodja demokratov. Toda tudi Silvio Berlusconi nima pretiranega razloga za zadovoljstvo. Ne le, da je desna sredina krepko zgrešila absolutno večino v zbornici in senatu, prvič po štiriindvajsetih letih njegova stranka ni najmočnejša na desni. Dobila je samo štirinajst odstotkov glasov, z več kot sedemnajstimi jo je prehitela Liga (nekdanja Severna liga) pod vodstvom zvezde italijanske desnice v zadnjih letih Mattea Salvinija. Na severu in pravzaprav tudi v dobršnem delu srednje Italije na desni ob njej tako ali tako ni prostora niti za podrast, presenetljivo pa je Salvini prepričal celo kar nekaj rojakov z juga, da mu namenijo svoj glas (na Siciliji je bilo takih več kot pet odstotkov). Če na ta izid pogledamo z druge plati, bi lahko rekli celo, da so populisti na italijanskih volitvah dosegli (vsaj) polovico glasov; tolikšen je namreč skupni izkupiček Gibanja petih zvezd in Salvinijevih.

Uspeh Gibanja, ki ga je ustanovil Beppe Grillo, tokrat sicer temelji predvsem na precejšnjem požiranju nekdaj levih glasov. Večina njihovega plusa je šla na rovaš demokratov. Predvsem pa je Italija podobno kot že marsikdaj v času druge republike tako rekoč farmacevtsko razdeljena na pol. Severni del države je trdno v rokah desne sredine, jug, kjer je leta 2001 in tudi še leta 2008 kraljeval Berlusconi, je bil kot en mož za pet zvezd. V srednji Italiji so bili izidi najtesnejši, pokrajino Lacij okoli Rima je osvojila desna sredina. Od tam je sočasno edini obliž za demokrate, saj na čelu pokrajine ostaja njihov človek.

Zemljevid, ki je nastal, se, zanimivo, skoraj povsem ujema s tistim ob referendumu o državni ureditvi po drugi svetovni vojni. Kjer so bili za republiko, je tokrat zmagoval Salvini, kjer so bili za monarhijo, je zmagalo Gibanje. To seveda ne pomeni, da so Grillo in njegovi monarhisti. Volivci na jugu pač pogosteje menjavajo politično barvo, odkar ni več krščanske demokracije, ki so ji bili zvesti desetletja. Še ena zanimivost je, da je levica tokrat izgubljala celo tam, kjer je bila na večino abonirana, v Emiliji Romagni, Umbriji in Lukaniji. V prvih dveh jo je prehitela desna sredina, v zadnji Gibanje. Demokrati so ostali najmočnejša stranka samo v Toskani, pa še to za las, in na Južnem Tirolskem in Tridentinskem, kjer uspeh pravzaprav ne šteje, saj je levji delež glasov prispevala v bistvu konservativna manjšinska Južnotirolska ljudska stranka, ki pa se podobno kot sorodno usmerjena Slovenska skupnost praviloma povezuje z italijansko levo sredino. Slovenci bodo kljub pičlemu izplenu demokratov vendarle imeli svojo senatorko, Tatjano Rojc. V celoti gledano je največja poraženka volitev politična sredina. Nekdanji krščanski demokrati, ki so zadnjih nekaj let imeli tako predsednika republike kot predsednika vlade, so se spet precej skromno odrezali. Poraženi niso bili le demokrati. Tudi krščanskodemokratska komponenta desnosredinskega zavezništva je komaj prelezla enoodstotni prag, da ne govorimo o desnosredinskih zaveznikih Mattea Renzija, “odpadnikih” od Berlusconija, ki so vknjižili vsega pol odstotka glasov.   Kot rečeno, je nekoliko bolj sredinski Berlusconi ravno tako izgubil dvoboj z bolj na desno škilečim Salvinijem.

Ali bo mogoče na podlagi volilnih izidov sestaviti večine zmožno vlado, trenutno ne ve nihče. V palačo Chigi bi sicer radi tako v Gibanju petih zvezd kot na desni sredini, kjer pa niso čisto enotni, kdo naj bi bil premier. Salvini seveda navija sam zase, Berlusconi menda za predsednika Evropskega parlamenta in svojega dolgoletnega zaveznika Antonia Tajanija. Že pred volitvami so ptičice začele ravno tako čivkati o tehnični vladi, ki bi je bili v Bruslju nedvomno veseli. A če bo res oblikovana takšna vlada, se neizogibno še enkrat zastavi vprašanje, zakaj so Italijani sploh šli glasovat (in to celo v velikem številu).

1 komentar

  1. Tudi v Nemčiji so vlado težko sestavili, kar vse dokazuje veliko razvojno razdeljenost.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite