Korupcija in Cerkev

49

križ razpokaCorruptio optimi pessima, ko se skvari najboljši, je najhuje, so vedeli povedati že Rimljani. Več ko od koga pričakujemo, huje je, če se izkaže za privrženega zlu. Ko se tisti, ki naj bi bili luč in moč, izkažejo za pôdleže, tudi „mali” izgubijo voljo, da bi se še trudili. In postanejo drhal, ki si želi samo še kruha in iger. Takšnemu stanju lahko sledi samo propad, moralni in materialni; morda še kakšna revolucija, kjer se karte te vsesplošne bede malo premešajo, a v bistvu ostanejo iste. Ko odpovejo, se izneverijo ključni dejavniki družbe, ta lahko samo čaka, kdo jo bo zamenjal. Ali pa se spreobrne.

Slovenska Cerkev je pred tremi leti razglasila leto svojega družbenega nauka. Poteza je v dobi ekonomske krize, ko se dozdeva, da ni več pametne rešitve iz potrošniške zblaznelosti in ko se pri nas spet oglašajo ideje o revoluciji, bila izjemno na mestu. Ponovno posredovati, oznaniti ljudem – ne samo novico, da nas je Bog ustvaril in Jezus odrešil, temveč tudi kakšne korenite posledice ima to dejstvo za naše družbeno, javno življenje. Da iz človekove narave in njegovega dostojanstva, ki ga ima Evropa takorekoč zapisanega v genih, nujno izhaja tudi način medsebojnih odnosov in ravni bivanja naše skupnosti. Da je družbena stavba tako zelo zgrajena na dekalogu, da se začne razkrajati, pogrezati vase, ko želi, v ekstazi te ali one ekonomske ali družbene teorije, ta temeljna načela zaobiti. Brez določenih temeljnih parametrov naša družba ne more funkcionirati, temveč se izčrpava in hira. Evropa 21. stoletja je v marsičem podobna gasilski cevi, ki ima na tisoče majhnih luknjic, tako da obilica vode, ki jo na začetku s trudom načrpamo, po poti popolnoma skopni. Ta podoba velja za sedanjo Evropo (ali „razviti Zahod“) v ekonomskem, političnem in organizacijskem smislu. Pa je vsakdo mislil: “saj samo jaz malo popustim“. Ta „malo“ je dovolj, da dobri in premišljeni cevovod Zahoda ne deluje in je v posmeh ostalemu svetu. Kot v tisti zgodbi, kjer se je vas pripravljala na veselico in naj bi vsak prinesel steklenico vina in jo zlil v skupni sod. Ko so na veselici odprli pipo, je iz soda pritekla čista voda – ker si je vsak mislil: Saj ne bo nihče opazil, če samo jaz zlijem noter vodo namesto vina. Neoliberalna ideologija „znajti se“ gradi na relativni poštenosti in naivnosti večine in tako propade, ko večina ni več pripravljena mirno prenašati, da se ji pije kri, temveč se želijo kar vsi po vrsti tako „znajti“ – policija, javni uslužbenci, politiki, gospodarstvo … Takšen sistem kliče po nekom drugem, ki bo s trdo roko in lastnim sistemom avtoritete, z brezpogojno podreditvijo vzpostavil red in zagotovil družbi funkcioniranje. In ljudstvo mu bo hvaležno, ker bo imelo kruha in iger. Da bo nekdo, mimo formalnega sistema vrednot in ustanov, vzpostavil način delovanja družbe. Sistem, ki bo funkcionalen, ki bo dobičkonosen, a v jedru postavljen na strahovladi, podkupovanju in zvezah. Sistem, ki bo alternativa formalni politiki, upravi in celo misli. Skratka, mafija. Kriminal, ki se je organiziral do te mere, da je država v državi. Kriminal, proti kateremu je država, ker je tako prepletena z njegovimi kapilarami, popolnoma nemočna. Pa je nemočna tudi Cerkev?

Cerkev je lahko samo na en način učinkovita proti mafijskemu raku, ki požira Evropo – če nikakor, na noben način, popolnoma brezpogojno, ne pristane na njegove postavke. Takoj, ko se začne pogajanje, paktiranje, pa čeprav z dolgoročnimi dobrimi cilji, smo igro izgubili; zapletemo se v tisoče drobnih koreninic, ki nas z vseh strani ovijejo in kmalu postanemo popolnoma odvisni od njih. Gotovo se bo komu zdelo takšno mnenje ideološko, puristično, naivno in nefunkcionalno – Cerkev je vendar tudi od tega sveta. A v tem smislu ne sme biti! Ne samo, da smo potem povsem onemogočeni, da bi se postavili po robu mafijski ideologiji, ki požira Evropo, saj postajamo njeni akterji. Tudi Kristusa ne moremo več verodostojno oznanjati, saj nam preveč sprašuje vest, le zbujamo krivdo še drugim in se s tem pred njimi opravičujemo. Večina cerkvene dejavnosti kar naenkrat postane skrb za lastno dobro podobo, politični in kulturni boj, iskanje ugodnosti in privilegijev, finančnih lukenj in ovinkov. Skratka, cerkvena mafija, navzven in navznoter. A pri tem nekateri, tudi za ceno lastnih glav, ne nameravamo sodelovati. In je skozi zgodovino koga že stalo glavo, ali pa vsaj dobro ime.

V slovensko Cerkev se korupcija ponavadi priplazi preko naše ogroženosti in zatiranosti. Status drugorazrednih državljanov, preganjanih, brezpravnih itd. nam je vedno znova izgovor za očitno koruptivna dejanja, bodisi politično ali gospodarsko. Koruptivna dejanja, ki so veliko pohujšanje, pa zelo majhna korist, sploh za duše.

Ker smo preganjani – nas vsako leto znova poučujejo o davčnih utajah. Ker smo ubogi – je v cerkvenih krogih pri nas največ podpiranja dela na črno in plačil „brez računa“. Ker smo nebogljeni – paktiramo pri večjih projektih z raznimi „tajkuni“, ki nas potem potegnejo s seboj na dno. Ker smo prikrajšani – se gremo skrajno podivjani kapitalizem, ki je v vsem proti človekovemu dostojanstvu in je skrajno grabežljiv, ter v svojem (zasluženem) koncu ogromno ljudi porine v bedo. Ker se nam godi krivica – si dovolimo izigravati državne ustanove in zadeve početi po svoje. Ker nas ne upoštevajo – se vežemo na dvomljive politične pobude in tako postajamo orodje ideologije ali celo zločina. Ker smo prestrašeni – so naše finance popolnoma netransparentne in polne utaj. Ker nimamo dovolj sredstev – vstopamo v (etično in ekonomsko) dvomljive finančne projekte. Koliko duhovnikov poznam, ki se širokoustijo, kako so opetnajstili državo, kako so se „znašli“ pri obnovi cerkve, kako so brez vednosti pristojnih ustanov kaj obnovili in restavrirali! In me je sram. Kako, mislite, bomo s sredstvi, ki smo jih okužili s hudičevo miselnostjo, lahko oznanjali Boga? Ali se bo sploh pustil tako oznanjati? Tožimo nad sekularizacijo in sekularizmom – koliko smo pa tudi sami „sekularizirali“ svoje poslanstvo in oznanilo, s tem da zanj paktiramo z zlim? Kristusa moramo oznanjati predvsem pošteno (in s poštenimi sredstvi), pa čeprav to pomeni z manj šolami, učilnicami, cerkvami, projektorji, vrtci, starostnimi domovi, proslavami, knjigami, spletišči in kar je še takih modernih pridobitev. Ker Jezus kraljuje s križa. In ker so se na binkošti pojavili plameni nad glavami učencev in ne nad turni kakšne imenitne katedrale. Če ne moremo verjeti tega, da Bog zmore svet odrešiti pošteno, da zmore tudi v okviru poštenosti priti do tistih, ki jih hoče in ga hočejo, v čem je naša vera? Kako bomo pridobivali za Boga, če se sami klanjamo hudiču? Hudič skuša Jezusa v Matejevem evangeliju (4,7), da mu bo dal „vsa kraljestva sveta“, če ga počasti. Mar ni to tudi naša skušnjava – prinesti Kristusa povsod, pa čeprav za ceno paktiranja s Hudobcem. Kot Jezus na križu moramo tudi mi verjeti, da naša poštenost, naša doslednost, naše dostojanstvo, najbolje oznanja. Morda ne seže tako daleč, morda ni tako veličastno, morda nima takšnega družbenega vpliva, morda ne zapušča tako imenitnih sledi v kulturi, morda ne pride do glasu (pa sem skeptičen do vseh teh postavk), a ostaja zvesto Bogu. In ima v tem njegovo moč. Si upamo? Verujemo?

A pri družbenem nauku Cerkve sploh ne gre samo za odnos Cerkve do države, do politike, do ekonomije – družbeni nauk Cerkve nujno naslavlja in zadeva tudi notranji ustroj Cerkve. Ne njeno božansko naravo in njenega ustanovitelja, teološki red je popolnoma jasen. Gre za človeške strukture znotraj Cerkve, brez katerih pač ne moremo. Ali so res pravične? Ali so res s skladu s človeškim dostojanstvom, ki ga zagovarjamo? Ali ima duhovnik socialne pravice, zagotovljen socialni status (od Cerkve, ne od države), ali vladajo med nami razmere in odnosi, ki ustrezajo podobi (odrešenega) človeka, ki jo oznanjamo drugim? Zakaj se gremo včasih nekakšno napihnjeno dvorjanstvo? Kako naj oznanjamo Jezusovo svobodo, ko pa med seboj pogosto delujemo po principu kazni, strahovlade – bolj kot ljubezni. Koliko časa nas bo še strah svobodno razmišljati in o tem tudi glasno govoriti? Koga nas je pravzaprav strah? Saj so v hierarhiji ljudje, ki jih cenimo, spoštujemo, smo z njimi prijatelji? Zakaj bi se jih potem bali? Pa se res bojimo v hierarhiji Boga in svojih pastirjev ali pa samo sprevrženih struktur? Ali se ne bi morali potemtakem v imenu živega Boga opogumiti in doseči spremembe? Kako naj se verodostojno borimo za pravičnost v družbi, ko pa med nami manjka pravičnosti in solidarnosti? Ko se tudi tisti, ki so za to postavljeni, za to ne upajo in ne morejo zavzeti? Zakaj se v cerkveni administraciji nabirajo cinične ‘pijavke’ brez vere? Kako naj ljudje vzamejo resno naše nauke, ko pa je ustroj (sekularistične in ateistične) družbe v nekaterih rečeh bistveno bližje krščanskim načelom kot pa naše notranje strukture? Da recimo duhovnikov dohodek ne bi bil odvisen od postojanke? Da bi imel službeni avto? Kako dolgo bo še sistem ureditve Cerkve zaostal, ker se duhovniki ne pritožujemo, saj smo se posvetili z vsem svojim bitjem? To je zloraba. Zakaj se ne bi pri notranji ureditvi ničesar naučili iz sodobnih metod upravljanja in organizacije dela? Dokler bodo med nami samimi krivične razmere in ne bomo nič naredili, da se odpravijo, dokler si ne bomo upali sebe strukturirati v skladu z lastno antropologijo in Jezusovim oznanilom, do tedaj bo cerkveni družbeni nauk razumljen zgolj kot nakladanje. Ali pa vtikanje v politiko.

Foto: Flickr


49 KOMENTARJI

  1. Čestitam p. Jerneju za odličen članek.

    Z njim se o ožjih teoloških in liturgičnih stališčih ponavadi ne strinjam, v tem primeru pa mislim, da je še ob pravem času napisal (sporočil) zares pravo stvar.

  2. Briljantno trikrat na kubik!!!

    Takšno pozitivno razmišljanje in predlagani ukrepi so veliki up, da so realne možnosti, da pride do sprememb tako v cerkvi kot nasploh v slovenski skupnosti.

    Cerkev mora biti vsesplošni moralni vzgled celotni skupnosti.

    Cerkev mora biti izvor najplemenitejših misli in dejanj, po katerih se vzgledujejo vsi, tudi tisti, ki so drugačnega svetovnega nazora.

    Cerkveni dostojanstvenik in nasploh duhovnik, mora že iz svojega obraza in obnašanja izžarevati ljubezen in dobroto, sicer ne opravlja svojega poglavitnega poslanstva. Lep primer je Pedro Opeka in še mnogo drugih.

  3. Meni pa je tale članek polomija. En kup osebnih zamer, en kup zbranih nepravilnih dejanj, predvsem pa nima rdeče niti. ki bi pila vodo. Na hitro je eno tipično jamranje socialističnega “vstajnika”, ki za vso korupcijo v Sloveniji krivi neoliberalizem in potrošništvo. Skratka obupna čorba, ki jo na delčkih podpiram, ko se dotakne teologije. Hudo mi je, ko vidim, kako malo slovenski duhovniki poznajo ekonomijo in zgodovino. Kako lahko paktirajo s socialističnimi kloni, ki kričijo na ulicah.

    Neoliberalizem je skovanka, ki je nastala ob prihodu Reagana in Thacherjeve. Bistvo je uvedba svobodnega trga ( da ljudje živijo od svojega dela) in ukinitev rent in zmanjšanja monopolov, birokracije, državnega šolstva, zdravstva in vračevanja za penzije.

    Delal sem v parih multinacionalkah v Sloveniji in tujini, a v Sloveniji ni mogoče prodati državnemu podjetju izdelka ali storitve brez 10% do 30% podkupnine. Tega ni, če prodajam privatnemu podjetju. Tam bi človek letel iz službe. Pri nas pa so ti s politiko povezani.

    Duhovniki morajo biti ekonomsko svobodni, da lahko oznanjajo svobodno. Če so na plačilni list države ali mafije – tega ne morejo. Pri nas je vsa mafija socialistična, saj denar dobiva od davkoplačevalcev.
    Trdim, da bo Cerkev prej ali slej morala poslati duhovnike, da se sami preživljajo.

    Včasih so redovniki s samostanom skrbeli za svoje preživetje. So delali.

    Kraševec je hotel ekonomsko utrditi Cerkev v Sloveniji, da ne bi bila odvisna od igralcev moči, mafije.

    Če je cerkev zbirokratizirana in socialistična, potem je že vnaprej uničena, sprijena.

    Tudi jaz sem proti vsaki mafiji. A zavedati se je treba, da je v Sloveniji še vedno na vseh inštancah najhujša rdeča mafija.

    Potrošništvo pa nima veze s kapitalizmom, ampak s socialsitičnim pogledom na ekonomijo, ko vlada spodbuja z višjimi plačami uradnikom zapravljanje, da ” pomaga rasti gospodarstvu”. Pretirani potrošniki so nasprtoniki kapitalizma. Podjetniki in delavci kapitalizem podpirajo, ker lahko z ustvarjanjem največ zaslužijo ( ne gre za mafijo in birokrate) in denar lahko varčujejo oz. investirajo.

  4. ker često ostane pri ‘kako?’

    storim decimeter več kot doslej.
    če sem npr. doslej videl neko napako v delovanju župnije, a nič rekel, sedaj vsaj župniku rečem.
    če sem mu že sedaj rekel (a ni nič pomagalo), rečem škofu.
    če sem doslej mislil, da cilj posvečuje sredstva, pričnem delovanje župnije presojat z zdravo krščansko pametjo (ali celo družbenim naukom cerkve).
    itd.

  5. Dokler ne pričnemo govoriti o pravičnih davkih in pravičnih obdavčitvah v deželi, ki ljudem pobira nepravične davke nima smisla obsojati ljudi, ki živijo od sive in iz sive ekonimije. Sploh pa je nepravično, da se z našimi davki financirajo nemoralne stvari kot so npr. splavi, kontracepcija,…

  6. Poslanstvo cerkve ni materializem, dobiček in pohlep.

    Ampak oznanjevanje in življenje najplemenitejše duhovnosti, ki je temelj vrednostnemu življenju.

    Drugi poklici nimajo tako plemenitega poslanstva, zato je logično, da v cerkvi ne sme biti nobenega zla.

    To pa pomeni, da se je treba, med drugim, držati dosledno deset božjih zapovedi, od katerih, kar sedem nalaga ljubezniv odnos do soljudi in le tri do Boga.

  7. Ljudje nismo bogovi in nikoli ne bomo. Nanašajoč na to ugotovitev je Kurinčičev članek nek skupek besed, v katerem ni trohice razumevanja, kaj človek je.

    Če se ozremo okrog sebe, pravzaprav drug drugega sploh ne more več jasno videti. Naša življenja (praktično telesa) so med seboj razmejena s toliki zakoni, pravili, pravnimi mnenji ipd. ipd., da vse skupaj doživljamo že kot pajčevino, na trenutke celo zaveso in celo zid. A vse, kar bi mnogi želeli, je zgolj preprosto življenje.

    Koliko ljudi ve, kaj počnejo v državnem zboru? Jasno, kot zakonodajno telo sprejemajo zakone. Praktično jih sprejemajo v treh izmenah. Kar je veljalo včeraj, danes ne velja več …

    Črna in siva ekonomija? Korupcija? Kako to razrešit? Država s svojo značilno naduto logiko posega v normalno življenje ljudi na tako paranoični način, da povzroča stanje psihotične in nevrotične obsedenosti. Življenje normalnih ljudi, katerih standard je zelo omejen, se sprevrača v pravi pekel. Ljudje od vse lepote stvarstva počasi ne bodo imeli nič. Zjutraj se zbudimo z mislijo, kako preživeti, in to misel zatem prenašamo na valovih stresa ves dan do večernega počitka.

    Okrog nas je samo še denar (ki ga ni).

    Če pa vi, g. Kurinčič, obtožujete duhovnike nečednosti (to, da so okrog prenesli državo pri obnovi tega ali onega cerkvenega objekta) z nekega duhovnega piedestala, ki ste ga dosegli po čigavi milosti (?), ste v bistvu večji grešnik kot oni. Jaz sem prepričan, da so mnogi mafijci boljši ljudje kot navidezni pravičniki. Navsezadnje, prav imajo tudi ob klasičnem mafijskem razmišljanju: Ta država nič ali premalo naredi zame. Vzpostavil bom lastno državo.

    Res je, jaz tej državi (konktretno govorim o vladi Alenke Bratušek ter vseh ultralevičarskih vladah) nisem dal soglasja za tak način dela. Mirne vesti si lahko izmislim lastno državo.

    G. Kurinčič, žal ste še eden v nizu demokratično razmišljujočih ljudi, ki so nasedli protikorupcijski fami, ki je (po diktatu) zajela Slovenijo. Evropo ne požira mafija. Mafija in kriminal sta od vselej del Evrope in bosta. Potrebno se je boriti proti pajčevini zakonov, katerih cilj je povzročitev iluzijo teme. To je hudičevo delo – iluzija slabega. V bistvo namreč (v naše srce) ne more prodreti, če mi sami tega nočemo. Bog in hudič nista nasprotje, Bog je visoko nad hudičem. Hudič ima – seveda po naši volji – oblast na božjimi deli v nas. To, da preveslaš državo pri obnovi objekta, v večini primerov zagotovo ni hudičevo delo. Gre le za državo v nas, ker nas je država zunaj nas ignorirala. Opehrait državo? Nekaj bolj smešnega že dolgo nisem slišal!

  8. Da recimo duhovnikov dohodek ne bi bil odvisen od postojanke?
    ======================
    Kaj naj to pomeni, ne razumem čisto. Kolikor razberem pa se vas je g. Kurinčič hudo oprijel socializem. Zdi se kot da ga pogrešate v Cerkvi.

    • Čisto nič se me ni oprijel socializem.
      Razumem pa, da ne razumete, kaj to pomeni, ker pač niste duhovnik. Pač ni fer, da je duhovnikov dohodek odvisen samo od “bogatosti” njegove župnije. V “civilnih” poklicih imaš plačo.
      Ampak jaz sem frančiškan in zato se me to neposredno ne tiče.

      • “Čisto nič se me ni oprijel socializem.”

        Kar si pisal o teologiji in načelnem boju proti mafiji in korupciji in izigravanju zakonov, se strinjam.

        Potem pa je ena mešanica nerazumljive brozge o Evropi, ki udriha po neoliberalizmu, PITJU krvi in potrošništvu, ki bo uničilo Evropo in Cerkev, ker ju kapilarno najeda – to pa je čistva socialistična demagogija.

        Ekonomsko neodvisen DUHOVNIK ima šele potencial, da ni koruptiven. Danes ljudje Cerkev enačijo z lenuhi, ki jim ni treba delati in ki zažirajo neumne ovce in jih manipulirajo, da mečejo denar v puščico. Ali pa govorijo, da je cerkev največja multinacionalka. Sv. Pavel se je preživljal z obrtjo.

        Problem Evrope je birokratizacija in podržavljenje služb, dela in vedno večja patološka odvisnost ljudi od države. Ljudje ne samo, da so ekonomsko nesvobodni, ampak so v celoti dolgotrajno nesvobodoni in parazitsko odvisni od Države oz. režima, ki državi vlada.

        V Sloveniji so noro visoki davki, kmetje, obrtniki in podjetniki enostavno morajo izgirati državo vsaj malo, da preživijo. Ker plačujejo od 60 do 80% svojega dela državi.

        Večina korupcije je sistemske, zaradi socializma, ki je koruptiven, zločinski in parazitski sistem. Volijo pa ga lenuhi in nesvobodni ljudje, ki iščejo hitri užitek in trajno varnost.

        • Berem: “Ekonomsko neodvisen DUHOVNIK ima šele potencial, da ni koruptiven.”

          Gospod Pavel,
          vi najbrž niste verni, kajne?

          • sem veren.

            Vidim, da priljubljeni duhovniki dobivajo več v puščico. Toda ali lahko priljubljen duhovnik v cerkvi govori Resnico???

            Škof določa kateremu duhovniku bo dal večjo župnijo in katremu manjšo župnijo ( manj podarjenega denarja).

            Škof v stikih z državnimi birokrati in vladnimi funkcionarji MORA sprejemati gnile kompromise, da jim nakažejo več davkoplačevalskega denarja.

            Vsak kdor dela s tujim denarjem in ne z denarjem, ki ga je sam ustvaril z delom – je koruptiven.

          • No, če ste verni, potem vam moram povedati, da je rešitev dvig deleža duhovnikov, ki opravljajo svoje poslanstvo. In katero je njihovo poslanstvo? Reševanje duš, ki poteka preko oznanjevanja Evangelija z lastnim življenjem in preko molitev, ki jim dodaš še kakšen post. Arški župnik Vianej se je prav gotovo zavedal, če bo negoval njivo za lastno preživetje, bo izgubljal čas in je rajši tisti čas namenil sedenju v spovednici ter se zadovoljil s par krompirji na teden.

            In kako mi dvignemo delež takih duhovnikov? Čisto enostavno … oznanjevanje Evangelija z lastnim življenjem in molitev, ki …. se že ponavljam, kajne? 😉

      • Potem je to notranja zadeva Cerkve. Osebno mislim, da je župnik pravi gospod, ne pa javni uslužbenec, uradnik.

  9. Ko berem Kurinčiča je razumsko logičen, vzbuja čustva poštenosti, pravičnosti, a v duši pušča globok dvom, ki nas včeče v brezno.
    Ko papež Frančišek govori, da Cerkev ni nevladna organizacija, Kurinčič apelira na brezgrešno nevaldno organizacijo, ki je vredna Kristusa, kot da bi ona nadomestila kristusa. Papež apelira, da ne ločujemo Cerkve od Kristusa in to ločevanje vedno znova doživljam pri branju Kurinčiča.

    • tegale pa čisto nič ne razumem … v čem je to ločevanje Jezusa od Cerkve. Kje delam Cerkev za NVO?
      Čisto tako: Cerkev JE Kristus, je njegovo skrivnostno telo. Zato ga ne more nadomestiti.
      V ozadju tegale pisanja čutim špekulacijo, da smo itak grešni tudi v Crekvi in se zato nima smisla zgražati. Ampak če nehamo biti tu občutljivi, če nam postane vseeno, potem je brez smisla, da še govorimo o Jezusu – in seveda, potem smo direktno Judeži – hodimo z njim, ampak vztrajamo v svojem grehu.

  10. “Koliko duhovnikov poznam, ki se širokoustijo, kako so opetnajstili državo, kako so se „znašli“ pri obnovi cerkve, kako so brez vednosti pristojnih ustanov kaj obnovili in restavrirali! In me je sram.”

    Če bi se z vsemi temi duhovniki p. Kurinčič šel pogovorit o tem, kar tu piše, domnevam, da ne bi imel niti časa, da bi ga bilo sram. Predvsem pa bi bilo sijajno, če bi p. Kurinčič javno predstavil svojo dobro prakso transparentnosti. Se že veselim!

    • Torej, jaz zelenček, še ne eno leto župniček naj bi solil pamet starim mačkom? Ki me imajo itak za naivnega? Hvala za recept.
      Sicer pa, kje pa sem “prestregel” njihovo širokoustenje drugje kot v pogovoru? Pa sem bil pač pred vzvišenostjo njihove imenitnosti nemočen.
      Glede naše transparentnosti za Bežigradom je pa tako: mislim, da so naši podatki dovolj dostopni, bomo pa dolgoročno delali še na večji transparentnosti.

      • Zakaj ne bi “solil pamet starim mačkom” potem, ko ste že vse to napisali in tu objavili??? Saj vaše pisanje ni le nekakšno javno izkašljevanje, kajne?

        Me pa res zanima več o vaši transparentnosti za Bežigradom, zato vas prosim, da napišete kaj več o tem, da bo za dober zgled.

  11. Glede na odziv izgleda, da je problematika na terenu še hujša kot jo opisuje avtor članka.

    Potrevbo bo še veliko truda, da bo dobro premagalo zlo,

    • Napaka. Dobro ne premaga zala, zlo bo vedno obstajalo. Biti v Kristusu nas reši spon zla, postanemo svobdni, kljub naši grešnosti.
      To je tipična napaka Kurniniča, ki se bori proti grešnosti, namesto, da bi iskal rešitev v sprejetku Kristusa, tudi v grešnikih ,ki jih vidi polno okrog sebe.

  12. “Cerkveni dostojanstvenik in nasploh duhovnik, mora že iz svojega obraza in obnašanja izžarevati ljubezen in dobroto, sicer ne opravlja svojega poglavitnega poslanstva. Lep primer je Pedro Opeka in še mnogo drugih”.

    Osebna sarmantnost, karizma in izzarevanje neke svetosti so verjetno dragoceni in zazeljeni darovi sv. Duha. Kot vemo so z njimi obdarovani samo redki dusni pastirji.
    Nas najuspesnejsi misijonar Pedro ima verjetno precej od tega. To se je videlo tudi pri njegovih simpaticnih nastopih. Tudi nas novi papez je tak.
    Kaj pa je pravi razlog njegovega pastoralnega uspeha? Ali se ljudje resnicno spreobracajo in postajajo boljsi ljudje, je drugo vprasanje.
    Na zunaj se vidijo samo zunanji uspehi. Vendar teh Pedro samo s svojo karizno gotovo ni dosegel. Moral je krepko zavihati rokave. Bil je tudi ze v zivljenski nevarnosti. Torej je moral biti zvit bolj kot njegovi nasprotniki, ce ni zelel predcasno postati mucenec. Tu pa se nehajo privisoki principi. O tej konkretni zivljenski praksi dusnega pastirja, ki mora vcasih gledat, da sploh prezivi, pa p. J. K. ni pisal, ker je ocividno ze prevec komplicirano.
    Morda je nasem J. K. bolj po volji zupnik sv. Janez Vijanej, zivel v casu po francoski revoluciji, ki velja sedaj celo za patrona dusnih pastirjev, sicer pa je veljal za njegove duhovne sobrate za luzer-ja in trdo buco. Komaj je dokoncal svojo teolosko izobrazbo. Veljal je za nesposobnega pridigarja. Zato ga je njegov skof poslal v Ars, v razkristjanjeno hribovsko zupnijo, ker nihce ni hotel iti tja prostovoljno. V zacetku mu je bilo je tako hudo, da je dvakrat pobegnil in se v svojo sramoto moral vrniti nazaj. Hranil se je baje predvsem ali celo izkljucno samo s krompirjev v oblicah. Po noci pa je imel opravka celo s hudicem, ki ga je motil, da ni mogel spati. Drugace pa se je stalno postil in sam delal pokoro za tiste, ki so prisli k njemu k spovedi.
    Dandanes vemo, da nasi ljudje sploh ne hodijo vec k spovedi, ker mislijo, da nimajo nobenih grehov. Kot, da so ze zivi svetniki. To je pa seveda hudiceva samoprevara.
    Vcasih, celo v svincenih casih so imeli po zupnijah misijone, duhovno obnovo, ki je trajali cel teden. Med govori, je en duhovnik stalno spovedoval. In do nedelje se je spovedala cela zupnija.
    Mislim, da nam manjka ravno takih dusnih pastirjev in taksnih misijonov.

  13. V imenu Boga in za Boga imajo (imamo) kristjani velikokrat izgovor za to, da rečejo bo že Bog poskrbel. Tudi v eni največji finančnih afer mariborske škofije je bilo tako.
    Saj je dovoljeno malo okrog zakonov pa tudi koga nategniti, saj gre vendar za cerkev. Uradno še ni krajevna cerkev še nikogar kaznovala po kanonskem pravu. Kot da ni bilo kršeno nobeno pravilo. Še več z okroglimi mizami v javnosti želi več besed pri imenovanju novih škofov. Govorijo o obglavljeni cerkvi. Kot da bi bil papež tip kakšnega diktatorja.. ker je opozoril na razmere v slovenski cerkvi in zahteval umik odgovornih.
    Dokler ne uradna krajevna cerkev kot institucija počistila v lastnem hlevu tako dolgo njeni uradniki nimajo pravici kazati na druge.

  14. Meni je članek dober. Malo bolj oster slog p. Jerneja me ne moti.

    Strinjam se, da je tudi med duhovniki preveč čudnih odnosov, sive ekonomije in podobnega. V naši državi se je razpasla mafijska miselnost in če se duhovnik v malem vdaja temu, je veliko pohujšanje. Če še duhovniki sledijo tej logiki, komu naj potem mali in pošteni človek sploh še verjame?

    Zelo dobro je opisano tudi to samopomilovanje, ki sledi iz občutka ogroženosti in drugorazrednosti. To je po mojem mnenju velika težava. Komaj se najde kakšen samozavesten duhovnik. Tudi kakšen dober duhovnik dostikrat ne seže dlje, kot do šimfanja levičarjev( ali pa muslimanov).

    Jaz nimam nobenega opravka s Teološko fakulteto v Ljubljani, pa so vseeno prišle do mene govorice, da je tam precej “divje”. Niso to neke brezvezne čveke.

  15. Glede na to da nikoli ni bilo “padca človeka” iz “raja” (glej v učbenik biologije, poglavja Evolucija sesalcev – primatov – hominidov), nimamo biti od česa odrešeni. Tako da je zanesljivo vsaj pol stavka “da nas je Bog ustvaril in Jezus odrešil” popolnoma napačno.

    Glede na to da je pol temelja čisto napačnega, je potrebno povsem čisto vse povsem na novo premisliti…

    • Prišel ( iz FDV) in zmagal ( nik).

      Ne razumem zakaj hodite ne vam neznane forume in solite pamet o stvareh o katerih nimate pojma.

      • Gospod Pavel,
        resnično ne razumete? Potem ste na istem kot tisti cerkveni gospodarstveniki iz totega mesta … tudi oni niso razumeli, zakaj jim neokomunisti ne dajo kredita za par milijonov evrčkov, da ne potonejo …

  16. Gospod Jože je milosten, saj je pisal o nekih mislih starih Rimljanov: “Corruptio optimi pessima, ko se skvari najboljši, je najhuje. Ko se tisti, ki naj bi bili luč in moč, izkažejo za pôdleže, tudi „mali” izgubijo voljo, da bi se še trudili.”

    Lahko pa bi navedel Božjo besedo:
    Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. (Mt 5, 13)

    In to je stanje Cerkve na slovenskem. “Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo” Preveč kruto za ušesa nekaterih klerikov, kajne? Namesto sprenevedanja, da gospod Jože ne ve, kaj piše, rajši padimo na kolena in prosimo Boga, naj nam dovoli nov začetek! Padimo na kolena, gospoda! S solzami žalosti, ker grešimo in ne brezbrižnostjo, zakaj pa nas je Bog ustvaril grešnike, sedaj nas pa naj take tudi ima!

    • Ob Alfejevem pisanju sem se nečesa dokaj jasno zavedel: da verjetno vsak drugi bralec ne ve, kdo je avtor tega prispevka. Ker sva trenutno dva Kurinčiča na “šiclisti”, Jože in Jernej, oče in sin, profesor slovenščine in duhovnik – župnik za Bežigradom. Tole sem pisal Kurinčič mlajši. Morda to marsikomu spremeni perspektivo. Predvsem s stališča, da gre za “insiderski” članek. In da imam zato kar zelo pravico postaviti nekatere trditve v njem.

      • P. Jernej

        Pred tremi tedni je papež v slvoji jutrnji maši povedal bistvo bistva naše vloge v odrešenju. “Pustimo Goposdu, da on piše zgodbo.” “http://www.youtube.com/watch?v=gk937Jf0rsM. Bog je svojo zgodbo pisal z grešniki velikega kalibra,….
        Costanza Miriano je v svoji zahvali Bogu ob koncu leta napisala zahvalo, ki jo lahko preberamo vasko jutro , da pravilno začnemo svoj dan. “Te Deum laudamus per tutte le volte che non funziono” (Te Deum laudeamus za vsakič , ko nisem funkcionirala= http://costanzamiriano.com/2013/12/28/te-deum-laudamus-per-tutte-le-volte-che-non-funziono/

        Upam, da vam uspe v življenju preiti skoyi to bariareo kontradikicje, ki vodi v božjo logiko.

        • “Bog je svojo zgodbo pisal z grešniki velikega kalibra,….”

          … in jim je rekel: “Pojdi in ne greši več”.

          To je rekel tistim, za katere je vedel da se bodo poboljšali.

          Za tiste, ki se niso nameravali poboljšati – farizeje, ni imel nobene lepe besede.

          • “To je rekel tistim, za katere je vedel da se bodo poboljšali.”
            Ostaja dejstvo, da je Bog poklical v svojo službo grešnike, takega kalibra, kot jih navaja Kurinčič, ko bi lahko poklical samo tako krepostne kot je Kurinčič.

    • Hvala za cas in vztrajanje v pisanju, p. Jernej! Še takega pisanja, prosim.

      Imate popolnima prav: cilj ne sme posvecevati sredstev. Pri delu za bozje kraljestvo na zemlji pa toliko manj!

  17. Ali potemtakem lahko v imenu pravičnosti in večje transparentnosti v najkrajšem možnem času pričakujem,da mi bo npr.vsaka župnija izdala veljaven račun za prejeti mašni dar ter za druge prispevke za najrazličnejše potrebe in usluge?Dvomim…

    • NE! V tem ni nobene pravičnosti. To je čista demagogija. Transparentnost, za zadovoljevanje radovednežev in zavistnežev? Ne!
      Cerkev deluje čisto vredu. p Jernej, ne vidim kaj bi bilo narobe. Odnekdaj je tako. Župnik pač ni uradnik na okencu. Župnik je godpod! In tega se pri nas ne zavedamo kaj prida. Niti župniki ne, se mi zdi.

    • ker ne gre za promet z dobrinami oz. storitvami, temveč za prostovoljni dar za vzdrževanje mašnika, ni predmetne osnove za izdajo računa niti za odmero davka. Povezava med mašo in t.i. mašnim darom je zgolj simbolna in mora taka ostati.
      za nekatere druge stvari bi bilo verjetno prav, da bi izdali račun. žal v slovenski džungli ne Cerkev ne država za to še nista pripravljeni.

    • homilija je po slovensko,
      omelija je pa lahko kakšna vrsta omlete …
      načeloma mi ljudje, ki ne obvladajo jezika ne vzbujajo dovolj zaupanja, da bi jim prisluhnil vsebinsko.
      Če pa vseeno poskušam razumeti namig pisca, mislim, da sed krepko moti: to, da je Jezusov rodovnik ena sama konstrukcija grešnikov in kriminalcev, pa vendar Bog gradi na njih, nam ne sme biti izgovor, da si ne bi do krvi prizadevali za moralno neoporečnost.To je podobno bebavi logiki, ki jnam jo pripisujejo ateisti, da je itak vseeno če grešiš, saj greš potem k spovedi.

      • Hvala za popravek besede “omelija”, ker sem mislil, da začenja slovenčina kot ostali jeziki vključno z latinščino z črko h.
        Pisca Jerneja ,ki slovenščino očitno obvlada do potankosti, bi prosil , da mi razloži kaj pomeni: “da sed krepko moti”.

        “načeloma mi ljudje, ki ne obvladajo jezika ne vzbujajo dovolj zaupanja, da bi jim prisluhnil vsebinsko.” Če je temu tako, potem vam Bog ne more spregovoriti preko vseh ljudi. Škoda!!!

        Ne strinjam pa se s tezo, da se mora kristjan prizadevati, za moralno neoporečnost. Kristjana edina skrb je ostati v Bogu, vse drugo je posledica. Skrb za moralno neoporečnost je popolnoma možno graditi na vzgibu napuha, lastne veličine. Še več, to skrb je bistveno laže graditi brez Boga, ker izgine moralni dvom, kajti vprašanje dobrega in slabega zamenjamo za moralno, nemoralno.

      • @tadej, se popolnoma strinjam. Ni vseeno če grešiš, seveda, vendar smo vsi grešniki. Mar ne, p.Jernej. Človek postane moralno neoporočen po božji milosti (po odpuščanju) in ne po prizadevanju. Zato prizadevati si za moralno neoporečnost, je sizifovo delo. To so komunisti propagirali z njihovim moralnim likom komunista. Kaj o tem torej misli Cerkev?

Comments are closed.