Sto let je poteklo, odkar je po razpadu Avstro-Ogrske 10. oktobra 1920 koroški plebiscit, ki ga je odredila mirovna konferenca v Parizu, odločil, da se južna Koroška priključi novonastali Avstriji. Celovška kotlina je bila razdeljena na dve coni. Določeno je bilo, da bo, če v coni A, v kateri so imeli Slovenci večino, prevlada odločitev za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevino SHS), potekal plebiscit tudi v coni B. Do plebiscita v coni B ni prišlo, ker je 59,04 odstotka volivcev (22.025) v coni A glasovalo za priključitev ozemlja k Avstriji in 40,96 odstotka (15.279) za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).
Po razpadu Avstro-Ogrske je bilo Slovence na Koroškem težko poenotiti
Za razumevanje situacije si je treba predočiti, da Slovenci pred razpadom habsburške monarhije niso živeli v eni sami upravni enoti, temveč v več kronovinah, in sicer pretežno v avstrijskem delu dualne monarhije oz. v Cislajtaniji, tako v vojvodinah Kranjska, Koroška in Štajerska, v Avstrijskem Primorju ter v Pokneženi grofiji Goriška in Gradiška, Mejni grofiji Istra in v svobodnem mestu Trst. V madžarskem delu oz. Translajtaniji pa so živeli v komitatih Vas in Zala. Deželna vlada vojvodine Kranjske je imela sedež na strnjenem slovenskem ozemlju.
In čeprav so se Slovenci po prevratu takoj obrnili na Ljubljano, jih je bilo, ker so bili organizacijsko zelo razdeljeni, težko poenotiti v novi južnoslovanski državi. In prva slovenska vlada, Narodna vlada, ki je bila imenovana 31. oktobra 1918 in ki se je uradno imenovala Narodna vlada Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, ni bila rezultat dolgotrajnih priprav, sestavili so jo v nekaj urah politiki, ki so bili ob pravem času v Ljubljani.
Po razpadu habsburške monarhije, v kateri je živelo dvanajst narodov, ni bilo lahko med nastajajočimi državami potegniti meje, ker meje med narodnostmi niso bile povsem jasne; domala vsepovsod so bila območja, kjer sta živeli vsaj dve narodnosti. Vsaka odločitev je bila lahko za nekoga krivična. Po prvi svetovni vojni ni potekal plebiscit samo na Koroškem, temveč tudi drugod, npr. v Schleswigu, v Šleziji, na Pruskem, v Sopronu.
Med vzroki za neuspeh slovenske strani tudi avstrijska socialna zakonodaja in grožnje z vojaško obveznostjo
To je treba poudariti, preden postavimo ključno vprašanje, namreč zakaj je na južnem Koroškem prišlo do tega, da se je večina Slovencev odločila za Avstrijo. Več vzrokov je bilo praktično enako pomembnih. Ne smemo spregledati navezanosti ljudi na kronovino Koroško. Ta je prešla 1335 pod Habsburžane. Srbija je veljala po umoru prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki se je zavzemal za večjo avtonomijo južnih Slovanov v okviru Habsburške monarhije, pravzaprav za sovražnika. Socialna zakonodaja je bila v Avstriji že zelo razvita, avstrijski parlament je 1919 odpravil vojaško obveznost in avstrijska stran je svojo propagando usmerila tudi v to, da bodo Korošci, če pridejo v Kraljevino SHS, morali služiti na jugu.
Avstrija se je pozicionirala kot demokratična republika, jugoslovanska državna tvorba pa kot kraljevina. V Avstriji so imele ženske volilno pravico že od konec leta 1918, prvič so lahko volile leta 1919, v Jugoslaviji pa šele po drugi svetovni vojni. Na Koroškem je bila močna socialno-demokratska stranka, ki se je zavzemala za nedeljeno Koroško. Vanjo so bili vključeni tudi slovenski socialdemokrati. Šele septembra 1918 se je začela tam ustanavljati slovenska socialna demokracija. Izkušnje s slovenskimi oz. jugoslovanskimi oblastmi v plebiscitnem času niso bile samo pozitivne, prišlo je do številnih kršitev, uprava je bila tudi nemočna, ker ni imela sredstev niti ustreznih uradnikov.
Koroški plebiscit: Slovenci so bili naivni, avstrijsko nemška propaganda pa spretna
Predvsem pa so bili važni ekonomski razlogi. Slovenci so bili v glavnem kmetje, ki so imeli svoj trg v Celovcu in Beljaku. Tam so prodajali svoje pridelke in kupovali industrijske izdelke. Karavanke so bile močna bariera. Vse ceste in železnica so jih povezovale z obema koroškima mestoma. Poleg tega pa je bila večina Slovencev verna, pripadala je Katoliški cerkvi, v Kraljevini SHS pa je bilo več religij in največja je bila pravoslavna. In končno je bila tudi avstrijsko-nemška propaganda veliko bolj spretna. Slovencem je obljubljala narodno varstvo, strašila je pred davki in uničenjem premoženja, pred srbskim jezikom, ki da bo prevladoval, pred vojsko, vojaško obveznostjo in služenjem vojaškega roka v Makedoniji, pred Srbsko pravoslavno cerkvijo itd. ter obljubljala zaščito manjšinskih pravic.
Treba pa je tudi poudariti, da so bila pričakovanja Slovencev glede državne meje preveč naivna in da je bila Narodna vlada diplomatsko nespretna. Takoj po razpadu habsburške monarhije se Narodna vlada ni potrudila, da bi prišlo do dogovora o vprašanju Južne Koroške s koroško deželno vlado ali Državnim uradom za zunanje zadeve na Dunaju. Takrat bi bilo mogoče doseči dogovor s koroško deželno vlado o priključitvi koroškega območja južno od Drave k novi južnoslovanski državni tvorbi: slovenska vlada je odločno zavrnila demarkacijsko črto oz. mejo na Dravi. Če bi prišlo do takega sporazuma, bi prav gotovo to imelo močan vpliv tudi na potek pogajanj v Parizu.
Slovenska narodna vlada preveč zaupala v mirovno konferenco, Milesova misija pa je slabo opravila delo
Narodna vlada pa je bila prepričana, da bodo Slovenci v Parizu dobili to, kar bodo zahtevali. Odločilno je bilo neomajno zaupanje v mirovno konferenco, predvsem pa v Wilsonovo mirovno politiko. Nemci so vojno izgubili, Slovenci so se šteli k zmagovalcem, bili so prepričani, da zagotovo lahko računajo na podporo Antante; tudi zato, ker so bili povezani s Srbijo v novi državni tvorbi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). V njihovih očeh je bila Srbija močna hrbtenica, ki jih bo ščitila in slišala. Poleg tega so imeli tudi predstavnika v Jugoslovanskem odboru, ki je obstajal od leta 1915 naprej in je bil nekakšna južnoslovanska vlada v izgnanstvu.
In končno, po prepričanju Slovencev je bila vojna boj med Nemci in Slovani, boj, za katerega bi se morali zdaj odkupiti Nemci, ki so bili za vojno odgovorni. Slovenci bi zdaj lahko odvrgli okove, ki so jih tlačili dolga stoletja. Slovenska deželna vlada je nasprotovala plebiscitu in ga je hotela preprečiti. Prav ameriški predsednik Wilson ni hotel odstopiti od svoje ideje o samoodločbi, opiral se je predvsem na odločitev Milesove misije, ki je potovala po Koroškem in prišla do zaključka, da je Celovška kotlina gospodarsko enotna in je zaradi tega predlagala mejo na Karavankah. Samo en član te misije, profesor Robert Kerner, ki je bil češkega rodu, se je zavzemal za mejo na Dravi.
Da je bila ta misija problematična, je napisal v poročilu duhovnik dr. Lambert Ehrlich, ki jo je spremljal. Njegovo poročilo je bilo tudi predloženo na mirovni konferenci. Dejansko ta misija sredi hude zime ni mogla obiskati vseh krajev na spornem območju, poleg tega je bila nastavljena v Celovcu, kjer je bila izpostavljena močnim vplivom nemško govorečih Korošcev.
Plebiscit poglobil nasprotja med slovensko in nemško govorečimi
Zvezni predsednik Alexander Van der Bellen v svojem govoru ob slovesnosti “100 let koroškega plebiscita” v dvorani grbov v deželni hiši. pic.twitter.com/Q5pnx6bkIG
— A. Van der Bellen (@vanderbellen) October 10, 2020
Dogodki po razpadu monarhije, predvsem tudi vojaški spopadi, so ozračje seveda popolnoma zastrupili. Plebiscit ni odpravil nasprotij med nemško govorečimi Korošci in Slovenci, temveč jih je še poglobil. Dogodki po razpadu monarhije, predvsem tudi vojaški spopadi, so ozračje seveda popolnoma zastrupili. Plebiscit ni odpravil nasprotij med nemško govorečimi Korošci in Slovenci, temveč jih je še poglobil. Septembra 1920 je koroški deželni zbor (Landesversammmlung) Slovencem obljubil daljnosežno zaščito manjšinskih pravic, po plebiscitu se je zgodilo prav nasprotno. Kmalu je bilo slišati, da je treba tiste, ki so bili zavedeni, pripeljati nazaj na pravo pot. Rane pri slovenski manjšini pa je še povečala druga svetovna vojna. Vendar ne smemo pozabiti, da je bilo kar za 40,96 odstotka volivcev odločilen kriterij za pripadnost k tej ali oni državi narodnost, katere glavna značilnost je jezik, in da bi jim bilo ljubše živeti v južnoslovanski državi.
