Koroški plebiscit: Slovenci so bili naivni, avstrijsko nemška propaganda pa spretna

20
Tamara Griesser-Pečar

Sto let je poteklo, odkar je po razpadu Avstro-Ogrske 10. oktobra 1920 koroški plebiscit, ki ga je odredila mirovna konferenca v Parizu, odločil, da se južna Koroška priključi novonastali Avstriji. Celovška kotlina je bila razdeljena na dve coni. Določeno je bilo, da bo, če v coni A, v kateri so imeli Slovenci večino, prevlada odločitev za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevino SHS), potekal plebiscit tudi v coni B. Do plebiscita v coni B ni prišlo, ker je 59,04 odstotka volivcev (22.025) v coni A glasovalo za priključitev ozemlja k Avstriji in 40,96 odstotka (15.279) za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).

Po razpadu Avstro-Ogrske je bilo Slovence na Koroškem težko poenotiti

Za razumevanje situacije si je treba predočiti, da Slovenci pred razpadom habsburške monarhije niso živeli v eni sami upravni enoti, temveč v več kronovinah, in sicer pretežno v avstrijskem delu dualne monarhije oz. v Cislajtaniji, tako v vojvodinah Kranjska, Koroška in Štajerska, v Avstrijskem Primorju ter v Pokneženi grofiji Goriška in Gradiška, Mejni grofiji Istra in v svobodnem mestu Trst. V madžarskem delu oz. Translajtaniji pa so živeli v komitatih Vas in Zala. Deželna vlada vojvodine Kranjske je imela sedež na strnjenem slovenskem ozemlju.

In čeprav so se Slovenci po prevratu takoj obrnili na Ljubljano, jih je bilo, ker so bili organizacijsko zelo razdeljeni, težko poenotiti v novi južnoslovanski državi. In prva slovenska vlada, Narodna vlada, ki je bila imenovana 31. oktobra 1918 in ki se je uradno imenovala Narodna vlada Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, ni bila rezultat dolgotrajnih priprav, sestavili so jo v nekaj urah politiki, ki so bili ob pravem času v Ljubljani.

Po razpadu habsburške monarhije, v kateri je živelo dvanajst narodov, ni bilo lahko med nastajajočimi državami potegniti meje, ker meje med narodnostmi niso bile povsem jasne; domala vsepovsod so bila območja, kjer sta živeli vsaj dve narodnosti. Vsaka odločitev je bila lahko za nekoga krivična. Po prvi svetovni vojni ni potekal plebiscit samo na Koroškem, temveč tudi drugod, npr. v Schleswigu, v Šleziji, na Pruskem, v Sopronu.

Med vzroki za neuspeh slovenske strani tudi avstrijska socialna zakonodaja in grožnje z vojaško obveznostjo

To je treba poudariti, preden postavimo ključno vprašanje, namreč zakaj je na južnem Koroškem prišlo do tega, da se je večina Slovencev odločila za Avstrijo. Več vzrokov je bilo praktično enako pomembnih. Ne smemo spregledati navezanosti ljudi na kronovino Koroško. Ta je prešla 1335 pod Habsburžane. Srbija je veljala po umoru prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki se je zavzemal za večjo avtonomijo južnih Slovanov v okviru Habsburške monarhije, pravzaprav za sovražnika. Socialna zakonodaja je bila v Avstriji že zelo razvita, avstrijski parlament je 1919 odpravil vojaško obveznost in avstrijska stran je svojo propagando usmerila tudi v to, da bodo Korošci, če pridejo v Kraljevino SHS, morali služiti na jugu.

Avstrija se je pozicionirala kot demokratična republika, jugoslovanska državna tvorba pa kot kraljevina. V Avstriji so imele ženske volilno pravico že od konec leta 1918, prvič so lahko volile leta 1919, v Jugoslaviji pa šele po drugi svetovni vojni. Na Koroškem je bila močna socialno-demokratska stranka, ki se je zavzemala za nedeljeno Koroško. Vanjo so bili vključeni tudi slovenski socialdemokrati. Šele septembra 1918 se je začela tam ustanavljati slovenska socialna demokracija. Izkušnje s slovenskimi oz. jugoslovanskimi oblastmi v plebiscitnem času niso bile samo pozitivne, prišlo je do številnih kršitev, uprava je bila tudi nemočna, ker ni imela sredstev niti ustreznih uradnikov.

Koroški plebiscit: Slovenci so bili naivni, avstrijsko nemška propaganda pa spretna

Predvsem pa so bili važni ekonomski razlogi. Slovenci so bili v glavnem kmetje, ki so imeli svoj trg v Celovcu in Beljaku. Tam so prodajali svoje pridelke in kupovali industrijske izdelke. Karavanke so bile močna bariera. Vse ceste in železnica so jih povezovale z obema koroškima mestoma. Poleg tega pa je bila večina Slovencev verna, pripadala je Katoliški cerkvi, v Kraljevini SHS pa je bilo več religij in največja je bila pravoslavna. In končno je bila tudi avstrijsko-nemška propaganda veliko bolj spretna. Slovencem je obljubljala narodno varstvo, strašila je pred davki in uničenjem premoženja, pred srbskim jezikom, ki da bo prevladoval, pred vojsko, vojaško obveznostjo in služenjem vojaškega roka v Makedoniji, pred Srbsko pravoslavno cerkvijo itd. ter obljubljala zaščito manjšinskih pravic.

Treba pa je tudi poudariti, da so bila pričakovanja Slovencev glede državne meje preveč naivna in da je bila Narodna vlada diplomatsko nespretna. Takoj po razpadu habsburške monarhije se Narodna vlada ni potrudila, da bi prišlo do dogovora o vprašanju Južne Koroške s koroško deželno vlado ali Državnim uradom za zunanje zadeve na Dunaju. Takrat bi bilo mogoče doseči dogovor s koroško deželno vlado o priključitvi koroškega območja južno od Drave k novi južnoslovanski državni tvorbi: slovenska vlada je odločno zavrnila demarkacijsko črto oz. mejo na Dravi. Če bi prišlo do takega sporazuma, bi prav gotovo to imelo močan vpliv tudi na potek pogajanj v Parizu.

Slovenska narodna vlada preveč zaupala v mirovno konferenco, Milesova misija pa je slabo opravila delo

Narodna vlada pa je bila prepričana, da bodo Slovenci v Parizu dobili to, kar bodo zahtevali. Odločilno je bilo neomajno zaupanje v mirovno konferenco, predvsem pa v Wilsonovo mirovno politiko. Nemci so vojno izgubili, Slovenci so se šteli k zmagovalcem, bili so prepričani, da zagotovo lahko računajo na podporo Antante; tudi zato, ker so bili povezani s Srbijo v novi državni tvorbi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). V njihovih očeh je bila Srbija močna hrbtenica, ki jih bo ščitila in slišala. Poleg tega so imeli tudi predstavnika v Jugoslovanskem odboru, ki je obstajal od leta 1915 naprej in je bil nekakšna južnoslovanska vlada v izgnanstvu.

In končno, po prepričanju Slovencev je bila vojna boj med Nemci in Slovani, boj, za katerega bi se morali zdaj odkupiti Nemci, ki so bili za vojno odgovorni. Slovenci bi zdaj lahko odvrgli okove, ki so jih tlačili dolga stoletja. Slovenska deželna vlada je nasprotovala plebiscitu in ga je hotela preprečiti. Prav ameriški predsednik Wilson ni hotel odstopiti od svoje ideje o samoodločbi, opiral se je predvsem na odločitev Milesove misije, ki je potovala po Koroškem in prišla do zaključka, da je Celovška kotlina gospodarsko enotna in je zaradi tega predlagala mejo na Karavankah. Samo en član te misije, profesor Robert Kerner, ki je bil češkega rodu, se je zavzemal za mejo na Dravi.

Da je bila ta misija problematična, je napisal v poročilu duhovnik dr. Lambert Ehrlich, ki jo je spremljal. Njegovo poročilo je bilo tudi predloženo na mirovni konferenci. Dejansko ta misija sredi hude zime ni mogla obiskati vseh krajev na spornem območju, poleg tega je bila nastavljena v Celovcu, kjer je bila izpostavljena močnim vplivom nemško govorečih Korošcev.

Plebiscit poglobil nasprotja med slovensko in nemško govorečimi

Dogodki po razpadu monarhije, predvsem tudi vojaški spopadi, so ozračje seveda popolnoma zastrupili. Plebiscit ni odpravil nasprotij med nemško govorečimi Korošci in Slovenci, temveč jih je še poglobil. Dogodki po razpadu monarhije, predvsem tudi vojaški spopadi, so ozračje seveda popolnoma zastrupili. Plebiscit ni odpravil nasprotij med nemško govorečimi Korošci in Slovenci, temveč jih je še poglobil. Septembra 1920 je koroški deželni zbor (Landesversammmlung) Slovencem obljubil daljnosežno zaščito manjšinskih pravic, po plebiscitu se je zgodilo prav nasprotno. Kmalu je bilo slišati, da je treba tiste, ki so bili zavedeni, pripeljati nazaj na pravo pot. Rane pri slovenski manjšini pa je še povečala druga svetovna vojna. Vendar ne smemo pozabiti, da je bilo kar za 40,96 odstotka volivcev odločilen kriterij za pripadnost k tej ali oni državi narodnost, katere glavna značilnost je jezik, in da bi jim bilo ljubše živeti v južnoslovanski državi.

20 KOMENTARJI

  1. Na plebiscitu 10 oktobra 1920 ni vecina Slovencev glasovala za republiko Avstrijo!

    Ce gospa Grisser Pecar, ki jo sicer cenim, izhaja iz napacne temeljne premise, potem tudi nadaljna analiza ne more biti povsem ustrezna. Vecina Slovencev je namrec glasovala za kraljevino SHS, res pa je v prid Avstrije pretehtala priblizno tretjina Slovencev, ki ni glasovala kot vecina slovenstva na Koroskem!

    Poudarjam to netocnost, ker se je razpasla pri mnogih slovenskih medijih in jo ponavljajo tudi v levicarskih dominantnih. Cudijo me tudi trditve, ki predvsem slovenskim kmetom ( slisano tudi od nekega levega koroskega druzboslovca na radiju) pripisuje glasovanje za Avstrijo in pa cvrstim katolikom iz strahu pred prevlado srbskega pravoslavja v Jugoslaviji.
    Prav nasprotno, politicno zaledje koroskega kmetstva je bila SLS, cvrsto na volji po prikljucitvi maticnemu slovenstvu. Enako slovenski katoliski duhovniki na Koroskem.

    Cemu sluzijo sprevracanja dejstev in netocne kvantifikacije?

    • Zanimivo, da se je tisto, pred čemer je Slovence na Koroškem svarila nemška propaganda, v veliki meri uresničilo in se še naprej uresničuje – Slovenija se pred našimi očmi spreminja po njihovih napovedih.
      Kar malo se sprehodite po Ljubljani in drugih večjih mestih ter prisluhnite.
      Lahko pa vzamete v roke tudi časopise, a to terja več napora in tanjša ušesa.

      Ampak nekaj pa še od takrat stoji trdno na mestu: Slovenci smo še naprej zvesti svoji brezmejni naivnosti…

      • S tem kar pravite, bi se lahko strinjal. Ampak to ni demanti mojega ugovora na clanek. Nad 60 procentov ljudi, ki so se izjasnjevali kot Slovenci, je na koroskem plebiscitu dalo glas za prikljucitev SHS in le nekaj nad 30 procentov za Avstrijo. Torej ne drzi, da bi se vecina Slovencev opredelila za Avstrijo. Pomemben in zal odlocilen delez pac. In ne trdim, da gospa Griesser ne analizira dobro stevilne razloge, zakaj so se tako odlocili. Okoli 30 procentov ljudi na juznokoroskem, ki so se pristevali k nemstvu, so pa seveda vsi glasovali za Avstrijo.

        Sam tudi ne bi enostransko obtozeval tistih, ki so se 1920 trudili, da se vsaj del Koroske zdruzi z maticnim narodom. Ta prizadevanja mnogih so bila naravna, iskrena, z veliko elana in pozrtvovalnosti. Razlogov, da jim ni uspelo je pa veliko. In je treba sprejeti, da so se ljudje odlocili kot so se. Realno so Karavanke bolj naravna meja kot Drava, ki bi presekala dezelo Korosko in z njo pomembne socialne in ekonomske vezi.

  2. Zanimivo bi bilo preizkusiti, kakšen bi bil izid plebiscita, če bi Slovenci po 1. svetovni vojni ustanovili svojo samostojno državo.
    Baje se je za to zavzemal celo ameriški predsednik Wilson.

    Menim, da bi bil izid v tem primeru za Slovence ugoden.

    • Svitase…., če… Gotovo, če bi imeli vsaj za en San marino države, toda vsi sosedje so pazili, da se to ne bi zgodilo in le božja previdnost… in naša tisočlewtna prizadevanja so bila vzvod za uspeh, toda le državni, ne pa demokratični in še nešteto drugega nam preprečuje globoka država udbomafije.
      Ta ustanavlja stranke, da zavede volilce, ki bi morali voliti pomlad v 75% ali več. Toda kar je slabo razpade samo vase, ne glede na moč, ki jo ima v raznorazni zastrašujoči represiji.

  3. Kot sem zadnjič bral (ni moja ideja), je plebiscit neustrezen mehanizem za določanje meja med narodnostmi. Ljudje se na plebiscitu odločajo predvsem po ekonomskih in kulturnih merilih, ne po narodnostnih. Mnogo Slovencev je na plebiscitu glasovalo za Avstrijo, ker je bila v primerjavi s Srbijo kulturna in ker so bili ekonomsko zainteresirani, da stvari ostanejo take, kot so, in niso hoteli riniti čez Karavanke v nekaj popolnoma neznanega in novega. Z drugo besedo, koroški Slovenci na plebiscitu niso reševali slovenskega nacionalnega vprašanja, ampak vprašanja svojega vsakodnevnega življenja. Ne da bi vedeli, so si s tem prihranili desetletja komunističnega terorja in pavperizacije. Edini način za postavljanje meddržavnih meja na podlagi nacionalnosti pa je ljudsko štetje.

    • Tako kot leta ’90, smo tudi ob razpadu Avstroogrske imeli zmedeno naivne politike, ki niso znali predvideti bodočnosti, zato je plebiscit šel po gobe.
      Pravzaprav jih še danes nimamo, zato nas lahko poljubno gnete svetovna levičarska mafija, da ji brezmejno nasedamo.
      Lahko se vprašamo, ali ne bi danes prav tako propadel tudi plebiscit za Slovenijo?
      Skoraj verjamem, da s podobnimi odstotki…

      • Propadel? Kaj misliš s propadel? Problem je, ker leta 1920 ni smela na plebiscitu glasovati vsa Slovenija. Če bi lahko, bi bili danes v urejeni Avstriji, prihranjeno nam bi bilo vse najslabše, zlasti tisto od leta 1941 naprej. Seveda, če bi pokazali minimalno mero razuma, kot Korošci.

    • Vaša analiza je zelo dobra, žal vpletate cvetke, kot je tista, kaj so si koroški slovenci prihranili. No, verjetno imate tudi v tem prav, ker so pridobili dvajset let nacističnega miru, narodne zavesti in blagostanja. Kakor komu…..

  4. Vaša analiza je zelo dobra, žal vpletate cvetke, kot je tista, kaj so si koroški slovenci prihranili. No, verjetno imate tudi v tem prav, ker so pridobili dvajset let nacističnega miru, narodne zavesti in blagostanja. Kakor komu…..

  5. Zakaj so se koroški Slovenci odločili za Avstrijo je jasno. Zakaj pa smo se ostali Slovenci pridružili Balkanu pa mi ni jasno. Nobenega racionalnega razloga za tako pogubno odločitev ni bilo. Zahtevati bi morali državo Slovencev v okviru Avstrije ali neodvisno Slovenijo takoj. Pa so prevladali romantični Iliri..

    • Niso se odlocili Slovenci. Odlocila je vecina prebivalcev juzne Koroske!

      Vecina od tistih, ki so glasovali za Avstrijo, je cutila nemsko. Vecina Slovencev je glasovala za prikljucitev novi monarhiji oz maticnemu slovenstvu, a ne dovolj velika vecina, da bi prevladali. Ce bi bil procent cez 80 procentov, bi bilo dovolj, 2/3 je bilo premalo.

      Ljudje Bozji, a ne znate osnov aritmetike, a vam temeljna logika ne deluje?!

    • Res je – prevladali so “romantični Iliri”. Najbrž se v tem še danes najlepše vidi hlapčevska podstat narodnega značaja, ki je na svoji zemlji vajen hlapčevati, ne pa gospodovati.
      Nerodno mu je biti v tej vlogi, raje jo brž podeli tujcu, sam pa raje ostane hlapec. Tukaj smo. Vloga večnega hlapca na svoji zemlji mu omogoča brezplodno, a za njegovo dušo, vajeno teptanja smešenja, poniževanja, zaničevanja in izkoriščanja, tako tolažilno večno tarnanje in jadikovanje nad nemilo “usodo” – ki pa si jo izbira sam…

  6. Ka rje, je!
    Zgrešeno za odnose je bilo siliti vnaprtej diplomatsko in potem še fizično izgubljen boj za severno mejo, ker je sledilo sovraštvo in uničevanje slovenske kulture, pregon pod Hitlerjem še hujši…
    Če bi prišli pod komunizem bi jih pol zbežalo, pol bi jih uničili, nekaj pobili. Ukradli bi jim gozdove, vse kmetijstvo bi uničili, vero, katoliško Mohorjevo in druge organizacije, zasejali medsebojno ideološko sovraštvo kot drugje v Sloveniji. Kam bi potem hodili Slovenci Koroške in Štajerske iz Slovenije na vsakdanje delo ali se selili v bližino?!
    Po osamosvojitvi- ko bi se meje 1990 odprle, bi preostali Korošci odšli ven, saj bi hitro videli, da obstaja še naprej udbomafija in ne bo izpustila iz rok ničesar bistvenega, raje bi tvegala novo državljansko vojno, kot to potihoma počne sedaj v Sloveniji. Če ne zlepa pa zgrda in to nas čaka, saj so mladim ljudem vzeli vero in jim v preveliki meri zaslepljeni sledijo. Beloruski mladi so sto let pred našimi kolesarji!!! Zlasti iz krščanskih vrst! Vzdignuili so se , ker še imajo vest, ki jih sprašuje, kljub 100-letni rdeči sužnosti.
    Toda, sto let hitro mine, zato se ne sekirajmo veliko, morda je to le simbolika- vsaj v politiki, so preobrati hitri in temeljiti. Enkrat se bo zgodilo, četudi, ko bodo tukaj neki verni ljudje, kdo ve kateri… Mogoče bo pa posiljevanje v totalitarizem kmalu presegel vse meje, kot npr. volitve po spletu! Takrat bo praznina povzročila obup in potreba po neki veri kulture bo zajela veliko večino. Sto let lahko pride kar čez noč. Slovenci si upamo zmagati, premagati najboljše kolesarje na svetu!!!

  7. Danes nas bi morala skrbeti edinole narodna zavest v matični Sloveniji. Levica zmerja domoljube s fašisti. Mladina je do tega vprašanja popolnoma indiferentna, saj je šolski sistem vzgojil generacije brezbrižnežev, ki iščejo instant srečo po bližnjicah.Rak komunizma bogato metastazira! Stranka Levica je čisti recidiv, ostale leve pa malignost prikrivajo pod krinko nekih kvazi človekovih pravic. Jaz sem pa ponosna, da sem Slovenka. V dedovi hiši je na steni visela slika Prešernove rojstne hiše. Prešerna smo brali in ga ponotranjili. Zdaj so pač aktualni ” ponosni” tisti, ki uprizarjajo parade! Svet se pač spreminja tako kot mu dovolimo! Največji paradoks pa je, da bolj kot kričimo “nazaj k naravi”, dlje smo od nje! Ko bi vsaj dvema spoloma pri zanesli! Pa da bi slovenstvu!!?

  8. Lahko zapišem nekaj bogokletnega (ne da bi prej prebral članek in komentarje)?
    Leta 1920 so Slovenci (in ostali) na plebiscitu ravnali prav! Namreč, nehote so prihranili na tisoče življenj – po letu 1945. Pobijanje bi bilo enako ali hujše kot je bilo v ostali Sloveniji.
    Po letu 1945 je bilo življenje v Avstriji ali Italiji neprimerno boljše kot pri nas.
    Poznal sem Korošico znanega priimka, ki je živela v Ljubljani in se proti koncu 50. let z dvema otrokoma (hčerka je bila nekaj časa moja sošolka v osnovni šoli) izselila v Avstrijo. Očeta so komunisti ubili že med vojno.