Koroški plebiscit je vznemiril tudi slovenske pisatelje

0
Koroški plebiscit je vznemiril tudi slovenske pisatelje

Letos 10. oktobra bo minilo sto let od koroškega plebiscita, po katerem je velika večina te slovenske pokrajine pripadla Avstriji. Tudi ta dogodek je pustil sledi v slovenskem leposlovju. O bojih za Koroško in plebiscitu so pisali Ivan Pregelj, Ivan Matičič, Janez Jalen in Prežihov Voranc. Pregelj v povesti Umreti nočejo, Matičič v povesti Moč zemlje, kjer je dogajanje na Koroškem po prvi svetovni vojni najtemeljiteje obdelano, Jalen v drami v štirih dejanjih Bratje in v dramski enodejanki Nevesta, Prežihov Voranc pa v romanu Požganica. V Prežihovi Požganici nastopa tudi voditelj boja za Koroško Franjo Malgaj, v Matičičevi Moči zemlje pa ga lahko le zaslutimo.

Ivan Pregelj je pisal o tistih, ki nočejo umreti

Ivan Pregelj (1883–1960) med prvo svetovno vojno ni bil mobiliziran, ostal je profesor, je pa napisal nekaj besedil na temo vojne, deset let po vojni pa je napisal povest Umreti nočejo, ki je izšla kot 83. zvezek Slovenskih večernic pri Mohorjevi družbi leta 1930, znova pa je izšla kot skupna izdaja vseh treh Mohorjevih družb leta 2016. V povesti spremljamo dijaka in študenta na poti šolanja in odločanja za poklic, ob tem pa spoznavamo tudi, kakšni so odnosi med Nemci in Slovenci na Koroškem. Prvi del se konča s koncem prve svetovne vojne, v drugem delu pa pripoveduje o bojih za Koroško in plebiscitu. V primerjavi z Matičičevo Močjo zemlje je v Pregljevem delu veliko več komentiranja, mogoče celo poučevanja.

Takratni kritiki so avtorju marsikaj očitali; niti Jakob Šilc v Domu in svetu niti Josip Vidmar v Ljubljanskem zvonu nista ugodno ocenila povesti. Zlasti mu oba očitata neustrezno fabuliranje, narodno pristranskost in prešibko karakterizacijo oseb. Menim, da vse to izhaja iz tega, da ima pač Pregelj drugačen slog, kot so ga bili kritiki pripravljeni sprejeti. Razlika med obema ocenjevalcema je seveda nazorska: medtem ko Vidmar v Ljubljanskem zvonu zavrača rešilnost krščanstva in etičnosti, pa Šilc v Domu in svetu prav v tem vidi rešitev in možnost narodnega prebujenja.

Ivan Matičič se je boril na Koroškem

Ivan Matičič (1887–1979) je bil kot vojak rezervist mobiliziran v 2. planinski polk avstro-ogrske armade, ki je bil v mirnem obdobju nameščen v Kranju in je bil njegov kader sestavljen večinoma iz vojakov slovenskega rodu. S tem polkom je preživel celo vojno, se ob koncu vojne umikal proti Sloveniji in bil pri Gorici sramotno brez boja razorožen, moštvo pa odpuščeno domov. Polk se je v domobranski vojašnici v Ljubljani zbral spet januarja 1919 in odšel na Koroško. Boril se je na območju Velikovca, Sinče vasi in Guštanja. Ivan Matičič je o tem, kar je videl, slišal in sam doživel v tem času na Koroškem, pripovedoval v delu Moč zemlje. Povest je prvič izšla leta 1931 pri Vodnikovi družbi, znova pa pri Založbi Karantanija leta 2016.

Matičič dogajanja ob plebiscitu opisal kot priča

Zgodba povesti se začne kakih deset let pred vojno, ko so glavne osebe še otroci. Gre za kolektivno povest, saj ni ene glavne osebe, ampak pisatelj pripoveduje o življenju vasi Otave, v kateri živijo sicer večinoma kmetje; nekateri so zavedni Slovenci, takšen je tudi župnik, nekateri Nemci po rodu, nekateri pa nemčurji; vsak posameznik pa je osebnost zase s svojim karakterjem in življenjem. Pisatelj pripoveduje sintetično, vendar ne s stališča vsevednega pripovedovalca; marsikaj pove zakrito, le s slutnjo, vendar dovolj jasno, da bralec lahko dojame, za kaj gre.

Vas z imenom Otave obstaja na Notranjskem, od koder izhaja pisatelj, na Koroškem pa ne vem za vas s tem imenom. Matičič je verjetno s tem hotel povezati Notranjsko, ki je po prvi svetovni vojni pripadla Italiji, in Koroško, ki je pripadla Avstriji. Posebna zanimivost povesti je jezik, v katerega je vpletel veliko narečnih besed, ki prav tako povezujejo Koroško in Notranjsko. Pripoved o plebiscitu in dogajanju ob njem je doživeta in realistična. Verjetno se bo dalo, ko bodo arhivi v Celovcu odprti, dejstva, o katerih piše, tam preveriti in potrditi njihovo resničnost.

Jalnova drama Bratje pokaže, kdo je pravi domoljub in kdo to le hlini

Janez Jalen (1891–1966) je bil med prvo svetovno vojno najprej kaplan v Srednji vasi v Bohinju, leta 1917 pa je postal vojaški kurat. Napisal je nekaj kratkih pripovedi na temo vojne, te pa se dotika tudi nekaj njegovih dram. V dveh dramskih besedilih prikaže tudi dogajanje v zvezi z bojem za Koroško. Drama v štirih dejanjih Bratje je tretji del Jalnove dramske trilogije Dom, Srenja, Bratje. Izšla je leta 1930 v dvojni številki Doma in sveta, št. 9/10, v knjižni izdaji pa se vse tri omenjene drame izšle pri Mohorjevi družbi leta 2005. Dogaja se ob koncu prve svetovne vojne, ko so mladi javno pozvani, naj se pridružijo vojski, ki bo šla osvobodit »brate tam za gorami«. Prizorišče drame je v vseh štirih dejanjih prostoren salon v meščanski hiši dr. Tratnika, nastopa pa enajst oseb, ki so med seboj sorodstveno povezane ali predstavljajo zaposlene.

Skozi dogajanje se v drami zapletajo in razpletajo tudi njihove medsebojne vezi. Izkaže se, kdo je iskren domoljub in kje je vir zlaganosti in častihlepja. Jalen tudi v tej drami vodi svoje osebe po poti človeškega dozorevanja in h kakovostnemu koncu.

Jalen nevesti v pesmi sporoča, naj se ne poroči

Druga Jalnova drama, enodejanka Nevesta je tudi izšla najprej v 7. številki Doma in sveta leta 1929, znova pa v antološki zbirki dramskih del na temo prve svetovne vojne z naslovom Vojaki, družine, begunci v samozaložbi avtorice tega zapisa. Drama le nakaže, da je sedanje stanje posledica bojev za Koroško. Vera se pripravlja na poroko in ves čas sliši petje in glasbo in prav to, da sliši peti koroško pesem Pojdem v rute. Ta pesem v njej zbuja dvom, ali je prav, da se poroči, ob tem pa nakazuje, kje in kdaj se je zgodil zločin, zaradi katerega ne sme postati žena moškega, s katerim je zaročena.

Pozneje v pogovoru se izkaže, da je ubil njenega takratnega zaročenca, in to med boji za Koroško; njen sedanji zaročenec je bil takrat na nasprotni strani zaradi napačne narodnostne vzgoje v družini. Konec nakazuje, da je sprava vselej možna in da je vedno treba upoštevati etične norme.

Prežihova Požganica je tudi kolektivni roman

Prežihov Voranc (1893–1950) je prvo svetovno vojno preživel kot vojak in potem kot ujetnik. O vsem tem je napisal roman Doberdob in nekaj kratkih pripovedi, roman Požganica pa pripoveduje o dogajanjih na Koroškem ob koncu vojne, med boji za Koroško in ob plebiscitu. Podatka o letu prve izdaje ni, izšel pa je pri Slovenskem knjižnem zavodu. Požganica je izšla še večkrat, bila je tudi prevedena; nazadnje je izšla leta 2005 pri Beletrini.

Roman nima ene glavne osebe, ampak gre za roman kolektiva, vasi Jazbine. Pripoveduje o koroški vasi, o kmetih in porajajočem se delavstvu ob koncu prve svetovne vojne. Pokaže bistveno razliko med kmeti in delavci: kmetje, povezani z zemljo, so narodno zavedni in so se nekateri še pripravljeni boriti za slovenstvo, za to, da bo njihova vas priključena novi državi Jugoslaviji, delavci pa so zaradi revščine in izkoriščanja sledili avstrijski socialdemokraciji, ki je sledila avstrijskim nacionalističnim idejam.

Nekateri posamezniki iz vasi imajo vidnejše mesto v romanu, nekakšen vodja je Močivski Petruh, ki se po spletu okoliščin pridruži Malgajevim borcem in pade v boju na sredini romana. Bolj ko pa se približuje plebiscit, glasnejši so Avstrijci in vse manj je upanja, da bo Koroška pripadla Jugoslaviji.

Nesložnost Slovencev po mnenju pisateljev kriva, da plebiscit ni uspel

Pravzaprav vsi avtorji za neuspeh krivijo v prvi vrsti nesložnost Slovencev, preslabotno narodno zavest in napačno vzgojo v družinah. Potem ko se temu pridružijo še sovraštvo sosednjega naroda, nasilje, podkupovanje in predsodki ljudi, ki so postavljeni, da pomagajo določiti mejo, je zadeva obsojena na propad. Kljub vsemu v teh delih prevladujejo perspektivistični konci, pri Matičiču in Jalnu sploh, saj izražata vero, da bo slovenski narod preživel, če bo preživelo kmetstvo, saj bo s tem vsakdo dobil svobodo, da si izbere poklic in stan, ki ga veseli.