Pol leta mineva, odkar živimo v nenadejanem času, in z gotovostjo lahko rečemo, da je koronavirus marsikaj spremenil. Med drugim se opaža, da sta se v srca ljudi naselila strah in nemoč. Treba je bilo spremeniti način življenja, kakršnega smo ga bili vajeni prej. Sprejemali smo in sprejemamo odločitve, ki naj bi nas zavarovale, da ne zbolimo. Nihče si namreč tega ne želi. Zato nas stalno zasipajo z novostmi pa tudi stalno obveščajo, koliko je okuženih. Tako živimo v negotovosti iz dneva v dan.
Nekoč so ljudje ob preizkušnji poglobili odnos z Bogom, zdaj pa od njega bežijo
Opažam pa naslednje: v preteklosti so ljudje, ko jih je zajela hujša preizkušnja, iskali pomoč v še globlji povezanosti z Bogom in zaupali, da jih lahko le On reši. Kaj pa se dogaja ob pojavu koronavirusa? Zavračanje Jezusa, Cerkve, vere in iskanje zavetja drugod. Bog je hotel, da se jasneje pokaže trdnost naše vere in zaupanja Vanj. Pa se v veliki meri izkazujemo kot tisti, ki menijo, da se je najprej treba zaščititi pred Jezusom, pred prejemanjem zakramentov, Cerkvijo, občestvom, kot da so tu največja žarišča okužb. Tu gre seveda za največje zavajanje in žalitev Jezusa samega. Že res, da je prav, da smo previdni. Toda vprašam sebe in vas:
»Ali ni Jezus naša rešitev in Rešitelj? Zakaj potem bežimo od glavnega vira rešitve in Ga tako omalovažujemo?«
Kje je naša vera in ali sploh verujemo Vanj? Je On koga že okužil? So ljudje kdaj zbolevali v Njegovi navzočnosti? Ali se ni dogajalo predvsem obratno, da so ljudje ob njem ozdraveli?!
Kjer je Jezus navzoč, se marsikaj spreminja
Jezus se najraje druži z ljudmi. Brez mask. S svojim življenjem in navzočnostjo kaže, kako odgovoriti na Očetovo ljubezen. On daje nov pomen in smisel našemu trpljenju, umiranju za Boga in za ljudi. Njegova navzočnost spreminja naš način dojemanja resničnosti.
Jezusovo navzočnost prepoznamo po tem, da se tam, kjer je navzoč, marsikaj spreminja: gluhi za Božjo besedo postajajo občutljivi na glas z neba; slepi pridobivajo čut za greh, ga znajo prepoznati in se ga želijo osvoboditi; hromi in kruljavi, čeprav so psihično obremenjeni, se zavzemajo za to, kar je Bogu po volji, goreče živijo in oznanjajo Božjo voljo, so veseli, da smejo narediti »nekaj lepega za Boga«. Tisti, ki ne morejo sprejemati samega sebe in si marsičesa ne morejo odpustiti, pridobivajo moč za življenje, veselje do življenja, prejemajo pa tudi ljubezen drugih; tisti, ki jim duše umirajo zaradi smrtnih grehov in strasti, vstajajo v novo življenje v milostih. Če doživljamo ta znamenja, smo lahko prepričani, da je Jezus med nami (prim. Lk 7,19–23). Jezus daje milost zastonj. Brez naših zaslug razliva svojo ozdravljajočo moč in ozdravlja vse, ki verujejo in si tega zelo želijo.
Občutek nemoči je pravzaprav začetek vere
»Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega Odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu« (Tit 3,4–5).
Naš Gospod v nas ne najde ničesar, za kar bi nam moral dati nagrado; smo slepi, gluhi, umiramo zaradi strahu in greha. Vse, kar pričakuje od nas, je vera, da lahko On nekaj spremeni. Če nimamo vere, nimamo tega, kar je pravzaprav najvažnejše. Bog ni pričakoval od Abrahama nič drugega kot le vero. In samo vero mu je priznal kot zaslugo. Ni pomembno, kako mi doživljamo sami sebe, pač pa je najpomembnejše, da verujemo in upamo, da lahko Bog spreminja naše življenje. V času Janeza Krstnika so ljudje doživljali tudi številne preizkušnje in so bili pogosto nemočni zaradi preizkušenj. Zgrinjali so se okoli Jezusa. Ta občutek nemoči je pravzaprav začetek vere.
»Pred začetkom sveta nas je v njem izvolil, da bi bili sveti in brezmadežni pred Njim« (Ef 1,4).
Kaj bi morali danes slišati?
Povsem jasno nam je, da je Jezus srečeval bolne, grešne in zlomljene. Ko pa je odhajal od njih, so bili ozdravljeni, srečni, posvečeni in napolnjeni s Svetim Duhom. In pri tem ni pričakoval ničesar drugega kot le njihovo vero, da lahko to On stori. Resnično in trdno veruj, da lahko le Jezus spremeni vse tisto dogajanje v tebi in okoli tebe, česar ti sploh ne zmoreš in se ti zdi nepremostljiva ovira. Je pa vse to posledica tvojih grehov in grehov tvojih prednikov.
Vera se začenja v poslušnosti. »Vera je iz poslušanja.« Kaj bi morali danes slišati? Najprej resnico o tem, kdo pravzaprav smo: slepi in gluhi, kruljavi in hromi, zvezani in mrtvi. Takšen je naš notranji obraz, če se pogledamo v »ogledalo« Svetega pisma. Če si svoj obraz pogledal v »ogledalu« Svetega pisma in spoznal, da si res tak, si boš zaželel spremembe in boš spoznal, kdo ti lahko razkrije resnico. Za začetek popolnoma zadošča, da spoznaš, da lahko tvojo zamazano in ranjeno naravo ozdravlja edino Jezus sam.
Če ne spoznaš, kdo pravzaprav si, niti ne želiš spremembe, ne boš mogel verovati.
Zakaj bi slepi dal vse, samo da bi videl modro nebo?
Vera se namreč začenja v globokem presenečenju nad notranjim stanjem grešnosti, ranjenosti, bolezni, omejenosti. Če pogledamo v Sveto pismo, lahko ugotovimo, da so prišli do najgloblje vere tisti, ki so se borili z najtežjimi in nemogočimi problemi. Tisti, ki so doživljali najgloblje tragedije življenja. Tisti, ki so padli v najhujše grehe in so se lahko »pohvalili« z najtežjim življenjem? Ko človek doživlja, da je nemočen pred trpljenjem oz. da ne zmore obvladovati določenih življenjskih situacij, da sta njegova duša in telo bolni, mu ostaja samo vera. Dokler si nekdo ne prizna, da je bolan in nemočen, življenjsko šepav, slep in gluh, celo mrtev, ker se je prepustil strastem in se uprl Bogu, ne more verovati. Spoznanje prave resnice o nas samih nam daje moč, da lahko verujemo.
Ste že opazovali novorojenčka, kako se trudi, da bi prišel do materinega mleka? Zakaj tako neutolažljivo zajoče, da bi mati čim bolj pohitela in mu ponudila prsi, ki jih potem tako požrešno zagrabi z usti in sesa? Zakaj so ljudje, ki težko zbolijo, pripravljeni storiti zares vse, da pridejo do zdravja? V to jih silita stalna bolečina in upanje, da je to zanje zadnja priložnost, da bi ozdraveli.
Zakaj bi slepi dal vse, samo da bi videl modro nebo? Ker je tema, v kateri živi, tako strašna in neskončna.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Nemoč rojeva vero, ta pa nas krepi
Ko smo nemočni pred samim seboj, ta nemoč rojeva vero. Jezus je tam, kjer so ljudje nemočni, in jim daje milost, da to sprejmejo in z Njim premagajo. Šele z Njim lahko prepoznamo porazne rezultate svojega upora proti Bogu in Njegovi volji.
Bog sprejema v svoje srce tudi tiste, ki se najbolj upirajo Njegovi volji in Njemu samemu.
»Povzpel si se na višavo, ujete peljal ujetnike, od ljudi si sprejel darove, celo od upornikov, da bi Gospod Bog imel bivališče« (Ps 68,19). Poleg tega Jezus sam prosi za nas, da bi verovali Vanj. To pa tudi pomeni, da jo mi sami spoznavamo, ko se neprestano oziramo v ruševine svoje vesti. Ali pa smo se odločili, da bomo verovali, ko smo spoznali, da smo bolni! »Ne prosim samo zanje. Pač pa za vse, ki bodo po Tvoji besedi verovali Vame …« (Jn 17,20).
V koga bom torej veroval? V smrt? Ali v (Ž)življenje?
Ko z začudenjem spoznamo svojo nevero oz. svojo slabost, je to za nas zelo dragocen trenutek, ker tedaj postanejo bolj dejavne notranje moči duha, pa tudi vsega človekovega organizma. Samo tedaj, ko smo resnično prestrašeni, se ljudje odločamo za herojski pogum. Največ strahu in nemoči občutimo pred smrtjo. Prav njeno dejstvo spodbudi v nas veliko moči, da se oklepamo življenja. Jezus je prinesel luč in razsvetlil ne le pomen smrti, ampak tudi vsako vrsto umiranja, s katerim se srečujemo v življenju. V Jezusovem umiranju je vsako umiranje prejelo značaj, kot da gre za novo rojstvo.
In dejansko tudi gre za novo rojstvo. Zadostuje, da se srečamo le z eno osebo, ki umira. Zdi se, kot da bi pri tem sodelovala z Jezusovim odrešenjskim delom. Tedaj vsi bližnji občutijo sadove oz. darove odkupitve, ki oživljajo in osmišljajo njihov obstoj. Obstaja pa velika razlika med fizično smrtjo, izgubo bližnjega in darovanjem svojega življenja za druge. S svojim umiranjem je Jezus celo telesno smrt preustvaril v izvor, ki oživlja človekov obstoj. Ko je namreč nastopil trenutek Njegove smrti, je nam daroval večno življenje.
Umrl je tako, da je sebe daroval za druge. Za vse nas je posvetil svojo smrt. Od tega trenutka imata lahko vsaka smrt in umiranje smisel in vodita k polnosti življenja. V koga bom torej veroval? V smrt? Ali v (Ž)življenje?
