Korenina vsega zla je pohlep po denarju (1 Tim 6,10)

19
vir: fan.theonering.net
vir: fan.theonering.net

Največji problem, ki si ga Tolkien zastavi v okviru moralnega zemljevida v Hobitu, je prekomerno poželenje po bogastvu. Problem poželenja, ki je koren večine zla, ugotavlja Devin Brown v knjigi Hobit – neizrečeno krščansko sporočilo, se dotika vseh bitij Srednjega sveta: ljudi, vilinov, škratov … in tudi hobitov, ki jim je bilo v resnici mar le za obloženo mizo in polno pipo.

Moči pohlepa se ni mogel upreti niti hobit Bilbo, zagotovo najbolj pozitiven lik sage o Prstanu. Tolkien njegovo reakcijo ob soočenju z “bajno veličastnostjo zaklada” opiše v Hobitu z vso nazornostjo:

Odkar so ljudje preoblikovali jezik, ki so se ga bili naučili od vilincev v tistih davnih dneh, ko je bil še ves svet čudovit, ne poznamo več besed, ki bi bile zmožne izraziti Bilbove vrtoglave občutke. O zmajskih zakladih je pač že slišal pripovedovati in peti, toda sijajni blišč, čarobna krasota in bajna veličastnost zaklada ga še nikoli prej niso zadeli v srce. Tista začarana obsedenost in strastno poželenje, ki so ju poznali škratje, sta mu napolnila in zasvojila srce; negibno je strmel v vse to neizmerljivo in neprecenljivo zlato in malone pozabil na strašnega čuvarja. Zdelo se je, da je minila cela večnost, preden je odtrgal pogled in se odkradel iz sence vhoda v hodnik čez dno jame proti najbližjemu robu v kupe nakopičenih zakladov, kamor ga je vleklo malone proti njegovi volji. Nad njim je ležal speči zmaj, ki je celo v snu vlival silno grozo. Zgrabil je veliko skodelo z dvema ročajema, najtežje, kar je bil lahko odnesel … 

Bilbo se ob pogledu na nakopičene zaklade, “malone proti njegovi volji”, ni mogel upreti pohlepu, strastni želji prisvojiti poželeno. Tudi kasneje, ko odkrije Arhkamen, ga prevzame podoben čar. Čarobna sila kamna Bilba namreč tako privlači, da se zdi, da ima njegova roka, ki nenadoma seže po dragem kamnu, svojo lastno voljo, tako Dewin Brown. Ob tem moramo dodati, da je imel Arhkamen (še posebej v očeh škratov) neprecenljivo vrednost, vrednost, ki je presegala poln zmajev brlog zlata. Čeprav se je Bilbo kasneje sicer odpovedal Arhkamnu, da bi s tem preprečil prelivanje krvi, pa to ni njegov prvotni namen. Bilbo preprosto hoče imeti dragi kamen zase, zato se ga polasti.

Tolkienova obrazložitev resnice

Pohlep ni le ena izmed osrednjih Tolkienovih tem v Hobitu, pač pa je pohlep zelo pomembna tema tako Nove zaveze, saj v njej na več mestih srečujemo svarila pred materializmom (prim. 1 Tim 6,10; Mt 6,21.24; 19,24 ipd.), kakor Stare zaveze, kjer dekalog – če omenimo samo najbolj znano mesto – z božansko avtoriteto in jasno prepovedjo poželenja stoji na poti človeški pohlepnosti. In kaj ima to skupnega s Tolkienovim pravljičnim Srednjim svetom? Devin Brown razlaga, da je Tolkien v pismu Petru Hastingsu, poslovodji oxfordske knjigarne Newman, svoj pisateljski cilj opredelil kot “obrazložitev resnice” in “spodbujanje pozitivnih moralnih vrednot v resničnem svetu” ter zatrdil, da bo to dosegel na “starodaven način z njihovim ponazarjanjem v nenavadnih okoliščinah”.

Tako se Tolkien za vse tiste, ki se jim ob omembi Svetega pisma pojavljajo različne alergijske reakcije, kaže kot vodnika v domišljijski svet, v katerem osvetljuje in pojasnjuje resnice in moralne zakone. Isto občestvo, ki bi se v drugačnih okoliščinah morda norčevalo iz krščanskega pogleda na svet, ga v Hobitu in Gospodarju prstanov sprejema. Vidimo, da Tolkienovo pisanje ne kaže le njegove literarne genialnosti, temveč predvsem globoko in temeljito poznavanje Svetega pisma ter iz tega izhajajočo “obvezo” oznanjanja – na sebi lasten način. V zgodbi je Tolkien videl prinašalko resnice, sebe pa kot neke vrste apostola. Kot je poudaril Tolkienov življenjepisec, Daniel Grotta-Kurska, dobre ljudi v Srednjem svetu “spodbuja in vodi etični sistem, ki je v vseh pogledih krščanski, razen po imenu”.

Tolkienovi liki (na koncu) vedo, kaj morajo narediti, pa čeprav včasih pri tem oklevajo. “Čeprav so moralne odločitve, ki jih morajo sprejeti liki v Tolkienovih delih, pogosto zapletene in zato težavne, pa vedno obstaja prava izbira – pa ne prava samo za to osebo ali v tej situaciji, ampak tudi v univerzalnem smislu. In če v Srednjem svetu vedno obstaja prava izbira, vedno obstaja tudi napačna. S svojim prikazovanjem absolutne resnice, objektivne pravice in krivice ter dobrega in zlega, ki nista relativna, Tolkien predstavlja svet, ki se bo krščanskim bralcem zdel precej znan,” zapiše Brown.

19 KOMENTARJI

  1. Drži. Korenine zla so v skrajnem egoizmu, ki hlepi po oblasti in bogastvu, brez upoštevanja civilizacijskih duhovnih vrednot: ljubezni, resnicoljubja, pravičnosti, poštenja in odgovornosti.

  2. Tisti, ki podpisujete in pogumno izpostavljate svoje ime v tej Fritzl kleti: HVALA VAM!

    Očitno pa je cela panika tudi med krščanskimi socialisti, ki so tudi tukaj na Časniku začeli že v naslovih nabijati čisto tipične SOCIALISTIČNE parole.

    ” Pohlep po denarju je največje zlo” ” častiti Kapital je malikovanje” ===>>>> SRAMOTA. SRAM NAJ VAS BO, čeprav globoko vem, da socialistov ni sram!!!!!

    Tudi zgornji naslov je še en tak. Sploh ne grem članka brati. Že 50 + 25 let pomagate komunistom držati ljudi v tem socialističnem gulagu.

    http://za-privatizacijo.org/

      • Ne. Govorim, da je v Svetem pismu, ki je celostno, možno uporabiti stavke, ki so jih komunisti že zlorabili za MALIKOVANJE socialističnega sistema in satanizacijo normalnega prostega trga in pravne države.

          • Ne vem…

            Poznam samo zelo dobro Tolkiena, ker sem prebral skoraj vse njegove knjige. Samo Skralovnik je napisal uvodnik v zgoraj omenjeno knjigo. In tukaj je članek v zvezi s tem.

            Jaz mislim, da ti čisto pretiravaš in v preveč stvareh vidiš zaroto komunistov.

            Nevarnost pohlepa po denarju je dejstvo. Komunisti so te stvari seveda popolnoma zlorabili – in uvedli totalitarno državo. Ampak kristjani moramo te pojme postaviti na pravo mesto…

      • @j: že nekaj časa spremljam socialistični populizem, ki temelji na tem, da je ” kapitalizem pohlepen”, da so ” kapitalisti pohlepni”.

        V resnici in po številnih raziskavah in sokazih pa so ravno socialisti pohlepni in goljufivi in malikovalci denarja, materiala ( materialisti).

        Seveda ena taka parola kot v naslovu populistično prepriča 10.000 ljudi, ki delujejo v življenju samo z čuti, ugodjem, čustvi in prav nič ne uporabljajo razuma, dvoma, logike – taka parola pridobi 10.000 ljudi, z razumom pa zelo težko to negiraš ali prepričuješ – ker je vera v ugodje tako močna, da celo razumni ljudje v VEČINI ne morejo narediti kvalitetnega preskoka iz socialističnega populizma.

        • Pavel …”vera v pridobljeno ugodje tako močna” ..
          Se strinjam, ker bi se temu nekako morali odpovedat… ampak imajo argument – pa kdo je toliko neumen ?
          Tako da, sistem je mnogim brez posebnega truda to omogočal in se za nobeno ceno temu pridobljenemu ne bi odrekli.
          V resnici pa mnogi vemo da je to pogubno, saj osebnostno ne moreš naprej, če se ne odpoveduješ da drugje pridobivaš.

  3. Sveto pismo in preštevilni modri skozi tisočletja, kot vidimo tudi Tolkien ( ali davno prej Shakespeare, pa Dante in cela plejada njih), ugotavljajo, da pohlep po denarju ( lahko) izpridi človeka in medčloveške odnose.

    Obstajajo redki misleci, ki to izrecno zanikajo. Ayn Rand, ki jo zadnje čase predvsem ameriška desnica in libertarci ( pa počasi že tudi slovenska) zelo postavlja v oltarje, trdi obratno, češ da s tem ni nič etično narobe.

    V časih precejšnje sekularizacije je razumljivo, da se na desnici posega za takšno mislijo. Verjetno je celo bolj poštena od hipokrizije, ko ima nekdo evangeljska sporočila na ustnicah, v srcu pa kamen.

    Vsekakor civilizacijska tehtnica tistih modrih, ki o pohlepu blago rečeno nimajo dobrega mnenja krepko prevaga. Tudi prepriča, vsaj mene. Če sem zato po pavlovih razvrstitvah socialist ( kdo pa ni?), pa naj bom.

    • Pavel predvsem misli, da se tu s polovično evropsko plačo in državnim kapitalom res ne moremo kititi s takimi modrostmi.
      Kaj bo berač vpil, da je največje zlo pohlep po denarju. Dajte no.
      To pali, ker gre za socialistično hranjeno hudobijo hlapca, ki mu je vsak evro v sosedovem žepu vir zla. To je naša slovenska družba.
      In proti temu je pavel, ne za zlo pohlepa.

      • Zdaj razumem. Osebno se sicer ne najdem v Zdravkovem opisu, najbrž pa pri nas takih z mentaliteto hlapca res ne manjka…

        Osnovni greh socialista je torej kršenje desete božje zapovedi “ne želi svojega bližnjega blaga”. In izpostavljanje gesla, kot je v naslovu članka bi lahko skrival željo po denarju nekega bogatina. Sploh če si predstavljam pogled s Pavlove perspektive, ki je močno vpet v borbo liberalcev proti slovenskim socialističnim parazitom.

        Možen pa je tudi pogled iz druge perspektive, ki je mogoče malo bolj usmerjen v dogajanje v svetu ali pa tudi v Vatikan. Ne iz želje po tujem denarju pač pa iz realne kritike nekaterih primerov, kjer je prisoten pohlep po denarju. To se mi ne zdi nič posebnega, Slovenci smo precej vpeti v svetovno dogajanje, (imamo pa tudi precej ambiciozno himno).

        Hočem samo reči, da se je prej treba prepričati, za kakšen vidik pri nekom gre, ne pa da se ga avtomatsko obsodi.

    • @IF: a si podpisal peticijo?

      Ker socialisti je nočejo! Njim je grozno, da bi bila Država brez gospodarstva in denarja. Le kdo jih bo potem hranil?

      • Jaz sem se vedno izrekal za privatizacijo. S podpisom pa malo oklevam, ker nisem navdušen nad nekaterimi avtorji izjave. Tudi jaz znam biti muhast. 🙂

        V Sloveniji se je res izkazalo kot katastrofa dejstvo odlašanje s privatizacijo in s tem, da so se po njem pasli politični in gospodarski pohlepneži in nesposobneži. Da, pohlepneži. 😉

        Kar pa ne spreminja dejstva, da podpiram davek na sladke pijače in na emisije co2. In da mi je etično korektno, če se obdavčuje bogataše in del tega daje za pomoč in reševanje revščine. Doma in po svetu.

        Tu me ne spremenite, če me skalpirate. 🙂

        • Najbolje pri vsem skupaj je, da imamo različna mnenja, da si jih znamo povedati in da znamo tudi razumeti mnenje drugega 🙂

          Moje mnenje o sladkih pijačah in podobnem. Sladke pijače so problem, ampak tisti, ki jih prodajajo (kapitalisti), bodo predvsem poskrbeli za svojo korist. Vprašanje torej je, kdo in kako naj ta problem rešuje. Lahko ga rešuje država ampak to dejansko pomeni socializem, takoj ti lahko naštejem vse slabe vidike.
          Po mojem mnenju, bi moral te težave reševati družinski oče. Uveljavi svojo avtoriteto in reče: “Pri nas pa ne bomo kupovali sladkih pijač”. Imel bo lepe in zdrave otroke in to bodo videli tudi drugi. Ali pa reče: “Teh izdelkov ne bomo kupovali, ker se ne strinjam s poslovanjem tistega podjetja”. Potrebujemo torej močno civilno družbo, v katerih mnenja sposobnih očetov štejejo, ne pa močne države, ki na nek način očete onemogoča (ker jim dela konkurenco).

          V tem pogledu se z liberalci popolnoma strinjam. Ne strinjam pa se z njihovim pojmovanjem denarja oz. kapitala. Ni samo dober in več denarja ne pomeni nujno samo dobrega. Tu jim je Sedlaček kar dober kritik.

  4. Denar je izven sveta dobrega in zla. Človek je tisti, ki bo denar uporabil za dobro ali zlo. Človek je nosilec dobrega in zla in ima svobodno voljo odločanja.

    Pojmovanje sodobne družbe, ki je postavila na prvo mesto človekove pravice, je, da nihče nima pravice, ker mu je zmanjkalo denarja, segati po premoženju drugega. Tudi s poseganjem v obliki “dobronamernih davkov” ne!

  5. Dobiček v tržnem gospodarstvu je vedno posledica dobre organizacije sposobnosti, s katerimi rešuje posameznik ali podjetje najbolj žgoči problem ciljne skupine (kupcev)!
    Ko govorite o kapitalizmu in liberalizmu ste še vedno globoko v devetnajstem stoletju, kar Slovenija nedvomno je!

Comments are closed.