Časnik Delo je tiste vrste potiskan papir, ob katerem ti je žal za dve minuti in pol, ki si ju porabil, da si prelistal njegovo politikantsko navijaštvo in drugo puhlost. Z vsemi sobotnimi in vmesnimi prilogami vred. Kar pa ne pomeni, da se tupatam ne skriva kako zrnce. Tako sem se prejšnji teden šel obračanje nekajdnevnih plaht in ob tej Mr. Beanovski telovadbi trčil na članek spod peresa Tomaža Švaglja.
Gre za pogovor z zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič, ki je zaposlena na Inštitutu za novejšo zgodovino (INZ). Gospa v tem intervjuju iz tipičnega slovenskega zgodovinopisja izstopa kot najvišji stolp na svetu, in sicer po na videz drobni lastnosti, ki jo boste zaman iskali pri poplavi repetovskih zgodovinarskih izvedenk: znanstvenica pristopa korektno. Znanstveno korektno, se ve, ne politično.
(Mimogrede: ogromen in nevaren razkorak, ki v Sloveniji zija med znanstveno in politično korektnostjo je tema, ki bi zahtevala svoj članek. Znanstvena korektnost temelji na resnici, na akribiji, medtem ko politično odoloča pojoča žaga s svojimi podrepniki v Dražgošah, na zgodovinskih katedrah in v medijih. Lahko bi se posmehovali temu lažnivemu fosilu, a te mine, ko vidiš, kako mogočno je brkati cvilež orkestriran.)
Omenjeno zgodovinarko je intelektualna poštenost stala najmanj tega, da je njen članek ostal brez odmeva. Napenjal sem oči in ušesa, pa nikjer nič, čeprav navsezadnje govori o tem, o čemer so nam naše tovarišice za zgodovino pripovedovale spoštljivo, nadvse pobožno in z ginjenim glasom. O NOB, o borcih partizanih in o okupatorjih.
Pa pojdimo po vrsti. Članek se vsekakor splača najti in ga prebrati. Zato naj ga tu samo na kratko povzamem. Sogovornica predstavi zajeten projekt z naslovom Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ki ga ta čas zaključuje INZ, začel pa se je že leta 1997. Predvsem je opazna krivulja, ki z vsakim letom prinese več smrtnih žrtev. Leta 1941 približno 2600, leta 42 11.000, od katerih je bilo 5.000 civilistov (!), leta 43 16.600, leta 44 27.000, v nekaj mesecih 45. leta 34.000, v kar je všteto tudi množično pobijanje slovenske narodne vojske. Skupaj je ta čas terjal skoraj 100.000 žrtev oz. »kar tretjino več od ocene, ki je veljala pred našo raziskavo«.
Da upravičim naslov in tisti tokijski stolp, naj navedem kak citat dr. Deželak Barič:
»Narodna zaščita, partizanske enote in VOS so – pretežno v Ljubljanski pokrajini – med civilisti do sredine leta /1942/ povzročile nekaj več kot 500 žrtev, potem pa še skoraj 300 v juliju. Posledica tega je bil nastanek vaških straž.«
»… je pa jasno vidno, da je bila podlaga teh dejanj /likvidacij/ med drugim veliko ideološko sovraštvo.«
»… revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti.«
»Vaške straže žrtev takrat še niso povzročile. /…/ Njihova naloga je bila predvsem samoobramba.«
Takile navedki so posebno dragoceni letos, ko bi se po okroglih sedemdesetih letih morali spominjati tega, s čimer se je začela naša brezmejna razklanost. In tudi tega, kdo jo je sprovociral, povzročil. To so tako epohalne stvari, da po njih korekten zgodovinar lahko govori kvečjemu o (proti)revolucionarni strani, narodne izdajalce pa mora kot ideološko kleveto opremiti z navednicami. Tudi to najdemo v obravnavanem pogovoru.
(Še en »mimogrede«: o tragični sedemdesetletnici je moč kak članek prebrati tudi v Družinini prilogi Slovenski čas, ki je izšel danes.)
Komentirati bi se dalo še marsikaj, zlasti stvari, ki imajo rutinski učinek znotraj mitske zgodovine in spranih možganov, tudi če same na sebi morda držijo (streljanje talcev, a na čigav račun, ovaduštvo na demokratični strani, »uboga« partizanska gverila, ki je takorekoč morala pobijati ujetnike, ker bi jih sicer morala spustiti itd.). A naj nam ostane pozitiven občutek, da tu in tam beležimo kak napredek celo na tem področju slovenskega zgodovinopisja.
Foto: SCNR
