Korak za izhod iz krize: volilna pravica s 14 letom

Volilna skrinjicaSočutja in solidarnosti je premalo v državi in lokalnih skupnosti, celo v mnogih družinah. Ne vem od kje upanje, da bodo do nas solidarni tisti, ki smo jih in jih še zmeraj hočemo delati za sužnje. Ne razumem tudi Lukšiča: kje bo jemal denar za svoj načrt plansko urejene države in gospodarstva? Pred časom sem gledal anketo med mimoidočimi Kitajci, ki so jih spraševali, ali naj Kitajska pomaga Evropi v finančnih težavah. Vsi po vrsti so bili proti, češ: »Niti pod razno – da bi delavni kitajski človek pomagal lenim Evropejcem!« Slovenci sebe nimamo za lene, vendar ne smemo zameriti Kitajcem, če tako razmišljajo. Poglejmo na sebe in okoli sebe. Vidimo skoraj samo kitajsko robo. Če Kitajec pogleda na sebe in okoli sebe, težko najde kaj, kar je narejeno v Sloveniji. Če Kitajec ne rabi takorekoč nič slovenskega ali celo evropskega, ob tem, da živimo veliko bolje kot on, res ne vem, zakaj bi nam prepoceni ali celo zastonj dajal tisto, kar mi rabimo njegovega ali nas celo imel za delavne.

Koliko se je kriza po skoraj petih letih dotaknila ne le naših denarnic in želodcev, ampak tudi pameti?

Velemumno propagando raznih »uglednih« pametnjakovičev, se opravičujem – strokovnjakov, v zadnjih dvajsetih letih, ki so učili, da je prav, da se ves čas zadolžujemo in da si takorekoč nor, če pošteno delaš, lahko takoj pozabimo. Nekateri bi sicer raje naredili revolucijo, kot začeli delati. Ampak – revolucije ne moreš dati v lačna usta in v njej teče večinoma nedolžna kri, zato je ne podpiram. Zadnjič sem bil v domu ostarelih in mi je ena ženica rekla: »Bojmo se vojne!«

Prej ko bo država razumela, da je treba veliki večini ljudi, ki so podjetni in pridni, omogočiti, da delajo, ne pa jim na vsakem koraku nagajati, prej bomo na pravi poti, prej se bosta v našo prelepo državo vrnila optimizem in zadovoljstvo. Potrebno bo tudi več solidarnosti in sodelovanja, več smisla za skupno in manj sebičnosti.  – Odpovedati se zadnjih 50 let zaukazani državni zahodni potrošniški veri.

Druge boljše poti ni. Boga prosimo za pamet, da nam bo to čimbolj jasno. Papež Frančišek se za to zelo trudi.

Žalostno, da slovenske vlade najraje najbolj zmanjšujejo javno porabo pri družinah in otrocih. Tudi sedanja vlada že brusi kose v ta namen. To bi moralo biti zadnje področje, kjer bi se stiskalo, saj tukaj otroci dobijo tisto, kar bodo morali enkrat vračati. Za večino drugih stvari, bodo morali vračati kredite, od katerih ne bodo nič imeli. Zato sem zagovornik nižje starosti za pridobitev volilne pravice. Volilna pravica naj bo podeljena s 14 letom, prej pa naj za svoje otroke volijo starši. Če bodo otroci morali plačevati dolgove, naj imajo tudi besedo pri tem, ko se jih najema. Rabimo nove generacije odgovornih državljanov. Oni so naše upanje za prihodnost, zato jim zaupajmo tudi volilni glas – že na naslednjih volitvah. Morda nas bodo prav ti glasovi potegnili iz krize. Tveganje je glede na trende zadnjih let minimalno, možna korist pa izjemna.