Koprski borci NOB spet s spornimi izjavami in neresnicami nad TIGR

3

Koprski borci NOB spet s spornimi izjavami, zamolčanimi izjavami in neresnicami nad TIGR. Na spletni strani ZZB NOB Koper.si je bilo 10. februarja 2021 med drugim navedeno, da je bilo skupno srečanje krajevne ZB NOB Koper in društva Tigr v Žusterni 14. junija 2016 posvečeno »pobudniku in prvemu predsedniku tega društva prvoborcu Cirilu Peliconu« in da »izhaja pobuda za ustanovitev društva iz vrst koprskih prvoborcev«. Pa da je bil Danilo Zelen žrtev »slovenskega izdajstva in kolaboracije«. Kot tudi, da se je o Tigru govorilo in pisalo v medijih »že od priključitve k matični domovini dalje«, da je bilo postavljenih tigrovcem »že pred osamosvojitvijo 19 spominskih obeležij« pa da je bilo v vodstvu komunistov sicer nekaj ljudi, ki so omalovaževali vlogo Tigra in »celo preganjali nekatere Tigrovce«.

Koprski borci NOB o tem, kako je nastajalo društvo Tigr?

Pobudnik, ustanovitelj in prvi predsednik društva Tigr Primorske je bil Karlo Kocjančič. Ciril Pelicon, dolgoletni predsednik ZB NOB Koper, pa je bil njegov moralni podpornik in eden njegovih najtesnejših sodelavcev, ne pa tudi predsednik, ne ustanovni ne kasnejši. V zborniku Karel Kocjančič, življenje in delo (Mladika, Trst, 2008, str. 15) lahko preberemo, da sta pobudo za ustanovitev društva dala Ciril Pelicon in Karlo Kocjančič jeseni 1992 v Žusterni na sestanku za postavitev spominskega znamenja tigrovcem na Nanosu. Vse v zvezi z ustanovitvijo pa je prevzel Kocjančič, ki se je z navedeno pobudo »pojavil v koordinacijskem odboru Kulturnega kluba Istra (katerega predsednik je bil pisec tega sestavka, op. a.) in zaprosil, če bi lahko klub logistično podprl to akcijo in sicer do ustanovnega občnega zbora, kar se je tudi zgodilo«.

In spomladi 1994 je bil v Postojni sklican ustanovni občni zbor, na katerem je bil Kocjančič izvoljen za predsednika. Pobudo so podprli nekateri koprski prvoborci, zlasti preživeli tigrovci, vendar je vodstvo borčevske organizacije izvajalo na nosilce pobude pritisk, da naj bi se društvo organiziralo kot podružnica borčevske organizacije. Stvar je šla tako daleč, da je predsednik ZZB Slovenije Ivan Dolničar, generalpolkovnik v pokoju, klical Kocjančiča na zagovor v Ljubljano in od njega zahteval, naj se odpovejo samostojni veteranski organizaciji. Kocjančič se je s tega srečanja vrnil ponižan in užaljen, a se je temu uprl in Pelicon ga je pri tem podprl.

Kdo je izdal tigrovce na Mali gori nad Ribnico?

V oddaji Pričevalci na RTV Slovenija je Bruno Tekavec prekinil molk in povedal desetletja zamolčano resnico (Časnik, 2. julija 2016), da je namreč tigrovce na Mali gori nad Ribnico (Danilo Zelen, Anton Majnik in Ferdo Kravanja) 13. junija 1941 izdal italijanskim orožnikom njegov oče Filip Tekavec, predvojni komunist. Zardi tega Danila Zelena, vojaškega vodje Tigra. Zato je navadna laž pripisovanje tega izdajstva kolaboraciji več let po tej pretresljivi in široko odmevni izpovedi, ki jo je pričevalcu očitno narekovalo težko breme zamolčane resnice, ki ga je desetletja nosil na svoji vesti. Res je šlo za izdajstvo in kolaboracijo, vendar drugačno, kot je bilo predstavljeno javnosti.

Kako je partija delala s tigrovci, se je izvedelo šele po osamosvojitvi Slovenije

Res se je o protifašističnem uporu tigrovcev pisalo tudi v prejšnjem režimu, ne pa tudi o nasilju in zločinih, ki jih je partijsko vodstvo zagrešilo nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi med vojno in po njej. Je pa po osamosvojitvi ta zamolčana resnica izbruhnila na dan z vso silovitostjo. Iz knjige Tatjane Rejec Partija in Tigrovci (Slovenska matica, Ljubljana, 2006) smo npr. zvedeli o zahrbtni medvojni likvidaciji treh vodilnih tigrovcev (Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika) in o vlačenju po zaporih Alberta Rejca, enega od ustanoviteljev Tigra in njegovega političnega in organizacijskega vodje.

Znana je tragična usoda vodilnega tigrovca Zorka Ščuke, ki ga je Udba ugrabila v Trstu maja 1945 in ga neznano kje likvidirala (Delo, 8. 8. 2015), pa žalostna usoda znanega Vladimirja Mankoča, ki je v času kominforma padel v mline Udbe, pristal na Golem otoku, posledice tega pa so ga spravile v grob že pri 43 letih (Primorski dnevnik, 7. 9. 2009), ter ugrabitev in likvidacija domoljuba dr. Andreja Uršiča, urednika Demokracije (Slovenec, 24. 4. 1995). Celo dolgoletni predsednik ZB Koper Ciril Pelicon je šele nekaj mesecev pred smrtjo javno izrazil bolečino, ki jo je nosil v sebi desetletja, da so mu namreč »po vojni hladno ustrelili brata, in to zgolj zato, ker je bil Tigrovec« (Svobodna misel, 14. 9. 2007).

Primorsko je posebej pretreslo tudi spoznanje, da so bili žrtve komunističnega nasilja tudi Janko Premrl – Vojko, ikona primorskega uporništva, kar je v oddaji Pričevalci potrdil tudi njegov brat Marjan Premrl, ter književnik in politik dr. Stanko Vuk, njegova žena Danica Tomažič, sestra Pinka Tomažiča, in njun znanec dr. Drago Zajc v ulici Rosetti v Trstu  marca 1944, o čemer govori knjiga publicista Martina Breclja Anatomija nekega zločina (Mladika, Trst, 2016).

Komunisti planili po tigrovcih tako kot po duhovnikih

Da ne omenjam tragičnih usod drugih primorskih domoljubov, ki so bili po svoje tudi tigrovci, kot npr. zahrbtne likvidacije primorskih padalcev ali mrcvarjenje na desetine čedermacev, vključno z njihovimi poboji (Filip Terčelj, Franc Krašna, Lado Piščanec, Ludvik Sluga idr.), z obsodbo na smrt (Jožko Kragelj) in z 82 leti skupno prestanimi zapornimi kaznimi (Razstava Boj proti veri in Cerkvi v obdobju 19451961). Iz knjige mag. Renata Podberšiča ml. Revolucionarno nasilje na Primorskem 19411945pa lahko izvemo (Novi glas, 14. 6. 2012), da je bilo na Vipavskem in ožjem Goriškem v okviru revolucionarnega nasilja pobitih 364 ljudi, med njimi kar sedem duhovnikov in bogoslovcev.

O odnosu komunističnega vodstva do tigrovcev govori tudi seja CK KPS 13. junija 1958, ki je na pobudo tigrovca Antona Ukmarja obravnavala zahteve preživelih tigrovcev za proučitev zgodovine Tigra, njegovo rehabilitacijo in ustanovitev posebne tigrovske veteranske organizacije, a so na seji še poldrugo desetletje po končani vojni padale po tigrovcih uničujoče ocene (Primorski rodoljub, št. 5/2001):

»Tigr ni bilo napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič).

»Za sedanjo akcijo teh ljudi se skriva načrtna tuja imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher).

»Vse te nam sovražne elemente naj zasliši notranja uprava« (Ivan Maček).

Pomniki tigrovcem so bili že pred osamosvojitvijo, le da na njih TIGR ni bil niti omenjen

In so jih še kako zasliševali in mrcvarili. Tatjana Rejec je npr. odkrila v udbovskih arhivih številne sezname zasliševanj tigrovcev; samo na Bistriškem in Goriškem naj bi jih bilo v enem poletju zaslišanih okrog sto. Dopuščam, da so bili že pred osamosvojitvijo postavljeni pomniki tudi borcem – predvojnim tigrovcem, vendar naj po podatkih novejše tigrovske literature ne bi bilo na njihovih napisih niti ene same besede o Tigru, z izjemo spominske plošče Albertu Rejcu, postavljene v Tolminu šele leta 1985.

Naravnost nezaslišano pa je, da celo v Bazovici, svetišču tigrovstva, še danes ni niti besedice o tem, da so bili ti štirje junaki tigrovci. Zato bi se moral Marjan Križman, predsednik ZZB NOB, podati v Bazovico, poklekniti pred spomenikom štirim tigrovskim žrtvam, se pokrižati in zmoliti kesanje za vse gorje, ki ga je komunistično vodstvo povzročilo tigrovcem in njihovim svojcem v preteklosti, kot tudi za očiten molk o tem zlu, ki ga borčevska organizacija zakrknjeno goji še danes, pod njegovim vodstvom.

3 KOMENTARJI

  1. Zakaj je tako? Ker je ZZB bila, je in žal še nekaj časa bo natančno to, kar se skriva za kraticami: Zveza zblojenih banditov. In nekaj njenih naivnih sledilcev, ki so imeli z njo in zaradi nje otipljive materialne koristi.
    Sicer pa, kakršna organizacija, takšen njen predsednik.

  2. Izjemen popis dejanj, ki dokazujejo izvorno vsebino komunističnega gibanja v Sloveniji. Kdor ni z nami je proto nam. Vse to se danes še vedno izkazuje kot moto delovanja njihovih potomcev.
    Avtor je zapisal toliko dejstev, da tov. Križmanu ne preostane drugega kot da sledi predlogu zadnjega odstavka.
    Norenje mladih med vojno, klanje vsevprek, zaničevanje drugega z drugačnimi pogledi, vse to je značilno tudi za njihove potomce sedanje levičarske “intelektualce”, ki samo hlepijo, kako bi z modrovanjem postavili Nicheja za Boga komunizma. Kako bi opravičevali fizične likvidacije, uničevanje vsega, kar ni z njimi.
    Primorci, berite zapisa o vaših pravih borcih, o Vašem pravem uporu in prekinite s trditvami, kaj Vam je Tito dal. Tito Vam je vzel Trst zato, ker je spustil partizane v Trst (predvsem bosance in Srbe) ki os posiljevali, tako kot na Koroškem pred tridesetimi leti ista horda. Njihovi gošarji pa so v Parizu obnašali kot prostaki – Kardelj in druščina. In zato še danes Trst ostaja kot slepo črevo ko se pelješ iz Benetk proti Trstu.
    Le kakšna kultura združuje leve intelektualce? Kultura smrti in uničevanja! zato je prav da se to ob kulturnem prazniku ponavlja in zapiše!

    • Ma kakšni “borci” in kakšne “vrednote”, lepo vas prosim – petinsedemdeset let po končani vojni!
      Pokvarjenci, ki zaradi privilegijev in koristolovstva še naprej častijo perfidno laž in nagnusni zločin – boljševiško revolucijo, sramoto naše civilizacije, se kitijo z njenimi odvratnimi simboli…
      Kako dolgo bo še trajala ta slaboumna maškerada in posiljevanje zdrave pameti?