Fotografija zasnežene kolesarske steze v Ljubljani, posneta kaj kmalu po letošnjem zgodnjem sneženju, je spodbudila nekoga k temu komentarju: “Kot da ni dovolj problemov okoli nas, eni se ukvarjajo s kolesarjenjem sredi zime!”
Še včeraj, pred sneženjem seveda, so bile kolesarske steze, kljub obilnemu deževju v preteklih tednih še vedno polne snega. Pravzaprav kupov snega. Komunalci so jih pač pustili, da sneg sam od sebe skopni. Pa ni.
Kolesarji, ki jih je tudi pozimi kar nekaj, morajo prepreke obiti tako, da zapeljejo na cesto. Kar je seveda smrtno nevarno. Pa kdo bi se oziral na kolesarje – “smeti” v prometu, kjer kraljuje, kot pravi komentator, “podaljšek lastne bajte” – avto.
Kako ljudje pridejo v službo: 36% s kolesom, 33% z javnim prometom, 27% z avtomobilom
Pa ne v Ljubljani, pač pa v Københavnu na Danskem, kjer po podatkih na spletni strani Copenhagenize.org, vsak dan kolesari okoli 500.000 od 1,2 milijona prebivalcev. Tudi pozimi. Le da imajo očiščene kolesarske steze. Pa varne in dovolj široke.
Pred štiridesetimi leti je bil tudi København zabit z avtomobili, pa so jih uspeli spraviti ven iz mesta. Temu pravijo Danci “kopenhagenizacija” mesta in dodajajo, da je možna prav povsod. S pravimi ukrepi seveda. Podobno je seveda tudi po drugih mestih Danske, Nizozemske in Belgije.
Najbolj pomembna je naravnanost na človeka ne na avtomobil
Znani danski urbanist Jan Gehl, strokovnjak na področju urejanja javnih površin v mestu, ki hrupne in prometne svetovne prestolnice, kot so København, New York, Sydney in London, spreminja v ljudem prijazna mesta, je pred dvemi leti in pol obiskal tudi Ljubljano in imel predavanje (poglejte si zanimivo in duhovito predavanje!) o tem kako se je treba lotiti urbanizma, da se mesto spremeni v bolj človeku prijazno.
Glavni poudarki:
– naravnanost na človeka ne na avtomobil,
– zmanjševanje privlačnosti osebnega motornega prometa: omejevanje in celo zmanjševanje površin namenjenih motornemu prometu, zmanjševanje vseh (podzemnih in nadzemnih) parkirnih površin v mestu – ki so na koncu vse polne,
– okrepitev možnosti za kolesarjenje in pešačenje,
– okrepljen javni prevoz.
Jan Gehl predavanje Posnel: Nejc K Vimeo.
Kako je v “najlepšem mesto na svetu”?
Se spomnim, da se je znani urbanist srečal in fotografiral tudi z županom “najlepšega mesta na svetu”, ki pa se naravnanosti znanega urbanista ni nalezel. Ali prepoznate kakšnega od zgornjih poudarkov v načrtovanih in izvedenih ukrepih načrtovalcev “najlepšega mesta na svetu”? Morda gre v to smer povečana zapora mestnega jedra in drage parkirnine.
Ukrep kot je čiščenje snega s kolesarskih stez ni preveč drag, kaže pa na odnos mestnih oblasti do kolesarskih “smeti” v prometu. To je posel mestnih komunalnih služb.
Bomo pa morali tudi meščani in obiskovalci mesta opraviti svoj del posla. To je, spremeniti odnos do transporta po mestu. Verjamem, da ga počasi bomo, ker pač ne bo šlo drugače in bomo začeli razmišljati nekako takole: mesto je že sedaj zabito z avtomobili in v konicah skoraj neprevozno. Ljudje znamo opazovati, primerjati in izbirati. In če primerjamo hitrost kolesarjev, ki se vozijo mimo skoraj stoječih avtomobilov, če začnemo ceniti čas, ki ga vsakodnevno zabijamo v stoječi koloni, če dodamo še pomanjkanje poceni parkirnih mest v središču mesta in čas za iskanje parkirišča, je izbira že sedaj povsem jasna. Kolo pač. Samo spomnili se je še nismo.
Foto: Copenhagenize.com, Aleš Čerin
