Kontroverzni svetniki

20
Foto: Facebook.
Foto: Facebook.

Kdaj pa kdaj se zgodi, da srečamo kakšnega kristjana, ki morda ne ustreza ravno našim merilom in standardom, ki jih predpostavljamo za dobrega vernika. Morda je njegov način življenja šokanten, kontroverzen ali kako drugače presenetljiv in neobičajen. Čeprav niti sami ne vemo točno zakaj, ga vseeno ne maramo in se mu raje izogibamo. Samo zato, ker je drugačen od mene, od mojega kroga ljudi. »Saj nimam nič proti njemu,« radi rečemo. »Ampak tak kot je tale, pa jaz res nisem in ne želim biti.«

Z veliko mero drznosti bi si upal trditi, da je z večino svetnikov bilo tako za časa njihovega tuzemskega življenja. Vsak pristen svetnik je namreč s svojim načinom življenja in vere v primerjavi z večino ljudi šokanten, kontroverzen in še kaj temu podobnega. Drugačen je že zato, ker se ne more strinjati z ljudmi, ki so sicer nagnjeni h konformizmu, k družbenemu popuščanju, k takšnemu ali drugačnemu toleriranju napak in grehov. Svetnik si ne zatiska oči, še manj pa ust, s katerimi opozarja in svari. Nenazadnje pa si upa narediti kakšno stvar drugače kot bi to naredila večina.

V tem tednu smo se ob prazniku spet poklonili takšnemu svetniku. Slomšek si je s svojo drznostjo, pogumom, predvsem pa s trdno vero v Boga upal biti drugačen. Upal si je vzgajati in si prizadevati za obstoj slovenskega jezika. Upal si je biti goreč v veri in oznanjati evangelij vsem takratnim družbenim slojem. Upal si je prestaviti sedež škofije, ki je bil v Šentandražu trdno zasidran že dobrih 600 let. Upal si je vztrajati v dobrem do konca. In ko je bil pred slovenskim narodom in vesoljno Cerkvijo razglašen za blaženega, to ni bila nagrada ali plačilo zanj. Svojo nagrado je prejel pri Nebeškemu Očetu. Ta razglasitev je nagrada in hkrati spodbuda za nas, njegove duhovne potomce. Nagrada, ker nam je lahko v čast in ponos, da imamo v svoji zgodovini takšnega očeta vere in ljubezni do naroda ter spodbuda, da bi se še naprej ravnali po njegovih napotkih in da bi si po njegovem zgledu tudi mi upali biti drugačni.

Ko torej razmišljamo o drugačnosti, nam je lahko v veliko pomoč današnji evangeljski odlomek. V njem smo lahko slišali, kako so Jezusovi učenci nekomu branili izganjati hude duhove v Jezusovem imenu in to samo zato, ker ni hodil skupaj z njimi. Ali povedano drugače: ker ni bil ravno po njihovih merilih. Jezus to zavrača. »Ne branite mu,« pravi. »Kdor ni proti nam, je za nas.« Različni so namreč načini, kako lahko živimo in izražamo svojo vero. Ni samo naš način edini pravi, niti ni nujno najboljši. Če smo do sebe zares iskreni, lahko v tem svojem načinu vere pravzaprav gotovo najdemo kar nekaj napak in možnosti, kako bi lahko bili boljši. A žal je pač lažje biti pasiven in vztrajati pri starih navadah kot pa kaj spremeniti na bolje. To namreč zahteva trud in energijo. A Jezus je neomajen. Ker ve, da vsak od nas lahko postane še boljši, nam ni postavil zgornje meje svetosti. Nikoli namreč ne moremo in nimamo pravice reči: tako dober sem, da ne morem biti še boljši. To bi bila perverznost brez primere. Jezus je zato zelo radikalen: želi, da bi naredili vse, da bi grehe v svojem življenju dokončno izkoreninili in to tam, kjer izvirajo. »Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi in bi bil vržen v peklensko dolino.« Če bo to njegovo opozorilo vzeli zares in dobesedno, bi verjetno prav vsi hodili po svetu samo z enim očesom, eno roko in eno nogo. Jezus pa ne želi tega, ampak želi povedati, da se greh in vse slabo rodi že v srcu. Roke, noge in oči so samo akterji slabega, ki se je rodilo v nas. Temeljnega pomena je torej to, kakšno je naše razpoloženje srca. Zaverovano vase in zgolj v lasten način življenja, razmišljanja in delovanja, ali pa je to razpoloženje odprto tudi za drugega, za drugačnega.

Najmanj, kar torej lahko naredimo, ko srečamo koga, ki je drugačen od nas, je to, da ga ne obsojamo. Te dni je javni diskurz ob begunski problematiki zelo nabit z nestrpno govorico – bojimo se drugačnega, čeprav v resnici še svojega ne poznamo kaj dobro. Zakaj si torej drznemo soditi bližnjega? Kdove, morda je večji svetnik od nas. Še posebej smo torej vabljeni, da tudi mi postanemo drugačni kot morda to od nas pričakujejo drugi – če se morda to ne ujema s tem, kar od nas pričakuje Kristus.

Homilija na 26. nedeljo med letom, Slomškovo nedeljo.

20 KOMENTARJI

  1. Gospod Jani nas je potolažil, da med begunci ni skritih borcev za islamizacijo Evrope, da se jih bojimo le zato, ker jih ne poznamo. In posredno zapisal, kdor povezuje begunce z islamizacijo EU, je nestrpnež, je proti Jezusovemu nauku.

    Gospodu Janiju se zahvaljujem, da mi ni iztaknil očesa!

  2. Vsekakor govori o osnovah krščanstva in človečnosti. Toda pri tem izklopi razum. Slovenci smo bili pred 80 leti preveč strpni do cca 1.000 komunistov, ki so par let kasneje poslali cel narod v mesoreznico na faširanje. 10% v smrt, 20% v beg, 30% v Fritzlovo klet, ostale pa so spremenili v janičarje socializma, kapote lagerja Socialistična republika Slovenija.

    Mislim, da smo preveč strpni in naivni do islama, katerega rezultati so v notranjosti kot na mejah ena sama klavnica, enoumje, teror, ustrahovanje.

    • Ja, razum, ki si ga ti vklopil, da si zapisal tole, je pa res zelo “razumski”.

      Sedaj se pa vprašaj, zakaj bi pa komunisti morali biti strpni in naivni, kar so očitno tudi bili, če ne danes ne bi imeli demokracije in vprašaj se, zakaj bi morali biti muslimani strpni in naivni, ko bo prišlo do tega, da zavarujejo svoje interese?

      Skratka, v čem je razlika med tvojim enoumjem in katerimkoli drugim enoumjem, da to enoumje očitaš le drugim, sebi pa ne? 🙂

        • Ravno obratno. Razumem vsaj dvakrat bolje od tebe, ki si očitno predstavljaš, da je tvoja “resnica” edina in sveta in je kot taka upravičena do tega, da drugim povzroča isto krivico, zaradi katere druge obsoja.

          • Ti si sam poln enoumja.

            Če ti je islam in šeriatsko pravo tako fajn, ne vem, zakaj te krščanstvo tako moti?

          • Ne moti me islam, niti krščanstvo. Moti pa tako islamski kot krščanski fanatizem, ki deluje na osnovi dvojne morale. Kot že rečeno, obsoja drugih za isto, kar sam počne. 🙂

          • tebe jesus krščanstvo moti, saj krščanstvo ne počne istega kot islam.

            Krščanstvo je čisto dobra religija.

          • Saj pravim, da me krščanstvo ne moti. Moti me krščanski fanatizem. To dvoje ni eno in isto. Krščanski fanatizem pa počne isto kot islamski fanatizem, ki me tudi moti. Ne moti me pa islam.

          • Gospoda, ki samega sebe imenuje Jezus, opozarjam na bistveno razliko med krščanskimi in islamskimi fanatiki. Medtem, ko bi mu krščanski fanatiki zamorili dušo, bi mu islamski fanatiki odrezali glavo. Vendar bo gospod, ki sam sebe imenuje Jezus, to razliko slavil šele. ko bo brez glave.
            =========================================
            AMEN!

      • nihil ali jesus. Kapitalizem ni nikomur naredil nič slabega.

        Komunizem jih je pobil več kot 100 miljonov. V Sloveniji so ravno zaradi tega, ker so kristjani naivno zaščitili komuniste na začetku vojne – ravno komunisti začeli z zločinsko revolucijo.

        Tukaj ima Pavel prav. Papež je preveč naiven.

        • Kapitalizem ne, ker ne more. Slabo so delali ljudje v imenu kapitalizma.

          Vse ideologije imajo na vesti zločine. Tudi krščanstvo. In spet ne zaradi krščanstva kot takega, ampak zaradi ljudi, ki so te zločine v imenu krščanstva počeli ter ostalih ideologij.

          In spet, zakaj obsojaš komuniste, da so se pač znebili svojih ideoloških nasprotnikov, če ti danes zagovarjaš popolnoma isto – to, da se je treba znebiti muslimanov, ki so spet, tvoji ideološki nasprotniki. Uporabljaš isto moralo in logiko kot komunisti, tako da od njih nisi prav nič boljši, hkrati jih pa obsojaš. Tipično enoumna dvojna morala.

          Papež ni naiven, ampak je za razliko od 90% samozvanih kristjanov dejansko kristjan in je sposoben empatije. Za njega so tudi muslimani ljudje in s tem božjo otroci, ki jim je, v kolikor pomoč potrebujejo, treba tudi pomagati. To je krščanska dolžnost, ne naivnost. Naivnost je za ljudi z dvojno moralo, ki svojo krščanskost merijo s tem, kolikokrat na teden grejo v cerkev zmolit očenaša in zdravomarijo. 🙂

          • Kapitalizem na vesti nima zločinov, medtem, kot komunizem jih ima.

            Ti v svojem fanatizmu meni očitaš nekaj, česar ne trdim. Ne trdim, da bi se znebil islama.

            Komunizem je pa zlo že sam po sebi. Ne. Ne uporabljam iste morale in logike kot komunisti.

            Jaz se le branim pred komunističnim nasiljem. Komunisti naj ustanovijo svoje kibutze, druge pa pustijo pri miru.

            Jaz sem itak že boljši od tebe – in to te boli.

            Papež je naiven, ti si pa pokvarjen, saj ga zlorabljaš za svoje sovraštvo do krščanstva.

          • Nobena ideja nima na vesti zločinov. Zločine imajo na vesti tisti, ki so jih v imenu neke ideje počeli.

            V komunizmu je ravno toliko zločinskosti kot v katerikoli drugi ideologiji, v imenu katere se je zločine počelo.

            Če se ti lahko braniš pred komunističnim nasiljem, potem se lahko tudi komunisti branijo pred tvojim nasiljem do njih.

            Če se moraš sam sebe hvalit, kako si boljši od drugih, potem je to jasen dokaz, da očitno še sam tega ne verjameš. 🙂

            Papež je kristjan, ti pa nisi, zato mu pač podtikaš naivnost, da bi si sam sebi pomiril vest.

          • Gospoda, ki sam sebe imenuje Jezus, opozarjam, da v komunizmu cilj posvečuje sredstva. V kapitalizmu pa moraš zelo paziti, če želiš koga ubiti. Moraš biti namreč v pravem kapitalizmu, za ta namen ni vsak dober.

          • Vsak cilj posvečuje sredstva, če se pač tisti, ki o tem odloča, tako odloči.

            Najbolj “demokratična” in najbolj “kapitalistična” dežela na svetu že 20 let pobija tudi nedolžne ljudi, ravno zato, ker naj bi cilj posvečeval sredstva.

  3. Ko je zadnjič nadškof dal izjavo, da je Evropa mrtva, islam pa živ: je zelo zgrešil.

    Velik delež Evrope ustvarja. Tudi družine z večimi otroki. Morda je ta delež 30%, a vseeno ni treba da škof in duhovniki dajejo v nič te ljudi s poceni politkomisarskimi triki. Ker se potem ljudje upravičeno vprašujejo kje je življenjski realizem pastirjev in kakšna je razlika med Ideološkim politkomisarjem in duhovnim vodjem. Danes ljudje niso tako neumni kot v muslimanskem svetu. Vedo namreč, da je bila cerkev velikokrat in prevečkrat oblastniško in ideološko posiljena in je tudi z istim vzorcem nedolžne posiljevala.

    Danes veliko ljudi enači ideološko zlorabo v islamu in krščanstvu, do neke mere upravičeno. Je pa to velik izziv za kristjane in klerike, da postanejo solidne osebnosti in dobri gospodarji (pastirji), ne pa hudičevo manipulativni in fevdalno sužnjelastniški Gospodovalci. Papež F1 jim je čudovit zgled in nedosegljiva avtoriteta v tej drži in predvsem v tej IDENTITETI.

    Islam pa sploh nima življenja. Ni ustvarjalen bil in ne bo. Štancati otroke industrijsko še ne pomeni biti živ.

Comments are closed.