Beseda kontinuitéta po slovarju pomeni nepretrganost, neprekinjenost, povezanost, kar je in poteka brez presledkov in prekinitve. Tako imamo kontinuirano branje Svetega pisma, kot označujejo „Svetopisemski maraton“, pa različne prireditve, ki potekajo v sklenjenih intervalih, poznamo tudi pravno kontinuiteto pa strankarsko nasledstvo in še bi lahko naštevali. Na slovenskem se nam beseda kontinuiteta, vsaj če sklepamo po spletnih zadetkih, največkrat poveže s politiko, pomeni pa prenašanje nekdanjih vzorcev v sedanje čase. Če smo še bolj natančni gre za totalitarne vzorce in sedanji, demokratični čas.
Kontinuiteta = Milan Kučan
Politik, ki najbolj simbolizira kontinuiteto, ni zdaj že nekdanji premier Borut Pahor, pa čeprav je (še vedno) na čelu prav tiste stranke, ki si je s pravnim nasledstvom nekdanje partije prilastila tudi njeno premoženje. To tudi ni predsednik države dr. Danilo Türk, pa čeprav je z odlikovanji okitil kar nekaj nekdanjih pomembnih družbenopolitičnih delavcev in s tem na nek način dal legitimnost tudi njihovemu (nedemokratičnemu) delovanju. Ko rečemo kontinuiteta se najprej spomnim na Milana Kučana. Zadnji predsednik nekdanje partije, ki je za dva mandata postal prvi demokratično izvoljeni predsednik, je najbolj prepoznavna figura tistega, kar v našem političnem prostoru simbolizira nepretrganost, neprekinjenost in kar poteka brez presledkov.
Kljub deponirani strankarski knjižici in nadstrankarskem statusu, ki ga je v začetnem obdobju nove države poudarjal, so se njegove politične odločitve in izjave večinoma kazale v luči ohranjanja tradicij nekdanjega, ali da bi bile vsaj spremembe čim manjše. Tudi po upokojitvi, ko so mnogi menili, da bo njegova zvezda zbledela, se mali sivolasi mož iz Murgelj vendarle ni hotel popolnoma dezaktivirati. Poskrbel je, da smo njegova stališča vsake toliko lahko prebrali ali slišali v kakšnem intervjuju, pojavil se je tudi povezavi z različnimi gibanji, ki so potrebovala njegovo botrstvo, od znamenitega Foruma 21 do Zveze borcev. Kljub še vedno deponirani izkaznici stranke SD, je ostal ena njenih eminenc, vsaj njen idejni podpornik. Tako je vsaj izgledalo.
Skupni sovražnik združuje
Če seštejemo skupaj postavke zgoraj navedenega, bi nam izračun za tokratne volitve moral dati jasen rezultat njegove podpore, ki pa je tokrat kljub vsemu presenetila. Jasna opredelitev nekdaj najbolj priljubljenega slovenskega politika za Zorana Jankovića, je namreč opredelitev proti njegovi nekdanji politični stranki. Kaj je Milana Kučana prepričalo, da se je odločil zabiti žebelj v krsto nekdanje levice, kamor lahko prištejemo še stranki LDS in Zares in staviti na novega konja?
Podobi Milana Kučana in Zorana Jankovića sta si namreč zelo različni. Če se je Kučan nekoč po Ljubljani prevažal v starem rumenem golfu in bi težko naglas govorili o kakšnih njegovih poslovnih uspehih, ali kariernih preskokih v evropske ali svetovne institucije, je Janković njegovo živo nasprotje. Bil je eden najbolje plačanih menedžerjev, nekdaj lastnik domačega podjetja, eden najbogatejših v Sloveniji, ki tega ne skriva. Milan Kučan je v politiki že od mladih nog, zasedel je vse funkcije v nekdanji državi, ki jih je bilo mogoče doseči, Janković je po drugi strani še nedolgo nazaj izjavljal, da ga politika sploh ne zanima. Kučan je vedno stavil na svojo stranko in njene kadre, ljubljanski župan obstoječih strank ne mara. Če že mora zadostiti političnim kriterijem, bo ustanovil svojo, kjer bo, ve se kdo, postavljal pravila. Kučan je pragmatik, ki zlepa ne zgubi živcev, Janković ima po drugi strani impulzivni, nekoliko nastopaški slog in ga je moč hitro užaliti. Kje sta se srečala fokusa teh dveh mož? Kaže, da ju je združil skupni sovražnik in zdaj je treba mobilizirati vse razpoložljive moči, da se na oblast ne bi vrnila desnica na čelu z Janezom Janšo. V sili očitno vrag tudi muhe žre, ali vsaj podpre tudi take, za katere se ve, da jih ne bo mogel nikoli v polnosti kontrolirati.
Na vse ali nič
Kljub vsemu Kučanu Jankovića ne bi bilo treba javno podpreti, če stvari na levici ne bi bile tako resne. Kontinuiteta se je odločila, da je bolje žrtvovati tri močne figure vključno s kraljico in poskusiti s kmeti doseči drugo stran šahovskega polja ter obuditi novo. Kako drugače razumeti užaljeno razlaganje generalnega tajnika SD o tem, kako Janković nikoli ne bo lider levice in Kučanovo vlogo pri njegovem postavljanju na to mesto? Časi so resni in Borut Pahor je svojo priložnost neslavno zakockal… Njegovi člani tehtajo, koliko možnosti imajo za izvolitev, če ostanejo pri njem in koliko, če gredo k novemu vodji.
Milan Kučan s svojim odposlanstvom je prišel k Jankoviću na Magistrat, ta pa je naslednji dan svojo odločitev za kandidaturo sporočil, kako simbolno, na Kongresnem trgu. Za trenutek sem pomislil, da bo »množico« nagovoril kar z balkona Univerze, kot je to pred 65. leti storil, nek drug mož. Kontinuiteta se tukaj stika. Kot je povedal Janković sam, svoje »levičarstvo« gradi izrecno na odnosu do zgodovine. Ker podpira Tita in partizane, ter je posledično proti domobrancem in Cerkvi, se lahko mirno sprehodi tudi med protikapitalističnimi protestniki, ki so, naj se sliši še tako anahronistično, vendarle njegova volilna baza. Čeprav je sam tako po delovanju na gospodarskem področju, kot po upravljanju naše prestolnice, eden največjih kapitalistov, ga bodo večinoma volili tisti, ki hočejo več sociale in delavskih pravic. Jankovićev odnos do pravic delavcev pa se najbolj kaže na projektu gradnje ljubljanskih Stožic…
Volilna kampanja bo nepredvidljiva. Jankovićeva zmaga še zdaleč ni gotova, ker bo tokrat odločala ostala Slovenija in ne Ljubljana. Jankovićeva kandidatura je na nek način igra na vse ali nič, tako zanj, kot za Milana Kučana, ki se ga bo strankarska levica, v primeru Jankovićevega padca, odrekla.
Foto: Wikipedia
