Kons. 51

Avtor: Aleš Maver. Vir: Dnevnik. Menda mi ne bo kdo očital kršenja volilnega molka, če se danes nekoliko pozabavam z že dolgo znano ugotovitvijo, da predsedniški položaj v Sloveniji tudi po šestih neposrednih volitvah ne glede na končni rezultat ostaja v domeni tiste politične opcije, ki ga je nekako dobila v fevd že leta 1990.

Da bo predsednik torej vsaj sedemindvajset let zapovrstjo prihajal iz istega tabora, je na prvi pogled nenavadno in diši po izraziti slovenski posebnosti. Vendar že bežen razgled po tistih evropskih in svetovnih okoljih, kjer šefa države v parlamentarnih ali polpredsedniških sistemih ravno tako izbirajo na splošnih volitvah, pravzaprav ovrže takšno dušebrižniško trkanje po prsih. Očitno imajo glasovanja, na katerih je treba ne glede na vse prepričati vsaj petdeset odstotkov tistih, ki se primajejo na volišča, in vsaj še enega zraven, in pri katerih igra odločanje o osebnostih odločilno vlogo, svoja pravila. Drugačna od zakonitosti, veljavnih pri parlamentarnih volitvah, kjer za znosno večino velikokrat zadošča že dosežek krepko pod magično mejo polovice glasov. Nazadnje je to izkusil Slovak Robert Fico, ki je krepko nadpolovično večino sedežev zasedel že z dobrimi 44 odstotki glasov (in to ne po kakšnem večinskem, marveč po proporcionalnem sistemu).

Pri izbiranju predsednika kaj takega ni mogoče. Zato je razmeroma veliko okolij, kjer sta se bodisi politična desnica bodisi politična levica »abonirali« na predsedniški položaj. Mogoče najznačilnejši primer je Irska, kjer sicer dolgo niso vedeli, kaj sploh početi s šefom države z reprezentativno funkcijo, ki so si ga ustvarili bolj zato, da bi nagajali britanskemu (in vsaj do abdikacijske krize tudi irskemu) monarhu. Kot je na parlamentarnih volitvah od 1932 do 2011 vselej zmagala konservativna stranka Vojaki usode, razumljena kot branik temeljnih irskih vrednot nacionalizma, republikanstva in katolištva, je do tega leta uspela dobiti vse predsedniške z izjemo tistih leta 1990, ko je slavila Mary Robinson. Šele leto 2011 je pod vtisom finančne krize in razkritja škandalov, povezanih s Katoliško cerkvijo, prineslo veliko »čiščenje dvorišča«. Vojaki usode so dosegli zgodovinski poraz na parlamentarnih volitvah, za predsednika je bil izvoljen levičarski pesnik Michael Higgins.

V Franciji in na Portugalskem je bila najvišja funkcija v državi dolgo rezervirana za politične sile, povezane z vzpostavitvijo trenutnega političnega sistema. Ker je bil oče Pete republike z desne prihajajoči general de Gaulle, je bilo desnosredinskim kandidatom v prvih petih desetletjih njenega obstoja bistveno laže priti do volilne zmage na predsedniških volitvah. Od dosedanjih sedmih predsednikov sta bila samo dva socialista. Desnica je bila neprekinjeno na oblasti prvih triindvajset let po de Gaullovi preureditvi državne ureditve. Dvakrat se je zgodilo celo, da kandidat leve sredine ni prišel niti v drugi krog. Leta 1969 je obračun de Gaullovega dediča Pompidouja in bolj proti sredini pomaknjenega predsednika senata Poherja dobil prvi, golist Chirac pa je bil tudi prepričljivi zmagovalec desno-desnega dvoboja leta 2002 proti skrajnemu desničarju Le Penu, ki je v prvo za las vrgel iz tekme socialističnega premierja Jospina. V Franciji po de Gaullu je desna sredina ravno tako laže prihajala do večine na parlamentarnih volitvah.

Omenjeno ne velja nujno za portugalsko levico, snovalko in nekakšno zmagovalko »revolucije nageljnov« leta 1974, s katero je bil strmoglavljen tamkajšnji avtoritarni režim. Desnosredinske stranke so namreč po začetnih skušnjavah o uvedbi socializma do parlamentarne večine prišle že leta 1979, a jim je za ta podvig zadoščalo že 45 odstotkov glasov. Prvega desnosredinskega predsednika so Portugalci izvolili šele dvaintrideset let po revoluciji, leta 2006. Nič čudnega ni, da je bil to Anibal Cavaco Silva, ki je svoje konservativne socialdemokrate kot ministrski predsednik prej dvakrat pripeljal do absolutne večine glasov na parlamentarnih volitvah. In čeprav sta bili obe njegovi predsedniški zmagi na zunaj na moč impresivni, je obakrat dosegel komaj malo nad 50 odstotkov glasov, praktično vsi protikandidati pa so prihajali z leve.

Posebno skupino predstavljajo države, kjer je predsednik republike praviloma prihajal z drugega brega kot parlamentarna večina. Dolgo je bila značilen primer Avstrija. Tam je bil kancler od 1945 do 1970 vedno konservativec, neposredno izvoljeni predsednik republike pa socialdemokrat. Ko je Bruno Kreisky končno postal prvi socialdemokratski kancler, sta oba položaja pristala v rokah iste stranke. Toda pozneje je prišlo do zrcalne slike stanja v povojnem obdobju. Od leta 1986, ko je bil za predsednika republike izvoljen razvpiti Kurt Waldheim, je bil konservativec šef države, medtem ko je stolček šefa vlade vse do leta 2000 vedno zasedal socialdemokrat. Avstrijci so »ravnotežje« vzpostavili tudi leta 2004 in za protiutež konservativnemu kanclerju Schüsslu izvolili socialdemokrata Fischerja, še sedanjega predsednika.

Že nekoliko dolgočasno naštevanje je dobro zaključiti v ZDA. Tudi tam se vsaj po nedavnih volitvah zdi, da bo v prihodnje ena od obeh strank predsedniške tekme dobivala bistveno laže kot druga. Demokrati so ob spremenjeni demografski sliki in očitni nepripravljenosti republikancev v precejšnji strukturni prednosti. Če sta republikanca Reagan in Nixon s 525 in 520 elektorskimi glasovi (od 538; vsak od njiju je ob tradicionalno demokratski prestolnici izgubil le v eni državi) dosegla najbolj bleščeči zmagi v sodobni politični zgodovini, so danes takšne številke Stari veliki stranki (GOP) nedosegljive. Lepo število držav, tudi zelo velikih, kjer so bili še pred časom konkurenčni, ji je danes popolnoma nedostopnih, denimo Kalifornija, New York ali Illinois. Pogled na zemljevid novembrskega glasovanja ravno tako pokaže, da je izjemno malo okolij, kjer bi Romney nemara lahko preobrnil izid v svoj prid. Njegova zloglasna izjava o 47 odstotkih volilcev, za katere se republikancem sploh ni treba brigati, ker jih ne bodo nikdar dosegli, je za to stranko trenutno zelo blizu resnici. Možno si je predstavljati celo položaj, v katerem kljub doseženi magični meji petdesetih odstotkov zaradi nezmožnosti doseganja večine v velikem številu držav ne bodo osvojili predsedniškega stolčka.

Vir: Dnevnik