Konkurenčnost v monopolu državnega šolstva

20
Foto: OŠ Škofja Loka-Mesto.
Foto: OŠ Škofja Loka-Mesto.

V teh dneh se družine prebijamo skozi odštevanje ur do zadnjega zvonca v šolskih zgradbah, ki bo prihodnjo sredo naznanil dejanski konec šolskega leta 2014/2015. Nekateri odštevajo z grozo, saj zmanjkuje časa za ulov boljših ocen, večina z olajšanjem, da se obveznosti v šoli in izven oziroma ob njej umikajo.

Zdaj napoči čas obračuna s šolskim letom. Otroci dobijo spričevala, pohvale in priznanja, od staršev obljubljene ali priložnostne nagrade in ponosni stari starši sijejo od zadovoljstva. Skratka, idilična podoba slovenskega šolstva, ki je »pod streho« spravil še eno leto.

Kot oče in več let dejaven član sveta staršev, sveta šole, upravnega odbora šolskega sklada in (kot sam o sebi menim) velik podpornik spoštljivega odnosa do inštitucije, ki jo predstavlja šola in njeni zaposleni, pa vendar pogrešam malo več javne razprave o naših šolah in sistemu nasploh. Naj nanizam nekaj točk v razmislek.

Prvič. Slovensko šolstvo je izrazito državna domena. V strogi hierarhiji državne ureditve je jasno, da opevana avtonomija učiteljev nima realne podlage. Od zgoraj dani učni načrti, izbori učbenikov in ostalih pripomočkov, koledarji in programi so avtonomijo učitelja zmanjšali na njegovo obnašanje v razredu in na njegov pristop k ocenjevanju in načinu preverjanja znanja. Ta avtonomija se je izrodila zdaj do te mere, da če ste pahnjeni v vlogo starša devetošolca, ki se odloča za vpis na srednjo šolo ali gimnazijo (podpisani letos nisem), se čudite kako je mogoče, da večina ljubljanskih gimnazij (ne zamerite, ostalih nisem pregledoval) na lestvici razvrščenosti vpisanih kandidatov mejo vpisnih mest za dovoljen vpis postavi tako, da sprejem čaka le take, ki v zadnjih treh letih osnovne šole niso prejeli slabše zaključene ocene od 5 (odlično). Torej imamo izven normalne razporeditve statističnih vzorcev razporejen uspeh vrhunskih ocen, kar je neverjetno. Ali je kdo postavil sistem tega ocenjevanja kdaj pod objektiven vprašaj?

Drugič. Pred leti je zavrelo, ko so nekateri starši želeli kvalitativno primerjati šole med seboj po rezultatih »ekstercev«. Ni hujšega! Spomnim se takratne ogorčenosti našega šolskega vodstva in napada na predrznost tako amaterskega pristopa. Pa smo jih pozvali, da naj ravnatelji sami pripravijo kriterije po katerih bi se slovenske (osnovne) šole lahko v kakovosti primerjale med seboj. Odgovor je bil tipično slovenski, pardon, socialistični: tako ocenjevanje bi pripeljalo do rušitve enakosti šolskega sistema.

Tretjič. Večkrat smo želeli od ravnatelja dobiti pojasnila o načinu ocenjevanja učiteljev. Načeloma sta za isti predmet na posamezni šoli vedno najmanj dva in seveda starši vedno dobimo občutek, da je tisti drugi (ki ne uči našega!) precej boljši, da o tem kako dobri so na sosednji šoli niti ne govorimo. Da bi večne debate iz svetov staršev objektivizirali, smo zanesenjaki predlagali izdelavo metodologije redne evalvacije učiteljev, ki bi jo nato predstavili staršem. Do danes je še ni.

Četrtič. Večna tema sestankov je vedenje otrok, avtoriteta učiteljev in odnos staršev, ki branijo svoje otroke celo s pomočjo odvetnikov. V nadaljevanje te teme spada tudi obvezna razprava o »problematičnih« otrocih, ki so redni obiskovalci šolske svetovalne delavke, ravnateljeve pisarne in terjajo časa in pozornosti v razredu več kot vsi ostali skupaj. Skratka, obupani izrazi nemoči učiteljev, ki jim sistem onemogoča ukrepanje po svoji vesti. In spet smo naivno postavili vprašanje predstavnici sindikata, če je mogoče pričakovati kdaj sindikalne proteste s katerimi bi od vlade zahtevali ne le plače, ampak tudi spremembe predpisov za zagotovitev njihove avtoritete v smeri večjih vzgojnih pooblastil. Če bi pogledi ubijali…

Na osnovi teh štirih točk, ki bi jih lahko nadaljeval, bi morali z resnimi zaključki soočiti naše poslance, pristojno ministrstvo, združenja ravnateljev in zavode za šolstvo ter razne druge deležnike v državnem šolskem sistemu.

Moji zaključki so jasni: državni monopol in stroga hierarhija, ki z birokratskim odnosom »izvaja šolstvo«, načrtno preprečuje nadzor in ocenjevanje kvalitete. Ker nimamo konkurenčnih pogojev, kjer bi lastništvo šol samo začelo pritegovati pozornost zaradi razlike v kvaliteti (ne le znanja, tudi vzgojnih pristopov!) in ker je večinska paradigma, da je »enakost« v družbi velika vrednota, ni težnje, da bi slovensko šolstvo postalo boljše zaradi stalne notranje in zunanje presoje, ki bi spodbujalo in nagrajevalo nove pristope h kvaliteti.

Organizacije, ki se morajo na »trgu« dokazovati in so podvržene stalni presoji uporabnikov, si ne morejo privoščiti zaspane samozadostnosti. V šolah je prav ta samozadostnost, pomešana s prepričanjem, da rešitve prihajajo samo od zgoraj, pripeljala do strahu pred pobudami staršev, da se kritika ne le dovoli, ampak tudi spodbuja. Refleksna obramba z argumentom, da si učitelji ne bodo dovolili poseganja v avtonomijo, je žal škodljiva najprej otrokom, nato staršem in končno tudi narodu, saj namesto vzgoje in izobraževanja naslednjih generacij za izrazito prednost pred svojimi vrstniki v tujini, dobivamo organizacije, ki v želji po čim lažjem preživetju prelagajo otroke iz letnika v letnik in iz osnovne šole v gimnazijo.

Uporabniki smo se navadili, da presojamo kvaliteto izdelkov in storitev. Ko nekaj ne deluje tako kot bi želeli, iščemo alternative. Tudi šolstvo je čedalje bolj podvrženo primerjavam, ki pa so laične in velikokrat subjektivne. Če boljših ne bo, se bomo posluževali teh in tako delali krivice in slabo voljo. Ob koncu šolskega leta bi učiteljem in ostalemu šolskemu kadru želel, da bi na konferencah sprožili debato o tem, kaj bodo prihodnje leto spremenili in kako bodo na prvih roditeljskih sestankih predstavili operativne načrte za izboljšanje kvalitete ter po čem želijo, da jih starši ocenjujemo ob koncu leta. Do takrat pa mirne počitnice!

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


20 KOMENTARJI

  1. Zelo se strinjam.
    Naše šolstvo žal ni samo socialistično uravnano navzdol z neverjetnim številom "odličnjakov", ampak je tudi ateistično in v svojem bistvu nasprotuje vzgoji vernih staršev. Torej je diskriminatorno.
    Zdaj pa je še leglo zmešane ideologije spolov, ki širi svoj vpliv med nemočnimi otroki.
    Nujno se mi zdi, da bi starši resnično zahtevali, kar avtor predlaga.

  2. Se strinjam. Ne prepričajo pa me taki pojmi kot je “objektivno primerjanje” med učitelji, šolami itd. Tudi ne prepriča me kako smo se “Uporabniki navadili, da presojamo kvaliteto izdelkov in storitev.”
    Vse to je hudo poenostavljanje. Tako zdravstvo kot šolstvo ni isto kot turistična agencija, kjer si kupite počitnice in jim težite če vam vsak papišček na cesti ne pometejo preden ga zagledate.

    Zato mi je povsem normalno, da so se vsemu temu učitelji uprli. Tudi v zasebni šoli staršem ne bi pustili biti tako pametni.

    Pomemben je ugled! To je vsa ocena, ki jo starši potrebujete o šoli in učitelju. Ker pa pri nas ugleda že zdavnaj ni več oz. je razvrednoten, se pa oprijemljemo nekakšnega “objektivnega ocenjevanja”. Nikoli ne bo uspelo.

      • O tem piše avtor.

        Naj dodam, kako bedasta je Komisija za samoocenjevanje na Fakulteti za elektrotehniko. Pomislite!?

        • Avtor piše o uporu nekaterih staršev …. sicer pa je šolstvo natanko tako, kot ga želijo oblastniki: strogo načrtovan in vzdrževan nesmisel, ki proizvaja odlične porabnike in poslušne državljane. Gospod Slavko Gaber je genij, ni kaj!

    • Cenjeni Zdravko, hvala za izražene pomisleke. Objektivno primerjanje, ki mu vi oporekate, razumem kot jasne vnaprej znane kriterije, ki bodo odgovorili na vprašanje kateri učitelj (matematike, sloveščine, angleščine,…) je “dober” in po čem se ta kvaliteta ocenjuje. Če sveti staršev odločajo o ceni učbenikov in delovnih zvezkov, o letnem pedagoškem in finančnem načrtu šol in o ocenjevanju ravnatelja ter soglasju k njegovem imenovanju, bi bilo prav, da se vsaj seznanijo z načinom presoje kvalitete pedagoškega kadra in ugotovijo ali odgovorni stremijo k izboljšanju kvalitete. K presojanju kvalitete smo pa tako ali drugače prisiljeni, saj nas najprej v gimnaziji doleti opazka, da so predznanja hudo različna v kritičnih predmetih. Morda prav tu leži velik del krivde za stres in psihološke travme mladostnikov, ko ugotovijo, da njihova osnovnošolska “petica” ni vredna toliko kot ji je bilo pripisano. Ker je učni načrt enoten, ocene od 1 do 5 prav tako in ker odloča samo še seštevek, je torej kvaliteta v pristopu učitelja, ki snov podaja in znanje ocenjuje. Mar ni nadzor kvalitete v obeh zadevah osnova? O tem govorim, ko terjam kriterije in pojasnila o njihovem uveljavljanju. Žal mi je, če ste razumeli, da naj bi starši sami to izvajali – tega nisem napisal in niti slučajno ne zagovarjam! Sistem mora terjati odgovornost inštitucije za rast v kvaliteti, starši pa moramo biti prepoznani kot dobronamerni, če ta vprašanja izpostavljamo v dobro otrok in v dobro denarja, ki ga dajemo za delovanje teh ustanov. Ugled je posledica take objektivnosti, kajne?

      • Tudi če bi to ravnatelj izvajal bi bilo čudno… Vpogled v kvaliteto bi praviloma moralo dajati napredovanje učiteljev. Tega pa ni ali pa imamo prej negativno selekcijo, kot povsod drugod v družbi.
        Ugled šole pa sploh ne obstaja. Obstajajo brezmadežni učitelji, šola pa prenese vse. Vse krivice so v imenu šole ali ministrstva, če je pa kaj dobrega, potem pa je ravnatelj zaslužen. Ali pač učitelj.
        Imamo socialistično uravnavo navzdol, kot pravi Poznič, zgoraj. Tako med učitelji, kot med učenci.
        Otroke se uči absolutne discipline, tako da več ne vedo niti ali bi si zavezali čevlje po svoji volji, slučajno. V sporih med učenci sta vedno kriva oba, tako da ja kdo ne bi gojil kakšno upanje, da ima kaj šans. Jasno da mu moraš dat 5, če je vso to torturo prestal. Saj jo celo “zasluži”.

  3. Naša šola je fenomenalna, kar se je razvedelo daaaaleč naokrog (20 km in več), zato so starši začeli otroke množično vpisovati na našo OŠ. Žal pa ministrstvo in MOL ne dovolita vpisa teh otrok z argumentov, da več kot za dva oddelka učencev ni rojenih v tem šolskem okolišu in več kot dva oddelka vpisanih ne dovolijo. Če bi hoteli, bi lahko vpisali 4 oddelke. Tu se pozna valiteta, a kaj, ko so jo spet zbili na tla tisti z vrha, ki jim je za kvaliteto malo mar.

  4. Osebno se mi zdi, da je za uspešno šolstvo ključno zaupanje do učiteljev in dobronamernost kritike.
    Šola je življenje in bi jo morali kot tako tudi jemati. Šola ni tovarna z delavci in učenci niso izdelki. Vsak zaposleni in vsak učenec je oseba z vso drugačnostjo, posebnostjo, talenti in vsak prihaja iz svojega okolja. Ne vem, kako bi lahko primerjal uspeh učenca z razdrte družine, z manjšimi učnimi sposobnostmi, ki vsak dan porabi 90 minut za prevoz od šole do doma in ni deležen starševske ljubezni, pa uspe s svojim trudom osvojiti zadostno znanje, z učencem z urejene družine, čigar dom je 5 minut daleč od šole in ima visoke učne sposobnosti ter doseže odlično znanje. Čigavega učitelja boste ocenili bolje? Kako boste zaobjeli v kriterij okolje, družino, karakter, energijo razreda, urnik,…?
    Učitelje po mojem mnenju še vedno lahko najbolje oceni ravnatelj, pa še ti so vedno bolj v vlogi menedžerjev in pravnikov, kar jih potiska stran od življenja na sami šoli. Več zaupanja v ravnatelje in učitelje, ter dobronamerne kritike javnega šolstva pripeljejo do dobrih rešitev.

    Kot učitelj si ne želim, da me starši ocenjujejo (čeprav vem, da to tako ali tako počnejo), ker se s tem postavijo nad učitelja. Od staršev pričakujem, da sodelujejo in skupaj z mano iščejo rešitve, ki so dobre za njihovega otroka. Hvala Bogu za starše, ki še pridejo na pogovor z namenom rešitve težave. In zgolj to pričakujem od staršev.

    Strinjam pa se v delu članka, ki govori o zaključenih ocenah predmetov. Bi pa tudi tu zlahka našli začaran krog ekonomske egocentrične družbe, če bi le pogledali na ta problem nekoliko širše.

  5. Šole je treba med seboj ocenjevati. Prav tako učitelje.

    Toda kakšni naj bodo kriteriji.

    Če dijaki ali študenti ocenjujejo učitelje, potem ocenjujejo najbolj tiste, ki so najmanj zahtevni, ki imajo nizek prag delanja izpita, malo kontrolk, malo spraševanja, malo dela.

    Podobno infantilni so danes tudi starši ( saj so že oni razvajeni).

    Onemel sem, ko mi je pred 20 leti Rus rekel, da je pri njih pasti na izpitu pomeni, da letiš iz univerze. Takrat smo večinoma padali na enem izpitu letno.

    Zanima me kako ovrednotiti dobre učitelje. Morda je edinia pot privatno šolstvo, lastnik izbere ravnatelja in ta izbira in nadzoruje učitelje. Kako to poteka v tujini v uspešnih šolah.

    Javne šole so potrojile število študentov v 100 letih, 4x se je povečalo število profesorjev, 7x število birokratov in 10x količina denarja za šolstvo. ( en graf iz FB Liberalnih THink Thankov)

    To kar se danes dogaja s prepustnostjo šol, je štancanje bebcev za doktorate.

  6. Danes se gredo šole SAMOEVALVACIJE, samo ocenjevanje. In potem si direktorji in ravnatelji pripenjajo medalje in delijo nagrade za najboljše šole. Kot bebec, ki se gleda v ogledalo in si kot narcis misli, kako pameten in izvrsten je.

    Ko stalno varanje in variacija prevar postane že samoprevara, ko goljuf začne verjeti, kako je res najboljši…

  7. Prav eksterno preverjanje znanja učencev je eden boljših, vsekakor pa najbolj objektivnih načinov preverjanja kvalitete pedagoškega dela učitelja. Seveda rezultati spremljani v dinamiki.

    Strinjam se z avtorjem Sušnikom v pozitivnem stališču do eksternih, za celo državo skupnih preverjanj. In sem kritičen, da je ta način odrinjen v tako marginalen položaj.

    Razen za ocenjevanj učiteljev so eksterci seveda še pomembnejši za ocenjevanje učenca. Glede na to, da je zdajšnja praksa ocenjevanja učencev osnovnih šol ( dejansko pa vseh nivojev, vključno z marsikje tudi fakultetnim) povsem izrojena, da je normalna krivulja podeljenih ocen, ki naj bi bila čim bliže gaussovi krivulji, povsem deformirana; bi bilo eksterno preverjanje skoraj edina možnost, da pridemo nazaj do bolj objektivne ocene znanja učenca. Ki bi bila pravična osnova tudi za vpis na srednje šole, predvsem tiste kvalitetne gimnazije, ki sprejemajo le manjšino interesentov.

    Delim zgroženost avtorja s tem, da nekatere boljše gimnazije vpisujejo skoraj samo še učence s samimi 5-icami. To je absurdno. Služi pa vsesplošnemu podiranju kriterijev in goljufanju. Spodbuja slepo piflarstvo namesto kreativnega duha itd.

    Alternativni izhod bi bil uvedba sprejemnih izpitov na najbolj selektivne gimnazije. Ki bi imeli vlogo pri sprejemu skupaj s šolskim uspehom, v manjši meri pa dosežki in nadarjenostjo učenca, izkazano recimo v glasbi, v športu, na Vegovih tekmovanjih itd. Recimo v razmerju 50%: 40%: 10%. Ali pa 50%: 35%: 15%.

    • “Prav eksterno preverjanje znanja učencev je eden boljših, vsekakor pa najbolj objektivnih načinov preverjanja kvalitete pedagoškega dela učitelja.”

      Dober učitelj iz slabih naredi dobre, slab pa iz dobre naredi slabe otroke. Torej je pri oceni učitelja nujno upoštevati, kakšne otroke uči, kakšen je “vhod” v učni proces.

      Lahko je učiti branje v okolju, kjer že vsi otroci znajo pri petih letih brati … težje pa je učiti branje v okolju, kjer že vsi otroci vozijo traktor pa njivi …

      • Saj sem dodal, da tako ocenjevanje velja za učitelje samo, če ga vzamemo v dinamiki. Se pravi, koliko so znali, ko jih je dobil in koliko znajo, ko od njega odhajajo.

        • Ne mislim na dinamično ali statično. Temveč relativno ali absolutno. In NPZ je absolutno. Zelo dobro pokaže, kdo je naj testiranec, zelo malo pa pove o naj učitelju.

          Učenje nadarjenih in motiviranih je kakor učiti srne pasti. Le prevelika ovira ne smete biti, gospod IF 😉

          Sva se razumela?!?

  8. Kje pa vidite možnosti za nadaljnji razvoj katoliškega šolstva? Kam bi morali iti dolgoročni trendi?

    • V Sloveniji jaz vidim trenutno šibke možnosti za kvantitativni razvoj katoliškega šolstva, da bi bil primerljiv z recimo Belgijo ali Nizozemsko, kjer je to šolstvo večinsko. Je pa res, da je v omenjenih deželah postalo v zadnjih desetletjih skoraj neprepoznavno, da gre v primeru neke šole za katoliško šolo, ki se razlikuje od državne šole.

      Evo, jaz si tega ne želim. Ne želim, da bi katoliška privatna šola v Sloveniji postajala vse bolj podobna laični javni šoli, ampak nasprotno, da bi poglabljala svojo drugačno identiteto. Po mojem naj bi bil eden glavnih kriterij uspešnosti in smiselnosti obstoja katoliške šole ( gimnazije) ta, koliko bivšim učencem, ki grejo skozi to šolo, v življenju pomenijo Jezus, Marija, krščanska kultura, krščanska etika in tradicija.

    • Dolgoročni namen katoliškega šolstva bi moral biti krščanski. To pomeni, ne biti elitna šola ampak šola, ki nudi kvalitetno izobrazbo in znanje tistim, ki si ga drugače ne morejo privoščiti.

      Je pa res, da je težko biti slabši od novodobnih komunističnih šol, to le redkim uspeva. Zato bo vsaka katoliška šola v teh časih in krajih postala avtomatično naj šola.

    • Zelo malo. Že to da pri nas katoliške šole veljajo za zasebne in ne javne šole je prevelika cokla, da bi se lahko katoliško šolstvo razvilo. Prej bo ugasnilo. Vedno dražje bo in bedno bolj elitno samo za starše z denarjem.

Comments are closed.