»To še ni konec. To ni niti začetek konca, morda je konec začetka.« Tako je legendarni britanski premier Winston Churchill ovrednotil zavezniško zmago v Afriški kampanji druge svetovne vojne in slednje bi lahko dejali tudi ob razpletu minulega kongresa Nove Slovenije – krščanskih demokratov.
Mlajša linija pod pokroviteljstvom stare-nove predsednice Novakove je z zmago nad Alešem Hojsem stranko simbolno »osvobodila« pregovornega vpliva Velikega brata na desnici, a vojne še zdaleč ni dobila. Kaj dobila, v pohodu iz varnega zaledja proti prvim frontnim črtam si čevljev niti še ni dobro umazala. Ob volji in ambiciji bo za prevzetje praporja pobude potrebno pokazati še marsikaj.
Bistveno izhaja iz zavesti o resničnem nasprotniku z drugega brega domače notranjo-politične konstelacije, ki se je ob znotrajblokovskem prerivanju nekoliko zameglila. Čeprav mnogokrat pritlehen in umazan, je spopad za dominacijo med siceršnjimi zavezniki v političnem kontekstu legitimen in razumljiv. Ob prejetih praskah mladi gardi prinaša tudi določene koristi. Njegova intenzivnost priča, da v ambiciji po rasti sledijo pravi strategiji, saj z nepomembneži in analfabeti nihče ne izgublja časa. V primeru uspešnega preboja pa jim bo utrjena koža ob trku z resničnimi centri politične moči prišla še kako prav. Sedanjega simpatičnega trepljanja tekmecev z leve bo v tem primeru hitro konec.
Naivno bi namreč bilo verjeti, da je za prizanesljivim »božanjem« s strani medijskega mainstreama kaj več kot oportunistična računica na škodo Janše in njegove stranke. Tovrstni veter v jadra je bilo seveda smiselno zajeti, a zgolj z zavedanjem, da bi ob dejanski prerazporeditvi politične moči na desni namesto prijetnega vetriča zapihal neusmiljeni vihar. V ofenzivi preverjene ideološke navlake, uporabne za vse čase in potrebe ne bo pomagal še tako opevan in prehvaljen gospodarski program.
Izzivi in preizkušnje blokovskega liderstva so vendarle drugačni od sproščenih poigravanj z odgovornostjo ob petodstotni volilni podpori. Iz frontalnega spopada za oblast na najvišji ravni se ni moč zateči v zavetje maminega krila. Zdrava ambicija, sorazmerno z uspehom in rastjo lahko preraste v vsevedno aroganco, ki v nemar pusti zakladnico izkušenj skeptikov ter veteranskih prvoborcev. Brez teh si uspešnega vladanja ni moč zamisliti.
Skoraj tako kot sledenje začrtani politični strategiji bo za pokongresno Nsi pomembno upoštevanje tistih dobrih sto glasov manjšine, ki kljub avtoriteti obuditeljice nekoč že klinično mrtve stranke Novakovi niso naklonili svojega glasu. Na mestu je namreč vprašanje, ali gre za nezaupnico predsednici ali politiki(kom) pod njenim okriljem – in obratno – so vsi glasovi zanjo res obenem glas za tiste, ki jih je s svojo kandidaturo obvarovala tveganja izločitve iz dolgoročne politične tekme, še preden se je ta zanje dodobra sploh začela.
Mladi snovalci nove moderno-konservativne politike, ki je dobila legitimnost na kongresu, nedvomno so prihodnost te stranke, slovenske desnice in morda tudi naše domovine. A ne pozabimo, preden opravijo z vsemi Janezi, Milani in zmaji drugih vrst na sceni, jih slej kot prej čaka še najtežji preizkus – tisti v lastni stranki.
Namesto njih je tokrat zmagala gospa Novak. Naslednjič si bodo zmago morali izboriti sami.
