Kongres krščanskih učiteljev, združenih v SIESC: Brez spomina ni poti naprej

8
Udeleženci kongresa pred katedralo v Skadru z nadškofom Arianom Dodajem. Avtorica članka se je skrila za fotoaparat.

V prestolnici Albanije, Tirani, je med 23. in 29 julijem potekal že 66. kongres krščanskih učiteljev SIESC. Kongresa se je udeležilo 30 članov iz 9 držav. Po dveh letih je bilo srečanje spet lahko izvedeno v živo. SIESC je Evropska zveza krščanskih učiteljev, več o njej lahko najdete tukaj. Letošnje srečanje sta s pomočjo članov predsedstva SIESC organizirali sestra frančiškanka Judita Marku in ravnateljica šolskega centra iz Gjirokastre, profesorica Irida Spahiu Kuci.

Vodstvo kongresa: predsednik SIESC dr. Alin Tat iz Romunije ter s. Judita Marku in Irida Spahiu Kuci iz Albanije

Kongres poteka tako, da je vsako dopoldne plenarno predavanje, sledi mu tematski pogovor v določeni jezikovni skupini – angleški, francoski ali nemški. Predavanja in pogovori so letos osvetljevali naslovno temo kongresa Brez spomina ni poti naprej.

Predavali so albanski pedagogi

  • O globalnih izobraževalnih mrežah v luči socialne okrožnice papeža Frančiška Fratelli tutti (Vsi bratje) je spregovorila koordinatorica komisije za katoliško izobraževanje v Albaniji s. Teuta Buka;
  • profesor sociologije na salezijanskem izobraževalnem centru Pjerin Merdita je predaval o trpljenju katoličanov in katoliškega klera, predvsem frančiškanov, v času diktatorskega režima Enverja Hoxhe;
  • prof. Zef Paci z univerze v Tirani, slikar in fotograf, pa je govoril o spreminjanju spomina, kadar sta mu v pomoč umetnost in predvsem fotografija.

Vsi pogovori in razprave so bili usmerjeni v dejstvo, da se je Albanija – tako kot večina vzhodnih držav – leta 1991 osvobodila verjetno najhujše stalinistične oblike komunizma in diktature Enverja Hodxe. Posledica tega je, da zelo počasi postajajo demokratična država. Nastajajoča demokracija je podprta z veliko denarja iz tujine s strani izseljencev. Po besedah naših predavateljev je najhujši problem v državi korupcija, ki določa tokove denarja, s katerimi pa ne spodbujajo razvoja naroda in socialne države. V Tirani je videti ogromno rastoče infrastrukture, ki ne bo služila vsakdanjemu življenju, pač pa turizmu in nadstandardu.

Albanci v muzejih prikazujejo, kako so živeli pod komunistično oblastjo

V muzeju Site of Witness and Memory (Stran pričevanja in spomina) v Skadru. Preuredili so ga iz zaporov, ki jih je režim Enverja Hoxhe naredil iz frančiškanskega samostana.

Ljudje pa so kljub vsemu končno svobodni pri izražanju svoje vere. Le okrog deset odstotkov je katoličanov, okrog šestdeset odstotkov muslimanov, a zunaj, na ulici ni takega vtisa. Menda so verske skupnosti med sabo zelo složne. V Skadru imajo salezijanci velik šolski sistem in cerkev je menda polna mladih. Žal pa je še vedno največji uspeh za mladega človeka odhod v tujino, kar odrasle sicer skrbi, hkrati pa jim odhod v tujino želijo omogočiti in jim pri tem pomagajo.
To, kar me je v Albaniji najbolj presenetilo, je dediščina, ki jo predstavijo tujcem, tudi turistom našega kova – učiteljem. To je seveda najprej junaška srednjeveška zgodovina pod narodnim junakom Skenderbegom, takoj za tem pa je trpljenje naroda pod komunističnim režimom. To pokažejo v muzeju BunkArt, v Hiši listja v podzemnem bunkerju, kjer je na ogled celoten vohunski sistem albanske obveščevalne službe. Še več pa pokažejo v zaporih iz časa komunističnega režima, ki so v Skadru nastali iz uničenega frančiškanskega samostana. Tako se mi je nehote porodilo vprašanje: kako pa Slovenci predstavimo turistom dediščino režima, pod katerim je izginila intelektualna elita naroda? Odgovor nam je žal znan: o tem ne govorimo. A naslov našega kongresa, da brez spomina ni poti naprej, ni omejen na posamezno državo, velja namreč za vse človeštvo, tudi za našo civilizacijo!

Prihodnji kongres Evropske zveze krščanskih učiteljev bo v Göteborgu

SIESC nas je tudi letos povezal kot člane velike evropske družine. Zanimivi so naši pogledi na zgodovino, na sedanji trenutek in na našo skupno, evropsko prihodnost. Seveda so zelo različni, glede na demokratično tradicijo držav, iz katerih prihajamo.
Naslednje leto bo 67. SIESC potekal v Göteborgu na Švedskem. Društvo katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) je član te zveze že trideset let. Učitelje, vzgojitelje in pedagoge vabimo, da prek DKPS povežete svoje delovanje in poglede s pogledi evropskih učiteljev. Sodelovanje na kongresu razširi pogled na izobraževanje in utrip vernosti in duha v drugih evropskih državah.

8 KOMENTARJI

  1. “Brez spomina ni poti naprej” Nam je torej v opozorilo. Zato obudimo nedokončano cerkveno tabu temo. PORNOGRAFIJA »NAD« DRŽAVO ?
    Civilizirani svet šteje pornografijo za ekscesno dejanje, jo strogo omejuje oziroma prepoveduje, kadar gre za prikazovanje mladoletnim osebam. 187. člen slovenskega kazenskega zakonika pravi: «Kdor osebi mlajši od štirinajst let ….prikaže, …., ali kako drugače omogoči, da so ji dostopni spisi slike, avdiovizualni ali drugi predmeti pornografske vsebine ali ji prikaže pornografsko predstavo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta…«. Vsako predvajanje pornografije na domačem televizorju je dostopno osebi mlajši od štirinajst let in je torej kaznivo dejanje, ki ga mora po uradni dolžnosti preganjati policija enako kot nasilje, rop ali poneverbo. 84. člen Zakona o medijih pravi: »Televizijski programi ne smejo predvajati prizorov neupravičenega oziroma pretiranega nasilja, pornografije ali drugih oddaj, ki bi škodovale duševnemu, moralnemu ali telesnemu razvoju otrok in mladoletnikov. « 129. člen Zakona o medijih pa dodaja: »Z denarno kaznijo najmanj 2,500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek izdajatelj-pravna oseba, če prek televizijskega programa predvaja prizore neupravičenega oziroma pretiranega nasilja, pornografije ali drugih oddaj, ki bi lahko škodovale duševnemu, moralnemu ali telesnemu razvoju otrok in mladoletnikov…«
    Predvajanje pornografije je torej prepovedano in kaznivo. Številni slovenski kabelski operaterji in nekatere TV hiše pa že vrsto let nekaznovano predvajajo pornografijo, najpogosteje italijanski SCT program z zelo perverzno, nasilno in ostudno vsebino. Pornografija je dostopna vsakomur, predvaja se brezplačno in brez kodiranja, razen redkih izjem. To je v popolnem nasprotju s prakso v tradicionalnih demokracijah. Predvajanje se tam omejuje in kodira ter drago prodaja samo odraslim osebam, ali bolje rečeno getoizira in se je ne »vsiljuje« mladoletnikom in drugim gledalcem. Pri nas pa socialna in represivna država posreduje šele, ko pride do nepopravljivih posledic, kot so, odvisnost od drog, nasilje, posilstva, nezaželjena nosečnost… Da o hepatitisu-B in AIDS-u ne govorimo. Neodgovorno je, da odgovorni politiki in uradniki ne ščitijo mladoletnikov in ne vztrajajo na izvajanju zakonov oz. prepovedi in sankcijah. »Javni pornografiji« zaenkrat javno ne oporekajo niti »poklicani, niti oklicani« varuhi mladoletnih in šibkih v naši družbi (starši, pedagogi in socialni delavci ter njihova združenja). Tudi ti imajo pravico in dolžnost, da od oblasti in politikov zahtevajo izvajanje veljavnih zakonov in sankcij. Vse to pa se dogaja v Sloveniji, kjer smo se prebivalci ob zadnjem popisu v 70%-kih izrekli za katoličane.
    Tudi ribniški lokalni TV program R-Kanal že vrsto let kljub javnim protestom predvaja SCT pornografski program. Zato smo štirje občani lani novembra prijavili policiji R-Kanal zaradi storitve kaznivega dejanja po 187. členu kazenskega zakonika. Nato je bila podana še prijava kršitve 84.člena Zakona o medijih na Ministrstvo za kulturo. Kmalu zatem pa smo lahko v tisku brali: » …Ko je skupina Ribničanov ovadila kabelskega operaterja, je policija odstopila od pregona,…, Kabelski operaterji nimajo nobenih zakonskih prepovedi za predvajanje pornografije.,…, Do morebitne parlamentarne razprave tolmačenje (zakonov!) še vedno ostane v pristojnosti lokalnih televizijcev…, Razlaga Ministrstva za kulturo ni zavezujoča…«
    »Odgovorni« uradniki in politiki so očitno prepustili oblast lokalnim televizijcem, kar ni več demokracija, temveč anarhija.

    Marija Mihič, prof. pedagogike
    Franc Mihič, univ. dipl. inž.
    Kosovelova 2a, 1310 Ribnica
    Ribnica, 10.01.2002
    Objava: Dolenjski list

  2. Zakaj v Sloveniji pornografija ni več veliki grehi?!
    V demokratičnih državah praviloma velja, da je pornografija škodljiva za mladoletne ter žali dostojanstvo žensk, mater in škodi družini. Zato države mladoletnim omejujejo dostopnost do pornografije in kaznujejo tiste, ki jim to omogočajo, da jim to prepovedo dostop, vsaj na domačem televizorju oz. po možnosti tudi drugje. Tako država pomaga staršem in vzgojiteljem pri zaščiti mladoletnih pred škodljivo pornografijo. V Sloveniji pa država do l. 2003 ni nikogar preganjala zaradi pornografije. Slovenci in Slovenke so l. 2009 sodelovali v spletni anketi in izdali, kako pogosto gledajo pornografske vsebine. Rezultat. 70 odstotkov Slovenk gleda pornografske vsebine! Skoraj 30 odstotkov moških gleda tovrstne vsebine v takšni ali drugačni obliki prav vsak dan, 38 odstotkov moških nekajkrat na teden, 18 odstotkov nekajkrat mesečno, skoraj 8 odstotkov pa nekajkrat letno, 5,4 odstotka moških takšnih vsebin načeloma ne gleda. Skoraj 2 odstotka moških pa je dejalo, da si še nikoli v življenju niso ogledali niti ene pornografske video vsebine. Pred leti je bila ocena, da je na Slovenskem 150.000 zasvojencev s pornografijo. Tudi ribniški kabelski operater je brez omejitev predvajal pornografske programe z najtršo pornografijo. Zelo naju je motila popolna ne zaščita mladoletnih pred pornografijo, enako najine prijatelje. Ne politika, ne Cerkev, ne drugi starši, ne organizirani pedagogi, niti krščanski, kleriki niso javno skoraj nič ukrenili, niti tožilstvo in ne policija. Bilo nam je nerazumljivo, saj je šlo vendar za zakonitost, za javno moralo, pravno državo in omiko. Sam sem tudi poznal, da v državah srednje Evrope in v Skandinaviji država omejuje dostop do pornografije. Poslovni partnerji iz teh dežel, so se “čudili”, ko so lahko tudi podnevi zastonj, brez omejitev, npr. motelih i.p. , gledali pornografijo. V Franciji veljajo v zvezi s pornografijo na televiziji stroga pravila, berem dopisnico Dela. Pornografijo se lahko predvaja od polnoči do petih zjutraj, in to na posebnih, plačljivih kanalih. Vsakič ko zaidem v slovensko prestolnico, si pač ne morem kaj, da je ne bi primerjala s francosko. Kaj naj si mislim o stvari, zaradi katere sem se namenila pisati tale tekst in sem danes zjutraj preživela kar nekaj časa na telefonu z različnimi moškimi in ženskimi glasovi na francoskem Visokem svetu za avdiovizualne zadeve. V enem svojih ljubljanskih večerov, smo se namreč s prijatelji zaklepetali pred prižgano televizijo. Moje oči so nenadoma in nič hudega sluteč ustavile na golem paru sredi mehaničnega ljubezenskega akta. V bistvu je šlo za trdi seks očitno pornografskega filma. Brez kakršnekoli oznake ali opozorila, da gre za pornografski film in se kot tak odsvetuje mladoletnim otrokom, ob tej uri in koncu tedna mogoče se pokonci. Ljubljana je vsekakor prijazno, prijetno mesto, ki se brez kompleksov globalizira oziroma internacionalizira. In zvečer, po drugem dnevniku, si Ljubljančani in ostali Slovenci na svojem rednem televizijskem programu lahko mirno, zastonj in brez vsake cenzure ogledajo ameriški pornografski film. (ŠVIGELJ MERAT Brina DELO-SP 7.12.2002) Slovenska politika pa je to anomalijo resno obravnavala šele, ko smo štirje državljani, od tega oče mladoletnih otrok, prijavili policiji in državnemu tožilcu ribniškega kabelskega operaterja, da mladoletnim omogoča dostop do pornografije na domačem TV. Mnogi državljani, zlasti novinarji so nas žalili, predvsem mene in nam grozili ter seveda žalili tudi Inšpektorja za medije, ki je izdal operaterjem odločbo o absolutni prepovedi predvajanja pornografije. To je povzročilo pravi vihar zgražanja in protestov, pogrom operaterjev, medijev nad menoj, nad prijavitelji, ker da bo odraslim kršena pravica do izbire in gledanja žanra. Ker sem bil prepričan, da je državni tožilec ravnal napačno, ko je ugotovil, da gre v v prijavljenem primeru le za erotiko, ne pa za pornografijo, sem Komisiji za peticije in pritožbe DZ RS podal pritožbo za nevestno delo državnega tožilca. Komisija je mojo pritožbo obravnavala, a je Generalna državna tožilka Zdenka Cerar obranila državnega tožilca. Družba POP – TV je na temo pornografije pripravila Trenja, na katero sem bil povabljen. Uroš Slak je skupaj z znanim pornofilom, Maxom Modicem vodil oddajo tako, kot da v Sloveniji sploh nobena TV ali operater ne predvaja pornografije, ampak samo dovoljeno erotiko. V tarči sta me pred javnostjo prikazala, da sem kot prijavitelj nedovoljenega predvajanja pornografije na domačem TV, brez plačila za kodo za odrasle, milo rečeno, ubogi, zaostali puritanec, škodljiv, neuk za sodobno družbo i.p..V oddaji je bila predvajana izjava ribniškega dekana, Maksa Ipavca, ki je dejal, da zakonca Mihič napačno razlagata nauk katoliške cerkve. Predvajana je bila tudi izjava državnega tožilca Bojana Šobarja, češ da je kot tožilec ravnal prav, ko je zavrgel naše prijave, ker da niso bile utemeljene, ker smo prijavitelji napak navajali, da gre za pornografijo, on pa je le ugotovil samo zakonsko dovoljeno erotiko. Njegovi trditvi sem v oddaji oporekal in se ji čudil. Razočaran in prizadet sem, da lahko državni tožilec na Tarči zavaja in izjavi trditev, ki je nasprotna ugotovitvi pristojnega Inšpektorja za medije, Ivana Pala, ki je , -R- kanalu Ribnica in drugim kabelskim operaterjem- ,izdal odločbo, “Absolutna prepoved predvajanja pornografije¨”. Po izdaji te prepovedi, sem DZ RS podal pobudo, da se preveri uporabnost tozadevnega zakona in se ga dopolni, kar se je tudi zgodilo. Ta najina pobuda je bila temelj za izdelavo predlog za dopolnitev zakona pristojnega ministrstva. Ta predlog oz dopolnitev zakona je v DZ RS dobil zadostno podprlo in je bil sprejet. Sprejeta sprememba Zakon o medijih veleva, da so pornografski programi imenovani kot programi za odrasle, morajo biti kodirani in so odraslim dosegljivi proti plačilu. Državni tožilec pa me je, potem ko so se že stvari uredile, zelo presenetil, ko me je že po izdaji odločbe Inšpektorja o absolutni prepovedi predvajanja pornografije, po službeni dolžnosti obtožil suma žalitve njega kot javne osebe v mediju, to je javno v POP TV-oddaji na temo pornografije. Tožilčeva edina priča pa je bil njegov stanovski kolega, Blaž Volf, sicer predsednik okrajnega sodišča v Kočevju. Po štirih letih je bil sodni proces zoper mene zaključen z oprostilnim sklepom višjega sodišča. Ta proces sem občutil kot maščevanje za mojo prijavo njega zaradi suma nevestnega dela na Komisijo za peticije in pritožbe DZ RS in kazanje moči. Državni tožilec je kasneje napredoval. O vložitvi obtožnice, je poročalo samo Delo, o oprostitvi obtožbe, pa nobeden medij. Pa še ni bilo konec tegob tega procesa. Kar par let sem pretrpel v pravdanju zaradi nesporazuma z mojim odvetnikom zaradi višine zaračunane odvetniške storitve, ko nisem nikoli dobil pravega računa. Pa še tega sem moral zahtevati. Na koncu sem zaradi odsotnosti na obravnavi, ker je moj odvetnik zatajil in me ni obvestil o naroku obravnave, nisem mogel podati sodišču že pripravljen zagovor, s pozitivnem mnenjem Pravosodnega ministrstva. Moj nasprotnik odvetnik, sicer visok funkcionar Odvetniške zbornice, je po zagovoru njegove zahteve oz. obtožbe, katerega je opravil njegov odvetnik, uspel prepričati sodnico, da je sprejela sklep, da mu moram plačati zahtevano vsoto. Kljub temu sklepu, me moj odvetnik ni nikoli terjal plačila. Kako je mogoče, da tak zagovor odvetnikov, ki je poln domnev ne pa dokazov, lahko prepriča sodnika, da ga sprejne za sklep “kriv si!”, kar v odsotnosti mene in mi ni bilo dano dopolniti moj zagovor. Torej le velja trditev, da so sodniki in tožilci apriori dobronamerni in nikoli za napake krivi? Ne morem razumeti, da so se lahko pomladne politične stranke, Cerkev, novinarji, distancirali od tega procesa oz. delovanja “prava” in morale, tožilcev in odvetnikov in njihovega poslovanja, saj je bil primer iz prakse zrel za oceno delovanja na pristojni organih, saj se demokracija in potrebna pravna država razvija in izboljšuje na takih primerih, kar dviga ugled politike oz. države. Pa še to. V tej Tarči na POP TV, je tedanji ribniški dekan, Maks Ipavec, javnosti povedal: »Zakonca Mihič sta po svoje razlagata nauk katoliške Cerkve!« Nihče, ne dekan Ipavec , ne njegovi nadrejeni in ugledni kleriki, mi, kljub številnim prošnjam, niso nikoli pojasnili, kaj menijo o tej izjavi, ki je za mene in moje bližnje, obtožujoča, poniževalna in javno izrečena obtožba, ki popolnoma diskreditira delo za dvig morale, dvig odgovornosti za skupno javno delovanje. Tudi zaradi hipokrizije cerkve, na primeru cerkvene T-2 ostaja pri nas pornografija in z njo vezana izkoriščevalska “mentaliteta”, kot znak pravice do užitkov, do katerih naj bi imel vsak pravico in da je pri nas znak svobode do neomejene izbire…Po trdem in dolgotrajnem delu, nas par posameznikov, parov oz. družin, ribniških katoliških izobražencev in enega očeta mladoletnih otrok, sicer ateista, ki smo mu drugi priskočili v pomoč, nam je država le prisluhnila zaradi mladoletnih in za to potrebni pomoči staršem, nam je torej dala prav in popravila zakon, je zaostrila dostopnost. Pri tem pa desetletja čakam pojasnilo vodstva Cerkve, s čim sva po svoje razlagala nauk RKC . Ponosen sem, da mi je oz nam je , oče mladoletnikov, ateist, ki se je zgražal nad tem, kaj vse je dopustno v demokraciji-, zaupal in se obrnil za pomoč. Dejal mi je, pokaži kako »tvoja demokracija deluje«, da dosežemo zaščito mladoletnih, da država z spremembo zakona, z novo regulativo pomaga staršem oz. vzgojiteljem. Nenazadnje tudi in da se zaščiti dostojanstvo žensk, tudi z omejitvijo dostopa do pornografije za odrasle! Ne znebim se ocene, da tudi ta primer kaže na to, kako je v naši deželi velika toleranca prisotne dvojne morale, pa ne samo na levici, tudi na desnici in v cerkvi. Hipokrizija, nedoslednost, neiskrenost ter oportunizem, gotovo zmanjšujejo zaupanje volivcev, ki so že tako razklani zaradi najhujše tragedije naroda, to je bratomorne revolucije. Sprava se odmika, ker se vodstvi razklanega naroda, dovolj ne potrudita za spravo, za kar je potrebno, da levica neha obtoževati drugo uničeno stran, ki je iz prepričanja v dobrobit naroda zavračala komunizem in ni bila kolaborant Hitlerju in ne izdajalce naroda. Enako mora desnica prenehati svoje redeč “brate “, ustvarjene, kot vsi ljudje po božji podobi, ki pa so bili zavedeni in obsedeni s ” pravičnejšim komunizmom, ki naj bi bil po njihovem prepričanju koristen za narod in so bili tudi kot komunisti kolaborantje Hitlerja, kljub vsemu se jih ne sme imenovati zlodeji in zločinci, ki tudi še niso bili obsojeni na sodišču, enako kot ne desnica, pa niso zato nevredni naroda, kar uči tudi vera, kaj pomeni “brat”. To zahteva seveda veliko napora, da oboji in mi vsi najprej obžalujemo, da je prišlo do revolucije, čeravno se ve kdo jo je začel, vendar ne iz čiste zlobe, saj ima vsaka stran, tudi med brati, svoje razloge. Zelo težko je in bo to storiti poraženi desnici, žrtvam revolucije, ki so jo drugi po krivem imenovali izdajalci naroda, da najprej skupaj obžalujejo bratomorno revolucijo. Vendar obžalovati skupno gorje med brati, je edini korak, ki lahko edini prekine sedanje sovraštvo, prisotno napetost, saj ko obe strani, brat bratu, najprej in čim bolj sočasno izrečeta obžalovanje, sta zopet enakovredna brata, ki sta oba doživela nesrečni bratomorni boj, kateri se z obžalovanjem konča. V takem vzdušju tako lahko bistveno lažje povesta vsaj svoje razloge za bratomorni spor. Vedno bolj mi je jasno, zakaj na volitvah ne more bolj odločno zmagati pomladna desna opcija, ob vsej podpori slovenske Cerkve. Ravno odnos cerkve in desnice do pojava in obravnave »pornografije«, ki je po nauku cerkve tudi velik greh, kaže na očitno nedoslednost in prisotno dvojno moralo desnice in cerkve, na kar že vrsto opozarja pater, mag. Branko Cestnik, a to predvsem v laičnih medijih, npr. v Dnevniku. Kdaj bo metropolit mag, Stanislav Zore le pojasnil, zakaj je temu tako? To ni znak integritete! Ali tako ravnanje res nič ne škodi cerkvi, veri, ne škodi javni morali in ne škodi pravni državi in se ga lahko popolnoma pozabi? Kaj pa je vaše mnenje?

    • Meni so stvari popolnoma jasne. Zakon, ki prepoveduje predvajanje pornografije obstaja, da bi lahko Slovenija delala dober vtis na mednarodni ravni. Da nobeno sodstvo nič ne ukrene, je tudi povsem jasno. Zakaj bi to karkoli ukrenilo, saj bi potem sami sodniki imeli težji dostop do pornografije. Sam sicer spadam med tista dva procenta, toda to nikakor ne pomeni, da vsakodnevno ne dostopam do pornografije. Ko grem od doma in pomolim nos skozi vrata, namreč že vidim pomanjkljivo oblečene ženske na oglasih. Nekaj pa mi vseeno ni jasno. A mi lahko kdo razloži, zakaj je v Sloveniji tako malo nasilja v zvezi s spolnostjo?

  3. Delo, 2. avgusta
    Katoliška Cerkev ne bo prodajala nepremičnin.
    Tudi sam bi pritrdil Vladu Modicu, da bi od elite naše cerkve pričakoval več skrušene ponižnosti v duhu Kristusovega nauka kesanja in pokore, da si povrne izgubljen ugled v javnosti in med verniki. Ne pa vztrajanje na poniglavi trditvi: »Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to«, kot je lani v Pogledih Slovenije na RTV SLO na temo bankrota in stranpoti mariborske nadškofije in vodstva slovenske cerkve rekel mariborski moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Ali moralni teolog vernike res še vedno tako nizko ceni, so res tako vzgojeni? Vsi Slovenci pa gotovo nismo tega mnenja. Sam se strinjam z g. Jankom Tedeškom, ki je v svojem javnem pismu slovenskim škofom lani zapisal: »Bankrot dveh »Zvonov« ni samo stvar mariborske škofije. Krašovec je seveda kriv, toda od njega ne moremo pričakovati, da bo poplačal vso škodo. Za škodo je kriva celotna slovenska cerkev, ki mora tudi finančno sanirati bankrot. Resda pri nas nimamo kakšnega kardinala Roncallija, toda srčno upam, da imajo naši škofje občutek za pravičnost, poštenost in solidarnost in da bodo sledili zgledu kardinala Roncallija, ki je, ko je za podoben bankrot cerkvene banke izvedel, vsem svojim podrejenim zaukazal, naj prodajo vse, prav vse, kar ni potrebno za opravljanje službe božje: hiše, stanovanja, zemljo, zlate predmete ipd. S prodajo so zbrali toliko denarja, da so lahko poplačali vse varčevalce! Nihče ni bil oškodovan! Če Cerkev ne bo opravila svoje dolžnosti, bo nanjo legel teman oblak, pod katerim bo težko živela.« Povsem jasen in dobronameren poziv g. Tedeška, podprt z odličnim vzgledom kardinala Roncallija, ki je nekaj let kasneje postal papež Janez XXIII, imenovan »Janez dobri«. Žal pa ne gre samo za finančni bankrot, gre tudi za zelo nemoralno ravnanje slovenske Cerkve oz. njenega vodstva. Nadškof dr. A. Stres je namreč še lani dejal: «Brez T2 bi danes Zvonova veselo zvonila«! In tudi:« Mali delničarji niso ob propadu Zvonov izgubili prihranke, le certifikate«!? Kako lahkotno in enostavno? A vseh šest let cerkvenega lastništva v družbi T-2, ki je bil očitno »glavni perspektivni cerkveni posel«, je cerkev namreč dopuščala razpečavanje, celo prodajanje pornografskih programov. Pa se vseeno ni izšlo. Vse legalno, vse lepo in prav. Vendar v popolnem nasprotju s cerkvenim naukom, ki v Katekizmu pravi: «Pornografija je velik greh. Civilne oblasti so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečevanje pornografskih materialov.« Cerkev torej eno druge uči in jim z grehom preti, sama pa to leta dolgo počne in se vse do konca lastništva »temu poslu« ne odpove, čeprav je leta obljubljala prodajo T-2.
    Dogodki torej sami govore, da je bil cerkvenemu vodstvu važen dobiček, ne pa cerkveni nauk, morala. Za civilne oblasti je po cerkvenem nauku razpečavanje pornografije torej veliki greh, za cerkvene oblasti pa samo »posel«?! Dvojna merila, dvojna morala, nezaslišana hipokrizija! Pogubna in škodljiva za Cerkev, javno moralo, za razvoj pravičnejše družbe, države. Novi škof administrator msgr. Andrej Glavan pa je javnosti sedaj tudi povedal, da solidarnosti med škofijami ni pričakovati, ker je ni, niti je ni med župnijami!? Kaj pa soodgovornost? Med nadzorniki Zvona ena je bil tudi ljubljanski, sedaj novomeški klerik, bivši direktor DRUŽINE, dr. Janez Grilj. Že leta 2008 je moralni teolog dr. Ivan Štuhec v Družini sicer napisal: »Poglejmo samo dve področji, ki sta Cerkev v zadnjih letih najbolj izpostavljali in tudi diskreditirali: premoženje in mediji. Neslavne medijske zgodbe in nevešče upravljanje s sodobnimi mediji so tako Cerkvi kot krščanskodemokratski opciji povzročile več škode kot koristi. Dopuščanje solističnih akcij na tem področju v Cerkvi je nedopustno in za to je odgovoren tisti, ki ima v Cerkvi vodstveno oblast«. Sedaj pa dr. Štuhec temu oporeka, celo papežu in Vatikanu, kar bo gotovo zapisano v zgodovini. Menim pa, da je papež Slovencem le sporočil, da ljudstvu vedno ni potrebno vse požreti! Hvala Bogu!
    Franc Mihič, univ. dipl. inž. Kosovelova 2a 1310 RIBNICA VIR: DELO SP avgust 2013

  4. Papež obsodil nasilje nad ženskami in pornografijo
    Na spletni strani Ognjišča berem:«Papež je leto 2020 začel z ostro obsodbo nasilja nad ženskami. Človečnost se meri po tem, kako družba ravna z ženskami in njihovimi telesi, je dejal pri sveti maši na današnji praznik Marije, Božje Matere in 53. svetovni dan miru. Spomnil je, da se je vnovično rojstvo človeštva začelo z žensko. Ženske so vir življenja, pa vendar se jih nenehno ponižuje, tepe, posiljuje, sili v prostitucijo in odstranjevanje življenja, ki ga nosijo v telesu. Vsako nasilje nad žensko je oskrunjenje Boga, je poudaril. Papež je obsodil pogosto žrtvovanje ženskega telesa na profanih oltarjih v dobiček usmerjene industrije, kot sta oglaševanje in pornografija. Žensko telo moramo osvoboditi potrošništva, moramo ga spoštovati in ceniti, je dejal in opozoril na pogosto poniževanje materinstva, ker določene ljudi zanima le ekonomska ras«t. Berem še vabilo: »Spodbujanje razvoja samozavesti in samospoštovanja, se glasi seminar na katerega nedavno vabijo katoliški pedagogi«. P. Branko Cestnik, klarentinski pater, župnik, koordinator zadnjega pastoralnega načrta, pa je leta izjavil:»Prvi sem javno napisal, da je postala Cerkev največji distributer pornografije v Sloveniji. V Družini, mislim, da leta 2007. Podjetje T2 je takrat ponujalo največ pornografskih kanalov. Zame je bilo to povsem jasno znamenje, da je Boga zamenjal drug Bog – denar. Zato pravim, da so kršili prvo božjo zapoved.« Pater je še jasen, berem v NEDElU, – 22. Decembra 2019 :»Kolikor poznam nadškofa in duhovnike, lahko rečem, da ni depresivno. Šlo je bolj za nesrečno zgodbo, za zavoženost finančnih, poslovnih projektov. Rekel bi, da je večja težava kot to, da so propadli, to, da se je nadškofija sploh spustila vanje. Vprašanje je, kaj se je v 90. letih dogajalo v naši Cerkvi, da se je vključila v te posle. Gre sicer za pravico vsake institucije, vendar se je treba vedno vprašati, kaj je primerno za Cerkev, njen socialni nauk. Zlasti potem, ko nad naložbami nimaš več nadzora in lahko gredo v orožarsko industrijo, kontracepcijsko industrijo … … ali kabelske operaterje, ki prodajajo pornografijo. Ja, če začne tvoj denar služiti na ta način, si že bankrotiral na moralnem področju, če še nisi na finančnem. Ni bilo dovolj previdnosti. Dodal pa bi, da si je Cerkev po padcu komunizma želela večje finančne samostojnosti. V Mariboru, na primer, je bilo takrat veliko mladih laičnih teologov, ki jim nismo mogli dati služb. Ker nismo vedeli, kako bi jih plačali. Laik težko dobi službo. Zato so zgodbo predstavljali tudi tako, da je treba zgraditi finančno zaledje, ki bo omogočalo zaposlovanje mladih na lokalni ravni župnij. Vendar se je očitno hotelo prehitro, pojavil se je pohlep«. Zaslužni profesor Univerze v Ljubljani prof. dr. Vinko Potočnik, sociolog, teolog, psiholog in pedagog,dolgoletni prodekan za znanstvenoraziskovalno dejavnost in predstojnik Enote v Maribor pa v Delu, dne 22. december 2019, ugotavlja:«Največ prostora zavzela prav močna in politično vplivna Cerkev…Močno zastopana je bila smer tistih, ki so videli nadaljevanje poti tam, kjer je prenehala z zmago socialistične revolucije, torej pot klerikalne in institucionalno močne Cerkve, denacionalizacija naj bi pripomogla k temu, da bo Cerkev znova bogata in močna. »Očitno je največ prostora zavzela prav močna in politično vplivna Cerkev, čeprav smo se prav takšne najbolj bali. Zato je bila celotna Cerkev javno prepoznana ne le kot bogata, temveč kar lakomna, vrh problematičnosti te smeri je pokazal finančni polom mariborske škofije. Papež Frančišek opozarja, da se izteka čas imperialni Cerkvi, ki svoje delovanje naslanja na moč in oblast, pozornost usmerja k ranjenemu človeku, zato raste upanje, da bo tudi Cerkev pri nas lahko ozdravila rane, ki sta jih zadala revolucionarno obdobje in sedanji čas trdega kapitalizma«. Zaslužni profesor, duhovnik, pa niti ene besede o moralnem škandalu slovenske cerkve, ko je cerkvena gospodarska družba 7 let, ves čas njenega lastništva, prodajala legalno najtršo pornografijo, medtem ko cerkev v Katekizmu zahteva: »Pornografija je velik greh. Civilne oblasti so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečevanje pornografskih materialov.«Vera ni razumska, je pa razumna«, je upokojeni ljubljanski nadškof msgr. ddr. Anton Stres, rektor Katoliškega inštituta, ko je govoril o nepopolnosti cerkve in ljudi, uporabil misel iz Svetega Pisma oz. Evangelija: »Kdorkoli med vami je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Kako se ta Jezusov poziv Judom, glede prešuštva žene oz. njene kršitve judovske postave, odraža oz. upošteva v pravu oz. pravni državi, ki je pogoj za delovanje demokracije in države? Ddr. Stres še pravi: »Živimo v nepopolnem svetu in v njem sem nepopoln tudi sam. To moram sprejeti, s tem potrpeti; človek sam je nepolno bitje. Nisem ne idealist ne čistun. Kar ne pomeni, da se strinjam z vsem tistim, kar je narobe, temveč zgolj to, da se zavedam preprostega dejstva: Živim v svetu, ki je, kakršen je.« Ali je torej sporočilo cerkve, da naj sprejmemo in živimo v svetu kakršen je in pustimo naj svet ostaja tak kot je? Velja pa tudi rek: »Besede mikajo, zgledi vlečejo!« Mar zato ni slovenska cerkev ni upoštevala lastnega nauka in je njena T-2 razpečavala pornografijo? Cerkev se ni odločila za lasten katekizem, kjer druge uči, temveč za dobiček? Pornografija je škodljiva za mladoletne, žali dostojanstvo žensk, mater in škodi družini. Zato demokratična država omeji dostopnost do nje, posebno mladoletnim, da tako pomaga staršem in vzgojiteljem. Na pobudo staršev je država s spremembo zakona poskrbela, da je pornografija na TV kodirana in dostopna le odraslim proti plačilu. Na presenečenje mnogih pa je Cerkev za tem, zaradi potreb lastnega vzdrževanja in delovanja, kupila družbo T-2, ki je že razpečavala pornografijo. Cerkev je kljub temu vlagala v T-2 še leta dolgo veliko sredstev s pomočjo kreditov. Družba T-2 pa je ves čas cerkvenega lastništva razpečavala pornografijo. V popolnem nasprotju z njenim naukom, to je Katekizmom. Prednost je dala dobičku, ne pa Bogu in svojemu nauku. Prodajala je torej greh in nato odpustke. V bančni luknji, ki jo saniramo vsi državljani, pa so cerkveni posli, družb Zvon 1 in Zvon 2, to so njihovi nevračljivi krediti na prvem mestu po obsegu. Mnogi mali vlagatelji, verniki, so bili v teh poslih ob prihranke. Cerkev je druge učila o dolžnostih, a je sama grešila. P. mag. Branko Cestnik, klarentinski pater, koordinator zadnjega pastoralnega načrta v Cerkvi je jasen:»Poraženi niso samo trije ali štirje odgovorni, temveč množica varčevalcev in preprostih ljudi, ki so cerkvenim ekonomom zaupali svoje certifikate in prihranke. Širše gledano je poražen vsak kristjan, ki preprosto verjame evangeliju, poskuša živeti po njem in se običajno rad šteje med pripadnike Cerkve. Skoraj bi doživel olajšanje, češ, to se pač dogaja in zgodilo se je tudi Cerkvi. Češ, nihče ni osebno obogatel. Vendar je mariborska zgodba teološko paradigmatična tranzicijska zgodba. Kajti če je bilo v imenu Božjega kraljestva dovoljeno vse to, potem ni čudno, da je v imenu zemeljskega kraljestva dovoljeno še več. Zame je bilo to povsem jasno znamenje, da je Boga zamenjal drug Bog – denar. Zato pravim, da so kršili prvo božjo zapoved. (!!!) Kasneje so se izgovarjali na holding, pa na zapletene lastniške povezave… Sami izgovori!» Mar je katarza v slovenski Cerkvi že končana, čeprav še nihče za to ne odgovarja. Vatikan je moral povabiti škofe, da so odstopili in se upokojili, sedaj pa so zopet vzor morale in predavajo etiko. Gospod nadškof ddr. Anton Stres, ali je bilo to ravnanje Cerkve razumsko ali razumno? Naj nihče ne meče kamnov vanjo, kot pravite, če ni brez greha? Ali je to osnova morale in države prava? Moralni teolog dr. Ivan Štuhec pravi:»Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to!« Kaj je to vzor morale laični družbi, državi. Mar slovenska cerkev »ne sliši dobro«, da je njen poglavar papež obsodil v dobiček usmerjene industrije, kot sta oglaševanje in pornografija. Mar ni nikogar sram, da je še vedno vse prikrito, nič se ni zgodilo, sicer pa je kriv »hudič«, le mi verni in naši škofje pa nič!? Leta 2011 posebna komisija je pripravila pastoralni načrt, v katerem je za osrednji problem slovenskega katolištva spoznala pomanjkanje osebne vere.
    Franc Mihič, Ribnica

    2020-01-09