Konec sveta zagotovo pride

Zadnjič so se v enem od podjetij, kjer delam, ljudje pogovarjali o koncu sveta, ki da so ga Maji napovedali za danes 21. decembra. Zdelo se mi je, da jih to resnično skrbi. Moj predlog, da bi preprosto opravili dobro spoved, preden bo vsega konec, jih ni navdušil, pač pa naletel na rahel posmeh. Zdi se, da so napovedi o koncih sveta pri nas kar resna tema. Nekateri ga jemljejo tudi bolj za hec, tako kot oni šaljivci, ki so preko Facebooka povabili na dogodek konca sveta, ki se bo zgodil na »najbolj priljubljeni točki preživljanja koncev sveta v Sloveniji – na Šmarni gori«.

Tudi Jezus je napovedal konec sveta. Kar na veliko se je razgovoril o tem, da kamen v templju ne bo ostal na kamnu (Mt 24, 2), pa o začetku gorja, kjer govori o vojnah, veliki stiski, lažnih prerokih, pa o strašnih znamenjih (sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe, zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Mt 24, 29). Jezus tudi pravi, da »za tisti dan in uro ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče« Mt 24, 36. Kar strašljivo je brati ta poglavja v Svetem pismu, a Jezus nam je dal tudi vedeti, naj bomo stalno pripravljeni (Mt 24, 44). Tako, da moje besede o dobri spovedi niso bile odveč.

A ni zanimivo, da v krščanski Sloveniji bolj verjamemo napovedim oddaljenih Majev, ki so povezane z nenavadno postavitvijo številk v koledarju (21.12.12), kot pa našemu Gospodu, ki nam v knjigi vseh knjig vse lepo razloži in celo da tolažbe, namreč, da se bo s Kristusovim prihodom pokazala Božja zmaga nad zlom in da bo nastalo »novo nebo in nova zemlja« (Raz 21, 1)? Ha, to vzamemo kot pravljico za otroke, a zaradi majevske napovedi zganjamo paniko.

A tudi taki »konci sveta« so lahko priložnost za nas kristjane, da na »dvorišču poganov« (= v dialoškem razmerju z neverujočimi) začnemo pogovor o minljivosti, večnosti, veri in upanju. To ljudi še kako zanima. In zato iskreno iščejo, pa ne najdejo. Velikokrat prav zaradi nas. Ker o teh stvareh ne znamo in si ne upamo spregovoriti z vidika naše vere. Oboje: ne znamo in ne upamo, ker se sami nismo poučili in ker sami ne verujemo.

V zadnjem mesecu se mi je trikrat zgodilo, da mi je nekdo, ki sicer ni veren rekel, da mi vero zavida. V pogovoru smo prišli do tega, da iskreno išče, a da v naši pokvarjeni Cerkvi odgovorov ne najde. Eden od zavistnežev je celo rekel, da se mu zdi, da se je proti Cerkvi treba boriti in jo zatirati. Ja, res je čas, da gremo kristjani – tako kot Samarijanka – lepo k izviru (preko prebiranja Svetega pisma), se tam napijemo »čiste vode«, pridobimo znanje, poglobimo vero in utrdimo upanje. Potem pa okrepljeni z Jezusom iz evharistije pričujemo o tem kar vemo in kar smo doživeli v srečanju z Njim. Z besedo in zgledom, ter brez pridiganja in moralističnega povzdigovanja kazalca.

OPOMBA: Članek objavljen v Slovenskem času, prilogi tednika Družina

Foto: Spekulator SXC