Konec sveta zagotovo pride

30

Zadnjič so se v enem od podjetij, kjer delam, ljudje pogovarjali o koncu sveta, ki da so ga Maji napovedali za danes 21. decembra. Zdelo se mi je, da jih to resnično skrbi. Moj predlog, da bi preprosto opravili dobro spoved, preden bo vsega konec, jih ni navdušil, pač pa naletel na rahel posmeh. Zdi se, da so napovedi o koncih sveta pri nas kar resna tema. Nekateri ga jemljejo tudi bolj za hec, tako kot oni šaljivci, ki so preko Facebooka povabili na dogodek konca sveta, ki se bo zgodil na »najbolj priljubljeni točki preživljanja koncev sveta v Sloveniji – na Šmarni gori«.

Tudi Jezus je napovedal konec sveta. Kar na veliko se je razgovoril o tem, da kamen v templju ne bo ostal na kamnu (Mt 24, 2), pa o začetku gorja, kjer govori o vojnah, veliki stiski, lažnih prerokih, pa o strašnih znamenjih (sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe, zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Mt 24, 29). Jezus tudi pravi, da »za tisti dan in uro ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče« Mt 24, 36. Kar strašljivo je brati ta poglavja v Svetem pismu, a Jezus nam je dal tudi vedeti, naj bomo stalno pripravljeni (Mt 24, 44). Tako, da moje besede o dobri spovedi niso bile odveč.

A ni zanimivo, da v krščanski Sloveniji bolj verjamemo napovedim oddaljenih Majev, ki so povezane z nenavadno postavitvijo številk v koledarju (21.12.12), kot pa našemu Gospodu, ki nam v knjigi vseh knjig vse lepo razloži in celo da tolažbe, namreč, da se bo s Kristusovim prihodom pokazala Božja zmaga nad zlom in da bo nastalo »novo nebo in nova zemlja« (Raz 21, 1)? Ha, to vzamemo kot pravljico za otroke, a zaradi majevske napovedi zganjamo paniko.

A tudi taki »konci sveta« so lahko priložnost za nas kristjane, da na »dvorišču poganov« (= v dialoškem razmerju z neverujočimi) začnemo pogovor o minljivosti, večnosti, veri in upanju. To ljudi še kako zanima. In zato iskreno iščejo, pa ne najdejo. Velikokrat prav zaradi nas. Ker o teh stvareh ne znamo in si ne upamo spregovoriti z vidika naše vere. Oboje: ne znamo in ne upamo, ker se sami nismo poučili in ker sami ne verujemo.

V zadnjem mesecu se mi je trikrat zgodilo, da mi je nekdo, ki sicer ni veren rekel, da mi vero zavida. V pogovoru smo prišli do tega, da iskreno išče, a da v naši pokvarjeni Cerkvi odgovorov ne najde. Eden od zavistnežev je celo rekel, da se mu zdi, da se je proti Cerkvi treba boriti in jo zatirati. Ja, res je čas, da gremo kristjani – tako kot Samarijanka – lepo k izviru (preko prebiranja Svetega pisma), se tam napijemo »čiste vode«, pridobimo znanje, poglobimo vero in utrdimo upanje. Potem pa okrepljeni z Jezusom iz evharistije pričujemo o tem kar vemo in kar smo doživeli v srečanju z Njim. Z besedo in zgledom, ter brez pridiganja in moralističnega povzdigovanja kazalca.

OPOMBA: Članek objavljen v Slovenskem času, prilogi tednika Družina

Foto: Spekulator SXC

30 KOMENTARJI

  1. “A ni zanimivo, da v krščanski Sloveniji bolj verjamemo napovedim oddaljenih Majev,…”

    Zaradi tega, ker so se v podjetju, kjer avtor dela, pogovarjali o koncu sveta, ki so ga napovedali Maji?

    Bi rekel, da v “krščanski” Sloveniji veliko več ljudi prisega na judo-krščansko mitologijo, kot pa na majevsko.

    “… ki so povezane z nenavadno postavitvijo številk v koledarju (21.12.12) …”

    Saj niso. Povezane so z zimskim solsticijem. Podobno kot Božič, zaradi katerega bo “poganska” Slovenija norela čez nekaj dni, oz. nori še cel mesec. 🙂

    “Ha, to vzamemo kot pravljico za otroke, a zaradi majevske napovedi zganjamo paniko.”

    Kakšno paniko?
    Pravljica je pa oboje.

      • Tisti, ki še verjamejo v resničnost judo-krščanske mitologije, s svojim zgledom dajejo svetu sporočilo upanja v boljše čase. Slovenija je v tem vzorčni primer. Ko bo v svetu konec krščanske vere, bo konec sveta. Usoda slovenskega naroda je nujno vezana na krščanstvo oz. katoliško veroizpoved. Samo vera v posmrtno življenje človeka lahko motivira do te stopnje, da je pripravljen dati življenje za pravično stvar, za vrednoto, kot je jezik, kultura nekega naroda. (Kaplan Martin Čedermac – Slovenci smo imeli veliko duhovnikov tega slovesa, so bili pravi narodni junaki, a zanje nismo smeli slišati zaradi pranja možganov s strani brezbožnega komunizma.
        Totalno brezumje! Zadnji čas da ga končno presežemo.

        • Konec sveta zanesljivo pride. Zaupanje nasilju je zanesljivo bližnjica k temu “cilju”. Brezbožna komunistična revolucija pa je očitno podtaknjena človeštvu za zanesljivejšo uresničitev demonskih načrtov s človeštvom. Vendar pa , hvala Bogu!, zlo in smrt nimata zadnje besede.

        • G. Boštjan,
          vi za kaplana Martina Čedermaca morda sploh ne bi vedeli, če o njem ne bi napisal povesti pisatelj – ateist in komunist. Sam sem ga moral v svinčenih časih prebrati kot obvezno šolsko čtivo.

        • “Samo vera v posmrtno življenje človeka lahko motivira do te stopnje, da je pripravljen dati življenje za pravično stvar, za vrednoto, kot je jezik, kultura nekega naroda.”

          Morda nekaterim res le vera v posmrtno življenje daje takšo motivacijo. Nekaterim pa daje dovoljšnjo motivacijo preprosto altruizem in sočutje do drugih ljudi, tudi z zavedanjem, da bodo za njim na svetu živeli še drugi ljudje. Npr. tudi neverni ljudje so v zgodovini raje dali življenje (za svoj narod) kot da bi živeli pod tujo tiranijo).

          O tem, kateri motiv je več vreden – torej ali tisti, ki nekaj počne predvsem zato, da bo nekoč nagrajen (oz. vsaj ne kaznovan) in misli, da tisto, kar izgubi (življenje) itak v resnici ni izgubljeno, ali pa tisti, ki da vse, kar misli, da ima, pa raje ne bi…

          • Naj samo spomnim tole: Je pa vera obstoj (gotovost glede) resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. (Hebrejcem 11:1).
            Naša nevera ne izbriše resnice in Božjega obstoja, saj je obstajal še preden je kdorkoli verjel in sploh bival. Ateiste bo naprimer sodil ravno ta Bog v katerega ne verujejo. Tako tudi naša vera ni tista, ki dela stvari resnične. Poanta je, da smo Bogu lahko všeč samo če imamo vero, brez nje, Njemu nismo všeč. Je pa tudi vera Božji dar, tako da se nimamo s čim hvaliti. Povzetek: Če veruješ, si Bogu všeč in če ne veruješ, si njegov nasprotnik. V obeh primerih Bog obstaja in posmrtno večno življenje tudi. Vera ni iluzija, s katero bi pripravili človeka za dobro delo. Lp.

          • “Ateiste bo naprimer sodil ravno ta Bog v katerega ne verujejo.”

            Ne bo, ker ste si ga verniki izmislili.

          • Predpostavljajmo da ni inteligence, ki je ustvarila ta svet, da ni nekega kreativnega uma. Torej ni nihče ustvaril mojega uma z namenom razmišljanja. Preprosto so se atomi znotraj moje lobanje zgodili, zaradi fizičnih ali kemičnih razlogov, da bi se razvrstili na nek določen način. Stranski proizvod tega je občutek, ki mu rečem misel. A če je res tako, kako lahko verjamem, da je moje razmišljanje točno? To je približno tako, kot če bi pretresel lonček jogurta, ga razlil po tleh in pričakoval, da se bo narisala karta Londona. A če ne morem zaupati lastnim mislim, ravno tako ne morem zaupati argumentom, ki podpirajo ateizem. Torej nimam razloga, da bi bil ateist, ali karkoli drugega. Samo če verjamem v Boga, lahko verjamem v misel. Torej ne morem uporabiti misli, da ne bi verjel v Boga. (C.S. Lewis)

          • “Predpostavljajmo da ni inteligence, ki je ustvarila ta svet, da ni nekega kreativnega uma. Torej ni nihče ustvaril mojega uma z namenom razmišljanja.”

            Pa predpostavimo, da je naš um nekdo ustvaril z namenom razmišljanja. Homo sapiens obstaja okoli 200000 let. Glede na to dobo smo v bistvu šele pred kratkim, z našim razmišljanjem, ugotovili, da Zemlja ni ploščata in da se Sonce ne vrti okoli nje. Kaj nam to pove o našem domnevnem stvarniku? Da je izjemno nesposoben. 🙂 Naš um je ustvaril z namenom razmišljanja, vendar je človeštvo rabilo praktično 200000 let, da je prišlo do povsem banalnih dejstev “stvarstva” – Zemlja je krogla, ki kroži okoli Sonca.

            To je podobno, kot bi se mi namenili ustvariti avtomobil, ki bi brez problema prevozil milijon kilometrov, naš končni izdelek bi pa po stotih metrih vožnje popolnoma razpadel.

            “A če je res tako, kako lahko verjamem, da je moje razmišljanje točno?”

            Svoje razmišljanje testiraš z eksperimentom.

            “To je približno tako, kot če bi pretresel lonček jogurta, ga razlil po tleh in pričakoval, da se bo narisala karta Londona.”

            Popolnoma zgrešena primerjava. Nismo kar direktno “padli z jogurtovega lončka”, ampak smo rezultat milijarde let evolucije.

            “A če ne morem zaupati lastnim mislim, ravno tako ne morem zaupati argumentom, ki podpirajo ateizem.”

            Treba je upoštevati v kakšnem okolju so zevolvirali naši možgani. V nekaterih primerih nam t.i. zdarva pamet dela dobro (vsakdanji makroskopski svet), v drugih pa niti ne (kvantni svet), zato so v slednjem primeru glavni eksperimenti ne pa zdrava pamet in intuicija.

            In to je velik minus za vse šarlatane, ki brez dokazov, na podlagi intuicije in arhaičnih knjig, trdijo, da čutijo neke energije, transcendence, višje zavesti, bogove, duhove …

      • AlFe: Hočeš reči, da majevska prerokba ni pravljica, ker najbolje funkcionirajo tiste države, ki so v večini protestantske? 🙂

          • Zgleda, da ti ga moram napisati v bolj direktni obliki.
            Moje mnenje je, da omenjeni članek, tudi če je pravilen, nima nobenega vpliva na pravilnost majevskih prerokb in drugih pravljic.

            In še… Če prebereš malo več kot naslov članka, lahko vidiš, da Erniša meni, da je ključni vzrok za uspešnost načelo osebne odgovornosti (to je pač njegovo mnenje).
            Če pa nekdo zagovarja tako načelo, pa še ne pomeni, da je protestant.

      • Kogarkoli zanima povezava si lakho prebere knigo Maxa Webra Protestantska etika in duh kapitalizma, na povezava seveda ne vpliva nič »božjega« pač pa človeška etika in njene norme.

        • Lahko pa tudi Moč razuma, ki dokazuje, da ni protestantizem tisti ključ, ampak krščanstvo na splošno.

        • Gospod Roman,
          tiste knjige ne bom bral, časovna zadeva pač!
          Pač pa … se vam zdi, da na človeško etiko in njene norme v protestantskih državah protestantizem ni nič vplival?

  2. :-)) Ja, tisti na Šmarni gori so bili tudi moji!
    S svojega bloga – http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=177506#c580710 – kopiram delček pogovora o koncu sveta pri nas doma:
    Ko neham zvečer brat:
    “No, nadaljevanje jutri,” rečem fantoma.
    “Jutri bo konec sveta!” reče Osemletnik. Malo obžaluje, da ga niso vzeli naši večji s seboj na hrib … tako rad bi videl konec sveta.
    “Jaz bi pa z veseljem kar prespala konec sveta. No, če že bo kaj posebnega, se bomo gotovo zbudili,” ga potolažim.
    Dvanajstletnik bo seveda ob 7h zjutraj že na avtobusu, ki ga pelje v šolo. Na dvaindvajsetki.
    Še zmolimo, Osemletnika pokrijem in mu zatlačim odejo …
    Mali me stisne: “Mogoče te pa danes zadnjič vidim,” reče.
    “Mogoče se pa jutri vidimo v nebesih,” se posmejem.
    “Ne, tam se ne bomo, jaz grem raje v vice, ker tam vedno pripovedujejo vice!”
    :-)))
    Tako.
    Kadarkoli bo že konec, mi je še najbližje, Aleš, to, kar omenjaš tudi ti: imeti urejeno v sebi … Imeti mirno vest.

    Vse dobro!

  3. Medklic avtorju (članek je sicer dober): izvir naše vere ni Biblija, ampak liturgija. To je tisti izvor, v katerega je vsekakor vključena tudi Biblija (obratno pa pač ne). Tako to “uradno” je.

    • Zanimivo, jaz sem pa vedno mislil, da je uradno tole: “Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi.” (Rim 10,17) Pa sem se očitno motil.

      • Da, je zanimivo. Se ne motite. Le nekaj je še zraven, kar sliko poglobi: oznanjevanja brez liturgije ni. Iz liturgije vse raste.
        To je seveda ortodoksni uvid. Če ste luteran, je drugače.

        • Zanimive misli. Različne poti so, vsak od nas ima svojo.
          Morda pa izhaja oznanjevanje iz srca, iz vesti, iz tega, kako nam v srcu govori Bog?
          Zdi se mi, da je res naše tisto, ko neka vest, sporočilo v nas zavibrira … šele potem je res naše, šele potem res stojimo za tistimi besedami – da ne govorimo samo na pamet oz. kot so nas naučili …
          In še posebej naše je, če je tisto res iz našega življenja … predvsem iz težkih preizkušenj …

          • Ana, kako se ne bi strinjal z vami? Ravno iz težkih preizkušenj govorim. Zato tudi vem, kaj govorim. Bil sem narkoman deset let in tisto sporočilo je zavibriralo v meni. Sporočilo o Jezusu. Brez kakršnekoli liturgije, brez okraskov. Samo: “Jezus te ljubi in je umrl zate, verjameš to?” “Verjamem!” In življenje se mi je spremenilo v trenutku. Bil sem nova oseba, nova stvaritev. In Sveti Duh je prišel v moje življenje in začelo se je nove poglavje. In o tem oznanjevanju govorim. Vse drugo pa lahko pripišemo liturgiji.

            Čudovit in blagoslovljen Božič vam želim!!
            Janez

      • Gospod Janez,
        ste v vašem razmišljanj upoštevali dejstvo, da se je Sveto pismo pojavilo kar nekaj krepkih stoletij po Kristusovem rojstvu?

        • S tem se ne bi čisto strinjal. Marko in Luka sta bila napisana pred l.70. Dela je napisal Luka, a ni omenil uničenja Jeruzalema l.70, niti ne omeni Jakobove smrti l.62, Pavlove l.64 in Petrove l.65.
          Ker so Dela zgodovinski dokument, ki se pretežno ukvarja s cerkvijo, bi pričakovali, da bi bili ti pomembni dogodki opisani. A niso. Ker v Delih piše, da je to drugo Lukovo pisanje, sklepamo, da je bil Lukov evangelij napisan še prej.
          Jezus je v evangelijih tudi napovedal uničenje templja. (Lk 21,6; Mat 24,2; Mr 13,2) Če bi bili ti evangeliji napisani po tem dogodku, bi to nedvomno vključili, kajne? Torej so bili napisani pred l.70.
          Janezov Evangelij je bil napisan okoli l. 80-90. Fragment 52 so našli l.135 v Egiptu (vsebuje Jn 18,31-33 in 37-38) in da je prispel v Egipt je bilo potrebno kar nekaj časa. In to je bil zadnji evangelij, ki je bil napisan. On tudi ni opisoval uničenje templja l. 70, kar je logično, ker tudi ni opisoval Jezusove prerokbe glede tega. Bolj se je osredotočil na teološki vidik osebe Jezusa Kristusa, ter opisoval Njegove čudeže in stavke, s katerimi je potrjeval svojo Božanskost. Kar je povsem logično, ker je že poznal prej napisane evangelije. Ravno tako vsa tri Janezova pisma vsebujejo isti stil, kot tudi Razodetje, ki naj bi bilo napisano konec 80. In v začetku 90.
          Bom nadaljeval drugič, ker grem spat.

          • Ok, nadaljujmo. Pavel je bil spreobrnjen v krščanstvo, kot beremo v Apd 9. Ker so bila Dela napisana pred letom 70., in ker je Pavel napisal Rimljane, Galačane, 1&2 Kor, Galačane, Efežane, Filipljane, Kološane, 1&2 Tesaloničane, 1&2 Timoteju, Titu in pismo Filemonu in ker vemo, da je Pavel umrl l. 64 tudi vemo, da so bila ta pisma napisana pred l.64.
            Za Hebrejce ne vemo kdo jih je napisal. Razpravlja se o Pavlu, Barnabi, Apolu…Geografsko je omenjena samo Italija (13,24).
            Lahko so bili napisani najkasneje l.95 in najhitreje l.67.
            V 5,1-3 govori: »Vsak véliki duhovnik je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga: da daruje daritve in žrtve za grehe. Ker tudi njega obdaja slabost, more potrpeti z nevednimi in s tistimi, ki blodijo. Zato mora kakor za ljudstvo tudi zase darovati daritve za grehe« in v 7,27 pravi: »tak, ki mu ni treba kakor vélikim duhovnikom dan za dnem žrtvovati najprej za svoje grehe in nato za grehe ljudstva. To je namreč storil enkrat za vselej, ko je daroval sam sebe.« Kar nakaže da se uničenje templja še ni zgodilo.
            Jakob
            Vprašanje je, kateri Jakob je napisal pismo? Zebedejev sin (Mt 10,2-3), Alfejev sin (iste vrstice), ali Jakob – Jezusov brat?
            Mat 13,55-56 pravi: »Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda? In njegove sestre, ali niso vse pri nas? Od kod torej njemu vse to?« Kontekst vrstic nam pove,da gre za ožjo družino, saj omenja njegovo mater Marijo, brate in sestre? Tudi v Galačanih 1,18-19 beremo o Jakobu: » Pozneje sem po treh letih šel v Jeruzalem, da bi se spoznal s Kefom, in pri njem sem ostal petnajst dni. Nobenega drugega apostola nisem videl, samo Jakoba, Gospodovega brata.« Verjetno Jakob ni verjel, da je Jezus mesija, vse dokler se mu ni prikazal po vstajenju, kar vidimo v 1 Kor 15,7: » Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom.« Jakob je umrl mučeniške smrti po ukazu visokega duhovnika Ananusa l.61. Torej je bilo pismo napisano pred letom 61….

          • Ah, gospod Janez! Vidim, da niste imeli v mislih dejstva, da se je krščanstvo v prvih stoletjih razvijalo brez Svetega pisma, kot ga danes poznamo.

  4. Janeznd!

    Tudi jaz govorim iz težkih preizkušenj, tako težkih, da vera kot čustvo nikakor ne zmore več.
    Hkrati pa – že cela desetletja – čutim to: Le eno je potrebno … In sem se mnogokrat vprašala: Kaj???
    In skušam odstranjevati vse tisto, kar ni bistveno. Oz. ločiti bistveno od ostalega in tisto poudariti …
    V vsakdanjiku, tudi vsakdanjiku vernika je lahko marsikaj, kar ni sporočilo vere, kar za življenje ni potrebno, kar je lahko bolj ovira kot dobro.

    Spreletelo me je, ko sem prebrala vaše sporočilo o Jezusu: “Jezus te ljubi in je umrl zate, verjameš to?” “Verjamem!”
    To je to!
    Želim si, da bi to začutili in sprejeli tudi moji otroci, moji rodni in tudi tisti, ki so mi podarjeni pri verouku.

    S prošnjo za blagoslov Otroka, ki nam ogreje življenja!

Comments are closed.