Bolj ko se bliža 21. december, ko naj bi se zgodila t. i. vseslovenska vstaja, bolj se množijo bizarne domislice, ki naj bi predstavljale neke vrste »alternativo« sedanjemu sistemu. Kakšen tujec, ki bi vsaj malo razumel slovensko, bi nemara res pomislil, da se nam približuje apokalipsa. Vse večji deficit zdrave pameti je namreč pojav, ki bi nas moral skrbeti, kajti še posebej v kriznih časih, kot je sedaj, je potrebno tisto, čemur se v angleščini reče »common sense«. Kar pa seveda izključuje utemeljevanje človekovega delovanja zgolj na čustvih in nagonih. Na žalost pa hrumenje množic temelji prav na čustvih in nagonih, ki jih seveda mora nekdo usmerjati – to zgodbo navsezadnje poznamo že iz sodnega procesa proti Jezusu iz Nazareta, kar je lepo izpričano v Svetem pismu.
V tem trenutku velja izpostaviti predvsem tri osnovne točke »ulice«:
1. Postavitev t. i. sveta modrecev. Gre za idejo, ki jo je še ne tako dolgo nazaj na neposrečen način lansiral predsednik SLS Radovan Žerjav in je bila že takrat ovržena. Tokrat sta idejo spravila na dan dva člana izvenparlamentarne stranke TRS (tej stranki pripada tudi sindikalni jastreb Branimir Štrukelj), vendar se je od nje kmalu distanciral kar njun strankarski šef Matjaž Hanžek, ki očitno še premore nekaj zdrave pameti in ve, da oblastnikov ne more postavljati in odstavljati ulica, pač pa imamo za to volitve. Ideja o svetu modrecev je ne samo neprebavljiva s stališča ustave, ampak ima tudi zelo vprašljivo vsebinsko legitimnost, ker bi se morali vprašati, kakšen je ta organ, kdo bi ga volil in kdo bi bil član tega sveta. V tem primeru gre za očiten deficit legitimnosti, pa čeprav je bil predlog podan v imenu »neposredne demokracije«. Karkoli naj bi že to pomenilo.
2. Javna izjava Društva slovenskih pisateljev (DSP). Gre za izjavo, pod katero se je podpisal zgolj predsednik DSP Veno Taufer, ki niti ne skriva svoje odkrite antipatije do sedanjega predsednika vlade, s tem pa organizacijo, ki jo vodi, dejansko instrumentalizira za lastne politične interese. Omenjena izjava vsebuje predvsem dve bizarni točki. Prvič, eksplicitno postavlja politično zahtevo po odstopu vlade, postavitvi (začasne?) vlade »narodne enotnosti« in predčasnih volitvah. Drugič, iz same izjave je razvidno, da pisateljsko društvo obuja nekakšno nostalgijo po »nestrankarstvu«, kot smo ga poznali v času družbeno-politične organizacije, ki smo jo s kratico poimenovali SZDL in je predstavljala nekakšno institucionalno kontinuiteto z medvojno »pluralno« (pardon, dolomitsko!) OF. Upati je mogoče, da se bo vsaj kateri od članov DSP oglasil in se ogradil od izjave. Glavna točka nesporazuma te izjave pa je, da očitno skuša vzbujati vtis, da pisateljsko društvo samo nadaljuje svojo aktivno državljansko vlogo iz časa slovenske pomladi, v resnici pa se nevarno približuje nivoju zloglasnega Memoranduma srbske SANU iz leta 1986. Kot je znano, je prav na tem zelniku vzcvetela velikosrbska ideja, jogurtna revolucija in navsezadnje tudi nasilje v ostalih delih nekdanje Jugoslavije. Če je DSP v času slovenske pomladi pod vodstvom Rudija Šeliga zavzela zelo potrebno oporečniško držo v odnosu do komunističnega režima, je sedaj v funkciji varuha sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil.
3. Pozivi vodstva Združenja Sever svojim članom, naj se udeležijo demonstracij. Gre za veteransko organizacijo slovenskih policistov, med člani so tudi še aktivni policisti. Tudi ti pozivi kažejo na povsem jasno nazorsko-politično usmeritev združenja, ki ima nemajhen vpliv na policijo kot celoto. Na ta način združenje policistom sporoča, da so v službi vlade, s katero ni mogoče sklepati kompromisov. Pismo je zaključeno z zelo sporočilno krilatico: »Vedno bomo na strani delovnih ljudi in občanov«. Če to povežemo z dejstvom, da je isto združenje pred tremi leti predlagalo razvpito državno odlikovanje za Tomaža Ertla (predsednik republike dr. Danilo Türk je seveda temu predlogu z veseljem ugodil), potem je slika jasna. In prav s te strani grozi ne samo vladi, ampak državi nasploh največja nevarnost, saj dejansko pripadnike policije nagovarja k neposlušnosti in implicitno sporoča nujnost državnega udara proti vladi, ki je bojda izgubila vsako legitimnost in s katero ni mogoč noben dialog več. Kar je seveda namig na romunski scenarij decembra 1989.
Skratka, smo v situaciji, ko je zdrava pamet odrinjena na rob. In če bo prišlo do eksplozije, je Slovenija v veliki nevarnosti, da postane nova Severna Koreja znotraj Evropske unije. Molimo za zdravo pamet!
Gašper Blažič je novinar tednika Demokracija. Zgornji komentar je njegovo osebno stališče.
