Kar nekoliko presenečen sem prebral novico, da so se predstavniki treh krovnih organizacij koroških Slovencev s sogovorniki iz vrst deželnih oblasti sporazumeli o zaključku dolgoletne zgodbe o dvojezičnih napisih v najjužnejši avstrijski deželi.
Na prvi pogled spodoben kompromis …
Še presenetljivejša je samozavestna napoved Haiderjevega dediča Gerharda Dörflerja, da bo njegova stranka koroških svobodnjakov sporazumu pritrdila brez obotavljanja. Res se je možakar v zadnjem času nekoliko odmaknil od ognjevite retorike političnega očeta in celo od lastnih dejanj v času, ko je bil še koroški prometni minister. Pa vendar njegova spravljivost čudi.
Na prvi pogled je tudi sporazum, nastal pod taktirko državnega sekretarja Josefa Ostermayerja, čisto spodoben. Strani sta se srečali na polovici. Oblasti naj bi opustile vztrajanje pri leta 1976 zakoličenem 25-odstotnem deležu slovensko govorečih kot pogoju za uveljavitev dvojezične topografije. A tudi koroški Slovenci naj bi se odrekli zgolj desetodstotnemu pragu, kot ga je večkrat predpisalo avstrijsko ustavno sodišče, in pristali na relativno visokega 17,5-odstotnega.
Bistvena prednost dogovora je, da bi bilo treba po njem dvojezično označiti nekatere kraje zunaj Podjune in redkih območij Roža, kjer je slovenski živelj še sorazmerno pri močeh. Če bo obveljal, naj bi postala slovenska navzočnost vidnejša v nekaterih naseljih ob Vrbskem jezeru v občinah Škofiče in Vrba in v tistem delu Roža, ki spada pod beljaški politični okraj. Poseben pomen pa bi imela vidna slovenščina v sicer redkih krajih (v Zahomcu v občini Straja vas in v enem ali dveh naseljih v šmohorski občini) v Ziljski dolini, kjer je slovenstvo v zadnjega pol stoletja vsaj jezikovno skoraj povsem opešalo.
… pa je to res?
Kljub temu bi se hudo začudil, ko bi avstrijski zvezni parlament do poletja sprejel zadevni ustavni zakon in bi do konca septembra napisi stali, kot si želi glavni pogajalec Ostermayer.
Najprej pretiranega razloga za veselje nimajo koroški Slovenci. Napisov naj bi bilo resda nekaj več in naj bi bili razporejeni pravičneje, kakor jim je ponujal kancler Schüssel, hkrati pa jih bo bržkone manj kot po predlogu njegovega naslednika Gusenbauerja. Vsekakor jih bo bistveno (več kot za polovico) manj kot 394, kolikor so jih njega dni naračunali v Narodnem svetu koroških Slovencev.
Sporno bo prejkone nadalje, da dogovor upošteva le 17,5-odstotni delež ob zadnjem popisu, četudi je ustavno sodišče vedno govorilo o omembe vrednem deležu slovensko govorečih v daljšem časovnem obdobju. Že, ko bi v odločanje pritegnili zgolj še predzadnji popis iz leta 1991, bi bila slika precej ugodnejša.
Tretja kaplja pelina v slovensko čašo utegne biti spoznanje, da bodo brez slovenskih oznak ostali skoraj vsi večji kraji. Od občinskih središč se nova napisa obetata samo Železni Kapli in Šentjakobu v Rožu, brez njih pa naj bi med drugim ostali Žitara in Dobrla vas, Škocjan ali Sveče v Rožu. Po črki sporazuma bi bilo treba odstraniti celo znamenito dvojezično tablo v Pliberku.
Ne modro, rdeče
Najteže bo petkov kompromis v svoji sredi prodal predsednik Narodnega sveta Valentin Inzko, ki se je prav nedavno že tako dovolj osmešil s svojim pristranskim ravnanjem v Bosni in Hercegovini. Glavni borec za dvojezičnost iz njegovih vrst Rudi Vouk se pač ne bo zadovoljil z “gnilim” kompromisom.
In ker odsotnost slovenščine v večjih središčih bistveno lajša usodni “da” Dörflerjevim svobodnjakom, slednji verjetno ne bodo največja ovira na poti k udejanjanju dogovora na strani večine. Ne, največ odpora je pričakovati od lokalnih šerifov, županov južnokoroških občin, ki so z redkimi izjemami vsi pripadniki socialdemokratov. Zlasti podjunski so že pokazali zobe. In nas spomnili na zaradi zaslepljujoče Haiderjeve postave nekoliko pozabljeno dejstvo, da je prav koroška socialna demokracija kot dolgoletna odločilna sila po drugi svetovni vojni največ naredila za neuveljavljanje vidne dvojezičnosti na Koroškem.
Foto: Wikipedia
