Konec kolektivnega sramu ali zakaj Viganò ni navaden žvižgač

Že zelo dolgo me je sram. V mojem življenju je bilo namreč kar nekaj neprimernih besed in dotikov, za katero bi se lahko reklo, da so kršili mojo intimo. Bilo je več moških, med njimi tudi duhovnik. Takrat nisem vedela, da je to spolna zloraba, navsezadnje, saj je bil vedno bolj hec, tako mimogrede. Me je pa toliko poškodovalo, da sem imela v mladosti kar resne težave, ki pa so z leti počasi izzvenele. Dolgo časa je bilo vse zavito v molk in sram.

Saj se človek vpraša, zakaj pa sem sploh odgovarjala na provokativna vprašanja ali zakaj nisem povedala kake ostre besede? Zakaj nisem nikomur povedala in zakaj sem vse jemala nase? Zdaj vem, bila sem pač pridna deklica, preveč odgovorna in resna za svoja leta. Zakaj se spraviti na tako bitje, ki ni imelo nič spogledljivega v sebi in je vse do svoje odrasle dobe vedno dajalo prednost svojim intelektualnim danostim kot pa da bi se ubadalo s poudarjanjem svojih telesnih čarov?

Zdaj vem, da gre pri spolnih nadlegovanjih v resnici za perverzno igro moči, ko si zver poišče najbolj ranljivo bitje iz črede in ga napade. To so po navadi zelo osamljene osebe, za katere se predvideva, da jih nihče ne bo zaščitil. In jih dejansko tudi ne, tudi ko pride z resnico na dan. Žrtev se namreč nahaja v zelo nezdravem okolju, v katerem je zelo pomemben zunanji ugled in skupinska pripadnost. Žal se je izkazalo, da je tako nezdravo okolje postala naša katoliška Cerkev.

Seveda ni bilo tako od vedno, kajti sicer človek si ne more predstavljati, da bi Cerkev prebrodila 2000 let obstoja s tako sijajnimi sadovi. Očitno je moralo iti narobe okrog koncila. Podatki namreč kažejo, da se je poleg tega, da so pozitivni pokazatelji začeli strmo padati, pač pa so začeli skokovito naraščati podatki o zlorabah in prikrivanju, ki jim kar ni videti konca. Eni nas tolažijo, da je Cerkev z učinkovitimi ukrepi zajezila problem. Kdor malo spremlja dogajanje v ZDA, se lahko prepriča, kakšne stvari se dogajajo še danes, kljub temu, da naj bi tamkajšnja škofovska konferenca zlasti po izbruhu bostonske afere s svojimi ukrepi praktično izkoreninila problem (TU).

Naj omenim preiskavo v škofiji Saginaw, kjer je tamkajšnji duhovnik vse do aretacije pred dvema mescema izživljal ‘svojo strast do mladih’ v bližnji šoli, kjer si je pridobival naklonjenost fantov z deljenjem krofov in prijaznim klepetom (TU). Obeta se, da se bo začelo pojasnjevati razsežnosti homoseksualnega škandala v New Yorku. Kaj se te dni dogaja s preiskavo v bostonskem semenišču, zaradi katere tamkajšnji kardinal O’Malley niti ni mogel priti na srečanje družin v Dublinu (TU)? Preiskave so sprožene tudi v nekaterih drugih semeniščih, npr. v Seton Hallu (TU), prizorišču zlorab semeniščnikov s strani (od julija letos) bivšega kardinala McCarricka. Verniki pričakujejo odstope najbolj odgovornih in predvsem, ne mislijo več dajati denarja škofom, ki so njih in njihove otroke pustili na cedilu.

V jutru nedelje, ki jo je papež preživel na Irskem, je bilo objavljeno 11 strani dolgo poročilo (TU) bivšega ameriškega nuncija Karla Marije Viganòja. V njem trdi in pri tem navaja priče in dokumente (TU), da je papež Frančišek od junija 2013 vedel za McCarrickove zločine zoper spolno nedotakljivost, zaradi katerih je bil sankcioniran s strani prejšnjega papeža. S Frančiškovim pontifikatom pa so bile kazni umaknjene in takrat že upokojeni washingtonski kardinal je dobil ključno besedo pri imenovanju ameriških škofov.  Papež Frančišek na letu nazaj v Rimu Viganòjevih obtožb ni zanikal.

Sprožil se je plaz potrditev s strani mnogih prič, navedenih v poročilu, oglasili so se tudi škofje in kardinali, ki so Viganòja označili za verodostojnega in častnega človeka (TU). Seveda so se dvignili tisti, ki skušajo zajeziti škodo in iščejo luknje ter nepravilnosti v njegovem pričevanju, v katerem je papeža pozval k odstopu. Najprej so podvomili v obstoj Benediktovih sankcij zoper McCarricka (tudi s pomočjo videoposnetka, čeprav naj bi jih julija letos (ne glede na Gänsweinove izjave), potrdil upokojeni papež sam (TU ). S cenzuriranim videoposnetkom so želeli ovreči Viganòjevo poročilo o avdienci pri papežu, ki se konča ravno na mestu, kjer bi bila lahko njegova trditev potrjen ali ovržena (TU). Ker jim je kaj kmalu zmanjkalo argumentov, so začeli razglabljati o njegovih pravih motivih, češ da je užaljen karierist, ki je že za časa prejšnjega papeža spletkaril po Rimu (TU ). Moram reči, da me tovrstna pisanja po svoje kar zabavajo, kar pa ne morem reči za papežev odziv, ki ga je objavil v svojem avgustovskem pismu vernikom.

V njem nas je vernike pozval k sramu spričo zločinov , ki so se v Cerkvi dogajali in prikrivali. Žal mi je, Sveti oče, a jaz nočem, da me je še sram. Jaz nisem nikogar zlorabljala ali bila v poziciji, da bi ščitila kake prestopnike. Nočem živeti tudi v strahu, da bi se kaj takega, kot se je meni ali še kaj mnogo hujšega, zgodilo mojim sinovom. Mene vaša politika obravnavanja tega vprašanja ne prepriča in ne pomiri. Zakaj ste vrnili italijanskega duhovnika Inzolija v pastoralo, čeprav je bil suspendiran (TU)? Zakaj ste v obtok potegnili kardinala Mahonya iz Los Angelesa, čeprav so mu bila dokazana prikrivanja (https://www.churchmilitant.com/news/article/pope-francis-must-resign-zero-tolerance)? Zakaj je moral zapustiti kongregacijo za nauk vere kardinal Gerhard Müller in njegovi sodelavci, mar ne zato, ker so bili kritične do neizvajanja politike ničelne tolerance (TU)?

Odkritih odgovorov zaenkrat ni. In ni jih malo med nami, ki ljudi, ki iščejo odgovore, ožigosajo za sodelavce tistih, ki želijo škoditi Cerkvi. Tako je p. Cestnik v oddaji Spoznanje več, predsodek manj povedal, da so sovražne sile stisnile papeža v kot in podobno (TU). Ali pa zapis Bogomirja Štefaniča v 36. številki Družine, češ da so polpismeni tisti, ki trdijo, da dandanes obstajajo množične zlorabe. Precej  negotova je tudi njegova obramba banalizirajočega zapisa Marte Jerebič iz Radia Ognjišče (TU), iz katerega veje zaskrbljenost o tem, kdo bo zdaj napadal Trumpovo priseljensko politiko, odkar so ameriški škofje tako omadeževani. Naj dodam svoj komentar, da je ugled ameriških škofov že brez spolnega škandala zelo omajan, saj so zaradi prijateljskega objema z demokratsko stranko in njeno pro-imigrantsko politiko kaj radi molčali o splavu in kontracepciji, medtem ko so od nje zelo radi prejemali velike denarje za svoje (pogosto dvomljive) projekte.

Boli me, da tisti, ki mislijo, da so dolžni še naprej podpirati dosedanjo cerkveno politiko ‘skup držimo, pa bo šlo’, še vedno imajo glavni glas v naši Sloveniji. Še bolj pa je zaskrbljujoče, da se tako malo razmišlja in govori o najbolj ranljivih v naši sredi. Bomo zaradi ugleda in ljubega miru nadaljevali zlorabe in zamolčevanja? Kaj je že rekel Kristus o tistih, ki pokvarijo enega samega otroka? Škof Viganò je v svojem pisanju povedal, da je star mož in da je zdaj, ko je prišla pokvarjenost do najvišjega mesta v Cerkvi, dolžan povedati resnico, ker ve, da bo kmalu stal pred Gospodom, ki je pravičen Sodnik.

Lepo je slišati, da ima nek škof tolikšen strah Božji, da je pripravljen žrtvovati svoj ugled in morda celo osebno varnost. Zato njegovemu pričevanju še toliko raje verjamem. Kot kaže, nisem sama, kot so potrdili vzkliki Viganòjevega imena na trgu sv. Petra ob sklepu zadnje papeževe sredine avdience (TU).