Zdi se, da je za slovensko katoliško skupnost in za katoliško hierarhijo v zadnjih dveh tednih po razmeroma dolgem obdobju pretežno slabih novic le posijalo nekaj sonca.
Dve znamenji
Imenovanje novega mariborskega nadškofa je razkadilo vsaj najhujše oblake, povezane z nadaljnjo usodo Slomškove škofije. Res je, da škofijski sedež v obdravskem mestu ni bil izpraznjen niti tako dolgo kot v časih, ki se jih večina vernic in vernikov še lahko spomni, toda negotovost se je zajedla zelo globoko. Da je škofija dobila nadpastirja, je vsekakor prineslo olajšanje.
Že nekoliko prej je bliskovita predreferendumska akcija, ko je bilo z odločilno cerkveno pomočjo le v enem vikendu zbranih za današnje razmere skoraj fantastično število podpisov, nedvomno okrepila samozavest velikega dela tukajšnje katoliške skupnosti. Pa tudi cerkvene hierarhije, ki se je ponovno, kot že pred tremi leti, z vso silo oklenila boja zoper rokohitrsko sprejeti družinski zakonik kot »svoje stvari«. Mogoče se je pri kom v njej celo zbudil občutek, da ji je vsaj del slovenske javnosti znova pripravljen resno prisluhniti. Čeprav je za takšno domnevo bistveno prezgodaj.
Dve skušnjavi
Novoimenovanemu mariborskemu metropolitu seveda želim, da bi se uspešno spopadal z gospodarsko in finančno moro, ki je še ne bo tako hitro konec. Še bolj mu želim, da bi našel pot do vseh tistih duhovnikov in vernikov v svoji diecezi, ki so jih zadnja leta zgrešenih odločitev, pa tudi izmikanja temeljito oropala zaupanja v višje pastirje. Zato upam, da se bo znal izogniti pasti, v katero zadnji dve desetletji kar naprej pada slovenska družba v celoti, ko skuša panično pospraviti v predal in v plastične vrečke svojo nelepo preteklost. Če naj se mariborske napake nekoč ne vrnejo kot bumerang, jih novi nadškof gotovo ne bo smel kar preti in jih ne poimenovati s pravim imenom, v prepričanju, da bodo slejkoprej pozabljene.
In ko velik del katoliške skupnosti s tako nenavadnim elanom vstopa v nesporno težavno referendumsko obdobje, me ni strah tega, da bodo Cerkev v Sloveniji in navadni katoličani še bolj kot doslej postali »znamenje nasprotovanja«. Strah pa me je, da se ne bomo znali vedno upreti še eni pasti, v katero se je spet velikopotezno ujela slovenska družba. Zelo narobe bi bilo, ko bi v teh razmerah razloge tegob preložili na grešnega kozla, ki bi ga, kot sta na tem mestu opozorila že Branko Cestnik in Žiga Turk, tako zlahka našli v istospolno usmerjenih osebah. Potem bi namreč vsi izgubili. Slovenski katoličani se pač ne bi smeli zgledovati po »pravičnosti« nekdanje protikorupcijske komisije, ki se ji je pred dvema letoma celo mimo procedure mudilo še ob pravem času prižgati vžigalno vrvico kolektivne histerije, usmerjene proti ranljivemu grešnemu kozlu, ki naj bi obveljal (in dejansko je obveljal) za krivca vseh nakopičenih težav podalpskega občestva.
Ob koncu se mi zdi vseeno nekoliko škoda, ker tukajšnja Cerkev tolikšne mobilizacije, kot ji je sedaj s skupnimi močmi uspela v prizadevanju za ohranitev od očetov podedovanega stanja stvari, ni nikoli zmogla v podporo temeljitemu očiščenju spomina na kruto preteklost ali kakšni bistveni spremembi, ki je v Sloveniji (tudi zato) ostala na pol ali raje na četrt poti. Morda v tem primeru katoliški skupnosti sedaj ne bi bilo treba nervozno pogledovati proti nebu, ali se je vreme končno le zvedrilo.
Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
