Koncert na Titanikovi palubi

1
32

Kdo ne ve za glasbo na palubi potapljajočega se Titanika? Čeprav je bila kapitanova odločitev, da ohrani ozračje normalnosti, modra – samo ne panike! – se je podoba prezeblih, ofrakanih muzikantov na povešeni palubi vtisnila v kolektivni spomin zahodne civilizacije kot prispodoba strašljivega odmika od realnosti. Na smrt obsojenim potnikom je zatrjevala: na varnem ste!

Ta šov jih seveda ni rešil pred mrzlimi vodami Atlantika. Rad bi vedel, koliko od njih je, hlastaje za zrakom, protestiralo, da se jim godi krivica. Titanic je vendar nepotopljiv!

Podoben občutek dobim, ko slišim o sindikatih javnega sektorja. Hočejo višje plače. Stavkali bi. Prepričani so, da živijo na ladji, ki se ne more potopiti. In res je – država se ne more potopiti, kajne? Oni, državni uslužbenci, so varni pred katastrofo brezposelnosti, ki so ji noč in dan izpostavljeni vsi drugi državljani. Oni bodo dobili svoje odstotke povišice, ne glede na to, koliko delavci in obrtniki prodajo.

Le kje so se naučili te modrosti? V katere šole so hodili? Upam, da ne na ekonomske in poslovne fakultete – če namreč tam to učijo, potem nam res ni rešitve. Dovolj je hudo, če so takšno modrost srkali na kakšni drugi fakulteti.

“Jaz bi se že odpovedal povišanju lastne plače,” je razpredal sindikalist, “če bi moj brat, ki je na minimalni plači, zaradi tega živel kaj boljše.” Argument stoji. Ali pa tudi ne. Če je želel povedati, da tej vladi ne zaupa, da bi naredila kaj dobrega za ljudi, potem je to pač stvar njegove ocene. Sodeč po javnomnenjskih meritvah se večina ljudi strinja z njim. Če pa je želel povedati, da ima njegovo vztrajanje pri višji plači kakršnokoli realno podlago, se je hudo zmotil. Taka vlada in taka politika bo namreč v kratkem pripeljala do tega, da bo njegov brat dobil še manjšo minimalno plačo, pa še njegov bratranec bo izgubil službo.

Morda pa sindikati z nerazumnimi zahtevami Sloveniji pravzaprav delajo uslugo. Pospešili bodo potop Titanika. Lahko le upamo, da se bo to dejansko zgodilo: da se bo javna uprava, od predsednika vlade navzdol, začela vesti, kot da je v službi tistih, ki ustvarijo realno vrednost: kruh, čevlje, elektriko…

Če le ne bodo ideološke vezi med ministri in sindikalisti, ki so se stkale na univerzi in v zakajenih sejnih sobah tranzicijskih strank, preprečile tovrstno razbistritev. Doslej so bili javni uslužbeni  namreč  zanesljiv partner – če že ne države, pa zagotovo svojih ideoloških bratrancev.

1 komentar

  1. “Le kje so se naučili te modrosti? V katere šole so hodili? Upam, da ne na ekonomske in poslovne fakultete – če namreč tam to učijo, potem nam res ni rešitve. Dovolj je hudo, če so takšno modrost srkali na kakšni drugi fakulteti.”
    Žal pa ravno javni sektor zaposluje največ družboslovcev, ekonomistov, pravnikov, teologov… in diplomante raznih poslovnih fakultet!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite