Komunizma ni več, sedaj gre za demokracijo

18
470
Foto: puntarji.org.
Foto: puntarji.org.

Priznam, imam dokaj čudno razvado. Neizmerno me pritegne brskanje po starih časopisih in revijah. Včasih sem to počel v neposrednem stiku z zapisanim na papirju. Tisti prijeten občutek, ko prsti drsijo po (pogosto) orumenelem in že rahlo pomečkanem papirju ter oči iščejo (ne)znana imena, kraje in dogodke. Vabljivo, ni kaj. Danes nam delo olajšujejo spletni portali in zapisano v preteklosti z lahkoto stopa pred bralce.

Pred 75. leti je neznan avtor v reviji »Straža v viharju« (13. marec 1941) objavil nepodpisan kratek članek z naslovom »Neizprosen boj kulturnemu boljševizmu«. Omenjeno glasilo, ki je v tistem času pred bralce prihajalo samo še enkrat tedensko, je izdajal študentski del Katoliške akcije, izhajalo pa je v Ljubljani v letih 1935–1941. V uredništvu so sedeli ugledni posamezniki (Ciril Žebot, Vinko Beličič, Matej Poštuvan in drugi), danes skorajda izbrisani iz narodovega spomina. Prihajali so iz kroga univerzitetnega profesorja dr. Lamberta Erlicha (1878–1942), iz katerega se je razvil akademski klub Straža. Pravzaprav niso nič pretresljivo novega zapisali v omenjeni reviji:

»Tako leži pred nami kulturni boljševizem, kakor veje iz nekaterih revij. Naj nihče ne kriči, da se borimo proti umetnosti, če pobijamo kulturni boljševizem. Nikdar ne bomo dovolili, da bi se slovensko narodno in kulturno življenje zastrupljalo z boljševizmom. Še posebno pozorni pa moramo biti ravno na kulturni boljševizem, ki se nesramno in predrzno šopiri nekaznovan, nezabranjen in v brk vsem protikomunističnim predpisom. Za pravo slovensko narodno kulturo, toda proti tujemu vsiljivcu kulturnemu boljševizmu – je naše geslo!«

Ta kratek prispevek je bil objavljen slab mesec pred začetkom druge svetovne vojni v tedanji Dravski banovini, pravzaprav sta potem izšli samo še dve številki. S tujo okupacijo je namreč »Straža v viharju« prenehala izhajati, Erlichovi stražarji pa so se večinoma odločili za protirevolucionarno stran. Sicer ni nič takega v tem zapisu, gre za besedišče, ki ga je v zadnjih letih pred začetkom drugega svetovna spopada pogosto uporabljalo slovensko časopisje in kulturno-politični krogi, blizu Katoliški cerkvi, v političnem smislu pa Slovenski ljudski strani kot delu vladajoče vsedržavne Jugoslovanske radikalne zajednice.

Omenjeni kratki zapis zveni anahronistično za leto 2016. Ali res? Komunistov baje ni več, boljševizem je šel na smetišče zgodovine, živimo v demokraciji. Vsaj tako pravijo. Potem pa na neki televiziji vendarle slišimo, kako so nam ugrabili in izropali državo. Istočasno spletni portal, ki ga zadnje čase pogosto »vabijo« na sodišča, piše o stranpoteh prave pravcate mafije, povezane z nekdanjo tajno politično policijo, ki nemoteno deluje iz ozadja in se nam smeje v brk. Namesto da bi ti podatki sprožili takojšen odziv organov pregona, se ne zgodi praktično nič. Ker se ne more zgoditi! Družbene podsisteme obvladujejo dediči tistih, ki so jih nadzirali že zadnjih nekaj desetletij, zdajšnji predsednik države jih je že davno poimenoval za »strice iz ozadja«. Preloma ni bilo in tudi (upokojeni) nosilci sistema, ki je kratil človekove pravice in pobijal politične nasprotnike, se prosto sprehajajo po državi, od UKC do državnih bank.

Postaja nevarno zoperstaviti se boljševikom in njihovim naslednikom. Od njih so odvisne eksistence, službe, napredovanja, družbeni ugled. Na drugi strani se tisti, ki prisegajo na demokracijo, prepogosto zadovoljijo z drobtinicami, ki padejo s stričeve mize in naivno sprejemajo igro, ki jo ves čas spretno vodijo tisti iz ozadja. Spomnim se nekega krajevnega funkcionarja tedanjih Slovenskih krščanskih demokratov (SKD), ki mi je pred dobrimi dvajsetimi leti vzneseno razlagal, kako bodo na čelo neke lokalne kulturne institucije, iz svoje kvote, predlagali določeno gospo. Ni bila sicer njihova članica, ampak se je baje strinjala z njihovim programom in jim jo je za vodenje priporočila kar krajevna naslednica nekdanje partije, tedaj v koaliciji z SKD. Nikogar ni zmotilo, da je omenjena gospa svojo zvestobo plačevala z dolgoletnim članstvom v ZKS, delovala je proti vrednotam SKD, pred kratkim pa se je izkazalo, da je bila tudi registrirana sodelavka Udbe, tajne politične policije.

Danes se po naših mestih zbirajo mladi in stari, majhni in veliki, ki nosijo neke čudne zastave iz nekih drugih časov in vpijejo nekaj o fašistih. Prisegajo baje na svetovno revolucijo, internacionalizem, propadlo Jugo in demokratični socializem. Ste morda kdaj slišali za demokratični fašizem ali demokratični nacionalsocializem?!

Menim, da mi kot Primorcu ni potrebno razlagati o fašizmu. Dobro pa vem, da so prenekateri domači zagreti fašisti, ki »so črn cof nosili do razpada Italije«, kot bi dejala moja pokojna nona, potem hitro postali zagrizeni komunisti. Pogosto tudi likvidatorji, saj so novim gospodarjem morali dokazovati svojo zvestobo. Ali kot je nekoč o takšnih spreobrnjencih dejal neki partizanski poveljnik v Brdih: »Nekoč so bili dobri fašisti, sedaj pa bodo dobri komunisti«.

Res so domači revolucionarji med narodno-osvobodilno borbo predrugačili naš narod, hkrati pa mu pomagali pozabiti na temeljne človeške vrednote. Beremo lahko o opeharjenih delavcih, izkoriščanih imigrantih, revnih upokojencih in lačnih šolarjih. Psi lajajo, karavana gre dalje. Mladi demokratični socialist z Gorenjske je sicer te dni v intervjuju analiziral, da so za vse naše tegobe krivi tisti, ki se zbirajo pod slovenskimi državnimi zastavami, ki bojda sedanjo vlado obvladujejo iz ozadja. Zares izvirno, ni kaj.

Tudi pred drugo svetovno vojno so pisali o »slovenski narodni kulturi«. Danes je to že zastarelo, saj se menda ne spodobi preveč razlagati, da bomo letos praznovali četrt stoletja državne samostojnosti. Jugopopkovina še niti ni strohnela, ko se je že plazila naokrog nikoli potešena nostalgija po nečem, kar je neslavno propadlo. Kdor pa je sodeloval pri projektu pokopa starega in rojstvu novega, naj bo preklet na večne čase. To je postal moto sprijene logike, s katero nas praktično vsakodnevno pitajo pripadniki kulturnega boljševizma.

Slovenski mediji in spletni portali so nas v teh dneh zasuli tudi z informacijo, da je umrl kultni srbski igralec Dragan Nikolić. RIP, dober je bil. Marsikdo iz moje generacije ga pozna predvsem po vlogi Prleta iz jugoslovanske partizanske nadaljevanke »Odpisani« in »Vrnitev odpisanih«, ki so ju snemali sredi 70-ih let. Tito je bil še živ, razpoke so se sicer že kazale, toda rasla je generacija, ki ni neposredno izkusila komunistične revolucije. Popkultura pod »našim« nadzorom, dobrodošla, na stadionu ali na televiziji. Bojda so se ulice izpraznile, ko so omenjeno nadaljevanko predvajali, najsi bo to v Beogradu, v Ljubljani ali pa na Goriškem. Morda ni naključje, da jo je državni TV program (tako ali tako so tedaj večinoma imeli samo enega, razen nas ob meji) dal na spored ravno ob nedeljah, tam nekje dopoldne. So že vedeli zakaj! Sicer je šlo za še en propagandi izdelek jugoslovanske filmske industrije, ki je tudi s tem dokazovala svojo privrženost režimu in vdanost vladajoči eliti. »Novemu razredu«, kot bi rekel takrat odrinjeni in pozabljeni Đilas.

Hkrati so seveda poskrbeli za indoktrinacijo »širših ljudskih množic«, ki so napeto spremljale filmsko dogajanje, ki z realno zgodovinsko sliko ni imelo praktično nič skupnega. Naslednji dan je sledila skorajda obvezna debata pot vodstvom tovarišice učiteljice v lokalni šoli o vsebini. Gorje tistemu, ki ni poznal zadnje podrobnosti iz partizanskih filmov in nadaljevank.

Danes že vemo, predvsem po zaslugi srbskih zgodovinarjev mlajše generacije, da partizanov v Srbiji od jeseni 1941 do sredine leta 1944 praktično ni bilo. Srbija je pač podpirala četnike, takšne in drugačne, ki so manj ali bolj tudi sodelovali z okupatorji. V kolikor zmajujemo z glavami ob novejših ugotovitvah srbskih zgodovinarjev in piscev, pa lahko še vedno prisluhnemo zanimivemu pričevanju štajerskega Slovenca Uroša Šušteriča, med vojno izgnanca v Srbiji in pripadnika Jugoslovanske vojske v domovini, po domače četnikov Draže Mihailovića (vir: http://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-tv/162059473). Do sedaj še nisem slišal, da bi kdo njegovo pričevanje postavil na laž! Pravzaprav nisem niti slišal, da bi nekdo to poskušal. Niti kulturni boljševiki!

V tem zapisu sem že omenil mojo pokojno nono, svetovljanko in babico po poklicu, ki jo je imel nekdanji domači fašist partijsko nalogo umoriti (hvalabogu neuspešno), po končani vojni pa se je znašel med vodilnimi vaškimi komunisti. Pa mi je pokojna nona večkrat rekla: »Fant moj, vabili te bodo, da se jim priključiš. Ma samo enkrat jim prodaš dušo, potem si njihov.« Modra je bila moja nona, kajne.

18 KOMENTARJI

  1. Nekateri, ki so podaljšana roka od zunaj, se trudijo za razvrednotenje slovenskih vrednot, vključno s slovensko kulturno dediščino.

    Pri tem sodelujejo tudi nekateri mediji in pozabljajo:

    – da Ustav RS določa, da je državni jezik slovenski jezik.
    – da Zakon o javni rabi slovenščine določa, da se v javni rabi uporablja slovenski jezik
    – da nam Mednarodna Unescova konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine, nalaga, da varujemo slovensko kulturno dediščino, začenši z jezikom, pesmijo, glasbo , šegami in navadami.

    Samo dve poti sta: civilizacijska ali pa barbarska, ki ne pozna vrednot.

  2. Ko v mafijo vstopiš, izstopa iz nje ni več. Samo mrtev. S komunisti in fašisti je isto. Mafijska združba.

  3. Z padcem Berlinskega zidu smo se Slovenci odločili za demokracijo (stranke) in svobodo (tržno gospodarstvo in osebno lastnino). Zato sta demokratične volitve in plebiscit za samostojno Slovenijo uspela. Z razpustom DEMOSA pa je začel znova prevladovati boljševizem (prevare, intrige in manipulacije). Znova se je nadaljevala laž o osvoboditvi leta 1945, čeprav je bilo množično odkrivanje komunističnih morišč po Sloveniji. Torej deklarativna svoboda je nastopila leta 1989 do 1991, praktično pa je bila zopet zatrta z retoriko o svobodi po koncu vojne.???!!!.
    Če resnično hočemo svobodo in demokracijo moramo uporabljati tudi smiselno in resnično retoriko o svobodi in demokraciji in jo kljub oviram živeti in zagovarjati ter udejanjati.
    Vsa čast avtorju članka in uglednemu zgodovinarju za prelom z boljševiškim režimom.

  4. Izjemen članek, vse povedano. Končno tudi ustrezno izrazoslovje. Namreč o boljševikih. Komunisti so bili tisti naivci, sanjači v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja. Tedanja oblast jih je sicer prepovedala, toda največji zagreteži so tako “trpeli” po zaporih, da so lahko pridno študirali marksistično, še bolj pa boljševistično literaturo in jo prevajali.

    Ko se je komunizem z revolucionarnim terorjem (pogosto tudi ob pomoči nacistov in fašistov) dokopal do oblasti in prevlade manjšine nad večino – popolnoma pod okriljem in navodilih Kominterne in s tam vzgojenimi kadri – je ustrezneje govoriti o boljševizmu. Uveljavitev komunistične ideje v družbeno prakso je boljševizem – povsod po svetu v različnih okoliščinah po isti znani matriki. Tito in Kardelj sta bila po srcu in duši boljševika. Da se je Tito uprl stalinizmu/boljševizmu, so navadne pravljice za lahkoverne.

    Nič nenavadnega ni, da so se nekateri zadrti fašisti na Primorskem naenkrat spremenili v zagrete komuniste (ustrezneje: boljševike), saj vsi trije totalitarizmi izhajajo iz iste levičarske ideološke in sociološke podstati.

    Na mestu je avtorjevo opozarjanje na pojav rdečega fašizma v Sloveniji(ne levega, kot se izraz v medijih neustrezno pojavlja, saj desnega fašizma ni; ne obstaja!). Če se temu zločestemu pojavu demokrati ne bomo odločno uprli, bomo imeli še resne težave.

  5. Zanimivo, da se serije Odpisanih ne spomnem; je pri nas doma nismo gledali, najmanj v nedeljo dopoldne. Niti se ne spomnem, da bi v osnovni šoli diskutirali o tej seriji, ne s sošolci ( spomnim se pa predvsem pogovorov o Bonanzi ali pa Mestecu Peyton) in najmanj pri pouku. Možno je tudi, da mi spomin že malo peša.

    Osebno bi sicer dvomil, da ima ugrabljenje države in njeno ropanje, ki smo mu priča ves čas samostojne Slovenije, kaj dosti opravka s katerokoli ideologijo. Omogoča ga pa najbolj od vsega zakonodaja, ki jo je kot liberalizacijo od koncu Jugoslavije sprejemala Markovićeva vlada. Po mojem ima ta zakonodaja mnogo večjo vlogo pri tem velikem lopovluku kot boljševistična ideologija.

    Vloga boljševizma pri tem je le ta, da je komunistom in udbovcem pri koritu in njihovim omrežjem omogočil bistveno boljše startne pozicije. Za vse, tudi za lopovluk. Mogoče jim njihova leva ideologija, kolikor ji ostajajo zvesti, postavlja veliko manj moralnih skrupul pri lopovskih zlodelih kot nekomu, ki hodi v cerkev in se šteje h krščanstvu.

    Žal iz izkušenj nekoliko spreminjam mnenje tudi o tem, saj opažam, kako se pred Mamonom denarjem šibijo kolena in lepijo prsti tudi mnogim tistim, ki se deklarirajo protikomunistično ali celo izrecno krščansko. Nekateri si ne morejo pomagati niti, da si ne bi recimo kupovali na desetin macol iz državnih sredstev, ko postanejo veleposlaniki.

    Tak “neizprosen boj kulturnemu boljševizmu” kot ga je oznanjala Straža v viharju, se mi vsaj danes ne zdi zelo smiselen. Vprašanje, če kulturni boj pogosto ni bolj razpihovanje ognja v žerjavici kot njegovo gašenje.

    Lustracija v razumnem obsegu, to da. Da se prekinejo omrežja. Ampak na podlagi kredibilnih podatkov, da ljudem ne bi bila storjena velika krivica. Vprašanje, če ta zgodba ni zamujena.

    Sicer pa bolj kot kulturni boj truditi se v vsakem trenutku in povsod, da bi bila Slovenija čim bolj normalna in v skladu s tem, kar piše v ustavi.

    • Če se “osebno” (kako bi se neosebno serije spomnil ?) serije Odpisani ne spomnite, niste bili takrat toliko stari, da bi to gledali, ker sicer smo imeli edino to na sporedu v nedeljskem terminu 0b 20.00. Bili sta dve seriji, Odpisani in Vrnitev Odpisanih.
      Če se spomnite Mesteca Peyton ste prestari za Odpisane in še bolj prestari za pogovore v šoli o tem.
      Glede vašega strahu pred storitvijo novih krivi, ob iskanju preteklih, pa je gotovo, da jih vi gotovo ne boste dočakali, predvsem po zaslugi tega “strahu” .

      • Kaj mi pa vi podtikate besede in stavke in me potem delate za bedaka?! No, kje sem napisal da se Odpisanih “osebno ne spomnim”, da se potem norca delate iz “mojega” mišljenja in izražanja?! Metoda pa taka! 🙁

        Ne vem niti, zakaj naj bi bil “prestar” za Odpisane. Jugo-serij sem pač zelo malo spremljal; spomnim se nekaj humorističnih s Čkaljo; pa z nekim debeluhom, s katerim sta prevažala s tovornjaki. In ta humor je bil bolj kritičen do režima kot tedaj slovenski ( če ga je kaj bilo), Čkalja ni bil prorežimski človek.

        Glede lustracije – lustrirali bi lahko vodilne komuniste in udbaše, če so res bili udbaši. Današnji spiski udbašev so očitno zelo vprašljivi. Možno, da so manipulirali z njimi; da je kdo sebe in svoje izbrisal, in da so nekateri zapisani, ne da bi zavestno delali za udbo. In kako češ končno ukrepati, če nekdanji komunisti in celo kosovci pišejo knjige, v katerih razkrinkujejo druge komuniste in udbaše. Lepo, če so se spreobrnili in opazili zločestost prejšnjega početja, a vendar …

        Kako boš ločil, koga boš lustriral in koga ne? Tistega od njih, ki je danes za desnico ne boš lustriral, tistega, ki je za levico, pa lustriral? A je to kak resen kriterij?

        • Res je, niste napisali “osebno”. Glede na vaš prvi odstavek lahko sklepamo, da se neosebno ne spomnite …

          No, je pa še druga razlaga, oseba IF je večosebna in potem ima popolnoma prav!

  6. Odpisani in zgodovina. Ali je bil v Beogradu kakšen odpor proti Nemcem v letih od okupacije 1941 do osvoboditve 1945 ? Uroš Šušteršič ga ne omenja.

  7. Pri nas skladno z boljševistično in totalitarno tradicijo obstaja velika diskrepanca med videzom in resničnostjo.

    Formalno imamo demokracijo, toda vladajo nam nevoljeni monopolni centri moči, formalno imamo demokratično Ustavo in demokratične zakone, toda naših se niti ne procesuira, za nenaše pa se po potrebi izpelje tudi montirane procese, formalno je na voljo izbira šol, toda v resnici so na voljo praktično samo javne šole, formalno odgovornejša delovna mesta v državnih družbah lahko zaseda kdorkoli, toda v resnici jih zasedajo samo naši, formalno imamo urade, ki se ukvarjajo z vsakršnim kršenjem človekovih pravic, toda ti vidijo samo kršitve našim itd.

    Kot je videti, uskladitev videza s stvarnostjo ne bo mogoča brez lustracije oz. brez temeljite spremembe državnega ustroja.

  8. Glede lustracije bi bilo treba najprej določiti, kaj to je.

    Za sodno vejo oblasti to že obstaja, toda se ne izvaja. Spet problem videza in resničnosti. Lustrirati bi bilo treba tiste, ki imajo resnično oblast in vse to namenoma dopuščajo.

  9. Zaradi tega razhajanja bi potrebovali “ministrstvo za lustracijo”. Ki pa s politiko ne bi smelo imet nobene zveze.
    Sproti bi presojalo in kar bi bilo prepoznano kot tako, bi bilo zrelo za lustracijo.

    • Ministrstvo za resnico??? Pardon, za lustracijo???
      Kje sem že to slišal? 😮

      Kaj pa manjka odgovornemu državljanu? Zakaj on ne bi mogel izvajati lustracijo vsakič na volitvah? Seveda ga treba izobraziti, politikom vzeti državno lastnino in podobno …

      A sem kaj preveč zapisal? Tisto o državni lastnini?

  10. Ah kaj manjka odgovornemu državljanu ?
    Prav nič !
    Pa se vam zdi da smo na poti k temu, da se jih izobražuje k odgovornosti ?

Comments are closed.