Komunizma ni več, sedaj gre za demokracijo

Foto: puntarji.org.
Foto: puntarji.org.

Priznam, imam dokaj čudno razvado. Neizmerno me pritegne brskanje po starih časopisih in revijah. Včasih sem to počel v neposrednem stiku z zapisanim na papirju. Tisti prijeten občutek, ko prsti drsijo po (pogosto) orumenelem in že rahlo pomečkanem papirju ter oči iščejo (ne)znana imena, kraje in dogodke. Vabljivo, ni kaj. Danes nam delo olajšujejo spletni portali in zapisano v preteklosti z lahkoto stopa pred bralce.

Pred 75. leti je neznan avtor v reviji »Straža v viharju« (13. marec 1941) objavil nepodpisan kratek članek z naslovom »Neizprosen boj kulturnemu boljševizmu«. Omenjeno glasilo, ki je v tistem času pred bralce prihajalo samo še enkrat tedensko, je izdajal študentski del Katoliške akcije, izhajalo pa je v Ljubljani v letih 1935–1941. V uredništvu so sedeli ugledni posamezniki (Ciril Žebot, Vinko Beličič, Matej Poštuvan in drugi), danes skorajda izbrisani iz narodovega spomina. Prihajali so iz kroga univerzitetnega profesorja dr. Lamberta Erlicha (1878–1942), iz katerega se je razvil akademski klub Straža. Pravzaprav niso nič pretresljivo novega zapisali v omenjeni reviji:

»Tako leži pred nami kulturni boljševizem, kakor veje iz nekaterih revij. Naj nihče ne kriči, da se borimo proti umetnosti, če pobijamo kulturni boljševizem. Nikdar ne bomo dovolili, da bi se slovensko narodno in kulturno življenje zastrupljalo z boljševizmom. Še posebno pozorni pa moramo biti ravno na kulturni boljševizem, ki se nesramno in predrzno šopiri nekaznovan, nezabranjen in v brk vsem protikomunističnim predpisom. Za pravo slovensko narodno kulturo, toda proti tujemu vsiljivcu kulturnemu boljševizmu – je naše geslo!«

Ta kratek prispevek je bil objavljen slab mesec pred začetkom druge svetovne vojni v tedanji Dravski banovini, pravzaprav sta potem izšli samo še dve številki. S tujo okupacijo je namreč »Straža v viharju« prenehala izhajati, Erlichovi stražarji pa so se večinoma odločili za protirevolucionarno stran. Sicer ni nič takega v tem zapisu, gre za besedišče, ki ga je v zadnjih letih pred začetkom drugega svetovna spopada pogosto uporabljalo slovensko časopisje in kulturno-politični krogi, blizu Katoliški cerkvi, v političnem smislu pa Slovenski ljudski strani kot delu vladajoče vsedržavne Jugoslovanske radikalne zajednice.

Omenjeni kratki zapis zveni anahronistično za leto 2016. Ali res? Komunistov baje ni več, boljševizem je šel na smetišče zgodovine, živimo v demokraciji. Vsaj tako pravijo. Potem pa na neki televiziji vendarle slišimo, kako so nam ugrabili in izropali državo. Istočasno spletni portal, ki ga zadnje čase pogosto »vabijo« na sodišča, piše o stranpoteh prave pravcate mafije, povezane z nekdanjo tajno politično policijo, ki nemoteno deluje iz ozadja in se nam smeje v brk. Namesto da bi ti podatki sprožili takojšen odziv organov pregona, se ne zgodi praktično nič. Ker se ne more zgoditi! Družbene podsisteme obvladujejo dediči tistih, ki so jih nadzirali že zadnjih nekaj desetletij, zdajšnji predsednik države jih je že davno poimenoval za »strice iz ozadja«. Preloma ni bilo in tudi (upokojeni) nosilci sistema, ki je kratil človekove pravice in pobijal politične nasprotnike, se prosto sprehajajo po državi, od UKC do državnih bank.

Postaja nevarno zoperstaviti se boljševikom in njihovim naslednikom. Od njih so odvisne eksistence, službe, napredovanja, družbeni ugled. Na drugi strani se tisti, ki prisegajo na demokracijo, prepogosto zadovoljijo z drobtinicami, ki padejo s stričeve mize in naivno sprejemajo igro, ki jo ves čas spretno vodijo tisti iz ozadja. Spomnim se nekega krajevnega funkcionarja tedanjih Slovenskih krščanskih demokratov (SKD), ki mi je pred dobrimi dvajsetimi leti vzneseno razlagal, kako bodo na čelo neke lokalne kulturne institucije, iz svoje kvote, predlagali določeno gospo. Ni bila sicer njihova članica, ampak se je baje strinjala z njihovim programom in jim jo je za vodenje priporočila kar krajevna naslednica nekdanje partije, tedaj v koaliciji z SKD. Nikogar ni zmotilo, da je omenjena gospa svojo zvestobo plačevala z dolgoletnim članstvom v ZKS, delovala je proti vrednotam SKD, pred kratkim pa se je izkazalo, da je bila tudi registrirana sodelavka Udbe, tajne politične policije.

Danes se po naših mestih zbirajo mladi in stari, majhni in veliki, ki nosijo neke čudne zastave iz nekih drugih časov in vpijejo nekaj o fašistih. Prisegajo baje na svetovno revolucijo, internacionalizem, propadlo Jugo in demokratični socializem. Ste morda kdaj slišali za demokratični fašizem ali demokratični nacionalsocializem?!

Menim, da mi kot Primorcu ni potrebno razlagati o fašizmu. Dobro pa vem, da so prenekateri domači zagreti fašisti, ki »so črn cof nosili do razpada Italije«, kot bi dejala moja pokojna nona, potem hitro postali zagrizeni komunisti. Pogosto tudi likvidatorji, saj so novim gospodarjem morali dokazovati svojo zvestobo. Ali kot je nekoč o takšnih spreobrnjencih dejal neki partizanski poveljnik v Brdih: »Nekoč so bili dobri fašisti, sedaj pa bodo dobri komunisti«.

Res so domači revolucionarji med narodno-osvobodilno borbo predrugačili naš narod, hkrati pa mu pomagali pozabiti na temeljne človeške vrednote. Beremo lahko o opeharjenih delavcih, izkoriščanih imigrantih, revnih upokojencih in lačnih šolarjih. Psi lajajo, karavana gre dalje. Mladi demokratični socialist z Gorenjske je sicer te dni v intervjuju analiziral, da so za vse naše tegobe krivi tisti, ki se zbirajo pod slovenskimi državnimi zastavami, ki bojda sedanjo vlado obvladujejo iz ozadja. Zares izvirno, ni kaj.

Tudi pred drugo svetovno vojno so pisali o »slovenski narodni kulturi«. Danes je to že zastarelo, saj se menda ne spodobi preveč razlagati, da bomo letos praznovali četrt stoletja državne samostojnosti. Jugopopkovina še niti ni strohnela, ko se je že plazila naokrog nikoli potešena nostalgija po nečem, kar je neslavno propadlo. Kdor pa je sodeloval pri projektu pokopa starega in rojstvu novega, naj bo preklet na večne čase. To je postal moto sprijene logike, s katero nas praktično vsakodnevno pitajo pripadniki kulturnega boljševizma.

Slovenski mediji in spletni portali so nas v teh dneh zasuli tudi z informacijo, da je umrl kultni srbski igralec Dragan Nikolić. RIP, dober je bil. Marsikdo iz moje generacije ga pozna predvsem po vlogi Prleta iz jugoslovanske partizanske nadaljevanke »Odpisani« in »Vrnitev odpisanih«, ki so ju snemali sredi 70-ih let. Tito je bil še živ, razpoke so se sicer že kazale, toda rasla je generacija, ki ni neposredno izkusila komunistične revolucije. Popkultura pod »našim« nadzorom, dobrodošla, na stadionu ali na televiziji. Bojda so se ulice izpraznile, ko so omenjeno nadaljevanko predvajali, najsi bo to v Beogradu, v Ljubljani ali pa na Goriškem. Morda ni naključje, da jo je državni TV program (tako ali tako so tedaj večinoma imeli samo enega, razen nas ob meji) dal na spored ravno ob nedeljah, tam nekje dopoldne. So že vedeli zakaj! Sicer je šlo za še en propagandi izdelek jugoslovanske filmske industrije, ki je tudi s tem dokazovala svojo privrženost režimu in vdanost vladajoči eliti. »Novemu razredu«, kot bi rekel takrat odrinjeni in pozabljeni Đilas.

Hkrati so seveda poskrbeli za indoktrinacijo »širših ljudskih množic«, ki so napeto spremljale filmsko dogajanje, ki z realno zgodovinsko sliko ni imelo praktično nič skupnega. Naslednji dan je sledila skorajda obvezna debata pot vodstvom tovarišice učiteljice v lokalni šoli o vsebini. Gorje tistemu, ki ni poznal zadnje podrobnosti iz partizanskih filmov in nadaljevank.

Danes že vemo, predvsem po zaslugi srbskih zgodovinarjev mlajše generacije, da partizanov v Srbiji od jeseni 1941 do sredine leta 1944 praktično ni bilo. Srbija je pač podpirala četnike, takšne in drugačne, ki so manj ali bolj tudi sodelovali z okupatorji. V kolikor zmajujemo z glavami ob novejših ugotovitvah srbskih zgodovinarjev in piscev, pa lahko še vedno prisluhnemo zanimivemu pričevanju štajerskega Slovenca Uroša Šušteriča, med vojno izgnanca v Srbiji in pripadnika Jugoslovanske vojske v domovini, po domače četnikov Draže Mihailovića (vir: http://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-tv/162059473). Do sedaj še nisem slišal, da bi kdo njegovo pričevanje postavil na laž! Pravzaprav nisem niti slišal, da bi nekdo to poskušal. Niti kulturni boljševiki!

V tem zapisu sem že omenil mojo pokojno nono, svetovljanko in babico po poklicu, ki jo je imel nekdanji domači fašist partijsko nalogo umoriti (hvalabogu neuspešno), po končani vojni pa se je znašel med vodilnimi vaškimi komunisti. Pa mi je pokojna nona večkrat rekla: »Fant moj, vabili te bodo, da se jim priključiš. Ma samo enkrat jim prodaš dušo, potem si njihov.« Modra je bila moja nona, kajne.