Ko si komunizem in islamizem podajata roko

0
Ahmadova brivnica v ljubljanskem Rogu / Vir: http://zdravniki4azilante
Ahmadova brivnica v ljubljanskem Rogu / Vir: http://zdravniki4azilante.blogspot.si

Prvi del septembra je bil v znamenju islama. Talibani so presenetljivo hitro prevzeli oblast v Afganistanu, v Parizu se je začelo sojenje »borcu Islamske države« Salahu Abdeslamu, ki je leta 2015 skupaj s tovariši pobil 130 ljudi in jih 350 ranil. Okroglih 20 let je minilo od Al Kaidinega napada na ZDA, ko so džihadisti v samomorilskem napadu umorili okoli tri tisoč ljudi. Ob vseh teh dogodkih, ki še zdaleč niso osamljeni, se znova zastavlja vprašanje, zakaj se nekateri muslimani odločajo za terorizem in zakaj del Zahodnjakov z njimi simpatizira, njihove zločine celo odobrava?

Tri generacije so potrebne, da uresničimo svoje načrte: prvo za opazovanje,
drugo za bojevanje in tretjo za zmago. V naravi islama je, da gospoduje,
ne pa da se pokorava, da svoj šeriat vsili vsem ljudstvom in razširi
svojo oblast in moč na ves planet.

Hassan al-Banna, ustanovitelj Muslimanskih bratov
Islam je religija krvi za nevernike, za druge pa religija vodenja. 
Svojo revolucijo bomo izvažali po vsem svetu. In dokler ne bo klic:
'Ni drugega boga razen Alaha!' odmeval po vsem svetu, bo džihad.

Ajatola Homeini
Sodnik: »Se prosim predstavite!«
Salah Abdeslam: »Najprej hočem pričevati, da ni boga razen Alaha
                in Mohamed je njegov poslanec!«
Sodnik: »Kaj ste po poklicu?«
Salah Abdeslam: »Borec Islamske države!«

Salah Abdeslam, 8. septembra 2021 na sodišču, ki mu sodi za smrt 130 ljudi in 
350 ranjenih v Parizu 2015.
Opravka imamo s prerokom, ki je bil nasilen, je moril in pozival k ubijanju.
Vojna proti Mečanom je bila vojna spreobračanja. Prerok je tudi sprožil vojno
proti judom in pokol judov v Medini. Začel je s političnimi zavezami,
potem pa nadaljeval z vojskovanjem.

Abdelwahab Meddeb, pisec dela Bolezen islama (2002)

Podpora džihadistom z leve

V Odmevih nas je ugledni komentator Ervin Hladnik Milharčič podučil, da so »talibani punk-rockerji islama. To je tako kot Laibach v 80. letih«. Ali res? Je Laibach moril, teroriziral, zatiral ženske, preganjal drugače misleče ipd.? Ljudje takšnega kova so ploskali ajatoli Homeiniju in ploskajo njegovim naslednikom; kjer se le da, odpirajo vrata terorističnim organizacijam tipa Hamas, Hezbolah, Muslimanski bratje idr.

Leta 2015 ne bi bilo pokola v Bataclanu in drugod po Parizu, če bi Usama Atar, belgijski državljan in šef tajne službe Amn al-Kharidž Islamske države, ostal v zaporu v Iraku, kjer je prestajal 20-letno kazen. Vendar je belgijska vlada pritiskala na iraško, naj ga izpusti, da bi ustregla belgijskima strankama – ekološki in socialistični –, ki sta ob podpori Amnesty International organizirali kampanjo Rešimo Usama. Usama se je leta 2012 zmagoslavno vrnil v Belgijo, začel tam priprave na teroristične napade, odšel na ISIS-ova osvobojena ozemlja in od tam vodil operacijo do njenega uspešnega konca.

Brez levičarske kampanje Rešimo Usama, ne bi ugasnilo življenje 130 ljudi niti ne bi bilo 350 ranjenih …

Meščeva Levica te dni privoščljivo razlaga na svoji spletni strani, da so Američani dobili, kar so zaslužili.

»11. september je bil dan, ko se je na ameriških tleh zgodilo tisto, kar so ameriški politiki in vojska desetletja delali po vsem svetu, bodisi neposredno bodisi s podporo raznih plačancev in lokalnih marionet. V dobrega pol stoletja so uspeli uničiti večino naprednih in njihovi zunanji politiki nenaklonjenih vlad in gibanj.«

Zakaj se velik del zahodne levice postavlja na stran islama in džihadistov?

Zakaj tisti, ki so do včeraj verovali v rešitev iz Moskve, to sedaj pričakujejo iz Meke? In pri tem je slovenska levica med tistimi, ki odkrivajo reinkarnacijo Marxa v talibanih, Hamasu, Bin Ladnu …, najbolj zagreta.

Če je bil v 20. stoletju komunizem pot iz »suženjstva zakletih« v enakost, svobodo in tovarišijo, se danes v »suženjstvo zakletim« kaže kot rešitev islam. Po eni strani se kot rešitev prikazuje na svetovni ravni prek delovanja islamskih držav, ki svoj vpliv širijo in utrjujejo tudi z islamizacijo držav, ki jim finančno pomagajo, predvsem v Afriki in na zahodnem Balkanu, v Evropi pa izdatno financirajo islamske organizacije, še posebej radikalne. Tu pa se že dotikamo drugega načina vplivanja islama, ki se izvaja predvsem v zahodni Evropi in privlači tako mlade muslimane, potomce ekonomske imigracije, kot mnoge Evropejce, ki iščejo smisel življenja, bratsko skupnost in velika dejanja.

Izhodiščne podobnosti komunizma in islama: enakost, jeza in prevratnost

Res je, da tako v svetu kot v Evropi večina muslimanov stremi k mirnemu življenju, čeprav mnogi med njimi z odobravanjem in odkritim ponosom spremljajo uspehe islamskih borcev, naj so to talibani ali teroristi v Evropi. Ta situacija je podobna tisti iz 70. let prejšnjega stoletja, ko so levičarski teroristi bande Baader-Meinhof in podobni morili po Evropi v imenu delavstva, ki pa jim ni sledilo, so pa številni levi intelektualci s temi teroristi odkrito simpatizirali, če ne kar sodelovali.

Revolucionarna iskrica je z levice preskočila na islam zaradi palestinskega vprašanja v 80. letih, kar lepo ponazarja spreobrnjenje v islam zloglasnega levičarskega terorista Carlosa, ki ga je ščitil in gostil tudi Tito. Zato niti ne preseneča poskušanje naše levice, še posebej Milana Brgleza, ko je bil predsednik DZ, da bi v nasprotju z EU mi priznali Palestino.

Toda komunizem in islam si nista blizu samo zaradi naključnih in spremenljivih političnih razmer, marveč, naj se sliši še tako paradoksno, so med njima nekatere izhodiščne podobnosti. Posebej izstopajo: enakost, jeza in prevratnost.

Enakost vseh ljudi

Medtem ko komunizem predpostavlja enakost vseh ljudi in postavlja zato pod vprašaj zasebno lastnino, ki je vir materialne neenakosti, pa se islam opira na dogmo o enakosti vseh ljudi pred Alahom. Ljudje, ki imajo občutek, da se jim godi krivica, najdejo v teh ideologijah priložnost za izhod iz razmer, ki jih imajo za krivične in zanje obtožujejo druge: komunisti buržoazijo, radikalni muslimani Zahod, nevernike in mlačne muslimane. Raziskave so ovrgle levičarsko dogmo, da je glavni vzrok terorizma revščina, saj so islamski teroristi v revnih deželah iz višjega srednjega sloja, v razvitih pa iz nižjega srednjega sloja, največkrat vsaj s srednjo izobrazbo (glej: Alexander Lee in Thomas Hegghammer).

François Zimeray, podpredsednik Francoskega združenja žrtev terorizma, je ob procesu terorističnemu morilcu Salahu Abdeslamu, ki pravkar poteka v Parizu, spomnil, da teroristi niso nobene žrtve:

»Terorizem se ne začne z nakupom orožja, marveč z diskurzom, po katerem cilj opravičuje sredstva. Terorist je človek, ki je prepričan, da ima pravico do odškodnine, pravično je, da jo dobi, ker se ima za žrtev. Vsak diskurz, ki posameznika ali skupnost prepričuje, da je žrtev, lahko vodi v terorizem.« (rts.ch/info/monde/12470392)

Za takšen diskurz se vedno najdejo ušesa, še posebej če obstaja dejanska možnost, da se maščuješ tistim, za katere si prepričan, da so krivi za tvoje žalostno stanje. Pierre-Jean Luizard pokaže v delu Daešova past: Islamska država ali vrnitev zgodovine (2015), da je prednost Islamske države pred tekmeci (Al Kaida idr.) v tem, »da je zakoreninjena na določenem ozemlju pri ustvarjanju ‘konkretne’ utopije, kar dobro odmeva med nekaterimi mladimi muslimani, ki živijo na Zahodu«. Ali ni ISIS nova verzija sovjetske dogme o »socializmu v eni državi«, le da se glasi »kalifat v eni državi« in bo od tam osvojil ves svet? Ali niso evropski džihadisti, ki se vojskujejo za »pravi islam« od Pakistana do Maroka, od zahodnega Balkana do Nigerije, kopija španskih borcev in podobnih internacionalistov?

Jeza: bolezen islama

Uvodoma omenjeni Abdelwahab Meddeb, tunizijski akademik, je v delu Bolezen islama utemeljil tezo, da njegovo vero razžira jeza na Zahod, resentiment, ker je Zahod, ničvreden in beden, prekosil muslimanski svet, ki je po definiciji, po Koranu, najboljši. To je bolezen, pravi Meddeb, in dokler se je islam ne reši, bo nasilen. Takšna jeza in iz nje izvirajoče spodbujanje sovraštva je druga skupna značilnost komunizma in islama.

Iz različnih razlogov je na svetu vse več nezadovoljnih, ki za vse hudo obtožujejo »kapitalistični in imperialistični« Zahod. Njihovo popreproščeno dojemanje sveta določajo levičarske in islamske ideologije, zato ne vidijo kompleksnosti sveta in vloge, ki jo v njem igrajo druge velesile (Kitajska in Rusija) in regionalne sile (Turčija, Savdska Arabija, Nigerija idr.).

»Komunistična in islamistična ideologija imata v ‘kriznih’ situacijah enake psihosociološke mehanizme: legitimnost za svoje delovanje črpata v ljudskem nezadovoljstvu, obe gradita svojo moč na nadzorovanju množic in te spreminjata v svojo udarno silo« (Marc Lemaire, V zanki odporniške vojne. Zahod na udaru komunizma včeraj, islamizma danes, 2016).

Povedano drugače: retorika, prepričevanje ljudi, da se jim godi krivica, podžiga v njih jezo na ves svet in bes proti družbi, v kateri živijo. Lemaire dela prepričljive primerjave med miselno in akcijsko strukturo komunistov, še posebej Rdečih Kmerov, in razkazovanjem nasilja in krutosti Islamske države proti nevernikom in slabim muslimanom.

Ob prebiranju teh analiz se človek ne more otresti misli, da naša levica – od Demosovih časov: »Dobro jutro revščina!« do sedanje desne vlade podžiga nezadovoljstvo z vsemi sredstvi, celo z nasprotovanjem ukrepom proti epidemiji – vztraja v tej miselni in akcijski strukturi, s katero je že (straho)vladala pol stoletja, in računa, da bo z njo vladala še naprej, če ji uspe narediti dovolj ljudi jeznih do te mere, da bodo postali nasilni.

Uničenje pokvarjenega sveta

Tako komunizem kot islam imata izdelano eshatologijo, se pravi predstavo, kakšen mora biti svet, ko bodo slabi odstranjeni in bodo ostali samo pravi komunisti in pravi muslimani. Seveda si ta idealni svet predstavljata vsak po svoje: komunizem z brezrazredno družbo proletarcev že na tem svetu, islam pa z rajem po smrti za posameznike, ki so dobri muslimani. A to je le en vidik islamske eshatologije.

Na drugega je opozoril že Marxov predhodnik Ludwig Feuerbach, ki je v delu Bistvo krščanstva zapisal: »Mohamedanci iztrebljajo nevernike z ognjem in mečem, kristjani pa s peklenskim ognjem.« Medtem ko se bo eshatologija prvih uresničila že na tem svetu, pa Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta. Hadisi, Mohamedove izjave, predstavljajo zmago muslimanov nad neverniki že v tem svetu in ustanovitev globalne muslimanske ume, v kateri ne bo več nevernikov in bo človeštvo končno dobro, osvobojeno slehernega zla.

Mnogim, ki so s krahom komunizma izgubili upanje na boljši svet, se kaže islamski projekt mesijanske emancipacije kot nova priložnost, da vsemu svetu razodenejo svojo pravičnost in mu jo prinesejo, če jo hoče ali ne.

Kako to gre, je v 14. stoletju zapisal v delu Mukadima (Uvod v splošno zgodovino imperijev) veliki islamski zgodovinar in filozof Ibn Khaldun:

»V umi je džihad verska dolžnost zaradi univerzalnosti muslimanskega poslanstva in obveznosti spreobračanja v islam zlepa ali zgrda

Kulistanu naproti?

Filozofinja, feministka in klasična levičarka Elisabeth Badinter – žena Roberta Badinterja, ki ga poznamo iz delitve Jugoslavije – je zapisala, da Francija in Belgija izgubljata boj proti radikalnemu islamu. Potem čaka takšna usoda EU.

»Korak za korakom ob ideološkem in političnem sodelovanju radikalne levice, ki misli, da je inkarnacija dobrega, je družba utišana, ker bi jo v nasprotnem primeru obtožili, da je inkarnacija zla. Strah pred napadi, sramotenjem, celo pred grožnjami maščevanja jemlje pogum ljudem in bojijo se, da se jih obtoži islamofobije in rasizma, se pravi najhujše ‘zlobe’. Za vsakega dobronamernega državljana, ki noče nič drugega kakor spoštovanje vrednot, zakonov in zgodovine svoje domovine, je zelo boleče, ko se ga samo zaradi tega uvršča med pokvarjence in sprijence.

Intelektualca Boualem Sansal in Kamel Daoud, ki sta oba preživela alžirsko državljansko vojno 1990/2002, nas nenehno opozarjata: islamistična strategija je povsod enaka. Islamisti se imajo za žrtve, infiltrirajo se v institucije, združenja, politične stranke, medije in danes v družbena omrežja. Najbolj strumni v Franciji gredo v akcijo in sejejo teror med prebivalstvom, ki si ne upa več pisniti.« (Skrijte ta islamizem. Naglavna ruta in laičnost na udaru kulture brisanja, 2021)

Zveni domače, slovensko, le da za zdaj to počne koalicija KUL, ne islamisti. A tudi mi smo na poti v Kulistan, če se bomo pustili še naprej terorizirati.